31/07/2010

O krivičnem oskrbniku

Na začetku 16. poglavja Lukovega evangelija najdemo znano priliko o krivičnem oskrbniku. Na prvi pogled gre za preprosto in lahko razumljivo zgodbo, a če vanjo malce poglobimo, hitro opazimo, da se v njej znajdemo pred nekaterimi nejasnostmi. Prvih devet vrstic 16. poglavja je na tej povezavi. 

Poslušalci te prilike so bili Jezusovi učenci (v. 1), a tudi nekateri farizeji (kar je razvidno iz 14. vrste). 

Oskrbnik v tej priliki je zapravljiva oseba, ki je slabo vodila in upravljala z gospodarstvom, ki ji je bilo zaupano. Zato se je lastnik odločil, da oskrbnika vrže iz službe, še pred tem pa je moral oskrbnik dati gospodarju obračun  o svojem oskrbovanju.  Da bi se oskrbnik prikupil gospodarjevim dolžnikom, in da bi ga le-ti pozneje vzeli k sebi na stanovanje, je vsakemu črtal del dolga. Mož je računal na svojo prihodnost! Glede na to, da so bile v antiki obresti zelo visoke in glede na to, da je bil oskrbnik pozneje pohvaljen s strani gospodarja, (v. 8) smemo sklepati, da je črtal dolžnikom ves dolg ali del dolga, ki je izhajal iz obresti, glavnica pa je ostala nedotaknjena in gospodar zaradi tega ni utrpel nobene dejanske škode.

Vsi mi smo na nek način oskrbniki, ki nam je zaupano "Božje gospodarstvo". Nihče med nami se ne more pohvaliti, da s tem, kar nam je dano res stoodstotno ravnamo, kakor bi morali, kar je nedvomna posledica greha. Danes je modno govoriti, da nihče ni popoln. Pa še res je. V Lk 16,8 pravi Jezus: "In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči." Gospodar zagotovo ni pohvalil krivičnega oskrbnika zaradi njegove zapravljivosti ali goljufivosti. Gre za nekaj drugega. Bogu je všeč odpuščanje. V Gospodovi molitvi najdemo tudi to prošnjo: "[I]n odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 16,12) Del  zgodbe okoli ekonomije nekega posestva se torej nanaša na odpuščanje. Od nas, ki smo krivični oskrbniki, katerim je Bog po Jezusovi nadomestni smrti na križu odpustil grehe, se pričakuje, da bomo tudi mi odpuščali svojim dolžnikom: "Odpuščajte in vam bo odpuščeno." (Lk 6,37b) Oziroma: "[D]rug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu." (Ef 4,32b) 

Zadnja vrstica, ki se je bomo tu lotili, pa govori o pridobivanju prijateljev s krivičnim mamonom: "Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade." (Lk 16,9) Mamon pomeni denar, premoženje ali nekaj podobnega. Pojem krivični mamon se lahko, skladno s komentarjem v ESV, nanaša na premoženje, ki ga nekdo pridobi z zlorabo lastne premoči v škodo drugih, na sebično trošenje denarnih sredstev, ne oziraje se na potrebe drugih, ali pa na kvarni vpliv denarja, ki večkrat zavede ljudi v krivičnost. Dejstvo je, da bo nekega dne naše premoženje propadlo in bomo ostali brez njega. Na onem svetu nič ne pomagajo niti rimski denariji niti sodobni evri. Zato se od kristjanov pričakuje, da bodo svoj denar podelili s tistimi, ki so glede tega manj srečni. Verniki, ki svoja sredstva velikodušno delijo z drugimi, s tem izpričujejo svojo vero in predanost Bogu, pa tudi to, da morejo  na temelju  vere, ki je vir  njihove velikodušnosti, pričakovati Božje povračilo v večnosti. 


23/07/2010

Lažni preroki

Jezus nas v delu znanega  govora na gori, zapisanem v Evangeliju po Mateju 7, 15-21, svari  pred lažnimi  preroki. Pri opisovanju njihovih značilnosti ni bil  precizen, ampak precej splošen, a kljub temu dovolj jasen, da si lahko zelo dobro predstavljamo ta pojav. 

Glavna značilnost lažnih prerokov je, da so kot grabežljivi volkovi v ovčjih oblačilih (v. 15). Lažni preroki niso nekdo zunaj cerkve, ampak ljudje znotraj nje. To so ljudje, ki  v Kristusovi cerkvi opravljajo bolj ali manj pomembne naloge in jih v njej  že od apostolskih časov.  O takih govori apostol Janez: "Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi od nas." (1Jn 2,19) Taki ne prinašajo in ne oznanjajo evangelija, ampak nek drugačen evangelij (prim. Gal 1,8.9), ki v resnici ni evangelij.  Drugačen evangelij je pravzaprav skupni imenovalec vseh lažnih prerokov, kajti ne obstaja le ena vrsta le-teh. Pa tudi drugačen evangelij ni le eden, vsem je skupno le to, da so drugačni od evangelija Jezusa Kristusa. 

Lahko bi začel z gnostiki, ki so predstavljali grožnjo cerkvi od vsega začetka. Danes so zakamuflirani v liberalno teologijo, ki oznanja nekakšno strpnost, ljubezen, drugačnost, inkluzivnost, sprejemanje in kar je še takega. Vse navedene stvari so same po sebi dobre in jih cerkev potrebuje kot Sahara vodo. Toda za  tem leporečjem se skriva razvodeneli evangelij,  ki ga je Richard Niebuhr  pred davnimi leti takole karikiral: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe." Gre za humanistično teologijo, ki zanika greh in nam    namesto polnokrvnega evangeljskega  Jezusa Kristusa servira nekakšno klavrno milo Jero in še to le kot vzor pravega življenja. Takšna karikatura seveda ne more biti nikakršen vzor. 

Posebno zvrst predstavljajo tisti, ki prinašajo socialni evangelij, oziroma predstavljajo Jezusa Kristusa kot  družbenega revolucionarja. Jezus je sicer bil na svoj način tudi revolucionar, toda izhajal je iz povsem drugačnih postavk kot nam to prikazujejo mojstri teologije osvoboditve, socialnega evangelija in kar je še takega; vedel je, da je treba človeka najprej spremeniti od znotraj, ne od zunaj:  "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19)  Ob neki drugi priložnosti je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Rojstvo od zgoraj je Božje delo, zgodi pa se ob poslušanju evangelija.  Socialni  kvazi-evangelij pa deluje približno  tako, kot bi  zdravili vnetje   z aspirinom, namesto z antibiotiki. 

V novejšem času se je pojavila še ena skupina, ki žal ni nepomembna ter prinaša evangelij zdravja in premožnosti (health and wealth), in prihaja iz ZDA. Ti trdijo, da mora biti kristjan obvezno zdrav in premožen, če ni tako, je to posledica nevere.  Nevera pa je greh. Pridigarji tega "evangelija" na različne načine  izvabljajo od ljudi  denar in s svojim bogastvom "dokazujejo", da naj bi bil njihov nauk resničen. V svojih pridigah skoraj več govorijo o satanu, kot o Bogu, zato ima človek ob poslušanju njihovih izvajanj občutek, kot da je satan suveren, Bog pa nek berač, ki mora s pomočjo takih in drugačnih karizmatičnih ekspertov osvajati satanov "teritorij".  O podobnih je govoril apostol Juda Tadej: "Ti so madeži vaših bratskih obedov, ko se brez strahu gostijo skupaj z vami, a pasejo sami sebe." (Jud 1,12) 

Navedel sem tri skupine lažnih prerokov, ki so morda najbolj očitne, zagotovo pa bi se jih našlo še več in bi si bržkone vsaka od njih zaslužila posebno obravnavo. 

V vrsticah 16-20 nam Jezus nazorno opisuje, kako lahko prepoznamo lažne preroke: po njihovih sadovih. Sadovi so merilo za to, ali nekdo prinaša Kristusov evangelij ali kaj drugega. Tudi lažni preroki namreč ne govorijo samo laži, ampak povedo marsikaj, kar drži. Duhovniki zelo znane denominacije so nekoč govorili: "Ne ozirajte se na to, kar delamo, ampak na to, kar učimo." Kdor tako uči in dela, je resen kandidat za lažnega preroka. 

