29/08/2010

Ligon Duncan o cerkvenih očetih


T4G 2010 -- Session 7 -- Ligon Duncan from Together for the Gospel (T4G) on Vimeo.

V predavanju z naslovom: "So očetje poznali evangelij?" ki traja malo manj kot 72 minut,  nas dr. Ligon Duncan seznani s pomenom proučevanja patristične literature. Danes obstajata dva pogleda na cerkvene očete. Skladno s prvim pogledom  cerkveni očetje v svojih delih dokazujejo, da sta teologija reformatorjev 16. stoletja in njihov pogled na milost popolnoma napačna. Po drugem pogledu se je  pravi nauk o milosti in opravičenju kmalu po smrti zadnjega apostola izgubil in so ga ponovno odkrili šele reformatorji v 16. stoletju. Ligon Duncan dokazuje, da noben od teh pogledov ni točen. Cerkvene očete je treba proučevati z vso pozornostjo in previdnostjo. Iz njihovih del je razvidno, kako so si oni razlagali Sveto pismo. Pri tem so lahko imeli prav, ali pa tudi ne. Na njihove razlage je treba gledati skozi prizmo razodete resnice, torej skozi Sveto pismo, ne obratno. Reformatorji Luther, Calvin, Melanchton, Bucer in drugi so visoko cenili cerkvene očete.

Leta 1536 je v Lausanni potekal disput med pristaši protestantskih in rimskokatoliških pogledov. Protestantom je tu kazalo zelo slabo. Ko je predstavnik rimske cerkve citiral cerkvene očete in na ta način zgodovinsko utemeljeval veljavnost tradicionalnih rimskih naukov, so ostali protestanti brez besed. Takrat pa je vstal 27-letni Jean Calvin in začel na pamet citirati cele pasuse iz del cerkvenih očetov,  s katerimi je uspešno kljuboval nasprotni strani.

Dovolj je torej razlogov za poslušanje Duncanovega predavanja in za samostojno branje cerkvenih očetov.


28/08/2010

Usmiljeni Samarijan

Prilika o usmiljenem Samarijanu spada skupaj s kontekstom, v katerega je umeščena, med najbolj znane Jezusove prilike, in je zapisana v Lukovem evangeliju 10,25-37.

Neki učitelj postave je Jezusu zastavil vprašanje, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje. Tega vprašanja pa ni postavil zato, ker bi se hotel poučiti, ampak zato, ker je hotel Jezusa skušati.  (v. 25) Glede na to, da je bil mož izvedenec v postavi in glede na to, da  je Jezus ustrezno ocenil njegovo (ne)iskrenost, mu je Jezus zastavil protivprašanje: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (v. 26) Za Jezusa je bilo tisto, čemur pravimo danes Stara zaveza nezmoten temelj vere in ravnanja. Oni mu je seveda odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe."  (v. 27) Naš pismouk je torej  odlično obvladal lekcijo na teoretičnem nivoju, saj je bil izvedenec  v postavi, kjer lahko najdemo omenjeno besedilo.  (cf. 5Mz 6,5. 3Mz 19,18)   "Ljubi Gospoda..." pa ne vključuje le čustvenega področja, temveč tudi vero ter voljno in miselno področje. Kakorkoli, Jezus  je nato najprej potrdil pravilnost odgovora in dodal:  "[T]o delaj in boš živel." (v. 28) Toda delati ni tako preprosto, kot govoriti. 

Da učitelj postave pri spraševanju ni bil iskren, potrjuje  tudi njegovo naslednje vprašanje: "In kdo je moj bližnji?"  (v. 29)  S pravilnim odgovorom na Jezusovo vprašanje, je dokazal, da je spraševal zato, da bi Jezusa preizkušal. Zdaj je moral opravičili samega sebe, zato je  zastavil Jezusu novo vprašanje. 

Gospod mu je nato povedal priliko, v kateri nastopajo:  "neki človek", razbojniki, duhovnik, levit, Samarijan in gostilničar. Glavni junak zgodbe je predzadnji z mojega seznama. Torej, "neki človek" se je podal na nevarno pot iz Jeruzalema v Jeriho, na kateri so tedaj redno prežali razbojniki. Ti so "nekega človeka" napadli, oropali in pošteno zdelali, tako da je obležal ob poti. Mimo sta prišla predstavnika judovskega versko-političnega establišmenta in se nista zmenila za ranjenca. Potem  je prišel mimo pripadnik samarijanskega ljudstva, ki ni bilo  pri Judih niti najmanj v čislih. O, glej to čudo, Samarijan je oskrbel  ranjenca, ga nato spravil do prvega gostišča in  gostilničarju plačal za njegovo nadaljnjo oskrbo. (cf. Lk 10,29-35) Kaj takega si v tistem času nihče ni mogel zamisliti! Na koncu je Jezus zastavil učitelju postave vprašanje, kdo od onih treh na cesti je bil bliže ranjencu. Učitelj je le s težkim srcem odgovoril, kateri. Po čem sklepamo, da s težkim srcem? Mož kar ni mogel izdaviti besede Samarijan, zato mu  je dal opisni odgovor: "Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje."  Jezus mu je nato velel, naj tudi on tako ravna. (v. 37)

Ker sem o tej priliki nekoč že pisal z drugega zornega kota, želim v tem sestavku na kratko izpostaviti dve  stvari: Jezusov odnos do tujcev in njegov odnos do tistih, ki niso iskreni pri zastavljanju vprašanj. 

Starozavezno cerkev ali Božje ljudstvo so sestavljali le pripadniki enega samega ljudstva, to so bili Izraelci, pozneje Judje. Mojzesova postava sicer govori o tem, da je treba tujce, ki so živeli med Božjim ljudstvom obravnavati enako kot domačine: "Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog." (3Mz 19,33.34) Po drugi strani se Izraelci niso smeli ravnati po običajih sosednjih ljudstev in tistih, ki so pred njimi živela v Palestini:  "Izpolnjujte torej, kar sem ukazal izpolnjevati; ne ravnajte se po gnusnih zakonih, kakor so počeli pred vami, da se ne onečistite z njimi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog." (3Mz 18,30) In: "Dajte zdaj hvalo GOSPODU, Bogu vaših očetov, in izpolnite njegovo voljo. Ločite se od ljudstev dežele in od tujih žena!" (Ezr 10,11) V Jezusovem času so dajali Judje absolutno prednost negativnemu odnosu do tujcev, kar pa Jezus zavrača. On je na drugem mestu zelo razločno povedal, da on ni le judovski Mesija, ampak Mesija sveta: "Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10, 16) Jezus je dal že takrat na znanje, da bodo novozavezno Božje ljudstvo sestavljali Judje in pogani in seveda Samarijani, ki so bili nekje vmes.

Zdaj pa še nekaj besed o Jezusovem ravnanju z neiskrenim spraševalcem. Kljub očitno nepoštenim namenom  spraševalca ga Jezus ni grobo zavrnil, ampak mu je odgovoril z novim vprašanjem. Ko mu je pismouk pravilno odgovoril, mu je Jezus pritrdil. Ko se je začel mož  izmikati s podvprašanjem, kdo naj bi bil njegov bližnji, mu je Jezus odgovoril s priliko in ga tako privedel do ustreznega odgovora. Nobene grobosti, nobenega zavračanja, poniževanja ali česa podobnega. Predvsem je pokazal veliko mero potrpežljivosti, pa tudi ljubezni do človeka, četudi slednji ni ravno kazal znakov  iskrenosti. 

Torej, kot pravi komentar v ESV, se pravo vprašanje ne glasi: "Kdo je moj bližnji?" ampak: "Kako biti drugemu bližnji?"  Odgovor najdemo v Jezusovem odnosu in ravnanju s tujci ter ljudmi, ki zastavljajo vprašanja, pa pri tem nimajo čistih namenov.



22/08/2010

450-letnica reformacije na Škotskem


Na Škotskem obhajajo letos 450-letnico reformacije. Ob tej priložnosti je imel prof. Donald Macleod v Svobodni škotski cerkvi v Stornowayu na otoku Lewis predavanje  z naslovom Naš dolg do škotske reformacije. Predavatelju se je vmes  zgodil spodrsljaj, ko je Jana Husa pomotoma "prestavil" s Češke  na Madžarsko.  Celoten posnetek je dolg 1 uro 16 minut.



21/08/2010

Gluhi tako ali drugače

Ozdravljenju gluhonemega, o katerem  nam pripoveduje Mr 7,31-37, se poleg Marka ni posvetil noben drug evangelist. 

Jezus je v tistem času oznanjal evangelij med  Judi v Galileji, pa tudi med rojaki, ki so živeli  raztreseni okoli Tira, Sidona in po Deseteromestju (Dekapolisu - območju južno in vzhodno od Galilejskega jezera).  (cf. v.  31)  Ko je bil na poti, so k njemu privedli gluhega, ki je imel zaradi gluhosti težave z govorom.   (cf. v. 32)

Jezus tega ozdravljenja ni izvedel javno, ampak je ozdravljenca odvedel na samo. Njegov cilj ni bil ni bilo izvajanje spektakla, ampak ozdravljenje človeka, oziroma, kot je napovedal Izaija: "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa.Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal." (Iz 35,5.6) Za razliko od drugih ozdravljenj je Jezus v tem primeru uporabil fizično sredstvo. (v. 33) 

Ko je bil gluhonemi ozdravljen, je Jezus naročil navzočim, naj o tem ne govorijo, česar pa le-ti niso upoštevali.  (v. 35.36) Razumljivo je bilo, da so bili ljudje osupli in so se spraševali, če ni to Mesija, saj je vse "prav delal" in se je po njem izpolnjevalo tisto, kar smo malo prej prebrali v Izaiju. (cf. Mr 7,37. Iz 35,5.6.) Poraja se vprašanje, zakaj Jezus ni hotel, da ga razglašajo?  Odgovor je ta, da  so si Judje  predstavljali Mesija kot političnega osvoboditelja judovskega ljudstva izpod tuje okupacije, zdaj pa je prišel nekdo, ki bo končal zemeljsko pot kot trpeči Mesija. Ozdravljenje gluhonemega ne izraža le Jezusove moči, ampak se sooča tudi z duhovno slepoto in gluhostjo njegovih učencev. Čudeži in ozdravljenja so seveda zbudili občudovanje in osuplost učencev, a le za kratek čas. Zato jim že malo pozneje reče: "Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? "Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite." (Mr 8, 17b.18a)  Ravno zaradi njihove nepripravljenosti jim ni dovolil razglašati njegovih del. Podobne primere najdemo tudi drugod. (cf. Mr 1,44. Mt 8,4. 9,30 itn.)  

Šele po njegovem  vstajenju je bilo učencem dano popolno razumevanje tistega, kar je Jezus delal za časa svoje zemeljske službe. Šele tedaj jim je končno naročil, naj povedo vse, kar se je zgodilo. (cf. Lk 24,44-49)

Tudi danes imamo ljudi, tudi nominalne kristjane, ki nekaj vedo o Jezusu, morda celo obiskujejo verske obrede, po drugi strani pa nimajo gotovosti, da so odrešeni. Morda celo berejo Sveto pismo, toda v njem ne vidijo zagotovil svojega odrešenja, ampak le črke in besede; morda poslušajo Božjo besedo, pa prepuščajo njeno razumevanje ljudem, za katere menijo, da so za to kvalificirani. Vsem tem želim, da bi se končno zavedli in sprejeli kot dejstvo, da je Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike, da je pretrpel sramotno smrt na križu za naše grehe in vstal za naše opravičenje. (cf. 1Tim 1,15. 1Kor 2,2.  Rim 4,25) Ta vera je črta ločnica med večno smrtjo in večnim življenjem, ki je neskončno  pomembnejša od ozdravljenja od kake telesne hibe. 


15/08/2010

Rimska pozabljivost

Na uradni spletni strani RKC na Slovenskem so ob njihovem  današnjem prazniku Marijinega vnebovzetja zapisali naslednje: 
Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.
Povezava do vira>>>>>>>
 Zanimivo je sklicevanje avtorja zgornjega prispevka na vire. Dejstvo je, da je  rimski škof sv. Gelazij prištel leta 500  Prehod blažene Device Marije med prepovedane spise, eden od njegovih naslednikov Hormizd pa je to še enkrat potrdil! Kako se lahko nekdo sklicuje na nek očitno nezanesljiv psevdepigraf? So pozabili na Gelazija in Hormizda?

Tudi sklicevanje na teologe iz prvih stoletij krščanstva ne drži vode. Janez Damaščan ne sodi v prva stoletja krščanstva, saj je živel v 7. in 8. stoletju, ko so njegovo rodno Sirijo že krepko držali v rokah Arabci. Efrem Sirski  iz 4. stoletja utegne edini  podpirati njihovo tezo, čeprav tudi v zvezi z njim kroži precej psevdepigrafov. Efremov sodobnik Epifanij iz Salamine (blizu današnje Famaguste na Cipru) je natančno poizvedoval o okoliščinah konca Marijinega zemeljskega življenja, o čemer so tedaj že krožile različne govorice. Ampak na koncu je mož ugotovil, da o koncu Marijinega zemeljskega življenja ni nič znanega. Timotej Jeruzalemski pa je oseba, ki ji sicer izročilo pripisuje neke spise, čeprav niti ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci  brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  Kako so lahko v Rimu pozabili teh nekaj pomembnih podrobnosti?

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno verovala v Marijino vnebovzetje, kakor trdi Rim. Zgodovina glede tega ni ravno na rimski strani.


14/08/2010

O farizeju in cestninarju

Priliko o farizeju in cestninarju najdemo samo v Lukovem evangeliju (Lk 18,9-14), a je kljub temu ena najbolj znanih Jezusovih prilik. 

Farizeji so bili v glavnem pripadniki takratnega judovskega srednjega sloja, ki so si iskreno prizadevali, da bi čim natančneje izpolnjevali Mojzesovo Postavo.  To je sicer samo po sebi dobro, narobe pa je bilo, da so si farizeji to pripisovali kot zaslugo. Verovali so, da so odrešeni tudi po svojih delih, zanašali so se na svoja dela in svojo pravičnost. tako je "naš" farizej iz prilike molil v templju:  "Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim." (Lk 8,11.12)  Mož je bil zelo priden, saj se je postil, plačeval desetino in se trudil natančno izpolnjevati Mojzesovo Postavo. Govoril je, kot bi hotel reči: "Bog, glej, jaz sem dober človek, saj delam to, kar mi ukazuje Postava. Tako zelo se trudim. Ti to vsekakor moraš upoštevati, saj imam pred tabo tako veliko zasluženje." To pa še ni najhujše. Začel se je primerjati z drugimi: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki in seveda z nebodigatreba cestninarjem. Ta mu je ravno pravi čas prinesel v mlin. In kaj pravi o tem Jezus?  Ni odšel opravičen na svoj dom! Nihče se ne opraviči po lastni pravičnosti in po lastnih delih, četudi so dobra in četudi ob tem veruje v Boga. Saj se, če ne bi veroval,  ne bi  tako trudil.  Bog pa ne sprejema napuha.

Zdaj pa se lotimo še cestninarjevega primera. Cestninarji so bili Judje, ki so bili v rimski službi kot uradniki. Med Judi so uživali prav slab sloves, za kar sta bila dva razloga: jemali so več, kot je bilo treba, hkrati so veljali za okupatorjeve sodelavce, torej domače izdajalce ali kolaborante.  Cestninar iz prilike je stal daleč v ozadju s sklonjeno glavo  in govoril: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (Lk 18,13) Nobenega samoopravičevanja v slogu: "Res nisem idealen, ampak zadnjič sem pa dal za žrtve potresa, pa desetino tudi plačujem, pa včeraj sem onemu tam malo manj zaračunal... Saj veš, Bog, nobody is perfect."  Nič od tega! Na koncu je odšel opravičen. Zakaj? Ker je stal v ozadju? Ker se je trkal po prsih? Ker je ponavljal tisti stavek?  Ne, ampak, ker  se ni zanašal na svoja dela, četudi najbrž tudi on ni bil čisto brez dobrih del, ampak samo in edino na Božjo milost. On je popolnoma zaupal Božji milosti, ne pa samemu sebi. Vse to se je odražalo v njegovem početju, saj se je zavedal velikosti svojega greha, in hkrati, da lahko edino Božja milost reši brezbožnega. Zato je odšel opravičen na svoj dom. 

Na koncu naj opozorim še na greh, ki mu lahko rečemo farizejstvo cestninarja. Gre za zelo nevaren in zoprn greh, ko se nekdo pretvarja in igra pred Bogom in sabo ponižnost cestninarja, obenem pa uživa v tej igri pretvarjanja misleč, da bo s svojo zaigrano cestninarsko predstavo naredil na Boga poseben vtis in si s posnemanjem cestninarja  iz prilike  pridobil neke vrste zaslužnost pred Bogom. Mi se lahko do določene mere pretvarjamo pred drugimi in celo pred sabo, pri Bogu pa tak teater ne vžge, kajti tudi tu gre v bistvu za napuh, ki je pravzaprav  še bolj nevaren kot v primeru "klasičnega" farizeja iz prilike. Bog namreč pozna srca! (cf. Lk 16,15. Apd 15,8)

Kaj je torej nauk prilike? Predvsem to, da se kristjan ne sme zanašati na tisto kar je, niti na tisto, kar ni, ampak na eno samo preprosto stvar, ki se ji reče milost. Ta je neskončno večja od vsega greha in vse krivde.



08/08/2010

R. C. Sproul - 50 let v službi evangelija


T4G 2010 -- Session 2 -- R.C. Sproul from Together for the Gospel (T4G) on Vimeo.

R. C. Sproul nam  v malo manj kot enournem govoru predstavi izzive, ki jim je bil skozi pol stoletja izpostavljen pri oznanjevanju evangelija, seznani nas pa tudi s trenutnimi izzivi, s katerimi se soočamo reformirani kristjani. 


07/08/2010

Jezusova žalost in jeza

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim.  Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani.  V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."

Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce.
Rekel je: "Pisano je:
Moja hiša naj bo hiša molitve,
vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo."
Vsak dan je učil v templju. (Lk 19,41-47a)

Pričujoči odlomek iz Lukovega evangelija nam prikazuje našega Gospoda v dveh čustvenih stanjih: najprej žalostnega, nato jeznega. Na splošno vlada prepričanje, da se kristjani  ne smemo žalostiti, še manj pa jeziti. To je sicer deloma res, ne velja pa v vseh okoliščinah. 

Po slavnostnem vhodu v Jeruzalem, ki se je zgodil na cvetno nedeljo tam okrog leta 30,  je Jezus  zapustil mesto in se mu spet približal, tako da je imel nanj lep razgled. Kot piše evangelist Luka (on je edini od štirih, ki je zabeležil ta prizor), ga je ta pogled užalostil, saj je vedel, kakšna usoda  čaka Jeruzalem in starozavezno izvoljeno ljudstvo. Pri tem je mislil na dogodke, ki so se izpolnili čez kakih 40 let, ko so Rimljani mesto, kakršno je bilo, uničili, prebivalce pa deloma pobili, deloma pa odvedli v sužnost.  Jeruzalem, ki je zavrgel mnoge preroke, na koncu pa svojega Mesija (cf. Mt 23, 37-38), je bil sam zavržen, in to je Jezusa žalostilo. Enako se kristjani ne smemo veseliti zavrženost tistih, ki se upirajo evangeliju, ampak nas mora to dejstvo navdajati z žalostjo. 

Po tistem dogodku je sledil Jezusov izgon prodajalcev in menjalcev iz templja. Ta dogodek  je zelo znan in ga opisujejo vsi trije sinoptiki (pri Janezovem opisu v Jn 2,13-22 gre po mnenju komentatorja  ESV Study Bible bržkone za drug podoben dogodek),  je pa Lukov opis najkrajši in skrčen na bistveno.  V templju so potrebovali prodajalce in menjalce, kajti  ljudje so tja prihajali z namenom, da bi žrtvovali, za kar so seveda potrebovali žrtvene živali, npr. golobe. Te so lahko nabavili  v tempeljski trgovini, ali bolje rečeno  tržnici, ki je bila na enem od tempeljskih dvorišč (dvorišče poganov). Mnogi romarji so prihajali iz oddaljenih krajev cesarstva in izven. Tempeljski trgovci pa niso sprejemali rimskega denarja, ker je šlo za poganski denar, na katerem je bil upodobljen aktualni "božanski" Cezar Augustus (tedaj Tiberij),  zato ga je bilo treba zamenjati v tempeljski denar, s katerim so lahko potem kupovali žrtvene živali. Sejemsko vzdušje, ki je vladalo v hiši, namenjeni molitvi, je Jezusa razjezilo, zato se je lotil prodajalcev in menjalcev ter jim dal krepko lekcijo, tisto, kar so orientalski poslovneži naredili iz templja pa je primerjal z razbojniško jamo. Razbojniki so namreč v tistem času skrivali naropano bogastvo v jamah. Tudi danes imamo lep del vidne cerkve, ki se imenuje Kristusova, obnaša pa se čisto dobičkarsko. Tu ne mislim ravno gozdov in posestev, ki jih ima   največja verska skupnost na Slovenskem, ampak predvsem zlorabe v krogih, ki se imenujejo evangelijski (lažnivi teleevangelisti, ki izvabljajo denar, razne "ministries", kjer učijo, da bi morali biti vsi kristjani premožni, v nasprotnem naj bi šlo za  pomanjkanje vere, kar je greh itn.).  Takšne zlorabe nas ne smejo pustiti brezbrižne, ampak je pri tem dovoljena celo določena mera jeze. Sv. Pavel je  napisal: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Stari katekizmi uvrščajo jezo med poglavitne (naglavne)  grehe, toda očitno obstaja jeza, ki ni greh, torej pravična jeza. Pri tem pa moramo biti pozorni, kajti, kot pravi Pavel, lahko jeza preide v tako obliko, ki je greh. Taka oblika jeze je sovraštvo.  Ravno zato je treba s pravično jezo čimprej končati, torej, še preden zaide sonce. 

