28/11/2010

Charles Wesley: Slavna je ljubezen Božja


Love Divine, All Loves Excelling. Poje zbor katedrale v Wellsu

Slavna je ljubezen Božja
iz nebes do nas prišla.
Draga blagovest nam tvoja 
 vse bogastvo, milost da.
Kristus, ti si venec slave,
čista si ljubezen sam,
nas izpelji iz skušnjave,
v srca se naseli nam.

Vdihni v naše duše znova
dih ljubezni, milosti.
Polno mero blagoslova
in pokoja daj nam ti.
Kadar duša v zmotah blodi,
k stranpotem srce teži,
ti na poti vere vodi
srca nam do konca dni.

Pridi znova nas napolnit,
Odrešitelj milostni!
Pridi v tempelj nam poklonit
dar življenja in moči.
K tebi molimo vsi voljno,
tvoji luči služimo.
Čudežno ljubezen tvojo
z radostjo opevamo.

Vse popolno si ustvaril,
ljubiš nas kot svojo last.
Nam rešitev si podaril,
tebi dajemo vso čast.
Nas iz slave k slavi novi
vodiš s svojo milostjo,
tvoji čakamo sinovi,
nas obdaj s pravičnostjo.


Besedilo je vzeto iz pesmarice Pojte Gospodu novo pesem, duhovne himne in pesmi za čaščenje. Nashville-Ljubljana 2000. Pesem št. 637


27/11/2010

Zopet je tu advent

Na cerkveno leto gledam kot na nekaj zelo praktičnega, kajti upoštevanje posameznih obdobij, kot so adventni, božični, velikonočni čas itn.  je zelo dober didaktičen pripomoček za reden pouk in poglabljanje v veri.

Zelo dolgo mi ni šlo v glavo, zakaj imajo tradicionalni protestantski lekcionarji za 1. adventno nedeljo za evangeljsko berilo  predvideno ravno branje   iz Mt 21,1-13. Besedilo navidez nima zveze z drugim Kristusovim prihodom, ampak govori o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem in njegovem očiščevanju jeruzalemskega templja, kar se je zgodilo v dneh pred njegovo smrtjo na križu in njegovim vstajenjem. Gre torej za tematiko cvetne nedelje. 

Seveda mi je bilo jasno, da snovalci lekcionarja tega niso naredili kar tako na slepo. Torej so morali videti v tem odlomku nekaj več kot le opis Jezusovega zmagoslavnega vstopa v Jeruzalem in dogodkov, ki so sledili. Gre torej za predpodobo drugega, slavnega Kristusovega prihoda. 

Tedaj ne bo jezdil na oslu, ampak: "Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega." (Mt 24,27) Ob prvem prihodu je Jezus vstopil v Jeruzalem, po drugem prihodu se bo nebeški Jeruzalem spustil na novo  zemljo: "Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več.  Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.  In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.'" (Raz 21,1-4) O tem mestu je pisano: "Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja." (Raz 21,27) Pred Bogom ni nobena stvar dovolj čista. (cf. Job 15,14.15). Te čistosti nam ne more zagotoviti nobena pobožna vaja, nobeno dobro delo. Vsa naša čistost je edino v Gospodu Jezusu Kristusu (Raz 7,14. 12,11). 

Vzporednica Jezusovemu očiščevanju templja (cf. Mt 21,12-13) bo poslednja sodba. Nekoč sem nekje prebral besede: "Kdor nima Jezusa za Odrešenika, ga bo imel za sodnika." Končujem z Jezusovimi besedami, kajti za vsakega, ki  to bere, je še čas:  "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej." (Mt 7,13).Vrata pa je On osebno, saj pravi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil". (Jn 10,9)


20/11/2010

Deset devic

"Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.  Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.  Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.  Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.  Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: 'Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!' Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.   Nespametne so rekle preudarnim: 'Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!' Toda preudarne so odvrnile: 'Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!' Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel  ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: 'Gospod, gospod, odpri nam!'  On pa je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Ne poznam vas!' Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!"  (Mt 25,1-13)


Prilika o desetih devicah, od katerih je bilo pet nespametnih, pet pa preudarnih, sodi med bolj poznane Jezusove prilike. 

Za okvir te prilike je Jezus izbral tradicionalno judovsko svatbo, kakršne so bile v navadi v njegovem času. Ženin in njegovi spremljevalci so odšli z njegovega doma v nevestin dom, kjer je potekal poročni obred. Ta se je pogosto odvijal ponoči. Zatem so se svatje odpravili na ženinov dom, kjer je potekala poročna gostija. Device v priliki predstavljajo družice, ki naj bi poleg ostalih pričakale ženina v svečanem špalirju. Svetilke, ki so omenjene, so najbrž bakle, ki so bile narejene tako, da so  v olju  namočili cunjo in jo ovili na en konec palice. Take bakle so lahko svetile več ur. Ženin iz prilike je Jezus Kristus. Bog se v Stari zavezi na več mestih razodeva kot "mož" svojega izvoljenega ljudstva (cf. Iz 54,5.6. Enako se Jezus razodeva kot ženin (cf. Mt 9,14.15).

Zdaj pa pojdimo k specifičnostim zgornje zgodbe. Zgodba se začne tako, da so  se preudarne device, ki so šle ženinu nasproti, založile z rezervno količino olja, nespametne pa tega niso storile. Ženin ni prišel ob pričakovanem času, zato so vse skupaj zaspale. Tedaj pa, glej, presenečenje! Ženin je končno prispel, a bakle so že dogorevale. Preudarne device nespametnim niso posodile od svojega olja, da ne bi tudi one ostale brez njega, zato so ga bile slednje primorane iti kupit k prodajalcem. Ta zamuda jih je stala vstopa v svatbeno dvorano. Če bi šlo v zgodbi za običajno svatbo, se kaj takega zagotovo ne bi zgodilo. Četudi ženinu zamuda petih družic morda ne bi bila povšeči, se zagotovo ne bi zgodilo, da bi jim rekel: "Ne poznam vas, ostanite zunaj," ali kaj podobnega. Toda naša prilika govori o nečem drugem.
  1. Prilika se nanaša na dan, ko pride Gospod "v slavi sodit žive in mrtve," kot izpovedujemo v nikejsko-carigrajski veroizpovedi. 
  2. Vidna cerkev ni idealna družba, ampak srečamo v njej tudi osebke, ki niso nanovo rojeni, oziroma ljudi, ki hlinijo vero, o čemer govori  tudi prilika o ljuljki  (cf. Mt 13,24-35). Nespametne device predstavljajo prav to skupino navideznih kristjanov.
  3. Gospod s svojim prihodom "zamuja" in mnogi so prepričani, da  preveč zamuja, zato ne verjamejo vanj. Apostol Peter pravi:  "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: 'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2 Pt 3, 3.4) Tu ne govori ravno o "tistih zunaj", ampak predvsem o "tistih znotraj". Ampak ti niso zares znotraj, saj pravi Gospodo o njih: "Ne poznam vas!" (Mt 25,12)  O "tistih znotraj" je namreč rečeno: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) 
  4.  Kristusov drugi prihod bo nenaden in presenetljiv dogodek. Zgodil se bo, ko ga bomo ali bodo najmanj pričakovali.
  5. V nekem (najbrž rimsko-katoliškem) komentarju  te prilike sem bral, da so bile nespametne device zavržene, ker niso imele dobrih del. Ne, nihče se ne bo odrešil po dobrih delih, temveč  je resnica ravno nasprotna: odrešeni delajo dobra dela.
  6. Gospod nas v tej priliki  spodbuja k budnosti, enako kot apostol Pavel, ki nas spodbuja: "Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni." (1Tes 5,5b.6)
     

19/11/2010

Spomin na žrtve prometnih nesreč

Svečke za žrtve prometnih nesreč

Grozljiva statistika, prometna varnost v Sloveniji še naprej slaba. Ob dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč v soboto zvečer prižiganje sveč po vsej državi.
........

"Smrt ali poškodba v prometni nesreči je nenaden, silovit in travmatičen dogodek, ki ima dolgotrajen ali celo trajen vpliv na življenje vse družine. Vsako leto se številu poškodovanih in trpečih zaradi izgube ljubljene osebe po vsem svetu prišteje več milijonov novih trpečih zaradi posledic prometnih nesreč,"poudarjajo pri Zavodu: "Svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč je tako odgovor na potrebo žrtev prometnih nesreč po javnem priznanju njihovega trpljenja in izgube."
.......






13/11/2010

Dva primera vere

Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik. Poklonil se mu je do tal in rekel: "Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela." Jezus je vstal in šel za njim, skupaj s svojimi učenci. Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke.  Pri sebi je namreč rekla: "Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena." Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: "Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila." In žena je bila od tiste ure rešena. Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl piskače in razburjeno množico, je govoril: "Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi." Oni pa so se mu posmehovali. Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsem tistem kraju.    (Mt 9, 18-26)

Dvojni dogodek iz Matejevega evangelija je bolj na dolgo opisan v preostalih dveh sinoptičnih evangelijih (Mr 5,21-43 in Lk 8,40-56). Pri Marku in Luku tudi izvemo, da je bil omenjeni oblastnik, načelnih shodnice, in da mu je bilo ime Jair.

Oba primera imata en skupni imenovalec, to je vera dveh oseb. Jair je kot načelnik shodnice zagotovo užival precejšen vpliv v lokalnih judovskih krogih. S poklonom do tal (Marko in Luka pravita, da je pokleknil - le tako se je pravzaprav lahko dejansko poklonil do tal) je Jezusu izkazal božansko čaščenje, in hkrati  izrazil  iskreno vero, da bo deklica, živela, če bo Jezus  nanjo položil roko.

Približno v istem času se je dotaknila roba Jezusove obleke ženska, ki je trpela za menstrualnimi težavami. Kot omenjata preostala sinoptika, je za zdravnike potrošila vsa sredstva, s katerimi se je preživljala. S stališča Postave je bila obredno nečista, zaradi česar je bila izključena iz družbenega in javnega verskega življenja (cf. 3Mz 15,25-28). Zato  se je skrivoma dotaknila Jezusa, oziroma roba njegove obleke. Skladno s postavo je s tem dotikom prešla nečistost tudi na Jezusa, toda Jezus je večji od vsake nečistosti, on je tisti, ki čisti od nečistosti.  (cf. Mr 1,41).

Ko je Jezus prišel do mrtve oblastnikove hčere, jo je prijel za roko, s čimer se je po Mojzesovi postavi znova  obredno onečistil (cf. 3Mz 22.4. 4Mz 19,11), toda Jezus je tisti, ki je nečistost premagal, kajti on je  Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29).  

Vera, ki sta jo premogla načelnik shodnice in žena, ki je krvavela, ni bila nekaj, kar bi proizvedla sama iz sebe. Iz konteksta je razvidno, da ni šlo le  za  vero v ozdravljenje, ampak za nekaj, kar zlasti v Jairovem primeru ni imelo naravne osnove, kar je razvidno iz reakcije prisotnih žalovalcev, katerim je Jezus rekel, da deklica ni umrla, ampak da spi. On je veroval, ko z naravnega zornega kota ni bilo nobenega razloga za vero!

Ne morem se strinjati s komentarjem nove rimskokatoliške  "jeruzalemske" izdaje Nove zaveze, kjer pravi nekako tako, kot da je vera sama, ki naj bi jo proizvedla žena, na nek način ženi prinesla ozdravljenje. Stvar je prikazana tako, kot da  bi bila vera   pravzaprav posameznikovo dejanje, njegovo delo, ki zasluži plačilo. Ne, ne rešuje vera kot taka, ampak Božja milost preko vere, ki jo da Bog, pa najsi gre za zveličanje, telesno ozdravljenje, ali oboje hkrati (cf. Ef 2,8).

Hvala Bogu za njegov dar vere. Bog naj ga  vsem nakloni in v nas obilno pomnoži.


06/11/2010

Ali je Jezus iz pravljice, ki si jo je izmislila cerkev?





Kaj komu?

Izrek: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega," (Mt 22,21b) je eden najbolj znanih Jezusovih izrekov, kar pa še ne pomeni, da je izven svojega konteksta tudi prav razumljen.

Določene svetopisemske vrstice so tako napisane, da  jih moremo  brez težav pravilno razumeti, četudi ne poznamo   konteksta, iz katerega so bile potegnjene. Lahko bi torej rekli, da stojijo same zase. Druge pa ne morejo stati same zase, ker se jih da na ta način napačno interpretirati, ali celo  zlorabiti, zato jih je treba postaviti v kontekst, iz katerega smo jih vzeli. Med take sodi tudi zgoraj citirani Jezusov izrek, ki ga najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Celoten dogodek je opisan v Mt 22,15-22.

Ko beremo evangelije, opazimo, da so imeli farizeji Jezusa kar naprej na piki. Glede na njegov odnos, ki ga je kazal do njihovega pojmovanja in izpolnjevanja Postave to pravzaprav sploh ni čudno. Da se ne bi preveč očitno izpostavili, so ob neki priložnosti poslali k njemu svoje učence, ki so bili po vsej verjetnosti pripravniki za vstop v bratovščino farizejev, da bi ga skušali z zelo  delikatnim vprašanjem. Zanimivo je, da so farizejske učence spremljali tudi herodovci (torej pristaši herodovske dinastije), ki so bili sicer zaradi popolnoma različnih političnih pogledov  sprti s farizeji. Herodovci so simpatizirali z Rimljani, farizeji pa so z njimi zgolj taktizirali, v resnici pa jih niso marali. Toda oboji so imeli na muhi Jezusa, zato  je v tem primeru enim in drugim  odgovarjala sklenitev kratke nenačelne koalicije.

Retorika, s katero so nagovorili Jezusa, je bila tako posladkana, da je bila že na prvi pogled neiskrena: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo." (v. 16) Kar štirje komplimenti v enem stavku! Nato so nadaljevali: "Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (v. 17) Za takratne Jude so bili davki precej žgoča zadeva, ker so bili, podobno kot ostali prebivalci provinc rimskega imperija,  podvrženi hudemu davčnemu vijaku. Mnogi Judje so bili tudi prepričani, da je  plačevanje davkov poganskemu vladarju v nasprotju z Božjo vladavino nad njegovim ljudstvom. Pred Jezusom je bilo torej kočljivo vprašanje: če bi odgovoril, da je cesarju dovoljeno plačevati davek, bi ga lahko pred patrioti vseh vrst očrnili kot kolaboranta,  če bi odgovoril, da ne, bi ga Rimljanom zatožili kot protidržavni element. Jezusa seveda niso mogli prevarati: "Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: 'Kaj me preizkušate, hinavci?  Pokažite mi davčni novec!'" (v. 18.19a) Povedal jim je tudi tisto, kar je mislil o njih. Verjamem, da so bili zelo začudeni, ko jim v nadaljevanju rekel, naj mu pokažejo davčni novec. Le kaj ima kovanec s tem, ali naj plačujejo davek cesarju ali ne? Vseeno so se odločili: "Dali so mu denarij." (v. 19b) Naslednje Jezusovo vprašanje ni bilo ravno tako za milijon denarijev: "Čigava sta ta podoba in napis?" (v. 20) Zato njegovi preizkuševalci niso imeli prav nobenih težav s pravilno rešitvijo: "Cesarjeva." (v. 21a) Nadaljevanje je splošno   znano: "Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'" (v. 21b) Rezultat tega pogovora je bil pričakovan: "Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli." (v. 22) 

Jezus je tu povedal vsaj troje:
  1. Da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje eksplicitno povedal pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)
  2. Ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema, kar je izrazil tudi v Jn 18,36.
  3. Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, ko le-ta  ne začne igrati  boga.


02/11/2010

Kaša iz Trubarja

Iz ultramontanskih krogov  zadnje čase spet prihajajo razni "klasični" rimski prosti spisi, ki omalovažujejo Trubarja in druge slovenske reformatorje. To ni nič novega, saj je podobno počel dr. Josip Gruden v  Zgodovini slovenskega naroda, ki jo je izdajal v letih  pred in med prvo svetovno vojno. In seveda mnogi drugi  iz rimskih logov.

Na dan reformacije je prišel s podobno bombico  na plan g. Robert Kaše, ki je na svojem blogu napisal prispevek z naslovom: "Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?",  pričujoči spis, ki  ga  zdaj berete,  pa je odgovor na kašo, ki jo je skuhal g. Robert Kaše.

Najprej začne z odnosom Slovencev do Primoža Trubarja in reformacije, ki da je zelo zanimiv. To zanimivost podkrepi z dvema nasprotujočima si izjavama političarke in sociologa religije. Kot da je kaj nenavadnega, če politiki govorijo, kakor pač govorijo. Nekaj let nazaj so nas po politični liniji na dan reformacije na državni proslavi pitali s Hrenom, pa kaj? Smo preživeli. Tako bo tudi g. Kaše moral nekako preživeti z izjavami ministrice. In kje je zdaj ta zanimiv odnos Slovencev do Trubarja? To najbrž ve le avtor, ki je skuhal kašo iz Trubarja. Ali pa po njegovem mnenju živita na svetu le še dva Slovenca, oziroma še bolje, ena Slovenka in en Slovenec: Majda Širca in Marjan Smrke. Iz srca mu priznam pravico do tega mnenja. Glede sprostitve, ki naj bi je (ne) prinesla reformacija je pa res težko kaj tehtnega povedati, saj je štajerski Ferdinand (kasnejši  cesar sv. rimskega cesarstva  Ferdinand II.) sproščal ozračje z izganjanjem predikantov in "krivoverskih" učiteljev, kurjenjem "krivoverskih" bukev in z izgonom vseh njegovi vladarski katoliški in apostolski volji neposlušnih in neprilagodljivih. Ozračje je bilo torej sproščeno na prav zanimiv  in zelo rimski način...

Avtor dalje  v duhu nekakšnega nacionalizma in protiplemiškega resentimenta 19. stoletja,ugotavlja da so se "nove vere" oprijeli predvsem plemiški in nemško govoreči krogi, kar ni daleč od resnice.  So pa ti "grdi plemiški Nemci" pridno financirali književno delo  slovenskih protestantov.  Kmetje se iz "razrednih razlogov" v glavnem niso navduševali nad reformacijo,  oprijemali so se je  predvsem na posestvih, ki so pripadala bamberški, freisinški, brixenški in še kateri škofiji (če se že gre nacionalizem, naj   gre do konca) in še kakšni opatiji.

Strinjam se z g. Kašetom, da je Trubarjev Katekizem zahtevno teološko delo, ki ga takratni preprosti kmet ni mogel razumeti, pa celo danes, ko imamo posodobljen slovenski prevod , ga ne bi ravno uvrstil med dela, ki jih poleti prebiramo na plaži. Tukaj me g. Kaše spominja na tiste kranjske ozkosrčneže, ki so v Prešernovem času pesnika kritizirali, ker je pisal visoko poezijo, češ, da pohujšuje naše dobrosrčno ljudstvo, in da je treba za ljudstvo pisati preproste pesmice in povestice, izobraženci pa si lahko itak  privoščijo dela visoke kulture v nemščini. Ampak Prešeren je kljub negodovanju teh vplivnih, tudi cerkvenih krogov, pisal visoko poezijo. Le za koga? Tako je tudi Trubar pisal tudi za izobražence, čeprav so le-ti znali nemško in latinsko. Tako je oral ledino na področju oblikovanja slovenskega teološkega izrazoslovja. Očitno pa g. Kaše ne ve, ali pa noče vedeti, da  obsega približno dve tretjini Trubarjevega Abecednika (Abecedarium und der klein Catechismus In der Windischen Sprach) iz leta 1550 mali katekizem! Prav ta je bil namenjen  "mladim inu preprostim Slovencem." In še več podobnih katekizmov so napisali naši reformatorji! Poskrbljeno je bilo torej tudi za "gmajn folk". Avtor tudi vzdihuje, da so bili "Trubarjevi prešanci" zelo dragi. Seveda so bili. Tedaj so bili vsi prešanci izredno dragi, ne le Trubarjevi. Dalmatinov prešanec Sveto pismo je stal toliko kot par volov.

Avtor nato modro ugotavlja, da si Trubar ni izmislil slovenščine. Ob tej ugotovitvi sem se res od srca nasmejal. Tudi  Dante si ni izmislil italijanščine, pa ga Italijani vseeno cenijo. Z g. Kašetom in njegovimi slavističnimi znanci se tudi strinjam, da Trubar ni imel nobenih slavističnih ambicij. Res je. Dr. Gruden mu npr. očita, da nas je (Trubar) z uvedbo slovenščine kot posebnega knjižnega jezika ločil od drugih "Jugoslovanov". Torej ni imel niti jugoslavističnih, kaj šele kake slavistične ambicije. Pa slovenističnih tudi ne. Zanimali   so ga lubi Slovenci,  ne slovenistika ali slavistika. Zato je njegovo delo kolateralna korist za slovenski narod, zaradi česar se ga danes mnogi s spoštovanjem in hvaležnostjo  spominjajo, čeprav niso verni!

