09. februar 2011

Psalm 91 (Qui habitat)


Poje zbor westminstrske opatije v Londonu.

Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega,
ki prenočuje v senci Mogočnega,
pravi GOSPODU: »Moje zatočišče in moja trdnjava,
moj Bog, ki vanj zaupam.«

Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke,
pred pogubno kugo.
S svojimi krili te pokrije,
pod njegove peruti se zatečeš;
ščit in oklep sta njegova zvestoba.
Ne boš se bal nočne strahote,
ne puščice, ki leti podnevi,
tudi ne kuge, ki hodi v temi,
ne žela, ki pustoši opoldne.

Naj jih pade tisoč na tvoji strani,
deset tisoč na tvoji desnici,
tebi se to ne bo približalo.
Samo s svojimi očmi boš gledal,
pa boš videl plačilo krivičnikov.
Zares, ti, GOSPOD, si moje zatočišče,
Najvišjega si postavil za svoje prebivališče;
10 ne bo te zadela nesreča,
udarec se ne bo približal tvojemu šotoru.

11 Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal,
naj te varujejo na vseh tvojih potih.
12 Na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen.
13 Čez leva in gada boš stopal,
poteptal boš mladega leva in morsko pošast.

14 Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi,
branil ga bom, ker spoznava moje ime.
15 Kliče me, pa ga uslišim,
z njim sem, ko je v stiski,
rešim ga in mu izkažem čast.
16 Z dolgostjo dni ga nasitim,
pokazal mu bom svoje rešenje. 
 
 

Ni komentarjev: