29. december 2011

Resnica je tu




Ta video nam prinaša malo več kot dvajsetminutni duhovni nagovor, ki ga je imel William Taylor nekaj dni pred letošnjim božičem  v cerkvi sv. Helene (Bishopsgate) v Londonu. Tema  premišljevanja se nanaša na prolog k Janezovemu evangeliju Jn 1,1-18.  Izvirni naslov se glasi The truth is out.

28. december 2011

Peter Novak: "Samski? Je s tabo kaj narobe?"

 Prebiranje 1. Kor 7 nas je vodilo k razmišljanju o zakonu in samskosti. V prejšnjem prispevku smo opisovali pogled na zakon, sedaj si oglejmo drug, družbeno še manj sprejemljiv stan: samskost.

Po prebiranju zgolj Stare zaveze le te ne moremo zapustiti brez občutka, da samskost ni sprejemljiva oblika bivanja. Menda hebrejski jezik ne pozna besede "samski." Navsezadnje, kaj ni Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko, očitno z namenom za vzajemno partnerstvo, rodovitnost in gospodarjenje s stvarstvom pod Božjim okriljem (1.Mz 1-2).




Dostop do celotnega prispevka na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere [>> ]  

24. december 2011

Kraljestvo Besede

Novozavezno berilo za  glavno božično bogoslužje je  skladno s  tradicionalnim lekcionarjem  vzeto iz  1. poglavja  Pisma Hebrejcem. Božič je zelo prijeten in prijazen praznik, ki ga imajo ljudje na splošno zelo radi, saj se na ta dan spominjamo rojstva Otroka, otroci pa pri ljudeh prav radi zbudijo čisto posebna čustva. Jezus, nemočni otrok v jaslih, kot ga opisuje evangelist Luka, je nadvse simpatična oseba, saj deluje tako zelo nemočno, ljudje pa imajo radi nemočnega in prisrčnega Jezuščka. Ampak to je le delček zgodbe o Jezusu, ki niti ni najbolj pomemben. O Jezusovem otroštvu nam poleg Luka nekaj malega pove  le še Matej, Marko in Janez pa se s tem obdobjem ne ukvarjata. 

Naš Bog ni neko molčeče božanstvo, ampak je Bog Besede: Bog, ki je najprej govoril po prerokih, nato pa še po svojem edinem Sinu - Besedi (cf. Heb 1,1.2. Jn 1,1-14). Bog ni le govoril po besedi - Kristusu, ampak je po njej/njem in z njo/njim  tudi ustvarjal. Ikona, naslikana na gori Atos, ki jo vidite na desni strani, predstavlja Kristusa Vsevladarja (Pantokratorja), ki se niti najmanj ne sklada z našimi predstavami o sladkem Jezuščku. Jezus namreč ni nikakršno nemočno detece:  "On je odsvit njegovega (t. j. Očetovega; op. Dizma) veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse."  (Heb 1,3a) 
On je višji od angelov: "Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel:
Ti si moj sin,
danes sem te rodil?
In spet:
Jaz mu bom oče
in on mi bo sin." (Heb 1,5. Cf. Ps 2,7; 1Krn 17,13) 
Malo naprej pa govori o Sinu:
"Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke,
žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva.
  Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost,
zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil
z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike." (Heb 1,8.9. Cf. Ps 45,7.8) 
Vsi deli, citirani v kurzivi, so citati iz starozaveznih spisov! Jezus Kristus je po Očetovi volji  Vladar vesoljstva. Jezus - nemočni otrok, ki se je rodil hlevu,  se zdi svetu simpatičen, Jezus Kristus - Vladar vesoljstva nikakor. Že Herodu ni bila nič kaj všeč ideja, da bi se pojavil kak konkurent v obliki novorojenega Kralja, ki so ga napovedali preroki (cf. Mt 2). To ni bilo všeč niti rimskim oblastnikom. Da, celo večini judovskega ljudstva ne. Janez pravi  glede nesprejetja  Božje Besede s strani Božjega ljudstva naslednje: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,11) Na koncu so ga celo obtožili uzurpatorstva, saj niso razumeli, za kakšne vrste kralja gre. Za razumevanje tega je potrebno nekaj več kot golo branje ali poslušanje, potrebno je novo rojstvo. Tega so deležni tisti, ki "se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12) Tega se ne da izsiliti, ker je Božji milostni dar (cf. Ef 2,4 ss.).  Apostol Pavel je napisal: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) S tem je kratko in jedrnato razložil namen in pomen Kristusovega prihoda na svet. Na svet je prišel kot nemočen otrok in nekaj več kot trideset let hodil po zemlji, nato pa se je vrnil k Očetu: "Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 1,3b)

Kralji, cesarji, knezi in predsedniki tega sveta prihajajo in odhajajo. Države nastajajo in propadajo. Pojavljajo se in izginjajo različne družbene in ekonomske ureditve. Božje kraljestvo pa nikoli ne preneha: "Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod." (Dan 3,33b) Si državljan-ka Kristusovega kraljestva?

Kakorkoli že, vsem  želim blagoslovljene praznike!

22. december 2011

Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje

 
Avtor: Jonatan Vinkler
Naslov: Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje
Tip izdaje: znanstvena monografija
Zbirka: Digitalna knjižnica
Podzbirka: Dissertationes, 17
Urednik podzbirke: Igor Ž. Žagar
Urednik knjige: Jonatan Vinkler
ISBN:
978-961-270-095-9
Obseg: 272 strani
Dostop: 
http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=79

Znanstvena monografija Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje je zgodovinopisna artikulacija avtorjevega raziskovalnega dela pri pripravi Zbranih del Primoža Trubarja III–V (2005–2009, ur. Jonatan Vinkler). Delo prinaša temeljno slovensko obravnavo protestantske percepcije islama v slovenski književnosti 16. stoletja, kar avtor navezuje tako na konkretne politične in kulturne razmer v takratni Notranji Avstriji (le-ta je bila med 15. in 17. stoletjem »pribežališče vojn« in tako tudi turških vpadov), na zglede v protestantski književnosti nemškega prostora (npr. pri M. Luthru), pa tudi na individualne izvirne premisleke protagonistov slovenskega slovstva med 1550 in 1598, zlasti na misli Primoža Trubarja kot očeta slov enske književnosti. Poleg analize idearija in imaginarija »cerkve slovenskega jezika« zastran muslimanov delo pred bralca postavlja tudi mestoma esejistično dinamično napisani politični, kulturno- in intelektualnozgodovinski prerez razvoja slovenske slovstvene in intelektualne kulture v 16. stoletju. Pristop je interdisciplinaren, izdaja pa je opremljena tudi z bogatim barvnim slikovnim gradivom, ki na Slovenskem večinoma še ni bilo objavljeno.

 (Kopirano iz e-pošte, poslane s strani Pedagoškega instituta) 


17. december 2011

Veselite se!

Perikopa  iz apostolskih pisem za 4. adventno nedeljo je vzeta iz Pisma Filipljanom 4, 4-7. V tem kratkem odlomku je apostol Pavel podal nekaj praktičnih spodbud za Kristusovo cerkev v Filipih, ki  še danes  veljajo za vse kristjane.   

"Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se," (Flp 7,4) so besede,. ki jih je izrekel človek, ki je bil zaprt v ječi. Kristjani smo žal mnogokrat videti čemerni, kar ni ravno preveč spodbudno niti za nas niti za svet, ki nas opazuje. V resnici pa imamo veliko razlogov, da moremo, smemo in moramo biti veseli. Ali ni zveličanje, ki nam ga je priskrbel Gospod Jezus dovoljšen razlog za veselje?  Ko je bil pastor R. Wurmbrand zaprt zavoljo Kristusa in evangelija, ga je kljub mukam, ki so mu jih zadajali pazniki, navdajala radost, katere mu niso mogli vzeti nobeni ječarji, čeprav so se zelo trudili. Od nas se ne zahteva, da se pred drugimi osladno smehljamo, kot da smo ravnokar ušli iz kake ilustracije v Stražnem stolpu. Glede na to, da živimo svobodno in nismo preganjani,  pa imamo nesporno boljše možnosti za dobro voljo, kot sta jih imela apostol Pavel in pastor Wurmbrand.  Tudi zato je prav, da se veselimo. 

"Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem." (v. 5a) Če bomo veseli in prijazni, predvsem pa, če bomo lepo ravnali s svojimi bližnjimi,  se bo to kmalu razvedelo. Enako se bo kmalu razvedelo, če bomo ves čas mrtvaško resni, zajedljivi, malenkostni, osorni in nepripravljeni pomagati. Tudi narejena prijaznost se hitro razkrinka, zato je bolje biti počrnela katedrala, kot pobeljen grob.

"Gospod je blizu." (v. 5b) To je še en razlog več za veselje. Res je, da ne vemo, kdaj bo Gospod ponovno prišel. Toda on je vedno blizu. Ne vemo ne dneva ne ure, kdaj bomo poklicani predenj. Mnogi se bojijo tega trenutka, toda, kdor je Gospodov, nima nobenega razloga za strah, ampak za veselje.

"Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem."  (v. 6) Kristjan ne sme biti lahkomiseln, sme pa biti brez skrbi, saj počiva v Božjem naročju. Bog je spregovoril po preroku Izaiju: "Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti," (Iz 41,10) Jezus pa je obljubil: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo." (Mt 7,7) Tudi to je zelo dober razlog  za veselje.

"In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,7) pristno veselje, dobrota in zaupanje v Gospoda prinašajo s sabo mir. jezus je tisti, ki prinaša resnični mir: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27)  Svet govori veliko o miru, v resnici pa ne prinaša miru. Govori tudi o veselju, a ne prinaša trajnega veselja.  Resnični mir in veselje  daje edino Kristus, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje.  On naj vsakogar, ki to prebere, blagoslovi s svojim mirom in veseljem! Veselimo se, on je blizu!


Peter Novak: Popoln zakon zanj in zanjo

 Nekaj tednov smo v REC-u prebirali sedmo poglavje 1. pisma Korinčanov in se pogovarjali o zakonu in samskosti. V tem članku bomo spregovorili še malo več o popolnem zakonu.

V času, ko so pragmatični argumenti zelo aktualni, se morda celo kristjani sprašujemo, kako in zakaj bi nekoga prepričevali za zakon.





Dostop do celotnega prispevka na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere [>> ] 

14. december 2011

Predavanje o Janu Husu


Vabilo


V sredo, 21.12.2011 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

dr. Jonatana Vinklerja

na temo

»Jan Hus in njegov pomen«



Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, 
vhod iz Stritarjeve ulice 7.






10. december 2011

Kdo naj presoja?

Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti. Seveda se od oskrbnikov zahteva, da so zanesljivi. Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod. Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.     (1Kor 4,1-5)


Na tem spletniku sem že nekajkrat omenil, da je bila korintska cerkev precej težavna. Enega od razlogov za probleme je predstavljala razdeljenost vernikov na nekakšne frakcije: eni so se imeli za Pavlove, drugi za Petrove, tretji za Apolove, spet nekateri za Kristusove, kar je zagotovo povzročalo neprijetna trenja (cf. 1Kor 1,12.13).

Prvo dejstvo, ki ga poudarja Pavel  (cf.1Kor 4, 1) je, da so vsi apostoli samo služabniki enega in istega Kristusa ter oskrbniki Božjih skrivnosti. Med slednje (po vsej verjetnosti) ne sodi le evangelij, temveč vse tisto, česar ljudje ne morejo razumeti po naravni poti, ampak jim mora biti milostno razodeto od Boga; ravno te skrivnosti pa jim pojasnjuje apostol Pavel.

Druga stvar, o kateri govori Pavel v zgornjem odlomku, je to, da morajo biti oskrbniki zanesljivi. Bog je sicer izbral za apostole navadne ljudi z mnogimi pomanjkljivostmi, toda bili so zanesljivi.

Tretjič, Pavla ne zanima, kako ga sodijo nekateri posamezniki, torej pripadniki različnih frakcij v korintski cerkvi. Zanj ni merodajna niti  sodba ljudi okrog njega niti njegova lastna sodba, saj nezavedanje krivde še ni dokaz za opravičenost (v. 4). Gospod je edini, ki lahko sodi, kar se bo tudi dejansko zgodilo na dan sodbe. 

Tu seveda ne gre za to, da kristjani ne bi smeli soditi o nobeni stvari na svetu, ampak za to, naj nezreli kristjani ne presojajo stvari, za katere niso pristojni. Korintski kristjani pa so na mnogih področjih kazali znake nezrelosti, ki so jo kamuflirali s superduhovnostjo.


03. december 2011

Navdihnjena beseda

"Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje."
(Rim 15,4) 

Tradicionalni lekcionar ima za drugo adventno berilo pripravljeno perikopo Rim 15, 4-13.  V  pričujočem odlomku sv. Pavel med drugim spodbuja rimske kristjane  k proučevanju Svetega pisma. V tistem času  so spisi, ki sestavljajo Sveto pismo Nove zaveze šele nastajali. Pavel torej meri z izrazom Pismo na hebrejsko Biblijo, torej na spise, ki jih imenujemo Stara zaveza. v kasnejšem, torej tudi sodobnem  kontekstu pa razumemo pod tem izrazom celotno Sveto pismo. Zakaj Pavel spodbuja rimske vernike k branju Pisma?

En razlog je poučenje. Mi ne moremo poznati vsebine svoje vere, če ne poznamo Svetega pisma. Tega so se močno zavedali reformatorji v 16. stoletju, zaradi česar so prevajali Sveto pismo v materne jezike. Tako smo dobili Luthrov, Trubarjev (delni) in Dalmatinov prevod, kristjani z angleško govorečega področja se letos spominjajo 400-letnice Prevoda kralja Jakoba (KJV - res je, da ni prevajal kralj Jakob, ampak je organiziral prevajanje) itn. Srednjeveška cerkev je zelo pomanjkljivo poučevala svoje vernike o svetopisemskih resnicah, zato pa jih je tem bolj prizadevno učila raznih legend in vsega mogočega praznoverja.  Bog pa  ni zapovedal, da bi cerkveni služabniki oznanjali svojo, ampak Božjo besedo. Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,16.17) Sveto pismo je koristno, ker gre pri njem za navdihnjeno Božjo besedo in ima veliko aplikativno vrednost za vsakdanje krščansko življenje. Sv. Peter pravi: "Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga,"  (2Pt 1,20.21)  malo naprej pa: "Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli." (2Pt 3,2) Biblični in evangelijski kristjani smo prepričani, da je vsak podatek, vsaka pripoved, vsaka trditev v Svetem pismu posredovana z določenim razlogom, zato je tudi prav, da si čim več tega zapomnimo. 

Navdihnjena Božja beseda ima tudi poseben učinek v življenju posameznika in cerkve.  Bog nam je po preroku Izaiju razodel: "Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,jo naredil rodovitno in brstečo,dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal."  (Iz 55,10.11) Božja beseda ni mrtva črka na papirju, ampak ima svojo moč, da izvrši tisto, za kar jo je Bog poslal. Beseda  evangelija zmore spreobrniti še tako velikega grešnika. Bog izraža svojo suvereno moč in oblast skozi besedo. V 1. poglavju 1. Mojzesove knjige beremo: "Bog je rekel... Bog je rekel... Bog je rekel..."  Vsakemu Božjemu ukazu je sledilo:  "In bilo/nastalo je to in to." Božja beseda ima silno kreativno moč. Spreobrnjenje grešnika je dejanje suverenega Boga, ki se zgodi ob oznanjevanju njegove besede - evangelija. Evangelij je v bistvu zelo preprosta reč. Evangelij ni pripovedovanje osebnih zgodb, "ki jih piše življenje", ampak dejstvo, da je pred kakimi 2000 leti hodil po zemlji edini Božji Sin v osebi Jezusa Kristusa. On je bil križan in usmrčen zaradi naših grehov, in obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  To je preprosto sporočilo evangelija.

Sveto pismo je od prve do zadnje knjige navdihnjena pripoved o Jezusu Kristusu. Gospod Jezus je sam rekel:  "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) Seveda je tudi on z besedo Pisma mislil Hebrejsko Biblijo. Jezus se pojavlja v Stari zavezi v različnih predpodobah, kot je npr. pashalno jagnje, ognjeni in oblačni steber, mož bolečin itn. Sv. Peter pravi, da so o odrešitvi, ki je prišla v svet po Jezusu Kristusu, govorili že preroki: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju." (1Pt 1,10.11) Jezus Kristus pomeni uresničitev Božjih obljub iz Stare zaveze. Očaki in preroki so sicer veliko stvari  slutili, vendar so bile njihove slutnje le delne. Šele Nova zaveza nam da pravi vpogled v sestavljanko, ki je sicer  razmetana skozi Staro zavezo. Nekdo (je bil Luther?) je rekel o Stari zavezi, da pomeni evangelij v popku, Nova zaveza pa je evangelij v polnem cvetu.

"Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja."  (Rim 15,13) Vsem, ki to berete pa naj bo njegova navdihnjena beseda v blagoslov in resnično duhovno korist.




26. november 2011

Življenje v pripravljenosti

Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 10 Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave. 
Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. 12 Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. 13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. 14 Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem. (Rim 13, 8-14) 

 Zgornja perikopa vsebuje dve pomembni praktični resnici, oziroma priporočili, ki sta zelo pomembni  za življenje kristjana ter krščanske skupnosti.

Prva je ta, da je vsa postava zajeta v zelo kratki zapovedi, torej v zapovedi ljubezni do bližnjega. Tu seveda ni mišljena nikakršna sentimentalna ljubezen ali zaljubljenost, ampak medsebojna ljubezen med članicami ter člani  krščanske skupnosti. Pomembna resnica je, da ta vrsta ljubezni ne povzroča in ne prizadeva hudega. Kdor resnično ljubi, ne zmore prizadeti bratu ali sestri hudega. Kdor resnično ljubi, so mu grehi kot  prešuštvo, kraja, uboj, poželenje in kar je še takega, nekaj popolnoma tujega. Ravno zato je ljubezen  izpolnitev postave.

V drugem delu naše perikope  spodbuja apostol Pavel cerkev k budnosti in pripravljenosti. Kristjani moramo biti ob vsakem trenutku pripravljeni na drugi prihod našega Odrešenika. Po starem cerkvenem koledarju vstopamo jutri v adventni čas, ki pomeni pripravo na božič. Če dobro premislimo, se na božič spominjamo dogodka, torej telesnega rojstva Božjega sina, do katerega je prišlo pred malo več kot dva tisoč leti. V tem spominjanju ni nič slabega, problem pa nastopi, če se v tem pogledu popolnoma usmerimo v preteklost. Kristjan bi moral živeti v nenehnem adventnem pričakovanju, pa ne Kristusovega rojstva, ki je že davno minilo, ampak njegovega drugega prihoda. Sam sem že nekajkrat napisal, da se mi zdi cerkveni koledar  koristen pripomoček za učenje o vsebinah krščanske vere, zaradi česar moramo paziti, da se iz njega res kaj naučimo, ne pa da je  le stvar nekakšne izvotljene tradicije. V adventnem času je torej večji poudarek na učenju o  Jezusovem drugem prihodu ter o stanju pripravljenosti na ta dogodek, na katerega  moramo biti  vselej pripravljeni. Zato nas apostol opominja, naj odvržemo dela teme in si nadenemo orožje luči. V to orožje seveda ne sodijo sablje, puške in tanki, ampak duhovno orožje, ki podira trdnjave v glavah nepokornih. O tej vrsti orožja govori sv Pavel takole: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To orožje pa lomi tudi naklepe zlih duhovnih sil, o čemer sem pisal v prispevku  Duhovni boj

Kdor "obleče" Kristusa, kar pomeni, da se z njim popolnoma poistoveti in poveže,  ne bo skrbel za to, da bi preživljal čas  v požrešnosti, popivanju, poležavanju in podobnem, ampak bo skrbel za to, kako bi ugajal Bogu. Sv. Avguštin je nekoč zapisal: "Ljubi Boga in delaj kar hočeš."  S tem smo se spet znašli pri ljubezni iz  prvega delu  članka. Povedano je  bilo namreč, da ljubezen ne dela hudega. Tudi ta je sestavni del naše pripravljenosti.


20. november 2011

Tullian Tchividjian o razliki med evangelijem in moralizmom



Mnogi ljudje, tudi mnogi kristjani danes ne vedo točno, kaj je evangelij in ga zamenjujejo z vljudnostjo, brezgrajnim življenjem in podobnim, skratka z moralizmom. V takem primeru dobi  cerkev vlogo nekakšnega  kluba "brezgrešnih". Tako razumevanje evangelija je popolnoma napačno. O tem govori Tullian Tchividjian v triminutnem pogovoru v zgornjem videu. 

19. november 2011

Bratska ljubezen skozi molitev

Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. Prav je, da tako mislim o vas vseh, ker vas nosim v srcu, saj ste vsi z menoj deležni milosti, tako v mojih verigah kakor pri obrambi in utrjevanju evangelija. Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, 10 da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, 11 izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.

(Flp 1,3-11) 

Apostol Pavel je pisal Pismo Filipljanom iz zapora. Okoliščine, v katerih se je nahajal so bile zagotovo vse prej kot rožnate. Rimske ječe se po svojem (ne)udobju niti zdaleč niso mogle primerjati  s sodobnimi zapori v naši državi. Kljub temu iz zgornjega odlomka ne veje niti trohica zagrenjenosti ali slabe volje, ampak veselje, ljubezen in skrb za cerkev v Filipih. Glede na stanje, v katerem se je Pavel nahajal, bi človek pričakoval, da bo molil predvsem zase, da bi ga Bog kakorkoli osvobodil iz zapora, toda on je molil za druge in jih "nosil v srcu" (cf.  1,7).  Molil pa je, naj tudi ljubezen med svetimi v Filipih čim bolj napreduje. Bržkone je izvedel, da se je v cerkvi v Filipih pojavil kak problem, da se je torej medsebojna bratska ljubezen med vernimi ohladila. Kakorkoli, Pavel tu ne preti svetim, ampak jih bratsko spodbuja. Apostol Janez je nekje zapisal: "Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj."  (Jn 4,11) Logika medsebojne bratske ljubezni se poraja iz Božji ljubezni. Ker je Bog toliko storil za nas, smo tudi mi dolžni  izkazovati  ljubezen do bratov in sester. To zagotovo ni vedno lahko, toda Bog je večji od naših ovir in problemov. Tudi Pavel se je zavedal ovir in težav, zato pa je molil za Filipljane in jih v molitvi izročil Božji skrbi. Zatorej je prav, da ga tudi v tem posnemamo.


Svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč


Več na tej povezavi: KLIKNI [>>]



16. november 2011

12. november 2011

Duhovni boj

Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. 11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. 12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. 13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. 14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti 15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. 16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. 17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. 18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. 19 Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija,  20 za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.  (Ef 6, 10-20)

Zgornja perikopa, ki se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem bere na 21. nedeljo po Sveti Trojici, zveni na prvi pogled precej strumno in vojaško, kajti govori o duhovnem boju. V tem odlomku je dal apostol Pavel zadnja praktična navodila "svetim v Efezu" (cf. Ef 1,1), torej efeški cerkvi, preden je zaključil svoje pismo Efežanom. 

