25/04/2010

Nov slovenski rimskokatoliški prevod Nove zaveze in Psalmov

Pod okriljem slovenske rimskokatoliške  škofovske konference je nastal nov prevod Svetega pisma Nove zaveze in Psalmov.  Narejen je po zgledu francoske Jeruzalemske Biblije. Knjigo sta izdali Teološka fakulteta in Družina in šteje debelih 980 strani.  O sami predstavitvi knjige lahko kaj več preberete tukaj

Priznam, da me je novica o novem prevodu Nove zaveze zelo  močno  presenetila, saj še ni dolgo, kar je izšel Slovenski standardni prevod celotnega Svetega pisma.  Razlogi za nov prevod naj bi bili naslednji:

Velike zgodovinske spremembe v političnem, kulturnem in ekonomskem pogledu v evropskem in svetovnem obsegu, pa tudi znotraj SDS, so v zadnjih letih vse bolj klicale po vrnitvi pod okrilje Slovenske škofovske konference z novim prevodom Svetega pisma kot osrednjim projektom Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. S tem Teološka fakulteta prevzema skrb za izdajanje Svetega pisma in za strokovno biblično pastoralo v prihodnosti. Glavni cilj revizije oziroma novega prevoda je iskanje večje skladnosti med izvirnikom in izročilom prevajanja v Evropi in v Sloveniji, večkrat pa je bila izražena tudi želja, da prevod dopolnimo z večjim obsegom sintetičnih opomb k temeljnim teološkim pojmom. Takšne opombe so značilne za francosko Jeruzalemsko Biblijo (Bible de Jérusalem), toda radikalnejše protestantske skupnosti predvsem obsežnejše komentarje teološke narave odklanjajo. Ker je bila francoska Jeruzalemska Biblija prevedena v številne jezike in jo uporabljajo tudi v naših sosednjih državah, se je zdelo najbolj primerno, da po vzoru francoske pripravimo slovensko izdajo Jeruzalemske Biblije (SPJ).
Več o tem najdete na tej povezavi

Problem naj bi bil torej v tem, da Združene biblijske družbe (UBS) ne dovoljujejo obsežnih komentarjev Svetega pisma, rimske izdaje pa so znane ravno po tem, da je v njih več komentarjev kot svetopisemske  vsebine.  Kako bi bili sicer verniki poučeni o "vicah", o potrebi po molitvi k Devici Mariji, vsem svetnikom in po čaščenju njihovih rezljanih, klesanih in naslikanih podob; le kako bi se sicer poučili  o apostolskem izvoru posebne svečeniške kaste znotraj cerkve in drugih nebiblijskih naukih? Pa tudi sicer je možno skozi ustrezen prevod podtakniti kakšen nastavek za določeno doktrino.  Ravno zato je morala najbrž zgrabiti v roke vajeti sama Slovenska škofovska konferenca. Ljudi je po njihovem treba voditi za roko kot malčke, sicer se lahko izgubijo in odtavajo h konkurenci, ki se drži izvirnika, ne komentarjev...


23/04/2010

Nespodobno sporočilo


Takale pisma so prejeli nekateri kristjani v eni od bližnjevzhodnih držav.  Da, cena evangelija je  ponekod visoka.  Zelo visoka.  Molímo za te naše brate in sestre. 


Dostop do vira >>>>>>>>>



19/04/2010

Stari in novi človek

"Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja,  da se prenovite v duhu svojega uma  in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice."  (Ef 4,22-24) 
 
Stari človek je tisto, kar smo (bili), preden smo se nanovo rodili in smo še živeli  "v ničevosti svojega uma", kot pravi apostol Pavel (Ef 4, 17b). 

 Novi človek se rodi z novim rojstvom, o katerem govori  apostol Janez v Jn 3,1-16 .  Kaj sploh je novo rojstvo? Sveto pismo nas seznani z (recimo temu) dvema zornima kotoma tega pojma, eden je Božji, drugi pa človeški. Novo rojstvo je namreč Božje dejanje v posamezniku, ko Bog  preko Svetega Duha preporodi človeka, posameznik pa doživlja to dejanje kot  spreobrnjenje. Na zunaj, s človeške točke gledanja, je ta stvar videti takole:

1. Spoznanje lastne grešnosti in kako globoko smo zavozili.
2. Kesanje in sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda.
3. Začetek novega življenja v Kristusu.
Pri drugi točki je zelo pomembno, da ne sprejmemo Jezusa Kristusa le za Odrešenika, ampak tudi za Gospoda, torej tistega, kateremu predamo svoje življenje, da lahko skupaj z apostolom Pavlom rečemo: "[Ne] živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,20)

Ob novem rojstvu se v nas rodi novi človek, oziroma, kot piše Pavel: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17), ampak to še ne pomeni, da naš "stari, meseni človek" potem ni več živ. O, pa še kako je živ. Ravno zato opominja Pavel Efežane, naj hodijo v novem človeku, starega pa odložijo: "Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice." (Ef 4, 22-24)

To seveda ne pomeni, da nam bo uspelo 100 % hoditi v novem človeku, in da bomo popolnoma brezgrešni, kakor trdijo nekateri (pripadniki raznih svetostnih gibanj), hkrati pa to ne pomeni, da smemo početi karkoli se nam zljubi, kot trdijo drugi (antinomijanci).  O tem piše v Dordrechtskih kánonih naslednje:
 
"Kogar v skladu s svojim namenom pokliče Bog v občestvo svojega Sina Jezusa Kristusa in ga prerodi po Svetem Duhu, tega tudi odreši gospostva in suženjstva grehu, ne pa tudi mesenosti in grešnega telesa v tem življenju.

Zato iz slabosti vsak dan poganjajo grehi in zato se madeži prijemajo najboljših dejanj svetih, kar daje svetim nenehno priložnost, da se ponižajo pred Bogom in hitijo v zavetje križanega Kristusa, da bi z Duhom molitve in s svetimi ter pobožnimi vajami vse bolj mrtvili svojo mesenost in hrepeneli po popolnosti kot cilju, dokler ne bodo, rešeni tega umrljivega telesa, skupaj z Božjim Jagnjetom zakraljevali v nebesih."
(Dordrechtski kanoni, 5. del, 1. & 2. čl.)

Pojem "mrtvenje svoje mesenosti" ne pomeni fizično mučenje samega sebe, kar so počeli  in še vedno delajo nekateri tako imenovani svetniki, ampak to, da v duhu prinašamo same sebe in svoje grehe h Kristusovemu križu in jih tam odložimo ter se tako iz dneva v dan "reformiramo".



13/04/2010

Peter Hitchens: Besnenje proti Bogu


Peter Hitchens Author Interview--The Rage Against God from Gorilla Poet Productions on Vimeo.

Peter Hitchens, brat nadvse slavnega antiteista Christopherja Hitchensa, je nedavno objavil knjigo z naslovom The Rage Against God: How atheism led me to faith (Besnenje proti Bogu: Kako me je ateizem privedel k veri). V kratkem, malo več kot osem in pol minutnem videu, je povedal nekaj o svojem življenjskem in duhovnem popotovanju. Na spletni strani Amazon.com.uk je objavljenih nekaj odlomkov iz knjige.



Vinko Ošlak: Etika za novo tisočletje


Nekoč, ko so besede še ohranjale svoj pomen, je etika veljala za nekaj, kar ni vezano na čase in kraje, ne na okoliščine in ne na naša občutja. Predvsem pa te grške besede tedaj še niso vsevprek zamenjavali z njeno latinsko sopomenko "morala", kakor to delajo danes. V Evropi imamo s takimi opredelitvami, kakor "novo tisočletje" ali "mladi rod" zelo slabe izkušnje. Te sintagme namreč najraje uporabljajo politični demagogi (zapeljivci)[...



11/04/2010

Po veliki noči

Svoj zadnji prispevek sem objavil na   cvetno nedeljo, nakar me je  pustilo zdravje  na cedilu, tako da sem ostal izven dosega računalnika.  No, Bog me ni pustil na cedilu, tako da lahko po dveh tednih pavze spet nadaljujem.

Kristjani velikokrat razmišljamo enostransko. To velja tudi v primeru dveh teologij, ki sta in bi morali ostati komplementarni. Pri tem mislim teologijo križa in teologijo vstajenja. Nekateri dajejo večji poudarek prvi, nekateri drugi. Tako je na primer v cerkvah luteranske provenience zelo velik poudarek na velikem petku, manjši pa na veliki noči.  Križ ima torej pri njih prednost pred vstajenjem. Tu gre najbrž za posledico določene srednjeveške teologije, ki je zelo poudarjala Jezusovo trpljenje in križ, podobno kot je taista teologija zajeta v kontroverznem Gibsonovem Pasijonu, ki je nastal na temelju meditacij neke srednjeveške redovnice.  

Če pogledamo v Apostolska dela, opazimo drugačno podobo. Apostoli so pri svojem oznanjevanju veliko govorili o vstajenju. Da, vstajenje in prazen grob sta bila za prve kristjane pomemben dokaz Kristusove božanskosti. Ravno zaradi vstajenja  so se kristjani začeli zbirati na Gospodov dan, torej na prvi dan v tednu. Enako so se na veliko  noč (pasho) spominjali tako smrti kot vstajenja Jezusa Kristusa. Šele pozneje je prišlo do drobljenja tega praznika na velikonočno tridnevje,  ki mu sledi velikonočna nedelja. 

O hkratni pomembnosti križa in vstajenja nam govori apostol Pavel, ki pravi, da je bil  Jezus  "izročen v smrt zaradi naših prestopkov (Chráska prevaja: "[T]a je bil dan v smrt za grehe naše"...in je bil obujen zaradi našega opravičenja."  (Rim 4,25)  Jezus Kristus je torej res umrl za naše grehe, s čimer pa zgodba ni končana, saj pravi, da je bil  tudi obujen, in sicer za naše opravičenje. Odpuščanje grehov in opravičenje sta dve strani enega in istega kovanca in ju je nemogoče ločiti. Enako je s Kristusovo smrtjo in vstajenjem. Brez križa in Kristusove smrti na njem ni odpuščanja grehov in posledično vstajenja, brez vstajenja pa ni opravičenja. oziroma, kot  pravi apostol Pavel na drugem mestu:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor  15,17) Sama Kristusova smrt, ki ji ne bi sledilo nič,  bi bila za kristjana zelo slaba novica (cf. 1Kor 15,19), s Kristusovim  vstajenjem od mrtvih pa se  slaba novica spremeni v veselo oznanilo.

Da je res tako, nam potrjuje dejstvo, da   je skupinica apostolov, ki je bila ob Jezusovi smrti popolnoma zbegana in prestrašena, po njegovem vstajenju neustrašno oznanjala evangelij, katerega srčika je ravno dejstvo, da je Kristus umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje.

Aleluja!