26. marec 2011

Jezus, nečisti duhovi in pravi blagor

V tem prispevku bomo preleteli odlomek iz Lukovega evangelija  11, 14-28, ki obravnava en dogodek, odzive zbranih in Jezusove komentarje na te odzive. Vse skupaj se je zgodilo na Jezusovi poti iz Galileje proti Jeruzalemu.

Naš odlomek se prične, ko je Jezus izgnal iz nekega človeka demona, ki je bil nem. Demon pravzaprav ni bil nem (gre za frazo), ampak je povzročal nemost pri tem človeku (cf. Lk 11,14). Seveda so se med zbranimi takoj našli zlobni jeziki nasprotnikov in rekli: "Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone." (v. 15) Glede pomena imena Bélcebub, oziroma v nekaterih prevodih Beelzebúl, je kar nekaj možnosti. Lahko pomeni "knez Baal", (Baal je bilo staro kanaansko božanstvo), lahko tudi Gospodar hiše. V našem primeru gre za poimenovanje poglavarja demonov, satana.  Nekateri drugi izmed prisotnih so  od Jezusa zahtevali, naj jim pokaže kako znamenje z neba (cf. v. 16), kar je še vedno nikdar končana zgodba. Na njihovo žalost, ali morda veselje ("Kaj nam pa moreš, če ne moreš priklicati kakega znamenja z neba?"), ni izpolnil njihove zahteve,  onim prvim pa je rekel:  "Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi?" (v. 17b-19) Jezus je tu opozoril na nekonsistentnost obtožb tistih, ki so trdili, da izganja demone s pomočjo njihovega poglavarja.  Pri tem je uporabil dva argumenta:  če  Jezus izganja demone s satanovo pomočjo, je tako, kot bi  satan izganjal sebe, torej je razdeljen; drugič, če Jezus s satanovo pomočjo izganja demone, kje je jamstvo, da istega ne počnejo tudi njihovi "sinovi", t.j. učenci, oziroma  sledniki? Naprej  pravi: "Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo." (v.20) Seveda Božje kraljestvo še ni prišlo na svet v svoji polnosti, je pa postalo z Jezusovim prihodom na svet vidno prisotno: "Tudi ne bodo govorili: 'Glejte, tukaj je' ali 'Tam je,' kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami." (Lk 17,21) Jezusovo izganjanje demonov pomeni pomembno znamenje prisotnosti Božjega kraljestva:  "Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen." (Lk 11,21.22) V tej kratki priliki je "močni, ki varuje svoj dom" (možna aluzija na Bélcebuba kot gospodarja hiše), satan, "močnejši od njega"  pa je Jezus, o katerem pravi apostol Janez naslednje: "Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3,8b)

Nato je dal Jezus vsem skupaj še naslednje pomembno opozorilo:  "Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Lk 11,23) Tu je poudaril dejstvo, da obstaja točka, onkraj katere ni popuščanja in je hkrati opomin vsem tistim teologom in pridigarjem (tako imenovanim "liberalnim"), ki delajo v svojih spisih in pridigah  iz Jezusa nekakšnega sentimentalnega slabiča. 

Sledilo je še eno opozorilo: "Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: 'Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.' Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku." ( vv. 24-26) To, da je nekdo očiščen greha, ne more in ne sme biti razlog za samozadovoljstvo. V kolikor se ne potrudi, da bi živel v poslušnosti Božji besedi, se bo zagotovo znašel v nevarnosti, da se povrne v prejšnje stanje, oziroma še na slabše. 

 Še preden je Jezus dokončal svoj govor, se je iz množice zaslišal ženski glas: "Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!" (v. 27 b) Spet nič takega, čemur ne bi bili priča tudi v današnjem času. Mnogi, ki se imajo za kristjane, se bolj ukvarjajo s "telesom, ki je Jezusa nosilo in s prsmi, ki so ga dojile",  kot z Jezusom in z njegovo besedo.  Gospod odgovarja vsem takim: "Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo." (v. 28)

Brez poslušanja ali branja Božje besede se ni mogoče ravnati po njej. Golo poslušanje  besede, brez ravnanja po njej, je prazno in varljivo: "Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo." (Jk 1,22). Božjo besedo je torej treba poslušati in se po njej ravnati. Kako bomo pri tem uspešni? Eni manj, drugi bolj, splošnega recepta tu ni. Za konec se vrnimo k Jakobu: "Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju." (Jk 1,24)


Ni komentarjev: