30. april 2011

Zakaj tistim, ki nis(m)o videli?

Rembrandt: Nejeverni Tomaž
Nedelja, ki sledi veliki noči, je še vedno močno velikonočno obarvana. Staro ime za ta dan je "dominica in albis depositis", kar pomeni v približnem prevodu "nedelja odlaganja belih oblačil", od tod tudi domače poimenovanje bela nedelja. V zgodnji cerkvi je bila dolgo časa navada, da so katehumene  krstili na veliko soboto, in jih kot novokrščence oblekli v bela oblačila, katera so potem le-ti nosili do bele nedelje, ko so jih odložili. Krščevanje na dan pred veliko nočjo je bilo v navadi, ker pomeni krst smrt in pokop starega in vstajenje novega človeka, s čimer je izraženo dejstvo, da  je Kristus umrl za naše grehe, bil pokopan in vstal za naše opravičenje.

Apostol Janez opisuje v svojem evangeliju srečanje apostolov z vstalim Zveličarjem na velikonočno nedeljo zvečer (cf. Jn 19,19-23) in naslednjo nedeljo (cf. Jn 20,24-29).

Na velikonočno nedeljo zvečer so bili apostoli zbrani v neki hiši v Jeruzalemu in premlevali dogodke tistega dne. Iz strahu pred Judi so skrbno zapahnili vrata. Vedeli so  že, da je Gospodovo telo "izginilo" iz groba, Marija Magdalena in še dva učenca pa so jim sporočili, da so ga srečali. Kot poroča evangelist Marko, jim niso verjeli (cf. Mr 16,9-13). To je popolnoma razumljivo, oziroma človeško. Učenci so bili še nekaj dni nazaj prepričani, da bo Jezus vzpostavil judovsko mesijansko kraljestvo na zemlji, a je na koncu sledilo grenko razočaranje (cf. Lk 24,13-32). Tudi sicer ni bilo niti tedaj v navadi, da bi nekdo, ki je ležal v grobnici, ročno odmaknil kamen,  težak med 1300 - 1800 kg in odšel na sprehod.  Presenečenje ob srečanju z vstalim Gospodom je bilo torej popolno.

Ampak tudi tu ni šlo brez manjšega zapleta, saj je bil en apostol, konkretno Tomaž, ravno takrat odsoten. Ko so mu pozneje sporočili, da so srečali Gospoda, je odgovoril: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,25b) Treba je priznati, da je bil Tomaž tukajle malce nedosleden. V tisto, kar vidiš pač ni treba verovati.

 Čez teden dni je tudi Tomaža čakalo prijetno presenečenje. Gospod se je tokrat pojavil pred vso enajsterico apostolov, rekoč Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Slednjega je to dejstvo tako osupnilo, da je bil komajda zmožen  izdaviti teh nekaj besed: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28) Jezus ga je na to dobrohotno pograjal: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29)

Za Tomaža je bila s tem zadeva zaključena. Kaj pa zame, zate, za nas? Mi smo tisti,  o katerih govorijo Jezusove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Tisti, ki je videl, mu, kot je že bilo povedano, ni treba verovati.  Po drugi strani so mnogi  Judje so videli Jezusove čudeže, pa vseeno niso verovali vanj. Nekateri so začeli  verovati  pozneje, večina pa nikoli. Verovati v Jezusa Kristusa  pomeni tudi verovati v Božjo milost. Milost je brezplačen Božji dar, ki ga Bog podarja svojim izvoljenim, podarja pa ga po veri, oziroma, kot je napisal apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Jezus Kristus blagruje vse, ki ga niso videli, a verujejo, ker je ta vera znamenje pripadnosti njemu in znamenje odrešenosti. Zato blagor tistim, ki nis(m)o videli, pa s(m)o začeli verovati! To potrjujuejo tudi naslednje Jezusove besede: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


28. april 2011

Nove herezije



 Živimo  v časih novih herezij. Tu ne mislim krivih verskih naukov, ampak herezije, ki jih preganja politična oblast, ki se menda ne vtikuje v verske nauke. Tudi v prejšnjih časih je bila politična oblast tista, ki je po navodilih verskih oblasti preganjala heretike. Danes to počne politična oblast v imenu politične korektnosti, zaščite manjšin, človekovih pravic, strpnosti in podobnih višjih ciljev, ki jih je razglasila taista politična oblast, čuti pa se tudi poklicano, da jih interpretira. Pri tem se naslanja na zelo glasen del  civilne družbe. Britanski publicist Peter Hitchens je o tem fenomenu napisal naslednje:
Rusija ni več niti navzven niti navznoter ideološko usmerjena država. Nič več si ne  prizadeva za  oblast nad svetom in je v določenih pogledih manj zainteresirana za mišljenje svojih državljanov kot "zahodne" države, ki zahtevajo vedno večjo poslušnost obrazcem politične korektnosti. V Rusiji smeš imeti kakršnokoli osebno mnenje,  da le ne izzivaš države. V Veliki Britaniji te lahko zaradi tvojega osebnega mnenja prijavijo oblastem in se znajdeš v težavah, četudi verjameš, da so tvoja dejanja del normalnega življenja in nimaš namena, da bi izzival državo.




26. april 2011

Philip Jenkins: Novi krščanski svet

KUD Logos je letos izdalo prevod knjige Philipa Jenkinsa The Next Christendom, s podnaslovom The Coming of Global Christianity. Slovenski naslov knjige je Novi krščanski svet, Prihod globalnega krščanstva. V sklopu oddaje Ars humana na 3. programu radia Slovenija je včeraj, 25. aprila 2011, o knjigi spregovoril Matjaž Črnivec, tajnik Svetopisemske družbe Slovenije. 

  Oddajo najdete na tej povezavi. >>>>>>>>>  Oddaja traja malo več kot 52 minut.

25. april 2011

Debata o odpustkih v RKC



Ali se po rimsko-katoliških odpustkih res odpuščajo grehi? O tem sta debatirala dr. James White in dr. Robert Fastiggi. Video traja malo manj kot 1 uro in 25 minut.

23. april 2011

Velikonočni pozdrav


Zanimivo bi bilo pogledati, kakšen odnos do našega največjega praznika goji naše tradicionalno okolje. Videti je, kot da se vse vrti okoli kulinarike: šunke, hrena, potic in živo pobarvanih pisanic. pri teh praznikih igrajo pomkembno vlogo starodavne šege. Tiskani mediji nas osrečujejo z recepti za pripravo kulinaričnih dobrot, iz poštnih nabiralnikov pa nas pozdravljajo reklame s "posebno velikonočno ponudbo" različnih trgovskih podjetij...

Sredi te kulinarične in potrošniške mrzlice pa kristjani "oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost," kot pravi apostol Pavel v 1Kor 1,23.24. 

Svet lebdi v bivanjski praznini, v kateri se ljudje predajajo vsemu, kar jim pade v glavo.  Gre za logično posledico in stanja človekove padle narave.  Kristjani smo prepričani, da je  Jezus Kristus  edini izhod iz  bivanjskega vakuuma. Manj kot dva meseca po njegovi smrti in vstajenju je apostol Peter govoril zbrani judovski množici: "Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste,  njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim.  Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče." (Apd 2,22-24.32.) Peter ni množici razlagal nekih abstraktnih naukov, ampak  je govoril o dejstvih, ki so bila tedaj v Jeruzalemu še sveža in splošno znana. Peter je ta dejstva le na novo osvetlil, posledica njegovega govora pa je bila, da se je spreobrnilo kakih tri tisoč oseb (cf. Apd 2, 36-43). 

Janez Krstnik je Jezusa pred javnostjo razodel kot "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) Tisti, ki odvzema grehe sveta, odvzema skupaj z grehi tudi bivanjsko praznino in nas osvobaja:  "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32) Če mu zastavimo pilatovsko  vprašanje: "Kaj je resnica?" nam odgovarja: "Jaz sem pot, resnica in življenje." (Jn 14,6b) Kristus ni le govoril resnice ali o resnici, on sam je resnica.

V luči osvoboditve, ki jo daje Jezus, kličemo: "Jezus je umrl, Jezus je vstal, Jezus se vrne. Aleluja!" Vsem blagoslovljene praznike!




Velikonočno sporočilo Petra Jensena

Easter Message 2011 from Sydneyanglicans.net on Vimeo.

