26. december 2010

"GOSPOD rešuje"

Opis Gospodovega  rojstva, kot je zapisan v Evangeliju po Mateju (Mt 1,18-25), je krajši in manj znan  kot Lukov, vsebuje pa nekatere  podrobnosti, ki jih pri Luku ne najdemo, vendar  na tem mestu ne bo govora  o omenjenih podrobnostih.

Osrednje sporočilo Matejeve pripovedi je stavek: "Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21) 

Zakaj ravno ime Jezus, saj je bilo to ime v tistem času tako pogosto, da je   v isti ulici zagotovo živel vsaj nekdo z istim imenom?  V Svetem pismu je ime zelo pomembna stvar, saj z imenom zaznamujemo določene lastnosti osebe. Pogostnost ali redkost imena tu ne igra nobene vloge. Tudi Jožefov je bilo  v tistem času veliko (prvi s tem imenom se pojavi v 1. Mojzesovi knjigi), pa Marij tudi (prva, ki se omenja,  je bila  Mojzesova sestra). Ime Jezus pomeni: "GOSPOD (JHVH), pomagaj!", "GOSPOD rešuje", "GOSPOD, reši!" ali "GOSPOD je rešitev" (Vir: SSP - študijska izdaja). Že v imenu je bilo torej naznačeno, zakaj je prišel Jezus na svet, zato  torej lahko rečemo, da je v imenu Jezus zajeto bistvo evangelija: Jezus je  prišel na svet, da svoje ljudstvo odreši grehov. 

Kdo je njegovo ljudstvo? V etničnem smislu je bil Jezus nedvomno Jud, torej pripadnik izvoljenega  Božjega ljudstva, toda znano je, da ga to ljudstvo kot celota nikoli ni sprejelo: "V svojo lastnino je prišla (Beseda, Logos, torej Kristus; op. Dizma), toda njeni je niso sprejeli. (Jn 1,11) Kdor Jezusa ne sprejema, ne sodi v njegovo ljudstvo, ne glede na spol, raso, jezik, narodnost, svetovni nazor, veroizpoved ali karkoli drugega. "Tistim pa, ki so jo (Besedo, Logos, torej Kristusa; op. Dizma) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) 

V Nedelu z dne 19. decembra smo lahko na strani 4 v intervjuju z ljubljanskim nadškofom Antonom Stresom prebrali naslednje: "Zame osebno je božič praznik Božje solidarnosti z nami. Da je Bog postal človek, pomeni, da mu ni vseeno za nas. Je tudi praznik človekovega dostojanstva. Bog je postal človek in to ni majhna stvar. To pomeni, da smo vsi ljudje Božji sinovi in hčerke" (podkrepil Dizma). Z večino povedanega se lahko strinjam, nikakor pa ne s tistim, kar sem podkrepil. Sveto pismo nikjer ne govori o splošnem Božjem otroštvu vseh ljudi. Celo za rimsko cerkev pred 2. vatikanskim koncilom bi bila to nezaslišana herezija. To ni evangeljsko sporočilo, ampak njegova popolna razvodenitev. Zadnjič sem nekje na internetu prebral pritožbo neke ateistke, da se ji ne zdi  prav, da bi Bog zanjo umrl. Z logičnega stališča tistega, kar je povedal dr. Stres,  bi bila  ta oseba prisilno Božja hči. Ni na nas, da bi za Boga posvajali  oziroma nanovo rojevali ljudi tega sveta, ampak, da svetu prinašamo evangeljsko sporočilo. Kaj se je torej zgodilo z nadškofovim geslom: "Vse zaradi evangelija?" Razblinilo se je v splošno bratstvo in sestrstvo vseh ljudi, kar poznajo tudi prostozidarji in  še kdo. Božja beseda je popolnoma jasna in nedvoumna glede tega, komu pripada Božje otroštvo in kdo so resnično bratje in sestre v Kristusu, namreč tisti, ki jih je Bog prerodil  "s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu." (Tit 3,5b) "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) 

Še na eno zanimivo idejo, oziroma na šopek idej iz rimskih logov sem naletel. V reviji Reporter z 20. decembra letos je bil objavljen zanimiv  intervju z duhovnikom Pavlom Juhantom. Naj navedem nekaj cvetk s strani 51: "Ko sem bil v Ameriki, kjer je kar enajst tisoč sekt, sem samo v eni hiši videl šest različnih vernikov. Spoznanje o Bogu pa je tako preprosto. Truditi se moraš (podkrepil Dizma) le za ljubezen, dobroto, odpuščanje in mir. Zadošča deset zapovedi, šest resnic in osem blagrov. V njih je vsa resničnost življenja." Fantastično! 11.000 sekt? Jih je morda šel prečastiti štet? In v eni hiši je bilo kar šest različnih vernikov. Prav rad bi videl šest istih vernikov pod eno streho. Poznam pojem troedinosti, za šestedinost pa še nisem slišal. Spoznanje o Bogu je res lahko preprosto,  a ne vedno. Meniti, da obstaja nek bog, ki menda dobro plačuje, hudo pa kaznuje, še ni spoznanje o Bogu!  Niti najmanj se tudi ne  strinjam  s tem, da se moraš truditi za to in ono. "Truditi se moraš!" ni evangelij, ampak zapoved, postava. Tudi deset zapovedi ni evangelij, ampak čista postava. Enako osem blagrov, naj se to sliši še tako čudno. Nihče tega ni sposoben izpolnjevati. Bi pa izpostavil šesto od "šestih resnic", ki jih najdemo v katoliških katekizmih: "Da je milost Božja za zveličanje potrebna." Za duhovnike, ki tako radi govorijo o tem, da je bistvo krščanstva postati boljši človek, da smo vsi ljudje bratje in sestre in da je treba le delati to ali ono, potem  pa bomo vsi pririnili vsaj do vic, (torej do še enega rimskega izuma!) bi bilo zelo zdravo, koristno in zveličavno, da dobro premislijo to šesto resnico! Brez Božje milosti se nihče ne zveliča, oziroma, kot je rekla že preprosta žena iz Stare zaveze: "[Z]akaj po svoji moči človek ne pride kvišku." (1Sam 2,9b CHR) Postava ni dana zato, da bi se mi lahko po njej zveličali, ampak zato, da bi po njej spoznali vso težo greha, oziroma, kot je povedal Pavel (pa ne Juhant, ampak apostol): "Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh." (Rim 3,20) Spoznanje greha pa ni ravno dobra novica, evangelij, čeprav je tudi to za zveličanje nujno potrebno. Zakaj bi se  sploh človek odreševal, če ne ve, čemu? 

Vse Jezusovo življenje je bilo podrejeno določenemu cilju. Ta cilj je bil, da z žrtveno smrtjo na križu odreši "svoje ljudstvo", oziroma, kot je to na kratko povzel Pavel: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) On je "GOSPOD, ki rešuje". Predreformacijska cerkev in njeni svečeniki nam ponujajo starozavezne in svoje zapovedi, ceremonije in  prepovedi, skratka postavo, zadnje čase pa tudi obilo humanizma (in renesanse). Po postavi se še nihče nikoli ni odrešil, ker je še nihče nikoli ni mogel v celoti izpolnjevati. Razen Kristusa.  Z njim je nastopil nov čas: "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Edino v njem, "kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21b) 

Pripadaš njegovemu ljudstvu?



24. december 2010

Blagoslovljen božič!

"Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega.  Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika,  nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo." 

(Tit 3,3-7)





18. december 2010

Poznati Jezusa

Lekcionarji dajejo v adventnem času velik poudarek na vlogi Janeza Krstnika, ki je bil Gospodov predhodnik. Napovedovala sta  ga je preroka Izaija (cf. Iz 40,3) in Malahija (cf. Mal 3,1a. 23. ).  

Glas o Janezu Krstniku se je širil naokrog, zato so ga prišli predstavniki duhovnikov in levitov vprašat, če ni morda on Mesija. Poglejmo si torej dialog, ki se je razvil: 

"Priznal je: 'Jaz nisem Mesija.' 'Kaj torej? Si mar Elija?' so ga vprašali. 'Ne, tudi to nisem,' jim je rekel. 'Ali si prerok?' 'Ne,' je odgovoril. Rekli so torej: 'Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?' Dejal je:
'Jaz sem glas vpijočega v puščavi:
zravnajte Gospodovo pot,
kakor je rekel prerok Izaija.'" (Jn 1, 21-23)

Ko je priznal, da ni Mesija, so ga vprašali, če je morda Elija. To pa zato, ker so bili Judje prepričani, da se bo pred Mesijevim prihodom  dobesedno vrnil prerok Elija. Zato je Janez zanikal, da bi bil dobesedni Elija, torej tisti, ki je bil vzet v nebo (cf. 2Kr 2,1-11). Janez je sicer opravljal Elijevo poslanstvo, vendar v drugačnih okoliščinah. Dogodek, opisan v odlomku iz Jn 1 se je zgodil že na začetku, ali natančneje, prvi teden Jezusove učiteljske službe. Ravno zato je Janez v nadaljevanju odgovoril: "Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate." (Jn 1,26) S temi besedami je meril na Jezusa, Mesija. 

