23/10/2010

Znamenja, čudeži, vera

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.  (Jn 4,46-54)

Če delaš znamenja in čudeže, boš gotovo postal slaven. To se je zgodilo tudi Jezusu. Jezus je  delal znamenja in čudeže, da bi ljudje verovali vanj in v njegovo poslanstvo, ki ga je imel od Očeta,  ali pa preprosto iz sočutja do ljudi ki jih je srečeval in so bili v različnih stiskah. 

Kraljevi uradnik, ki je omenjen v zgornjem odlomku,  je bil po vsej verjetnosti poganski stotnik v službi Heroda Antipa. Mož, ki je imel bolnega sina,  je najbrž že posedoval določeno vero v Jezusa, da je naredil, ko je izvedel za Jezusovo prisotnost v Kani,  celih  32 kilometrov, kolikor približno znaša pot  od Kafarnauma do Kane. 

Toda, pozor, Jezusova reakcija na povabilo ni bila tisto, kar bi človek v takem primeru pričakoval. Uradniku je povedal lepo po pravici: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  (v.48)  Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli kaj nadnaravnega.  Pa bi res verovali? Ne verjamem, da bi verovali, ampak bi videli. Morda bi celo verjeli, ne moremo pa z zanesljivosti reči, da bi potem tudi dejansko verovali. Vera namreč ni to, kar nekdo vidi ali sliši, ampak je Božji dar (cf. Ef 2,8).  Da je uradnik verjel v Jezusove zmožnosti ozdravljanja, dokazuje tudi dejstvo, da ga je po začetnem hladnem tušu še enkrat poprosil, da bi šel z njim. Toda Jezus ga je le prijazno odslovil, češ, da je z njegovim sinom vse v redu, z njim pa ni šel. Kot pravi Pismo, je mož veroval besedi in odšel domov. Ko je videl sina ozdravljenega, je šele začel zares verovati. Ni več samo verjel, ampak je veroval, pa ne le on, ampak se je njegove vere "nalezla" vsa njegova družina. Zanimiva in čudovita so pota suverene Božje milosti. 

Naj Bog vsem podeli svoj milostni dar zveličavne vere. "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b) 

2 komentarja:

Benjamin pravi ...

"Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b)

Tega jim niti "bič božji" ne more odvzeti, pa naj jih še tako biča s svojimi možgani.

(vsakršna podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna in avtor komentarja zanjo ne odgovarja.)

Dizma pravi ...

Amen! :D