05. november 2011

Modra izraba časa

>>Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. 16 Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. 17 Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. 18 In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: 19 nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. 20 V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.<<  (Ef 5,15-20)


To, da je treba modro in skrbno izrabljati čas, ni nekaj, kar bi vedel le apostol Pavel, ki je to položil na srce kristjanom v Efezu, in tudi nam. Tudi svet se zaveda, da je treba čas pravilno in modro izrabljati.. Pregovor, ki ga pogosto slišimo, pravi: "Čas je denar." Toda Pavel ne misli časa v enakem smislu, kot si ga zamišljajo poslovni ljudje. Poslovni ljudje racionalno izrabljajo čas, da bi več zaslužili Tudi nespametni bogataš iz Jezusove prilike v Lk 12, 16-21, si je pridobil lepo premoženje, toda "Bog [...] mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'" (Lk 16,20) Za Pavla pa je racionalna izraba časa, ki ga preživljamo na tem svetu, predvsem življenje v skladu z Božjo voljo. Pa ne le časa, ampak tudi denarnih sredstev in vsega ostalega. Ko odsvetuje opijanje z vinom, ne misli, kot trdijo legalisti vseh vrst, da kristjan sploh ne bi smel piti vina, ampak, naj  ne pijančujemo. Kristjanovo življenje naj poteka v slavljenju in zahvaljevanju. Morda nam včasih ni do slavljenja in zahvaljevanja, ker nas pestijo stiske ali težave "hudih dni", v katerih živimo. Toda slavljenje in zahvaljevanje postavita naše stiske in težave v drugačno luč. Res je  sicer, da jih ponavadi ne odpravita, toda dasta nam moč, da jih laže prebredemo, pa še Bogu, ki nas je odrešil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, damo zraven slavo, čast in hvalo. Življenja, polnega čemernega životarjenja, zagrenjenosti, godrnjanja in tarnanja pač ni lahko prenašati. Mnogi žal živijo ravno tako življenje. Toda, Bogu hvala, ker je poslal svojega Sina, da je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Jezus sam pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10, 10b) na drugem mestu pa pravi: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24)  Njemu bodi skupaj z Očetom in Svetim Duhom slava na veke!



01. november 2011

Vseh svetih dan


"Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanili Božjo besedo. Še in še motrite, kako so izstopili iz življenja in posnemajte njihovo vero." (Heb 13,7)

Noben človek ni samoten atom v vesoljstvu, ki bi prišel iz nič in se vrnil v nič. Vsi imamo določene zemeljske prednike, imamo pa tudi duhovne prednike, ki so se skozi stoletja in tisočletja oklepali vere in jo po Božji milosti in njegovi volji prenašali naprej. Pisec Pisma Hebrejcem nas spodbuja, da bi se jih spominjali in se po njih zgledovali. Sveto pismo nas nikjer ne uči, naj se k tem ljudem zatekamo v svojih molitvah, ampak, naj posnemamo njihovo vero. Njihov zgled je živ dokaz dokaz, da je mogoče uspešno živeti  bogoljubno življenje ne glede na okoliščine (cf. Heb 11,32-38). Kajti zvest je Bog, ki je njih in nas poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom. (cf. 1Kor 1,9)  Njemu slava na veke!

31. oktober 2011

Posnetek bogoslužja ob dnevu reformacije

Vir slike: Wikipedija
Spodaj je povezava do posnetka današnjega slavnostnega bogoslužja ob dnevu reformacije, ki je potekalo v Evangeličanski cerkvi v Murski Soboti.

KLIKNI [>>]



30. oktober 2011

Ne gre za Luthra, za evangelij gre

Ko govorimo o dnevu reformacije, se vse vrti okrog Luthra, Zwinglija, Calvina, Cranmerja, pri nas seveda v prvi vrsti okoli Trubarja, saj je bil začetnik slovenske književnosti moderne dobe. V resnici je šlo pri reformaciji predvsem za ponovno odkritje evangelija milosti in bibličnega nauka o opravičenju grešnika. Sam Luther je v 1. schmalkaldskem členu zapisal:
Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]
Na drugem mestu je Luther napisal: "Če izgubimo nauk o opravičenju, potem smo izgubili vse." (Preus 1984) Ravno zato je za njega nauk o opravičenju tisti člen vere, na katerem cerkev stoji ali pade. Pravzaprav gre pri tem za evangelij v najčistejši obliki. Luther nikoli ni bil naklonjen temu, da bi se  denominacija, ki je izšla iz njegove reformacije, imenovala po njem. Njemu je bil pri srcu izraz evangelijski, evangeličani. Tudi Trubar govori: "Mi, evangelijski." Pred časom sem nekje slišal, da so določene osebe iz rimskokatoliških krogov malček zavihale nos nad uporabo izraza evangelijski, evangeličani, češ, saj smo to tudi mi, kajti tudi mi verujemo v evangelij. Res je, da tudi oni verujejo v poročilo štirih evangelistov, ko pa pridemo do podrobnosti, se naša pota razidejo. Na dan reformacije (sic!) leta 1999 so vodilni predstavniki  Svetovne luteranske zveze (Luthru ta izraz zagotovo ne bi bil všeč!)  s predstavniki Rimske cerkve podpisali skupno izjavo o opravičenju. Rim je tu  deloval zelo spravljivo, govorilo in pisalo se je o opravičenju po veri in mnogi so mislili, da je Rim popustil. Kakšna zmota! Rim nikoli ne popušča. Tudi Rim namreč verjame v opravičenje po veri, seveda z "majhnim" dodatkom: in dobrih delih, kar zadevo popolnoma spremeni. Rimski "evangelij"  meša evangelij s postavo, milost z dobrimi deli, opravičenje s posvečenostjo. Oni sicer pri slovesnih mašah nosijo evangeljsko knjigo v svečani procesiji, jo pokadijo s kadilom in poljubljajo, evangeliju pa ne verujejo! 

Evangelij nas torej uči, da smo odrešeni edino po Božji brezplačni milosti, ki izvira iz Kristusove žrtve na križu in jo lahko prejmemo edino po veri. To so tista ozka vrata in tesna pot, o katerih govori Jezus v pridigi na gori (cf. Mt 7,13.14). Na drugem mestu pa nam je Jezus v eni malo daljši povedi razodel celotno vsebino evangelija: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Na začetku svoje oznanjevalske poti  pa je vabil rekoč:  "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b)  To vabilo velja še danes. Naj vam bo ta dan reformacije v blagoslov!




29. oktober 2011

Novo življenje

>>Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. 18 Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. 19 Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. 20 Vi pa se niste tako učili Kristusa, 21 če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. 22 Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. 

25 Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. 26 Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču. 28 Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. 29 Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. 30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.<<  (Ef 4,17 - 32)

Krščanska skupnost nikoli ni bila idealna družba in tudi nikoli ne bo. Večkrat sem omenil, s kakimi problemi se je soočal apostol Pavel v prvih cerkvenih skupnostih, ki so nastale v rimskem svetu. Če ne bi bilo teh čisto praktičnih problemov, bržkone tudi Pavlovih pisem ne bi bilo, saj ne bi bila potrebna. 

Prvi kristjani so bili ali judovskega ali poganskega porekla. Efeški kristjani so živeli v popolnoma poganskem okolju, v kraju, ki je bil znan po čaščenju boginje Artemide. Efeška Artemida je bila drugačna od slavne Apolonove dvojčice; bila je materinsko  božanstvo,  obdarjeno z mnogimi dojkami. V takem okolju ni bilo ravno preprosto živeti kot kristjan.  Ker so nekdanji poganski verniki novo stvarjenje v Kristusu, jih Pavel svari, naj tudi ravnajo, da bo njihovo življenje skladno s Kristusom. Svet živi po svojih merilih, kakor pač živi, Božje ljudstvo pa ne sme živeti po merilih sveta, ampak po svojem edinem merilu, torej po Kristusu. Pavel se tu ne gre moralnega teologa, ampak preprosto pove: "Če si Kristusov, je logično, da ravnaš, kakor tisti, ki je Kristusov." Tu seveda ni prostora za razbrzdanost in spolno nemoralo. Seveda pa to še ni vse.

Zato daje v  nadaljevanju (cf. vv. 25 do 32)  vernikom  praktične nasvete za obračun še z nekaterimi drugimi grehi, ki so bili prisotni v efeški cerkvi, prav gotovo pa  niso neznani niti  v današnji.
  1. Laž: ker so vsi kristjani del enega, to je Kristusovega telesa, so dolžni govoriti resnico.
  2. Jeza: Pavel sicer razume, da se ljudje občasno jezimo. Vsaka jeza tudi ni greh, ravno zato pravi: "Jezite se, a nikar ne grešite!" (v. 26) Jeza do bližnjega je vsekakor greh, zato pravi: "Naj sonce ne zaide nad vašo jezo." (ibid.) Če se že jezimo, je prav, da to svojo aktivnost končamo pred večerom. V nasprotnem primeru damo prostor hudiču (cf. v. 27), kar naše duhovno stanje samo še poslabša.
  3. Kraja: omenjanje tega greha kaže na to, da je bilo v efeški skupnosti tudi kak osebek, ali več osebkov, ki so pred spreobrnjenjem kradli. Pavel sicer ne pove, za katere oblike kraje je šlo. Taki naj delajo s svojimi rokami, da bodo lahko dajali tudi tistim, ki nimajo dovolj materialnih sredstev (cf. v. 28). Spokorjenje ima dva vidika: da nekdo preneha z grehom in začne delati dobro.
  4. Umazano besedovanje: grde besede, kletvice, opolzki vici in podobno niso ravno sredstvo, ki bi izgrajevalo skupnost. Dobre besede so tiste, ki so skupnosti v izgradnjo in blagoslov. 
  5. Ujedljivost: tudi ta vrsta govorjenja ni v izgradnjo, ampak povzroča pri žrtvah žalost in zagrenjenost, v cerkvi pa razdor. 
 Vsak greh žalosti Svetega Duha cf. (v.30), zato Pavel spodbuja pripadnike Božjega ljudstva, da zavestno prenehajo z grehom. Zagotovo se je apostol zavedal, da je stoodstotna brezgrešnost nemogoča stvar. Res je tudi, da se ne zveličamo po izpolnjevanju zgoraj navedenih zapovedi in pravil. Toda, če se spomnimo, koliko nam je Bog milostno odpustil v Kristusu in za kakšno ceno, se v nas mora nekaj premakniti. Pa ne zato, da bi se zveličali, ampak zato, ker smo zveličani! Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar.




28. oktober 2011

Dan reformacije na Trubarjevi Rašici


Občina Velike Lašče,
Javni zavod Trubarjevi kraji in
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

vas vabijo

na


SLAVNOSTNO PRIREDITEV OB DNEVU REFORMACIJE

z nagovorom
 akad. prof. dr. Jožeta Trontlja,
predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

in

otvoritev slikarske razstave dipl. slikarja Draga Petrovića.

V priložnostnem programu bodo sodelovali
profesorji in učenci Glasbene šole Ribnica, oddelka v Velikih Laščah.


Prireditev bo na praznični dan, v ponedeljek, 31. oktobra, 
ob 18. uri, 

na Trubarjevi domačiji na Rašici.



Vsi prav lepo vabljeni!