Ni res, da protestantizem ni prinesel nič, ampak je dal v pol stoletja kakih 50 knjig, med njimi kapitalno delo, to je prevod Svetega pisma. Protestantsko gibanje je tudi hotelo uvesti šolo v vsako faro. Štajerskemu Ferdinandu se lahko g. Kaše skupaj z vesoljno RKC zahvali, da je tako temeljito počistil z reformacijo, da na koncu res ni ostalo nič. Če se že  nekateri gredo nacionalizem in protifevdalni resentiment, naj bodo dosledni in priznajo, da je nemško govoreči vladar  zatrl reformacijo na Slovenskem. Isti možakar je bil potem zaslužen tudi za začetek tridesetletne vojne. 

Naslednja cvetka je trditev, da bi lahko  reformacija usodno razdelila slovenski narod na dva dela, ki bi se potem med sabo spopadla. V zgodovini se nikoli ne vprašamo, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak, kaj je bilo. Vemo pa, da je pri usodnem razdeljevanju slovenskega naroda od 19. stoletja dalje participirala ravno protireformacijska rimska cerkev (če se že gremo nacionalizem bodimo  dosledni in  priznajmo, da je ta kljub svoji vesoljnosti v bistvu italijanska), vemo pa tudi, da je bila  njena vloga pri nacionalni razklanosti med drugo svetovno vojno zelo velika.

Glede politizacije Trubarja se popolnoma strinjam z avtorjem (tudi to sem že nekajkrat obsodil na tem blogu), zanjo pa so krivi tudi ljudje na desnici, ki so se Trubarju v veliki meri odrekli in ga prepustili nasprotni strani.  Strinjam se tudi, ko pravi, da ni bil Trubar revolucionar. Res ni bil revolucionar v jakobinskem ali boljševiškem smislu. Bil je revolucionar v Kristusovem smislu, ki je deloval z oznanjevanjem evangelija, ne z orožjem ter gorjačo. Ne vem, kaj si g. Kaše predstavlja pod pojmom svobodni duh, ko pravi, da protestanti nismo kaki svobodni duhovi. Svoboden sem v toliko, da mi papež  ali kaka vrhovna nuna Rode ne gleda pod kovter, sicer pa je res, da uživam tisto svobodo, h kateri nas je poklical Kristus: "Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti." (Gal 5,1) Apostol Peter pravi s tem v zvezi: "Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki." (1Pt 2,16)

In kaj potem, če je bil Trubar na začetku katoliški duhovnik? Protestantskih idej se zagotovo ni nalezel le pri katoliškem škofu, o katerem bi lahko rekli, da je bil katoliški v najbolj žlahtnem , ne pa v rimskem pomenu te besede. To pa zato, ker je bil osebno de facto reformiran!

Glede praznovanja dneva reformacije morda res marsikdo ne ve, kaj naj bi praznoval. Enako je pri drugih praznikih, zato predlagam, da vsakdo na te dneve praznuje tisto, kar želi. Ampak tega ljudi res ni treba učiti, kajne?

G. Kašetu ne branim, da slavi Slomška, ki ga tudi sam zelo cenim, saj bi bile brez prizadevanja  tega moža meje na Štajerskem gotovo drugačne, pa ne v našo korist (ne upam si  seveda reči, kako bi bile videti te drugačne meje).  Bojim pa se, da je celo ta mož za g. Kašeta "preširok", saj je bil eden redkih rimskih hierarhov, ki je v tistem času, ko so protestantsko stran pri nas na veliko demonizirali,  znal povedati tudi kaj lepega o Trubarju in protestantskih piscih. O Prešernu pa je za razliko od kranjskih ozkosrčnežev rekel, da je genij.

Ampak tudi Slomšek je začel pisati slovensko v "bohoričici", te pa si ni izmislil niti on niti Bohorič, ampak Trubar!  Torej bi ji morali reči trubarica. Lahko je sejati, kjer je drugi oral in žeti, kjer je drugi sejal. Pa tako brezpomemben je bil ta tovariš Trubar iz kaše, ki jo je skuhal g. Kaše, tako da ga je moral imenovani gospod vprašati: "Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?"