V takratnih okoliščinah je bilo seveda nemogoče, da bi ljudje poznali Jezusa, saj je šele začel z javnim delovanjem. Zanimivo pa je, da tudi v naslednjih treh letih Jezusovega javnega delovanja, nihče ni zares poznal Jezusa, celo najožji krog njegovih učencev ne. Šele po njegovem vstajenju so dejansko doumeli, za kaj je šlo pri vsem skupaj: "Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma." (Lk 24,45)

Poznati Jezusa pomeni neskončno več, kot vedeti nekaj podatkov o njem. Gospod je ob neki priložnosti rekel zbranemu ljudstvu: "Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke." (Jn 10, 26-28) Mi lahko veliko vemo o Jezusu, toda vse to védenje nima nobenega smisla ali haska, če mu ne verjamemo, ga ne poslušamo in ne hodimo za njim. Mnogi ljudje, npr. tisti italijanski agronom, ki piše neke knjige o Jezusu,  imajo Jezusa za pravljično bitje, drugi,  kot je bil npr.  Ernest Renan, ga imajo za heroja,  muslimani ga smatrajo za preroka,  spet naslednji, ki se sicer  kitijo s krščanskim imenom pa ga imajo za nekakšen vrh v svojem  panteonu, ki ga poleg njega sestavljajo še Marija ter drugi svetniki in še kakšen pooblaščeni vidni "namestnik" na  zemlji. Vsi, ki tako govorijo, ne poslušajo njegovega glasu. To pa zato, ker niso izmed njegovih ovc. Tako védenje seveda nima nobene zveličavne vrednosti.

Kdor  res pripada  Kristusu, hodi za njim in ga nobena sila ne more iztrgati iz njegovih rok. Tak tudi dejansko pozna Jezusa. Si med njimi?


15. december 2010

Predavanje Trubar in turško vprašanje


VABILO na društveni študijski večer


Vabimo vas na študijski večer z naslovom:

   Trubar in »turško vprašanje«.

Dogodek bo v sredo, 22. decembra 2010 ob 19. uri v Trubarjevi hiši kulture, Ljubljana, vhod iz Stritarjeve ulice 7.


Predaval bo dr. Jonatan Vinkler. Na okrogli mizi bodo sodelovali tudi drugi člani pripravljalnega odbora študijskih večerov, moderiral pa bo dr. Božidar Debenjak.








11. december 2010

Si ali nisi?

 Ko se je Janez Krstnik zaradi politično nekorektnih izjav, oziroma zaradi verbalnega delikta na račun Heroda Antipa znašel v ječi, ga je obšel dvom. Razmišljal je približno takole: "Če je Jezus res Mesija, zakaj me ne reši iz ječe? Zakaj dopušča, da me bodo obglavili? Tu nekaj ne more biti v redu." Zato je poslal dva učenca k Jezusu z vprašanjem: "Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?" (Mt 11,2-10) 

Gre za vprašanje, ki se v različnih oblikah pojavlja tudi danes. Kdo je sploh ta Jezus? Zakaj ni Bog poslal Odrešenika že prej, zakaj je tako dolgo odlašal? Zakaj se Jezus še ni vrnil? Zakaj Bog dopušča, da njegovi ljudje še danes trpijo v različnih delih sveta in so  ponekod preganjani podobno kot Janez Krstnik?

Jezus je Janezovim odposlancem odgovoril: "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:  slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni (cf. Iz 26,19.29,18. 35,5.6. 42,7.18. 53,4.), ubogim se oznanja evangelij (cf. Iz 61,1)  in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,4b-6) Jezus je s prostim  navajanjem iz knjige preroka Izaija in z dejstvom, da so se  na njem te prerokbe uresničevale,  sporočil Janezu, da je pravi in naj ne čaka drugega.