27. oktober 2011

Vabilo na predstavitev Trubarjevega zbornika


Vabljeni

na predstavitev Trubarjevega zbornika iz Tübingena:
  

"Primož Trubar - slovenski reformator in Württemberg"

ki bo v nedeljo, 30.10.2011 ob 11. uri

 
v Trubarjevi hiši literature, Stritarjeva 7, Ljubljana




Vabijo:
Univerza Tübingen: Komisija za zgodovinopisje Baden-Württemberg
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar
Mesto Ljubljana


 
 

26. oktober 2011

Vabilo na koncert


Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana

vabi v počastitev praznika Dneva reformacije

na

KONCERT

Mešanega pevskega zbora KUD SCT

Zborovodja: Denis Robnik

Evangeličanska cerkev
Primoža Trubarja Ljubljana, Gosposvetska 9


v petek, 28. oktobra 2011 ob 19.00




22. oktober 2011

Sveti grešniki

>>Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, 5 kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. 6 Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, 7 tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. 8 On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.<<  (1Kor 1, 4-8)

Pričujoči odlomek je, kot je zgoraj navedeno,  vzet iz uvodnih besed apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom. Glede na prebrano, bi si človek mislil, da gre v tem besedilu za neko idealno cerkveno skupnost, resnica pa je zelo daleč od tega. Naj navedem le nekaj pikantnih cvetk, ki kažejo to cerkev v precej drugačni luči: v korintski cerkvi so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še kaj bi se našlo. 

Glede na vse te pojave bi človek pričakoval, da bo Pavel že v uvodu dežil na Korinčane ogenj in žveplo, a nič od tega. Že kar precej let je minilo od takrat, ko je bil avtor teh vrstic povabljen na  birmo k neki družini na Hrvaškem. Seveda je šlo za birmo v RKC. Pridigal je eden od dveh zagrebških stolnih kanonikov - birmovalcev   in začel pridigo s poveličevanjem hrvaških braniteljev (le kakšno zvezo ima to z birmo?), končal pa z jeznim karanjem staršev, ki da dajejo otrokom slab zgled, ker ne hodijo ki maši, in da morajo hoditi k maši. Po končanih ceremonijah je bilo iz mrmranja in godrnjanja ljudi, zlasti moškega dela publike, razbrati zelo veliko nezadovoljstvo  nad pridigarjem.

Pavlov slog se povsem razlikuje od sloga jeznega kanonika, kar veliko pove o pristnem krščanstvu, ki ga je oznanjal apostol Pavel, za razliko od ponarejenega papeškega krščanstva, ki ga oznanja rimska cerkev. 

Res je, Korinčani so bili grešniki, pa vendar so bili tiste vrste grešniki, ki jim je bila v Jezusu Kristusu podarjena Božja milost. Na svetu obstajata samo dve vrsti grešnikov: neopravičeni in opravičeni grešniki. Slednji so bili deležni Božje milosti, ki jih rešuje prihodnje  jeze. Ti so sveti, torej so po Kristusa in skupaj z njim od-ločeni za Boga. na drugem mestu pravi Pavel: "[T]iste, ki jih je Bog že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina... Tiste, ki je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29-30)  O stanovitnosti svetih govori Pavel v 1 Kor 1,8, ko pravi, da bo Gospod svoje ljudstvo do konca utrdil, da bodo kristjani  brez krivde na dan sodbe. Če bi se kristjani zanašali na svoja dela, potem ne bi nobeden med njimi obstal na sodbi. Korinčani se torej niso mogli ponašati s svojimi deli, saj so v mnogočem bolj spominjali na pogansko okolico, kot na tisto, kar si predstavljamo kot krščanski ideal. V nadaljevanju pisma  Pavel nikakor ne odobrava ravnanja Korinčanov, ampak jih  opominja, naj ravnajo skladno s svojo vero, ne s svojo okolico. 

John Newton je napisal: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo torej po Božji milosti in nič več. Potoki milosti pa pritekajo s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar!



16. oktober 2011

Mart De Haan: Življenje v predoru


Vir slike: Wikipedija
»On nas je namriztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina.« (Kol 1, 13)
Polnih šestnajst let je Janez delal kot čuvaj pri vzdrževanju predora. Po odhodu v zasluženi pokoj si je poskušal najti kakšno delo, ki bi mu omogočilo, da bi preživel še kakšno leto na soncu in čistem zraku. Ker je tretjino svojega življenja preživel v mračnem predoru in ga vzdrževal, je hotel sedaj delati nekaj, kar bi mu spremenilo način življenja. In začel se je ukvarjati s kmetijstvom, gojil je bio hrano. Ko so ga vprašali, kako se počuti v tem novem poslu, je rekel: »Tukaj je zrak veliko boljši, pa tudi sonce me greje. Ne želim izpustiti ničesar, kar mi ponuja narava. V predor se ne bom vrnil nikoli več!« 

Ko bi lahko videli sebe, tako kot nas vidi Bog, bi spoznali, da je vsak resnični vernik preživel podobno izkustvo. Tudi mi smo po veri v Jezusa Kristusa Zveličarja zapustili mračno in neudobno življenje v predoru greha in hudobnosti in prestopili v življenje, polno svetlobe, čistega zraka, z upanjem v večno življenje z Bogom. In ko pogledamo naše preteklo življenje, preživeto v temi greha, smo pripravljeni reči kot Janez, da se ne bomo več nikoli vrnili na ta kraj teme, vlage, smradu in obupa. 

Resnično, nimamo nobenega razloga vrniti se na stari način življenja. Okusili smo nekaj novega, kar nam nudi novo življenje v Jezusu Kristusu. Živeli smo v temi, dokler nas ni obsijala luč Jezusa Kristusa in nam pokazala pot do resnice in Božje ljubezni. 

Bog, pomagaj nam, da se spomnimo, kakšni smo bili prej, preden si nas ti odrešil. 


__________________________
Plamenica 11/11. Prev.: F.  Kuzmič


Kaj je šlo narobe?

Vir slike: Reimanova
Zadnje dni smo bili po zaslugi medijev pod vtisom   demonstracij, ki so zajele mnoga mesta po svetu. Demonstranti so nastopili  proti "nasilju finančnega kapitalizma," ki so ga okarakterizirali z najrazličnejšimi antropomorfnimi pridevniki, kot so na primer: pohlepen, pogolten, kriminalen, izkoriščevalski in podobno. Kot je rekel eden od organizatorjev demonstracij v naši prestolnici, demonstranti ne nastopajo zoper ljudi, ampak zoper sistem, ki da je kriv, da gre vse narobe. Pri tem je seveda pozabil povedati, da sistem upravljajo ljudje in se ne upravlja sam. Ljudje smo torej čisti, kriv je sistem. Tole ni pravzaprav nič novega.

Ko so se šli v 18. stoletju francosko revolucijo, so rekli: "Zrušiti je treba sistem, tiranijo!" In so jo zrušili, nakar je zapela giljotina in najprej sekala po tistih, ki so predstavljali stari sistem, nato pa še po tistih, ki so si novi sistem malce narobe predstavljali. Na koncu je bil ancien régime pravi otroški vrtec v primerjavi z novim sistemom "ljudske vladavine", ki so ga uvedli. Tudi zgodba o kapitalističnem sistemu, ki da povzroča mnoge krivice je precej stara. Našli so se pametni in pogumni ljudje, ki so rekli: "Ta svet krivičnosti razbijmo, bili smo nič, bodimo vse!" Razbili so "svet krivičnosti" in šli "zgradit svoj novi svet". Na njihovo veliko presenečenje ta novi svet ni in ni hotel delovati, zato so ga podmazali s koncentracijskimi taborišči ter streljanji sovražnikov sistema. Ko jim je zmanjkalo sovražnikov, so se za vsak primer lotili še streljanja prijateljev sistema, zadeva pa vseeno ni hotela prav delovati... Potem so nehali  streljati in pošiljati v taborišča (ali pa so to zmanjšali na minimum), stvar pa še vedno ni delovala.   Nato se je v teh državah razširilo novo geslo: "Tržno gospodarstvo bo rešilo vse probleme, zato nazaj k tržnemu gospodarstvu!" Spet smo zamenjali sistem, le-ta pa zopet noče delovati v skladu s pričakovanji. Zdaj bi ga nekateri spet radi zamenjali, a ne vedo s čim, ker so že vse "zveličavne" rešitve izrabljene. Vedno se pričakujejo neke rešitve, odrešeniki... Kakšne upe so pred leti uperili v novega ameriškega predsednika Baracka Obama! Da ne govorim o upih v zvezi z zmagovitim trojčkom na slovenskih volitvah leta 2008. Toda mesijanskim sanjarijam ponavadi sledijo razočaranja. 

Res je, da je nekaj zelo, zelo narobe, toda ta narobe je v človeku. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak , ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka." (Mr 7,15) Malo naprej pa pravi: "Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj, namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet." (Mr 7, 20-22) Za  humanista, ki prosto po Protagoru verjame v človeka, kot merilo vsega, so to zagotovo ostre besede. Od tod zvračanje krivde s človeka na sistem, kot da je sistem nekaj neodvisnega od človeka, oziroma od posameznikov, ki sistem vodijo in upravljajo. Ne vem sicer, s kakšnim ali katerim  sistemom nas še kanijo v prihodnje o(ne)srečiti, vem pa eno: "Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah." (Job 19,25)



Edinost

>>Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.<<  (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v prejšnjem prispevku povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda, ki je središče taistega evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  Na začetku našega odlomka je  opomnil kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj drobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan res ni odrešen po svojih delih, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko skupnost. V njej morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso ravno visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi se najdejo tudi ljudje, ki se nam morda zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)  Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost. Poleg nje obstaja en krst, s katerim smo krščeni in posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Za konec pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Dejstvo pa je, da so nekatere zelo daleč od resničnega krščanstva, kakršnega uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, hkrati se imajo za edino pravo cerkev, poleg troedinega Boga pa molijo tudi Marijo in svetnike, se svetopisemski kristjan ne more iti edinosti. O njej se sicer lahko pogovarjamo, kaj več pa ne. Vse, kar se ponuja pod krščansko nalepko, pač ni pristno krščanstvo.


08. oktober 2011

Molitev za moč in spoznanje

>>Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava.

14 Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. 20 Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, 21 njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen. << (Ef 3,13-21)

Pričujoči odlomek je, kot je že zgoraj napisano, vzet iz Pavlovega pisma Efežanom. V njem je apostol Pavel podal molitev, oziroma prošnjo, da bi verniki  dobili od  Boga moč in  spoznanje. Pismo Efežanom je nastalo v zaporu (cf. Ef 3,1.4,1.6,20). Dejstvo, da je bil Pavel zaprt, je lahko v efeški cerkvi povzročilo malodušje, zaradi česar je  apostol prosil za moč in spoznanje za efeške kristjane (v. 13).   

Tu seveda ne gre za fizično moč, niti za kake posebne nadnaravne moči, ampak za okrepitev našega "notranjega človeka", torej človeka, ki živi iz vere in po njej. Besedilo v. 17 ne pomeni, da Kristus že ne bi bival v srcu kristjana, saj je na drugem mestu pisano: "Kristus v vas, upanje slave," (Kol 1,27b) ampak v njej apostol prosi, naj živi v naših srcih Kristus z vso svojo silno in dejavno močjo. Ljubezen je logična posledica žive vere in sad Kristusovega delovanja v kristjanovi notranjosti. Prava pobožnost tudi vodi do globljega razumevanja Boga in njegovih del (v.18). Izrazi: širokost, dolgost, visočina in globočina izražajo neizmerno bogastvo Boga v Jezusu Kristusu. Spoznanje Kristusove ljubezni (v.19) je poseben kristjanov privilegij, ki  končno vodi k napolnitvi z Božjo polnostjo.

Sicer pa, zakaj ne bi namesto te suhoparne razlage še enkrat prebrali izvirnega odlomka?