22. april 2011

O Kristusovem, na križu dovršenem delu

Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: "Izpolnjeno je." In nagnil je glavo in izročil duha. (Jn 19,30)

Verujemo, da je Jezus Kristus s prisego posvečen za večnega velikega duhovnika po Melkizedekovem redu. Za nas se je prikazal pred nebeškim Očetom, da bi pomiril njegovo jezo s popolno zadostitvijo, ko je sebe žrtvoval na lesu križa in prelil svojo dragoceno Kri, da bi nas očistil naših grehov, kot so napovedali preroki. Pisano je namreč: »[O]n je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in rane njegove so bile nam v ozdravljenje. Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl ust svojih kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol... in je bil grešnikom prištet« in bil kot hudodelec obsojen od Poncija Pilata, čeprav ga je ta najprej razglasil za nedolžnega. Tako je plačal za tisto, česar ni ukradel, in trpel, pravični za krivične, na duši in telesu, tako da je občutil strašno kazen, ki smo jo prislužili s svojimi grehi; da, celo tako, da je bil njegov pot kot kaplje krvi, ki so padale na tla. Zaklical je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« in vse to pretrpel za odpuščanje naših grehov. Zatorej po pravici pravimo z apostolom Pavlom, da ne poznamo drugega, kot Kristusa na križ razpetega; vse stvari štejemo za izgubo in smeti, če jih primerjamo z odličnostjo spoznanja našega Gospoda Jezusa Kristusa, v čigar ranah je vsa naša uteha. Zato ni poleg te edine žrtve, darovane enkrat za vselej, treba iskati ali izumljati drugih sredstev, da bi bili spravljeni z Bogom, kajti ta žrtev dela verne popolne za vedno. Ravno zato je dobil po Božjem angelu ime Jezus, kajti on je moral odrešiti svoje ljudstvo njihovih grehov.




21. april 2011

Postavitev Gospodove večerje: kakšen je njen namen in pomen?

Apostol Pavel pravi o Gospodovi večerji naslednje:
Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.
Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.
Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.
Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. (1Kor 11, 23-31)
 V Belgijski veroizpovedi beremo o tem v 35. členu:

Verujemo in izpovedujemo, da je naš Odrešenik Jezus Kristus zapovedal in vzpostavil zakrament svete večerje, da bi z njim hranil in podpiral tiste, katere je prerodil in vključil v svojo družino, ki je cerkev. Tisti, ki so prerojeni, imajo v sebi dve življenji. Prvo je telesno in časno, prejeli pa so ga s prvim rojstvom, ki je skupno vsem ljudem. Drugo je duhovno in nebeško, prejeli pa so ga z drugim rojstvom, ki ga je povzročila beseda evangelija, gre pa za rojstvo v občestvo Kristusovega telesa; to rojstvo ni skupno vsem ljudem, ampak le od Boga izvoljenim. Na enak način nam je dal Bog za vzdrževanje telesnega in pozemskega življenja navaden, zemeljski kruh, ki je, tako kot telesno življenje, skupen vsem ljudem. Za podporo duhovnega in nebeškega življenja vernikov pa je poslal živi Kruh, ki je prišel iz nebes, Jezusa Kristusa. On hrani in krepi duhovno življenje vernikov, kadar ga uživajo, torej, kadar si ga po duhu prisvojijo in prejmejo v veri. Da bi nam lahko predočil ta nebeški in duhovni kruh, je Kristus kot zakrament svojega telesa določil zemeljski in vidni kruh, vino pa kot zakrament svoje krvi. To je storil zato, da bi nam z njuno pomočjo izpričal, da enako resnično, kot držimo zakrament v rokah ter ga jemo in pijemo s svojimi usti, s čimer vzdržujemo svoje telesno življenje, prav tako tudi prejemamo v svoje duše pravo telo in pravo kri Kristusa, našega edinega Odrešenika, za podporo našemu duhovnemu življenju. To dvoje prejemamo v veri, ki je roke in usta naših duš. Kakor je gotovo in nedvomno, da nam Jezus Kristus ni zaman predpisal tega zakramenta, saj dela v nas vse tisto, kar nam predoča s temi svetimi znamenji; čeprav je način, na katerega deluje, onkraj naše zmožnosti razumevanja in nam nedoumljiv, enako kot je prikrito in nedoumljivo delovanje Svetega Duha. Vendar se ne motimo, ko pravimo, da je tisto, kar jemo in pijemo, Kristusovo pravo in naravno telo in njegova prava in naravna kri. Toda način, na katerega smo deležni obojega, ni z usti, ampak po duhu v veri. Na ta način Kristus nenehno sedi na desnici Boga Očeta, hkrati pa nam nikoli ne neha omogočati, da smo ga deležni po veri. Ta pojedina je duhovna miza, pri kateri nam Kristus podeljuje samega sebe z vsemi svojimi blagodatmi. Pri tej mizi nam daje, da se veselimo tako v njem, kot v zasluženju, ki ga je bil pridobil s svojim trpljenjem in smrtjo; in ko zauživamo njegovo meso, on hrani, krepi in tolaži naše uboge in žalostne duše, ko pa pijemo njegovo kri, jih poživlja in prenavlja. Ker pa je zakrament povezan s stvarjo, katero označuje, ga ne smejo prejeti vsi ljudje. Hudobni prejme zakrament v svojo obsodbo, ne sprejme pa resničnosti zakramenta, enako kot sta Judež in Simon Mag prejela zakrament, ne pa Kristusa, katerega zakrament označuje, zaradi česar smo ga deležni edino verni. In še nekaj. Ta zakrament prejmemo s ponižnostjo in spoštljivostjo v zboru Božjega ljudstva, s čimer kot občestvo obhajamo sveti spomin na smrt Kristusa, našega Odrešenika, skupaj z zahvalo, izpovedujoč našo vero in krščansko pripadnost. Zato ne sme pristopiti k tej mizi nihče, ki se prej ne presodi. V nasprotnem primeru z uživanjem kruha in pitjem iz keliha je in pije lastno obsodbo. Skratka, prejemanje tega zakramenta budi v nas gorečo ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato kot oskrumbo zavračamo vse dodatke in pogubne novotarije, ki so jih ljudje primešali temu zakramentu in trdimo, da moramo biti zadovoljni s to naredbo, kakor so o njej učili Kristus in apostoli ter o njej govoriti tako, kot so oni govorili.


 Dostop do vira >>>>>>>>>

18. april 2011

Hallelu Avdei Hashem



Danes ob sončnem zahodu se prične judovska pasha.  Za to priložnost sem poiskal spev, ki se naslanja na  113. psalm in ga pojejo ali recitirajo med sedersko večerjo.

16. april 2011

Med "Hozana!" in "Križaj ga!"

Giotto: Jezusov slovesni  prihod v Jeruzalem
Cvetni nedelji bi lahko rekli tudi nedelja mešanih občutkov. Ne vem, koliko ljudi ve, da se ta nedelja imenuje tudi druga pasijonska nedelja ali druga nedelja trpljenja. Prva nedelja trpljenja je namreč 5. postna.  Nedelja mešanih občutkov ji pravim zato, ker se na to nedeljo srečujeta dve že na prvi pogled nasprotujoči si stvari: vzklik "Hozana!" in vpitje "Križaj ga!" V zahodni cerkvi je to dan spomina na Kristusov slovesni prihod v Jeruzalem, ki ga je spremljalo navdušeno vpitje množic, obenem pa se na ta dan spominjamo tudi Kristusovega trpljenja, ki ga je tudi spremljalo vpitje skoraj istih množic, a popolnoma drugačno. V tradicionalnem lekcionarju je temu dnevu namenjen daljši odlomek iz Matejevega evangelija.

Biti najprej čaščen in kmalu nato zavržen ali celo ogrožen od množic, včasih tudi od posvetne gosposke, je bila stalnica Jezusovega življenja, oziroma vsaj tistega dela, ki nam ga opisujejo evangeliji. Toda višek tega dogajanja je antiteza med cvetno nedeljo in velikim petkom. Na eni strani imamo zmagoslavje na cvetno nedeljo, na drugi pa bridko sramoto križa, ki jo je pretrpel.

Vse skupaj pa je imelo povsem drugačen smoter in pomen, kot so mislili tako Jezusovi nasprotniki kot njegovi učenci. Ko se je po svojem vstajenju pridružil dvema zbeganima učencema na poti v Emavs, jima je rekel:  "'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?'  Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih." (Lk 24, 26.27). Že prej in sicer po svojem  slovesnem vhodu v Jeruzalem, je povedal učencem: "Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu." (Jn 12,24)

Ta sad pa je večno življenje, ki nam ga je Jezus pridobil, če le verujemo v njegovo odkupiteljsko delo na križu in si ga z vero prisvojimo. V naši domovini je navada, da nosijo ljudje na cvetno nedeljo v cerkev blagoslavljat različno zelenje in butare. Šega kot šega, s katero naj bi podoživljali veselje jeruzalemskega ljudstva ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Duhovniki bodo nad zelenjem izgovarjali molitve, zelenje kropili z blagoslovljeno vodo in pokadili z dišečim kadilom. Toda ves ta teater je brez haska, saj se po oljčnih in drugih vejicah, butarah, žegnani vodi in kadilu ni še nihče odrešil. Rešuje le vera, vera pa je "iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi." (Rim 10,17) Vera rešuje, ne  butare, ne glede na to, če so prišle zaradi svoje dolžine v Guinessovo knjigo rekordov ali ne! Oznanjujemo pa jo z besedami, ne s pantomimo ali s predmeti.

Bistvo zveličavne vere pa je, da je Jezus prišel na svet odrešit grešnike; na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje; za naše grehe je pretrpel   sramotno smrt na križu in vstal od mrtvih za naše opravičenje.  Opravičenje pa prejmemo od Boga gratis (zastonj!), po veri.  Bog daj vsem to vero!



13. april 2011

Vinko Ošlak: Prvi slovenski krst je bil politična pogodba

Awwa - Herreninsel s stare razglednice
Filozof, pisatelj in publicist Vinko Ošlak v svojem romanu Krst na Auvi obravnava pokristjanjevanje v Karantaniji

Filozof, pisatelj in publicist Vinko Ošlak je šel skozi precej preobrazb, med drugim tudi skozi ateizem in vzhodnjaške religije, preden je ugotovil, da je nepotvorjeno krščansko izročilo le tisto, ki ga posreduje Biblija. Zato je pred petimi leti zapustil varno cerkveno službo pri celovški Katoliški akciji in katoliško cerkev. V slednji je namreč prepoznal številne neresnice in potvorbe. S tem je ogrozil svojo eksistenco, rešil pa je svojo dušo, pravi. Danes 
je v pokoju, zadovoljen s skromno pokojnino 
in svobodo, da lahko piše in prevaja.
... ... ... 

Pokristjanjevanje Slovencev je vznemirilo že številne umetnike pred vami – Prešerna, Smoleta, Gledališče sester Scipion Nasice, tudi Rebula je pisal o tem. Se je bilo težko te snovi ponovno lotiti v senci tako močnih predhodnikov, predvsem Prešernovega Krsta pri Savici ?

Roman Krst na Auvi je naročila neka druga založba, od mene so želeli pitoresken roman o ustoličevanju karantanskih knezov. S to idejo sem začel, na koncu pa je v moji glavi prevladalo vprašanje, zakaj smo Slovenci takšni, zakaj imamo tako neveselo zgodovino. Odgovor sem našel v Bibliji: kar je v slovenski zgodovini šlo narobe, je šlo zaradi napačnega prvega krsta, ki je do danes ostal nesrečna duhovna formula slovenstva. Ugotovil sem, da je bil ta krst kravja kupčija – politična pogodba, ki jo je sklenil tedanji knez Karantanije Borut zato, da je dobil vojaško pomoč Bavarcev, da se je otresel Obrov. To je bil civilizacijski vstop v območje zahodne Evrope, v navidezno krščanstvo, a ima od krščanstva le zunanji juridični in liturgični aspekt. Ta krst ni bil pričevanje spreobrnitve, temveč kupovanje odpustka. Ni šlo za reševanje duš za večnost, ampak za zelo kratkotrajno vojaško pomoč. Kakor vemo, se račun niti v kategorijah zemeljskega ni izšel.
... ... ...

Dostop do celotnega intervjuja v DELU >>>>>

09. april 2011

Kdo je ta JAZ SEM?

Tradicionalna evangeljska perikopa za tiho nedeljo je vzeta iz evangelija po Janezu  8,46-59. Gre za zadnji del  pogovora, ki ga je imel Jezus s skupino Judov v jeruzalemskem templju. Konverzacija ni bila nič kaj mehka, ampak do skrajnosti zaostrena. Pa se lotimo našega odlomka!

Jezus je zaključil precej neprijetno razpravo z besedami: "Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete?  Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga." (Jn 8,46.47) Zbranim je povedal, da mu ne verjamejo in nočejo poslušati, ker niso iz Boga. Glavna ovira za sprejetje vere niso neke intelektualne, čustvene ali kake druge ovire, ampak dejstvo, da neka oseba ni rojena iz Boga. Jezus je rekel Nikodemu: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3) Jezusovi poslušalci so bili zelo pobožni ljudje, pa vendar niso bili rojeni iz Boga! Pobožnost ni jamstvo za to, da je nekdo resnični vernik, kajtim pobožnost, religija in kar je še takega, nikogar ne rešuje. Potrebno je rojstvo od zgoraj, od Boga. 

Odziv poslušalcev je bil buren in pričakovan. Judje so odgovorili in mu rekli: "Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?" (Jn 8,48) Očitek, da je nekdo Samarijan, je pomenilo za Jude hudo sramotitev, kajti Judje se niso niti pogovarjali s Samarijani. Seveda je imel Jezus glede odnosa do tega ljudstva bistveno drugačno mnenje, ki ga nikoli ni skrival (cf. Jn 4,1-42. Lk 9,51-56. Lk 10,25-37. Lk 17,11-19). Naslednji očitek, ki ga je bil deležen, je bil, da ima demona. Zdelo se jim je logično, da imaš demona, če si Samarijan. Seveda je to odločno zanikal, zraven pa še dodal: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." (Jn 8,51)

To je šele razkačilo poslušalce, ki so se takoj začeli sklicevati na Abrahama in na preroke: "Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: 'Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.'  Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?" (Jn 8,52.53)   Jezus je navzočim govoril stvari, ki se jim z  golega izkustvenega  stališča niso zdele verjetne, razen če ni On nekaj posebnega, na primer večji kot Abraham. Ampak tega niso verjeli. 

Zato jim je odvrnil: "Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: 'Naš Bog je.' Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil."  (vv. 54-56) Jezus je tu naštel nekaj dejstev:
  • Če on sam sebe poveličuje, potem njegova slava nič ne pomeni, saj poznamo pregovor: "Lastna hvala, cena mala." 
  • Njegova slava prihaja od nebeškega Očeta. 
  • Prisotni ne poznajo nebeškega Očeta.
  • Jezus pozna nebeškega Očeta in se drži njegove besede.
  • Abraham se je razveselil, da bo videl Kristusov dan, videl ga je in se razveselil. Tu najbrž ni mišljen kak poseben dogodek, ampak celotno Abrahamovo življenje v veri in radostnem zaupanju v prihod Odrešenika.
 Prisotni so se Jezusu posmehnili :  "Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" (v. 57) 

Sledil je  šokanten Gospodov odgovor: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." (v. 58) Odgovor ne pomeni, da bi bil Jezus takrat star okoli 2000 let. Če bi ga poslušalci tako razumeli, bi se bržkone zaslišal gromoglasen krohot, Jezusa pa bi izsmejali. Kot lahko preberemo v zadnji, 59. vrstici 8. poglavja pa se je zgodilo nekaj drugega: "Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja." Kaj je bilo tako motečega? Zbrane je razjezila Jezusova uporaba besedne zveze "jaz sem," oziroma "egō eimi", kot je zapisana v grškem originalu Janezovega evangelija. Jezus ni rekel: "Bil sem, preden se je Abraham rodil", ampak je uporabil sedanjik "jaz sem". V Septuaginti (grškem prevodu Stare zaveze) pomeni egō eimi prevod Božjega imena JHVH. S tema besedama je Jezus izrazil svojo božanskost, kar je bil vzrok za jezo zbranih poslušalcev. 

Tudi danes je ta egō eimi za marsikoga moteč. Mnogi so Jezusa pripravljeni sprejeti kot dobrega človeka, modreca,  učitelja modrosti, nekateri celo za preroka. Ampak, da bi bil Bog? To je že preveč! Janez je napisal v prologu k svojemu evangeliju: "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.  V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,10.11) Jezus - Beseda je prišel na svet in svet ga ni spoznal. Še več, tudi pripadniki ljudstva, ki mu je pripadal po zemeljski strani, ga niso sprejeli. "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč,da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) Poslušalci v templju niso sprejeli Jezusa, ker niso bili rojeni iz Boga. Poslušali so, poslušali, a niso razumeli. Ko pa so končno nekaj razumeli, jih je to spravilo v bes. Ali ni to znano? Nekateri besnijo, drugi se posmehujejo, spet tretji so brezbrižni...   