Janezu je bila, kot zadnjemu preroku Stare zaveze, mesijanska prihodnost le megleno poznana. Sam Jezus je o njem rekel: "Ta je tisti, o katerem je pisano: 
Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, 
ki bo pripravil tvojo pot pred teboj." (Mt 11,10)
Janez Krstnik se je zavedal, da je Mesijev predhodnik, a si je Mesija drugače predstavljal, zato je podvomil.  Ravno zato  ga je Gospod blago opomnil z besedami: "Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,6)

Zgornji blagi opomin velja vsem, ki jim  Jezus Kristus kot Mesija iz kateregakoli razloga ni všeč. Za ene je pretrd, za druge premehak, za nekatere prezgoden, za druge prepozen,  za nekoga preveč enostaven, za drugega preveč zapleten, spet za koga tretjega  popolnoma nestvaren...  Toda, Bog ima svoj način delovanja, svoj tajming in svoje odločitve. On je glede vsega  suveren.
Po preroku Izaiju nam govori: 
"To vaše sprevračanje!
Mar je lončar cenjen kakor glina,
da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu:
'Ni me izdelal,'
ali lonec reči lončarju:
'Ničesar ne razume.'"  (Iz 29,16)
Dejstvo je, da umrljivi človek ne more odločati o tem, kakšen naj bo Bog in kako naj ravna, razen če si ga ne ustvari po svoji podobi, le da potem nima opravka z Bogom, ampak z malikom.  To je približno tako, kot bi izdelek iz zgornjega navedka hotel odločati o tem, kakšen naj bo izdelovalec.

Živimo v času milosti, ki je bolj dostopna kot v Janezovem času, saj je evangelij, ki je bil takrat še vedno bolj v sencah in predpodobah, sedaj v polnosti razodet. Bistvo evangelija pa je: "On [Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja". (Rim 4,25)  Apostol Peter je rekel: "[P]o njem [po Kristusu, op. Diz.] se vam oznanja odpuščanje grehov.  In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Pa ne le v Mojzesovi, ampak v katerikoli postavi!  Kristus je naše opravičenje. 

Veruješ vanj? Si opravičen-a?

04. december 2010

Znamenja časa

Evangeljski odlomek na 2. adventno nedeljo je v tradicionalnem lekcionarju vzet iz Lukovega evangelija 21,25-33.

Odlomek govori o drugem Kristusovem prihodu in o znamenjih, ki ga bodo napovedovala. V zgodovini je bilo že veliko primerov izračunavanja in ugibanja časa Kristusovega drugega prihoda, ki so se doslej, kar je očitno, vsa izjalovila. Vsi napovedovalci tega dogodka so pozabili na naslednje Jezusove besede: "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.  Pazíte in bedite,ker ne veste, kdaj pride ta čas!" (Mr 13,32.33) Dejstvo je, da za ta dan ne vemo.

Po drugi strani vseeno nismo čisto brez informacij v zvezi z drugim Kristusovim prihodom.

Jezusov drugi prihod bo javen, in ne skriven, kakor pravijo dispenzacionalisti. Pred Kristusovim prihodom bodo določena znamenja na nebesnih telesih, na zemlji pa bo velika stiska in strah. Stiske, o kateri je govora, bo deležna tudi cerkev: nobeno skrivno vnebovzetje cerkve se ne bo izvršilo, kot obljubljajo dispenzacionalisti in razne "Left Behind" štorije. 

Dandanes delajo ljudje  paniko ob pričakovanju tega, kar naj bi prišlo na svet. Deležni smo atomskih groženj in groženj z globalnim segrevanjem (le od kod potem  sedanji sneg, če se zemlja segreva?), grozi nam svetovni terorizem, gospodarstvo ne deluje, kot bi moralo... So to znamenja časa? Jezus pravi: "Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo." (Lk 21,29-31) V naslednji vrsti pa nas opozori, da bo rod, ki bo doživel začetek teh stvari, doživel tudi njegov drugi prihod.

Znamenja časa gor ali dol, Kristus pričakuje od svojega ljudstva, da bo ob vsakem času pripravljeno na njegov drugi prihod. Apostol Peter nas spodbuja: "Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost."(2Pt 3,10-13) 

"Amen, pridi Gospod Jezus!" (Raz 22,20b)