Deset gobavcev in hvaležnost

James Christensen: Deset gobavcev

 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?"  In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila."  (Lk 17,11-19) 

 

 Gobavost je huda kožna bolezen, ki jo je še danes  možno  po medicinski poti edino lajšati, ne pa tudi ozdraviti. Pred malo več kot dvajsetimi leti, ko smo še živeli v Jugoslaviji, sem v nekem  časniku ali reviji zasledil članek o edinem leprozoriju (bolnišnici za gobavce), ki je deloval v Sarajevu  in je bil namenjen bolnikom z  ozemlja cele države. V leprozoriju so stalno oskrbovali kakih dvajset bolnikov, kar bi statistično zneslo po enega bolnika na milijon prebivalcev. V Jezusovem času, ko je bila higiena slabša, je bilo takih bolnikov neprimerno več.  Seveda so si pod pojmom gobavost  tedaj predstavljati tudi različne druge kožne bolezni. Postopek v zvezi z ravnanjem z gobami je opisan v 3Mz 13,1-45. Gobavci so živeli ločeno od ostalih in so morali opozarjati nase s pretrganimi oblačili, razmršenimi lasmi, prekrivati so si morali brke in vpiti: "Nečist, nečist." (cf. 3 Mz 13, 45) V izraelski, oziroma pozneje judovski družbi so bili duhovniki tisti, ki so ugotavljali, kdo je gobav, in kdo ni. Tiste, ki naj bi ozdraveli, je moral pregledati duhovnik, on pa je bil tudi tisti, ki je posameznika razglasil za čistega, torej ozdravljenega. 

Ko je skupina gobavcev iz obravnavanega odlomka zagledala Jezusa, so ga že od daleč prosili, naj se jih usmili (vv. 12-13). Jezus ni v tem primeru uporabil nobenih telesnih dejanj, kot je polaganje rok ali karkoli podobnega, ampak je bolnikom preprosto naročil, naj se dajo pregledati duhovnikom, ki so imeli pravico, da jih razglasijo za čiste (v.14) . Ko so bili možje na poti, so ugotovili, da so ozdravljeni (v 14). Zdaj pa se začne bistveni del dogajanja, ki ga lepo ponazarja zgornja Christensenova podoba. Ko so možje ugotovili, da nimajo več gob, so jo skoraj vsi navdušeni jadrno ucvrli, da bi se lahko čim prej pokazali duhovnikom, ki naj bi jih nato razglasili za čiste. Vsi, razen enega. Na sliki je videti malce zmeden, za kar je lahko več vzrokov: takole na hitro ozdraveti ni mačji kašelj, njegovi tovariši so kar tekmovali, kdo se bo prej pokazal duhovnikom,  hkrati pa je očitno začutil odgovornost do Darovalca, saj ozdravljenje ni zraslo na prvi hruški ali mandljevcu, ampak je prišlo od Boga. Ta je bil edini, ki se je obrnil, šel nazaj in Gospodu ter Bogu izkazal dolžno hvaležnost. Luka ne pozabi povedati, da je bil ta ozdravljenec Samarijan. Da, tujec, kakršne so tedaj pravoverni Judje zaničevali,  se je zahvalil, pravoverne pa je zanimal samo dar, ne pa Darovalec. 

Pa je danes kaj drugače? Smo resnično hvaležni Bogu za njegove darove? Ali smo podobni zaničevanemu Samarijanu, ki se je zahvalil Darovalcu ali onim devetim, ki jih je zanimal samo dar in so  znali samo prositi v stiski, ko pa so dar dobili, so se  na Darovalca požvižgali?