Nekateri pa  ob Besedi  postanejo Božji otroci. Naj Bog vsem podari to milost!
 

02. april 2011

Nahranjeni, toda...

Čudež pomnožitve kruha, s katerim je Jezus nahranil do dvajset tisoč lačnih poslušalk in poslušalcev, je edini čudež, ki ga najdemo v vseh štirih evangelijih. V Janezovem evangeliju je opisan v prvih 15 vrsticah 6. poglavja.

Opis dogodka se začne takole: "Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera." (v.1) Galilejsko ali Tiberijsko (po mestu Tiberias, ki ga je v čast cesarja Tiberija zgradil Herod Antipa) ali Genezareško jezero se razprostira na tektonski prelomnici v smeri sever - jug in je dolgo 21 km, široko pa malo več kot 11 km. "Druga stran" je verjetno vzhodna stran jezera. 

 "Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih."  (v.2) Poglavitni motiv, da mu je množica sledila, je bilo torej hlastanje po znamenjih in čudežih, kar je razvidno tudi od 22. vrstice naprej, čemur   se na tem mestu ne bomo obširneje posvečali. Jezus jim je bil zanimiv, ker je ozdravljal bolnike, npr. sina državnega uradnika (cf. Jn 4,46-54). Zanimalo jih je, če bo naredil še druge čudeže, in če je  morda on res Mesija, ki naj bi odrešil Izrael. Jezus je bil zelo skeptičen do take vrste vere, ki jo proizvedejo znamenja in čudeži (cf Jn 2,23-25. Jn 4,48

"Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: 'Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?'  To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. " (Jn 6,5.6)  Filipa je med drugim vprašal zato, kjer je bil le-ta eden od treh apostolov, ki so bili doma iz Betsaide, torej domačin iz teh krajev (cf. Jn 1,44). Domačin je seveda najbolje vedel, kje bi se dala nabaviti večja količina kruha. O dejanskem razlogu za to vprašanje pa v naslednjem odstavku.

"Filip mu je odgovoril: 'Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.'" (v. 7) Dvesto denarijev ni bila majhna vsota, saj so takrat plačevali delavcem   en denarij na  dan. Šlo je torej za plačilo najmanj šeststo dni delavčevega dela. Kot je bilo rečeno v 6. vrstici, je Jezus preizkušal Filipa, če bo na osnovi že videnega (čudež v Kani!) ugotovil, kaj kani Jezus storiti, a je Filip očitno padel na izpitu in rajši  preračunaval potrebne količine kruha, cene in seveda, koliko bi vse skupaj stalo. Vprašanje je bilo tudi, kje bi našli pekarno, ki bi imela na zalogi toliko kruha. 

V pogovor se je vmešal Petrov brat Andrej, ki je ugotovil, da razpoložljiva količina hrane v obliki petih hlebov ječmenovega kruha (ki so ga tedaj uživali revni sloji, pšeničnega so si lahko privoščili bogati) in dveh rib nikakor ne zadostuje za zbrano  množico, ki jo je sestavljalo 5000 mož (cf. v. 10), brez žena in otrok (cf. Mt 14,21).  Še eden torej, ki je padel na izpitu, pa še vprašan ni bil. 

Kar je sledilo, je v glavnem že znano: "Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: 'Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.' Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli." (Jn 6,11-13) Za množico, ki je z ženami in otroki morda štela 20.000 ljudi, je bilo torej poskrbljeno. 

Množica je bila seveda navdušena: "Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: 'Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.'" (v. 14)  Jezus je imel naenkrat kakih 20.000 vernikov, ampak, kot sem že povedal, njemu ta vrsta vere ni bila niti najmanj všeč. Kruha ni pomnožil zato, da bi fasciniral množico, ampak da bi nasitil ljudi. Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, mu tudi ni prišlo na misel, da bi zavladal navdušeni množici:  "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro." (v. 15) 

Množica se vseeno ni dala. Pozneje so ga našli v Kafarnaumu, na drugem koncu jezera. Ampak bili so razočarani. Med razočarane so sodili celo nekateri njegovi učenci: "Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim." (v. 66)  Nobeno znamenje ali čudež nima efekta, če se posameznika ne dotakne Božji prst. Jezus je rekel:  "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (v. 37-39) In že smo se spet znašli pri vprašanju izvolitve in vnaprejšnje določitve (predestinacije). Ampak to je že druga tema.