V 21. vrsti nam Jezus poda temeljni kriterij za vstop v Božje kraljestvo:  "Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,'  ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." Ni glavno  govorjenje in fantaziranje o Jezusu, ampak uresničevanje Božje volje. Prerokovanje, izganjanje duhov v Jezusovem imenu in kar je še takega, niso kriteriji za vstop v Božje kraljestvo, saj to še danes počnejo tudi  mnogi lažni preroki. 

Pravi Kristusovi oznanjevalci oznanjajo dvoje: postavo in evangelij. Na temelju postave spoznamo lastno grešnost (pač zakon kot zakon), zato sama postava ne odrešuje (cf. Rim 7,7), enako kot opis bolezni v medicinskem  priročniku ne zdravi .  Evangelij pa pravi, da se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil, da bi s svojo žrtveno smrtjo na križu odvzel greh vsakogar, ki vanj veruje,  po Kristusovem   vstajenju od mrtvih pa smo dobili dostop do opravičenja (cf.  Rim 4,25).  Preprosto? Res je. In pripravljeno za vsakogar, ki veruje. 


18/07/2010

Množica se mu je smilila

Moje tokratno premišljevanje bo osredotočeno na Jezusovo drugo pomnožitev kruha, kot je zapisana v Mr 8,1-9. Ta odlomek je nekako v senci prve pomnožitve kruha, o kateri govorijo vsi štirje evangelisti. O drugi pomnožitvi kruha pa govori poleg Marka edino Matej (cf. Mt 15,32-39)

V našem primeru je Jezus nahranil štiri tisoč ljudi s sedmimi hlebi kruha in nekaj ribicami. Komentator Angleške standardne verzije Svetega pisma (ESV) je zapisal, da pomeni nasičenje štiri tisoč ljudi to, da je Jezus tudi živi kruh za pogane, saj se je dogodek najverjetneje zgodil izven tedanjega judovskega etničnega ozemlja. 

Vse skupaj se je začelo tako, da se  je  zbrala okoli pri Jezusa omenjena množica in ga tri dni poslušala. Matej omenja v svojem zapisu tudi mnoga ozdravljenja (cf. Mt 15,29-31).  Jezus pa ni mislil le na dušni blagor poslušalcev, ampak tudi na njihove telesne potrebe, zaradi česar je rekel svojim učencem: "Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti.  Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč." (Mr 8,2.3) Iz navedenega sledi, da Jezus s tem dejanjem ni hotel fascinirati, ampak pomagati. 

Nasprotniki nam radi očitajo, kako krut in neusmiljen naj bi bil naš Bog. Večina teh, ki tako govorijo, ni v življenju še ničesar pretrpela. Razen tega seveda precenjujejo človeka in njegove zmožnosti. V resnici pa je tako, kot je rekel Job, človek, ki je iz lastne izkušnje vedel, kaj je trpljenje: "Resnično vem, da je tako: kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom? Če bi se kdo hotel pravdati z njim, bi mu ne mogel od tisoč reči odgovoriti ene same." (Job  9,2.3) Kakorkoli, v našem primeru je Bog tisti, ki ga ne zanima le to, kaj bo povedal, ampak tudi to, kako se tisti, ki ga poslušajo, telesno počutijo. Tudi nas bi moralo zanimati, kako se naši bližnji in malo manj bližnji počutijo. V naših krajih je  danes bolj malo ljudi lačnih telesne hrane, so pa zato toliko bolj lačni prijazne besede. 

Kakorkoli, naj si gre za hrano ali za prijazno besedo, v vsakem primeru velja  naslednja Jezusova zapoved: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk  6,36) kajti: "Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli." (Mt 5,7) 


12/07/2010

Umrl pevec gospela "O Happy Day"



V San Franciscu je v nedeljo umrl pevec legendarnega gospela "O Happy Day", pastor Walter Hawkins, star je bil 61 let. Dobitnik grammyja je umrl za rakom.

Z bratom Edwinom ter drugimi brati, sestrami in prijatelji je leta 1967 ustanovil sestav Edwin Hawkins Singers. Dve leti pozneje je ansambel posnel gospel "O Happy Day".

Več lahko preberete v Večeru >>>>>>>>>>

11/07/2010

Sanirali bodo hišo, v kateri je umrl Luther

Hišo v Eislebnu, v kateri je umrl Luther in ki je na seznamu svetovne kulturne dediščine pod zaščito Unesca, bodo septembra sanirali in razširili. Do konca avgusta bodo podrli stalno razstavo, spominski muzej bo dotlej odprt za obiskovalce, so sporočili s sklada, ki upravlja z Luthrom povezane spominske kraje, v nemški zvezni deželi Saška-Anhalt.

Muzejske eksponate bodo med sanacijo shranili drugje v mestu. Muzejski prostori, med njimi soba, v kateri je umrl Luther, in spalnica, bodo v celoti zagrnjeni. Načrtujejo še dozidavo, s katero bodo pridobili razstavne površine. V prenovo bodo vložili predvidoma okoli pet milijonov evrov.
 

10/07/2010

O pravičnosti in jezi

Na tem mestu se bomo  na kratko posvetili odlomku iz Jezusove pridige na gori, ki je zapisan v Matejevem evangeliju 5,20-26.

Pa začnimo pri 20. vrstici: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)  Farizeji in pismouki so bili ljudje, ki so si zelo prizadevali za pravičnost. Za farizeja ali pismouka je zagotovo veljal izrek: "Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje."  (Ps 119,97) Toda Jezus pravi, da je to premalo. Osredotočenost farizejev in pismoukov na postavo je bila problematična, ker so ob njej pozabili na bolj bistvene stvari, to je, da postava sama  ne opravičuje.  (cf. Rim 3,20. Gal 2,16. 3,10)  Postava le govori, kaj se sme in kaj ne, enako kot nas v civilnem življenju danes ne opravičuje kazenski zakonik, ampak sodnik. Farizeji in pismouki so si torej skušali pridobiti pravičnost z nadvse natančnim izpolnjevanjem postave, pa vendar zahteva Jezus še večjo pravičnost. Ta večja pravičnost je pravzaprav, kot pravi John Stott, globlja pravičnost, ki jo pridobimo, oziroma nam jo pridobi Bog z novim rojstvom (cf. Jn 3,3 ss.) . Ta pravičnost ni v prvi vrsti pravičnost pred ljudmi, ampak pravičnost pred Bogom in je posledica Božjega opravičenja brezbožnega posameznika ali posameznice.  

"Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (Mt 5,21) Zapoved "ne ubijaj"  bi se pravzaprav morala po naše glasiti: "Ne stori uboja, umora!" ali nekaj podobnega. Tak je smisel zapovedi v izvirniku. Farizeji in pismouki so zožili izpolnjevanje same zapovedi na dejanje umora, Jezus pa daje širšo interpretacijo: že sama jezna misel, ki jo pomislimo brez upravičenega razloga, je  grešna. Konec koncev se vsak umor spočne v glavi storilca in se ponavadi začne kot čustvo jeze. Zato pravi apostol Pavel: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Vsaka jeza ni slaba, treba je paziti, da ostane čustvo jeze pod kontrolo. Vsak, kdor se brez razloga jezi na svojega brata (torej pripadnika Božjega ljudstva), zasluži, da pride pred sodbo (cf. v.22).  Še slabše bi jo moral  odnesti tisti, ki svojega brata žali. Kdor mu reče raka, kar pomeni nespametnež, puhloglavec, ali nekaj podobnega, si zasluži, da pride pred veliki zbor, kdor pa mu pravi norec (morda bi bil ustreznejši prevod podlež), si zasluži peklenski ogenj. Res je sicer, da malokdo, ki se jezi ali zmerja tudi res stori uboj, toda Božji kriteriji so višji od kriterijev etičnih in  pravnih sistemov sveta. Če smo pošteni, moramo priznati, da jih nismo  sposobni dosegati. 