Kot sem poskusil orisati stvari v tem prispevku, ni vsaka žalost greh, pa tudi vsaka jeza ni greh.  Povsod je potrebno imeti zdravo mero, naš zgled pri tem pa je in naj bo Jezus Kristus. 




04/08/2010

Učitelj - učenec

Zelo rad obiskujem spletnik Mare liberum, ki ga piše dr. Marko Pavliha. Ob njegovem  današnjem zapisu Učitelji in učenci sem dobil asociacijo na Jezusov izrek, da ga ni učenca nad učiteljem... 


Za kaj pravzaprav gre pri vsej tej stvari?

Pisec spletnika navaja grškega basnopisca Ezopa, ko  pravi: "Ezop je dejal, da mora učenec v vsem prekositi učitelja, sicer za vselej ostane učenec.

Ob teh besedah sem se spomnil, da govori Jezus  na temo učitelj - učenec bistveno drugače. To je še posebej očitno v Chráskovem prevodu: "Ni ga učenca nad učitelja svojega; a vsak, kdor se popolnoma izuči, bo kakor učitelj njegov."  (Lk 6,40) Razlika je torej očitna. 

Pa vendar je treba reči, da imata oba prav. Ezopov učenec je šolar ali študent, ki se uči  za življenje v svetu.  Tak seveda lahko prekosi svoje učitelje v znanju in veščinah, pa tudi prav je tako, saj se na ta način razvijajo različna znanja in spoznanja, ki ljudem lajšajo življenje. 

Toda Jezus ne govori o učencih v običajnem posvetnem smislu, ampak o učencih za Božje kraljestvo. Nekateri pridigarji so prepričani, da je dovolj  govoriti  in oznanjati prave stvari, pa bo njihova skupnost  tudi pravilno ravnala.  Toda ni  res tako. Noben pridigar ne more spraviti skupnosti, ki mu je izročena, nad svoj nivo.  V Jezusovem primeru namreč ne gre za obvladovanje določenih količin znanj in veščin, kot v Ezopovem, ampak za globino pridigarjeve zasidranosti v evangeliju. Plitek in površen pridigar ustvarja plitke in površne vernike, poglobljen pridigar pa poglobljene. Posveten pridigar - posvetna skupnost, predan pridigar - predana skupnost. Skupnost  ne preseže pridigarjeve ravni predanosti, lahko jo pa doseže.


01/08/2010

Andrea Bocelli pripoveduje kratko zgodbico


Mlada noseča ženska je morala  v bolnišnico zaradi vnetja slepiča.  Zdravniki so ji morali dati led na trebuh. Po koncu zdravljenja so ji zdravniki svetovali, naj splavi. Rekli so ji, da bi bila to najboljša rešitev, saj bi se lahko otrok rodil kot invalid. Mlada, pogumna ženska se je odločila, da ne splavi in rodil se je otrok. Ta otrok je sedaj odrasel mož in slavni pevec Andrea Bocelli.