30. julij 2011

Življenje oživljenih

To razmišljanje se nanaša na odlomek iz Pavlovega pisma Rimljanom 6,3-11, ki govori o dveh stvareh:
  1. Kristjan je mrtev za greh. 
  2. Kristjan živi v Kristusu.
      Pisatelj in filozof Vinko Ošlak je  v nekem intervjuju za Mladino izjavil: "Ko si enkrat odrešen, si odrešen." Novinar mu je nato zastavil provokativno vprašanje: "Tudi če po tem ubiješ tisoč ljudi?"  Nato se je še Ošlak malo poigral z novinarjem, potem pa je le rekel: "Ampak naj končno vendarle odgovorim na vaše vprašanje o pobitih tisoč ljudeh: tisti, ki je zares sprejel Kristusa, tega apetita nima več. Ker ni več suženj greha." S tem je zadel bistvo naše teme. 

      Božja milost je tista moč, po kateri je (bil) premagan naš greh. Ko je bil kristjan krščen v Kristusa, je umrl za greh (v. 3). To ne pomeni, da bi imel krst magično moč, ampak predstavlja zunanje znamenje ali simbol notranje spreobrnitve posameznice ali posameznika. V prvotni cerkvi je bil krst s potopitvijo običajna krstna praksa, ki lepo simbolizira  posameznikov pokop (v.4).  Seveda ne gre za dobeseden pokop, ampak je s tem pokazano, da je posameznik ali posameznica umrl-a za greh. Ker je kristjan združen s Kristusom, je deležen vseh blagodati, ki nam jih je  priskrbel Kristus s svojo smrtjo: z njim vred smo (bili) križani, oziroma, križan je bil naš "stari človek", stari jaz, stara identiteta. Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov." (Rim 4,25a) Enako je umrla stara kristjanova identiteta. 

      Toda Kristus "je bil tudi (dod.: Dizma) obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25b) To se je zgodilo, da bi  "kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja." (Rim 6,4) Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (1Kor 5,17) Biti v Kristusu pomeni biti nova stvaritev. Biti nova stvaritev pa tudi  pomeni novo življenje, življenje oživljenih. Zato nas Pavel spodbuja: "Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu." (Rim 6,11) Biti mrtev za greh je zakoniti status kristjana. Nedavno tega je umrl dr. Oton Habsburški, ki bi nam lahko v drugačnih okoliščinah vladal kot cesar. Kdor si je ogledal kak intervju z njim, je gotovo opazil, da je bil ta mož nadvse preprost, a je obenem izražal določeno prefinjeno dostojanstvo. Zakaj? Zavedal se je, da pripada stari vladarski družini in se je obnašal ter nastopal statusu primerno. Enako se mora tudi kristjan zavedati, da pripada družini Kralja kraljev in Gospoda gospodov in  tem smislu tudi ravnati. 

      Vendar, pozor! Nov status sam po sebi še ne jamči, da bo kristjan popoln in brezgrešen. Pravzaprav mu kaj takega nikoli ne bo uspelo, pa naj  razni člani svetostnih gibanj in perfekcionisti vseh vrst govorijo, kar hočejo! Kristjan je še vedno grešnik, čeprav opravičen. Da, predvsem opravičen. Opravičenje pa ne izhaja iz tega, kar kristjan (ne) dela, ampak iz tega, kar je za nas naredil Jezus Kristus!  Kdor je opravičen, si bo že iz hvaležnosti do Boga  prizadeval tudi ravnati v tem smislu. Bog, izvir vse svetosti, pa  naj nam pomaga napredovati v posvečenem življenju. 


      27. julij 2011

      In memoriam John Stott


      John Robert Walmsley Stott  
      (*27. 4. 1921 + 27. 7. 2011)

      Pastor, evangelist, pisec, služabnik Kristusovega evangelija.

      "Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi."

      (Raz 14,13)


      26. julij 2011

      Nalepke


      Popolnoma se strinjam z naslednjim zapisom Igorja Vidmarja, ki ga  je objavil na spletni strani Razgledi.net:

      Lepa reč – dobri stari Orwell in njegova »1984« sta passe, zmagoslavno pa prihaja svet, v katerem  enoumja in mind control in »laži kot resnice« ne bo več ustvarjala (samo) državno-partijska kontrola in prirejanje, prikrivanje informacij, ampak nasprotno – poplava zasebno in profitno upravljanih škandaloznih, tračerskih, kratkih, instantno spremenljivih in površnih informacij, ki da jih potrebuje sodobni info-potrošnik in njegov vse krajši attention span. To je novi svetovni (ne)red, ki nastaja zadnjih dvajset let – od »konca zgodovine« in vsaj videza konkurenčnih družbenih ureditev in seveda tudi od naše osamosvojitve naprej.
      Zadnjih nekaj dni smo bili dobesedno zasuti z informacijami o nezaslišanem pokolu, ki ga je te dni izvršil Anders Behring Breivik na Norveškem. Z vseh strani smo bili tudi bombardirani s takšnimi in drugačnimi resnicami, pa tudi s  polresnicami in neresnicami o omenjeni osebi. Reakcije bralcev na spletnih straneh slovenskih medijev so bile seveda temu ustrezne.

      Breivik je tako med drugim postal "katolik", nekateri so iz njega naredili "konservativnega kristjana", tretji pa kar "krščanskega fundamentalista". Po mojem mnenju se je med spletnimi mediji na vse skupaj še najbolj trezno odzvalo Delo v članku Kdo je Norvežan Anders Behring Breivik. Delo je tudi posredovalo povezavo do filma, ki ga je Breivik objavil na You Tubu in so ga menda od tam odstranili, dobi pa se ga na Live Leaku. 

      Od kod ideje o konservativnem kristjanu in krščanskem fundamentalistu? Sam sem te dni dosti brskal po spletu in naletel na screenshot Breivikovega FB profila, ki je bil objavljen nekje na spletu (Facebook je Breivikov račun medtem že izbrisal, ali morda skril). Na FB je možno objaviti tudi svoje versko in politično prepričanje. Pod rubriko "versko prepričanje" je Breivik navedel: "Christian", pod rubriko "politično prepričanje" pa "Conservative".   Svetovni mediji so to zagrabili in iz Breivika naredili konservativnega kristjana, kar lahko  v ameriškem žargonu pomeni krščanskega fundamentalista. Videti je bilo, da so nato nekateri veselo triumfirali ob  omenjenem "dejstvu", saj je kazalo, da je zdaj tehtnica lepo "uravnotežena", ko se je islamskim "fundamentalistom"  na drugi strani pridružil še en krščanski fundamentalistični skrajnež (tudi o ustreznosti nalepke "islamski fundamentalizem", ki so jo uvedli Američani v času iranske revolucije, bi se dalo razpravljati).

      Toda pri Breiviku nekatere reči ne gredo v kontekst površnega pisanja medijev. Ed Stetzer je o tem napisal:
      Poznam nekatere krščanske fundamentaliste (tudi Wikipedija ima o tem dober prispevek), toda nikoli še nisem srečal takega, ki bi govoril kot Breivik. Morda pomeni izraz "fundamentalist" na Norveškem nekaj drugega, toda jaz ne poznam nobenega "krščanskega fundamentalista", ki bi bil povezan s prostozidarji, ki bi na HBO gledal The True Blood  in menil, da bi se morala cerkev vrniti "nazaj" v rimsko katolištvo.
      Pa poglejmo, kaj je  Breivik sam napisal o svojem "krščanskem" prepričanju na strani 1307 svojega proslulega manifesta :
      Če imaš oseben odnos z Jezusom Kristusom in Bogom, potem si veren kristjan. Jaz in mnogi meni podobni nismo nujno v osebnem odnosu z Jezusom Kristusom in Bogom. Verjamemo pa v krščanstvo kot v kulturno, družbeno, istovetnostno in moralno platformo. To nas dela kristjane.
      Kultura, dediščina ali tako imenovane krščanske vrednote (kako domače se to sliši, kajne?) ne naredijo nikogar kristjana v izvirnem smislu besede, ampak gre pri tem za navadno zlorabo. Njegovo občudovanje kristjanskih vojskovodij in vladarjev, kot so bili Karel Martel, Jan Sobieski in drugi, zlasti še viteški red templjarjev, ki so se vsak ob svojem času bojevali proti prodirajočemu islamu, vse to so stvari, zaradi katerih mu poleg že naštetega ugaja takšno politično in kulturno krščanstvo, oziroma  pravilneje kristjanstvo, kot bi rekel Tomaž Mastnak. Zanimiva je tudi Breivikova ideja, da bi se morala norveška cerkev vrniti pod rimsko okrilje, kakor je bila pred reformacijo, ampak, kolikor mi je znano, on sam tega  ni storil.

      Polresnične in neresnične nalepke, s katerimi mediji etiketirajo neko osebo, so bržkone orodje za uspešnejše privabljanje  sodobnih info-potrošnikov. Toda na koncu se njihova resničnost pokaže podobna strahu: na sredi je votla, okoli je pa nič ni. Ampak nekaj negativnega učinka vseeno pustijo za sabo. Danes sem slišal poučno anekdoto. Nek vernik je naokrog obrekoval svojega pastorja, nato pa se je skesal in se pastorju opravičil. Pastor mu je rekel: "Oprostim ti, ti pa prinesi  naslednjič s sabo na bogoslužje vzglavnik."  Mož je res prinesel na bogoslužje vzglavnik, pastor pa mu je rekel: "Prinesi ga sem na podij." Ko ga je prinesel na podij, mu je pastor ukazal: "Stresi perje ven." Ko je mož stresel perje, mu je pastor rekel: "Zdaj pa poberi vse perje in ga spravi nazaj v vzglavnik."  Mož je zajecljal: "Toda, to je vendar nemogoče, saj se je perje razletelo po celem prostoru."  Pastor mu odgovori: "Povsem enako je z lažnivimi govoricami, ki  jih kdorkoli širi naokrog." Res je, dezinformacijo je težko spraviti nazaj "v vzglavnik". Nekaj tega se zagotovo prime in ostane. Ampak tudi to je lahko cena evangelija. Tudi v našem primeru.



      23. julij 2011

      Skupno življenje in potrpljenje

      Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.
      10 Kajti kdor hoče ljubiti življenje
      in videti dobre dni,
      naj zadržuje svoj jezik od zla
      in ustnice od zvijačnega govorjenja.
      11 Ogiblji se zla in delaj dobro,
      išči mir in hodi za njim.
      12 Zakaj Gospodove oči so uprte v pravične
      in njegova ušesa v njihovo prošnjo,
      Gospodovo obličje pa je zoper hudodelce.
      13 Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro? 14 Nasprotno, tudi če bi zaradi pravičnosti trpeli, blagor vam! Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. 15 Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih.   (1Pt 3,8-15a)

      Perikopa v tradicionalnem lekcionarju, določena za berilo na 5. nedeljo po Sveti Trojici je zelo praktične narave, saj govori o življenju v cerkveni, pa tudi v širši skupnosti.  Življenje v skupnosti je vedno zapletena reč, saj se v njej pojavljajo ljudje z različnimi osebnostmi lastnostmi, potrebami, zahtevami, slabostmi in kar je še takega. Življenje v skupnosti nikoli ni "domek, sladki domek", kajti vsako skupnost sestavljamo ljudje, ki smo še vedno grešni. Tudi cerkveno skupnost sestavljajo osebki, ki so sicer v Božjih očeh pravični, ampak ta pravičnost je forenzična, in še vedno živijo v prav istih telesih, z istimi možgani, istim razumom, temperamentom in voljo, kot so živeli pred opravičenjem.

      Apostol Peter našteva v 8. vrstici lastnosti, ki naj bi jih izkazovali v medsebojnem življenju (sloga, sočutje, bratoljubje, usmiljenost, ponižnost). Vsebina 9. vrstice pa se nanaša na nevračanje hudega s hudim v vseh oblikah. Tudi Jezus je rekel nekaj podobnega: "Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami" (Lk 6,28) Zakaj naj blagoslavljamo? Peter jasno pove, da zato, ker smo bili poklicani, da bi bili sami deležni blagoslova. Kristjan mora biti za okolico vir blagoslova, ne kamen spotike. Seveda mu njegovo blagoslavljanje ne jamči, da ne bi kljub temu ostal kamen spotike, toda kristjan ni bil poklican v to, da zmerja in preklinja tiste, ki tako delajo. Ne glede na to, ali nam dobro delo na tem svetu kaj koristi ali ne, smo dolžni delati dobro. Tudi trpljenje zavoljo pravičnosti nam je v blagor, pa ne zato, ker bi nam prinašalo kake zveličavne zasluge pri Bogu, ampak, ker je pokazatelj tega, da smo na Božji poti. Jezus je rekel:  "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12) Seveda pa se je treba zamisliti, v kolikor to hudo govorjenje ne bi bilo lažnivo, ampak resnično!

      Zatorej, kakor je bil Kristus po smrti in trpljenju obujen, tako čaka tudi tistega, čigar pristna in iskrena vera je kamen spotike ali še kaj hujšega, nebeški blagoslov. Naj nam da Bog vsem živeti v skladu z blagoslovi, ki nam jih je on sam podelil že na tem svetu.




      16. julij 2011

      V pričakovanju

       Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.    (Rim 8,18-23)

      V perikopi za prejšnjo nedeljo smo prebrali, da nas je Kristus poklical v svojo večno slavo, perikopa za to nedeljo pa nam govori ravno o tej slavi. 

      V zgornjem odlomku apostol Pavel hrabri Božje ljudstvo, ki je šlo skozi težke preizkušnje. Tudi današnjemu času take preizkušnje niso ravno tuje. Kristjanom nihče ne jamči lagodnega življenja. Če smo že deležni česa takega (in mnogi tudi smo), za to dolgujemo hvaležnost Bogu. Seveda se tudi nihče ne sme zanašati, da bi  imelo njegovo trpljenje kot tako kak poseben zveličaven učinek. Trpljenje je nevšečnost, ki se nam lahko vedno pripeti, a  kristjan ve, da ne bo večno trajalo. Tudi najtežje preizkušnje, skozi katere gredo naši bratje in sestre po svetu, se ne morejo primerjati s slavo, ki je bo nekega dne deležno Božje ljudstvo. 

      V 19. in naslednjih vrsticah 8. poglavja Pisma Rimljanom  imamo opravka s personifikacijo stvarstva, ki jo uporablja apostol, da bi poudaril prihodnjo slavo, ki je bodo deležni Božji otroci. Zavoljo Adamovega greha je bilo stvarstvo podvrženo ničevosti: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obrazaboš jedel kruh." (1Mz 3,17b-19a)  Na poslednji dan pa bo Bog znova vse obnovil v smislu prvobitnega stvarstva, kot si ga je On zamislil.  Ponovilo se bo tisto, kar je bilo povedano v 1Mz 1,31: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro."

      Kot pravi sv. Pavel v Rim 8,23, ne zdihuje le stvarstvo, ampak tudi Božje ljudstvo, ki je sicer že deležno predokusa prihodnjih dobrin. Tudi to zdihuje v hrepenenju po izvršitvi Božje obljube, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28). Predokus prihodnjih dobrin  ustvarja v nas Sveti Duh, čigar prvin smo deležni. Božji otroci so že deležni posinovljenja v čisto pravnem smislu (cf. Rim 8,15), a to posinovljenje bo doseglo popolno dovršitev in razodetje ob vstajenju poveličanega telesa.

      To pričakujemo in tega se veselimo. Ali tudi ti z veseljem pričakuješ ta dan?


      10. julij 2011

      Katoliški zbor - protestantska pesem



      Ko sem pred malo več kot desetimi leti sodeloval pri "prelaganju" cerkvenih himen v slovenščino, si nisem mislil, da bom nekoč slišal nek katoliški pevski zbor prepevati besedilo enega od mojih prevodov. Pravijo, da je vse enkrat prvič. Ne vem pa, če je  tudi zadnjič. Tole zgoraj je torej slovenska verzija pesmi Charlesa Wesleya, Raduj se, Bog je kralj, kot jo je zapel Mešani pevski zbor župnije Ravne na Koroškem na reviji na Prevaljah. Glasbo je napisal John Darwall. Pesem je objavljena v pesmarici Pojte Gospodu novo pesem (Nashville - Ljubljana 2000), št. 369.



      09. julij 2011

      Ponižnost

      V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker
      Bog se prevzetnim upira,
      ponižnim pa daje milost.
      Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.
      Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.        
        (1Pt 5,5b-11)

      Slavni nemški filozof Friedrich Nietzsche je nekoč zapisal: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"*  To, kar opisuje Nietzsche, ni ravno ponižnost, ampak prej njena karikatura. Ta karikatura pa ni nastala v njegovi glavi, ampak gre za nekaj, kar je véliki mislec opazoval v praksi: po svetu od pamtiveka hodi veliko takih karikatur ponižnosti, ki se najbrž niti ne zavedajo, da ponižnost ni nekakšno samozaničevanje in črvovsko zvijanje, ampak zavedanje, da smo, kar smo, nič več in nič manj. 

      Za dobro delovanje  vsake skupnosti, tudi cerkvene, so zelo pomembni medsebojni odnosi. V skupnosti napuhnjenih ljudi, kjer iz vsakogar buta na dan predvsem njegov ego, je zelo zoprno in težko živeti. Pa tudi Boga nikoli ne moremo šarmirati s svojo inteligentnostjo, delavnostjo, premoženjem, prizadevnostjo, uspešnostjo in drugimi lastnostmi, ki so same po sebi dobre, a niso nič drugega kot Božji dar. Da, tudi z narejeno pohlevnostjo ali ponižnostjo ga ne moremo očarati. Enako ni prav, da skušamo na enak ali podoben način očarati svoje brate in sestre v cerkvi. Še vedno smo namreč samo opravičeni grešniki, s poudarkom na opravičeni. Ampak taki so tudi ostali bratje in sestre. Če parafraziram razvpiti slogan iz bližnje preteklosti,  vsi smo drugačni, a vsi enaki v grešnosti, toda, hvala Bogu, tudi v opravičenosti. 

      Naslednja stvar, ki nam jo v zgornji perikopi polaga na srce apostol Peter, je, naj se podredimo pod mogočno Božjo roko. Krščansko življenje ni le nedeljsko in praznično bogoslužje, ampak nekaj, kar mora biti v nas prisotno vseh sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Podrediti se Božji roki  pomeni svojevrstno zaščito, a ne nujno samo to, ampak tudi težave na tem svetu. Svet je tisti, ki se noče podrediti Božji roki, zato se podreja človeški roki. Smemo pa biti gotovi, da bo Bog ob svojem času poskrbel za nas in nas povišal. 

      Za resničnega kristjana bi moral biti hudič papirnati lev, ki  Božjemu otroku sicer lahko povzroči nevšečnosti na tem svetu, nima pa nobenega dostopa do kristjanove duše, če mu le-ta tega ne dovoli, ampak se mu upre.  9. vrstica v zgornjem besedilu je očitna aluzija na preganjanje, ki so ga bili v Petrovem času ponekod deležni kristjani, pa ne le tedaj, ampak vseskozi, tudi danes.  Nihče, nobena deklaracija o takih in drugačnih pravicah  nam ne jamči, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas, saj je potreben za spremembo ali odpravo take deklaracije le ustrezen kvorum. 

      Kakorkoli, ker smo poklicani v Božjo slavo, tudi ravnajmo kot taki, seveda v duhu pristne, ne (po)narejene ponižnosti.


      ___________________________________________________
       *Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.

      08. julij 2011

      Bo konec nizozemske multikulturnosti?

      Vir slike: Happy Tours
      Nizozemskemu parlamentu je bil predstavljen nov predlog zakona, s pomočjo katerega naj bi končali multikulturalizem, ki je muslimanske priseljence spodbujal, da so na Nizozemskem izoblikovali paralelno družbo. 

      Po novem zakonu o integraciji, ki ga je nizozemski minister za notranje zadeve Piet Hein Donner 16. junija letos predstavil nizozemskemu parlamentu, naj bi od priseljencev zahtevali, da se naučijo nizozemščine, do tistih, ki zavračajo nizozemske vrednote in kršijo zakone, pa naj bi zavzeli strožje stališče. V primeru potrebe bodo zoper tiste, ki ne bi opravili integracijskega tečaja, ukrepali tako, da jim odvzamejo pravico do bivališča.

      Vlada tudi načrtuje, da prepove prisilne poroke, s 1. januarjem 2013 pa naj bi prepovedali zakrivanje obraza. 

      Krovna muslimanska organizacija  Contactorgaan Moslims en Overheid (Stik med muslimani in vlado) se strinja s tem, da bi se morali priseljenci bolje vključiti v nizozemsko družbo, ne strinja pa se s prepovedjo zakrivanja obraza. 


      (Po članku na spletni strani Barnabas Funda)




      06. julij 2011

      Kristusova soha na Marjanu v Splitu?

      Kristusova soha nad Rio de Janeirom
      Splitski župan Željko Kerum je v torek v pogovoru za Hrvaško televizijo napovedal, da bo dal na hribu Marjan v Splitu na lastne stroške postaviti 39-metrski kip Jezusa. Kdo in kdaj naj bi ga izdelal, ni povedal, poudaril pa je, da bo stal tam, kjer so svoj čas s kamni oblikovali napis Tito v spomin na jugoslovanskega predsednika Josipa Broza[...] 
      Po njegovih besedah bo 39-metrski kip najvišji na svetu, saj bo dva metra višji od tistega v Rio de Janeiru.
      Kerum je sicer pozabil, da so leta 2009 v brazilskem Sertaozinhou postavili repliko Odrešenika iz Ria, visoko 57 metrov. V kraju Swiebodzin na zahodu Poljske pa so lani postavili Jezusov kip, ki je brez podstavka visok 33 metrov[...]
      Več o tem najdete na TEJ POVEZAVI [>>] 

       Sam bi k temu dodal še nekaj besed. Jezus ni nikoli niti z besedo omenil, naj mu postavljamo take ali drugačne sohe. Nasprotno! Druga Božja zapoved se glasi: "Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi." (2Mz 20,4.5a). Resnični  spomenik Jezusu Kristusu je: lačnega obleči, žejnega napojiti in kar je še takih dejanj, najlepši spomenik pa pomeni  oznanjevanje njegovega evangelija: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,3.4) "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


      03. julij 2011

      Dorothy L. Sayers o brezupu, ki mu pravijo strpnost

      Vir slike: thomasnelson.com

      "Svet pravi temu  Strpnost, v peklu pa se temu reče Brezup, greh, ki  veruje v nič,  se ne zanima za nič, si prizadeva, da ne bi vedel nič, ne posega v nič, ne uživa v ničemer, ne sovraži ničesar, ne vidi smisla v ničemer, živi za nič in ostaja živ, ker ne obstaja nič, za kar bi lahko umrl." 








      02. julij 2011

      Mi, svet, bratje, Bog

      Apostol Janez nam je v  odlomku 1Jn 3, 13-21 posredoval kar nekaj resnic in praktičnih nasvetov.

      "Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (v. 13) Že Jezus nam je napovedal,  da nam svet ne bo ploskal, ampak, da nas bo sovražil. Svet živi po svojem vrednostnem sistemu, ki je sicer na zunaj tu in tam podoben,  v bistvu pa  zelo različen od krščanskega. Svet sicer danes na veliko govori o strpnosti in sprejemanju "drugačnosti", vendar svet podpira in  favorizira točno določeno strpnost in  točno določene oblike "drugačnosti", ko pa gre za  drugačnost, ki je drugačna ot tistega, čemur ploska svet, postane taisti "strpni" svet zelo nestrpen. Izraz strpnost danes ne pomeni več priznavanje pravice do lastnega mnenja in  javnega izražanja le-tega, ampak do javnega izražanja samo tistih mnenj, ki jih sodobne intelektualne elite odobravajo in favorizirajo. Pozoren pa je treba biti tudi na eno pomembno podrobnost. Eno je sovraštvo sveta zaradi tega, ker mu držimo zrcalo, nekaj drugega pa je, ko se dogaja, da ljudje, ki se na zunaj  ponašajo s svojo določeno krščansko pripadnostjo, počnejo nesprejemljive stvari. Sv. Peter nas glede tega opominja: "Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,15) Danes lahko beremo o nemirih, ki so jih sprožila paradiranja militantnih protestantskih skupin v Belfastu. Mešanje religije z nacionalizmom in politiko je pošastna eksplozivna zmes, v kateri ni nič Kristusovega, ampak prej veliko hudičevega.  Prav je, da protestanti oznanimo katoličanom evangeljsko resnico. V bobnanju in paradiranju po ulicah, kjer proslavljaš zmago nekega kralja nad drugim kraljem pa ni nič krščanskega ali evangeljskega.  

      Dejanskost našega krščanskega življenja je razvidna iz naše ljubezni do bratov v Kristusu. Apostol primerja tistega, ki  sovraži brata z ubijalcem, kdor pa v tem vztraja, nima v sebi večnega življenja (v. 15). Janez je s tem  izrazil tisto, kar je že prej povedal Jezus v svojem znanem govoru na gori: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo.  Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!" (Mt 5,20.21) Vsak uboj je najprej spočet v človekovi notranjosti (cf. Mt 15,18.19)! Ljubezen se dokazuje v dejanjih: "Kako more Božja ljubezen ostati
      v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?" (1Jn 1,17)

      Naslednjih nekaj vrstic se nanaša na našo zaupnost do Boga. Biti kristjan ne pomeni biti brez greha. Martin Luther je glede tega rekel, da je kristjan "simul iustus et peccator", oziroma "hkrati pravičen in grešnik". Kristjani mnogokrat grešimo, potem pa se rado zgodi, da dobimo moralnega mačka. To samo po sebi ni ravno slabo, saj nas vodi k popravi, hkrati pa je tudi znamenje, da smo na pravi poti. Takim pravi sv. Janez: "Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse." (1Jn 3,19.20) Te besede torej veljajo tistim s preobčutljivo vestjo. Naprej pravi:  "Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni  in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč." (vv. 21.22)  Katere pa so tiste zapovedi? Odgovor nas čaka že v naslednji vrstici: "To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal." (v. 23) Mi sicer nismo zveličani po ljubezni, niti po izpolnjevanju zapovedi, ampak po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Ljubezen je posledica vere, ne obratno. Nepotrebno izzivanje drugače mislečih na Severnem Irskem z oranževskim paradiranjem ni ravno sad ljubezni, še manj sad prave, zveličavne vere, ampak sad določenih političnih prepričanj in nacionalističnih čustvovanj. Take reči sramotijo Boga in so prikladna municija za vse  sovražnike Kristusovega evangelija.

      Za konec pa še ena spodbuda:  "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal." (v. 24) Hvala Bogu za njegovega Duha!