V 23. in 24. vrstici govori o tem, da mora posameznik, čigar brat (ki ni nujno krvni brat, ampak pripadnik Božjega ljudstva) ima kaj proti njemu,  poskrbeti, da pride med njima do sprave, še preden prinese dar na tempeljski oltar. V sodobnem jeziku bi se to morda glasilo takole: "Če si na bogoslužju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, ne čakaj na konec bogoslužja, ampak pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa veselo nadaljuj z bogoslužjem." 

25. in 26. vrsta se nanašata na spravo z nasprotnikom, ki  žuga s tožbo:  "Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča." Kdor je torej komu dolžan, naj se pobota še preden se začne obravnava, sicer bo moral v zaporu poravnati vse do zadnjega centa. Rimska cerkev je v teh vrsticah "odkrila" aluzijo na nauk o vicah. Dejansko pa gre za primer, soroden onemu v 23. in 24. vrstici, le da se prvi primer nanaša na tempelj ali cerkev, drugi pa na sodišče. 

Jezus pričakuje  od svojih učencev več, kot so izvrševali farizeji in pismouki. Toda ta več ne gre v širino, temveč v globino, v posameznikovo srce. Ko smo pri področju "srca", ne zadostuje  zunanje izpolnjevanje zapovedi, ampak so enako pomembni  notranji motivi za določena ravnanja. Res pa je tudi, da nihče nikoli ne bo mogel izpolnjevati vsega, kar se od nas zahteva. Ravno zato je potrebna milost, po kateri nas nebeški Oče gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa. Kristus je "konec postave..., v pravičnost vsakemu, ki veruje," (Rim 10,4) in "nam je postal modrost od Boga, pa tudi pravičnost in posvečenje in odrešenje." (1Kor 1,30) Ker smo v Njem, si prizadevamo, da bi njegove zapovedi tudi izvrševali. Pa ne zato, da bi se rešili, ampak zato, ker smo odrešeni. 


Literatura:
John R. W. Stott, Kršćanska kontra-kultura. Duhovna stvarnost, Zagreb 1984. 

06/07/2010

Kriterijem šeriatskega prava ustrezata le Krka in Aerodrom

Družba za upravljanje Ilirika je v Bosni in Hercegovini ustanovila vzajemni sklad, ki je osnovan na pravilih islamskega, šeriatskega prava.
Ljubljana - V sklad bodo vlagale banke in finančne institucije iz Katarja, katerih lastnik je emir, torej voditelj te arabske države, šejk Hamad bin Khalifa al Thani. Njegovo premoženje je ameriška revija Forbes ocenila na dve milijardi dolarjev, kar ga na lestvici najbogatejših monarhov sveta uvršča na osmo mesto. O značilnostih poslovanja v arabskem svetu in vzajemnem skladu po načelih šeriatskega prava smo se pogovarjali s predsednikom uprave Ilirike Igorjem Štembergerjem.

Več na spletni strani Dela >>>>>>>>>



03/07/2010

Ko Jezus pokliče

Tradicionalni nedeljski lekcionar v BCP 1662 ima za 5. nedeljo po Sveti Trojici predvideno branje   iz  evangelija po Luku 5, 1-11.  Odlomek pripoveduje o tem, kako je Jezus poklical prve učence. 

Jezus je ob Genezareškem jezeru v Galileji govoril množici. Ob jezeru vidimo skupino ribičev iz dveh čolnov, ki so izpirali mreže. Odločil se je, da si od ribiča Simona, bolj  znanega po imenu Peter,  izposodi čoln za improvizirano prižnico.  Ribiči so v tedanji izraelski družbi veljali za manj ugledne ljudi, saj zaradi trdega in težkega dela niso mogli do vseh potankosti izpolnjevati zahtev, ki jim jih je nalagala takratna judovska religija.  Zanimivo je, da si je Jezus izbral najožji krog učencev v glavnem iz vrst ravno  te deprivilegirane skupine. 

Po končanem govoru je Jezus predlagal Simonu nekaj, kar se je zdelo nemogoče, in sicer, da ribiči odrinejo od obale in vržejo mreže v globino. Profesionalec Simon se je verjetno začudil, kaj neki misli ta amater, ko je vendar jasno, da ulova ne bo, saj ga ni bilo že celo noč.  Ampak vseeno se je nato odločil, da vržejo mreže. Zakaj se je za to odločil? Težko rečemo.  morda je hotel "temu amaterju" dokazati, da rib ni. Možno je tudi, da je to naredil zato, ker ga je Jezus s svojim nastopom  impresioniral in si je mislil: "Naj bo, to bom storil zate..." Ali pa je preizkusil še zadnjo možnost... 

Kakorkoli, na koncu se je zgodilo tisto neverjetno, ulov je bil fantastičen. Peter se je   sedaj dokončno zavedel, da ima opravka s človekom posebne vrste, in je posredi Božji prst, zaradi česar je z grozo rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (v. 8b) Da, pristno srečanje z Jezusom utegne biti zelo dramatično. Šele v  luči srečanja z Jezusom, ki je sam luč sveta, (prim. Jn 8,12.9,5) posameznik vidi in doume, kako zelo grešen je,  zaradi česar se  pred srečanjem z Jezusom brani  z nevero, religijo ali kako drugače.  Tedaj, ko pride do tiste stopnje, ko spozna in prizna  svojo grešnost, pa dobi povabilo: "Ne boj se! Hodi za menoj." (Lk 1,10. Jn 1,43) Simonu in njegovim tovarišem  je Jezus  na tem mestu povedal, da bodo namesto rib lovili ljudi. Seveda jih bodo lovili za Božje kraljestvo, ne za kaj drugega.  Zanimiv je bil odziv ribičev: popustili so vse in šli za njim. 

Ko Jezus rešuje, tedaj definitivno rešuje, in ko pokliče, tedaj definitivno pokliče. Simona in njegove ribiške tovariše je k sebi poklical v triletni uk, kjer jih je pripravil na oznanjevanje Božjega kraljestva. Druge spet pokliče za kakšno drugo opravilo v službi  oznanjevanja evangelija in za rast Božjega kraljestva. Tisti, ki je poklican in izvoljen, ne more reči Jezusu: "Ne." 


Isti, isti...

V današnjem Delu je bila objavljena karikatura, ki je na tem mestu ne bom objavil, da ne bi kršil kakih avtorskih pravic. Ogledati si jo je mogoče na tej povezavi. Karikatura je  usmerjena proti stališčem rimskokatoliške cerkve do novega družinskega zakonika in do homoseksualcev (resnici na ljubo je treba povedati, da RKC ni edina, ki nasprotuje določenim členom novega zakonika).


Na sliki je upodobljen nek prelat, ki s prstom žuga dvema istospolno usmerjenima moškima, ki se držita za roki, vidno pa je, da se pod talarjem skriva še ena oseba, očitno gre za otroka. Sporočilo karikature je, da pokvarjena, pedofilska duhovščina nima kaj žugati istospolnim parom. S tem delom sporočila se popolnoma strinjam, kajti greh je greh.  Treba tudi poudariti, da je naredilo prikrivanje afer  še eno medvedjo uslugo Kristusovi stvari, zlasti v deželah, kjer javno mnenje pojma  krščanstvo ne loči prav dobro od rimske cerkve. Seveda je bila tu storjena krivica tistim klerikom, ki nimajo nič s temi aferami ali z njihovim prikrivanjem.  

Karikaturo pa lahko razumemo tudi drugače. Kot sem že rekel, greh je greh, če to kdo prizna ali ne. Moralne postavke Božje Postave se ne spreminjajo, četudi bi si to kdo še tako želel. A vendar, preden sploh pomislimo, da bi  začeli obsojati, je prav, da premislimo naslednje:   "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b. 23)  Seveda pa tudi  to ni zadnja beseda. Odgovor na ta problem je že v naslednji vrstici: "[O]pravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. (v.24) Do opravičenja pa je moč priti edino po veri: "Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave." (v.28)  

Sveto pismo tudi pravi: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) Če je kdo zares v Kristusu, se  mora to prej ali slej  nekje poznati. Tak nikoli ne more biti več enak, kot je bil poprej.