28/08/2011

Digitalno Sveto pismo

Vir slike: Wikipedia

Skoraj do včeraj je veljalo, v kolikor si se želel s raziskovanjem Svetega pisma ukvarjati nekoliko resneje, da je obisk slovitih knjižnic in arhivov, kjer hranijo še bolj slovite rokopise in zvitke, tako rekoč neizogiben. Digitalizacija je na tem področju marsikaj spremenila. V prvi vrsti imam s tem v mislih dosegljivost virov ter čas, ki ga potrebujemo, da jih dosežemo.
V nadaljevanju bom predstavil tri precej znane spletne strani za preučevanje Svetega pisma, ki so po definiciji »vstopne«. Nekatera orodja, ki jih ponujajo, so kljub temu razvita do te mere, da omogočajo tudi resnejše raziskovanje[...]











27/08/2011

Duhovni darovi

Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: "Jezus naj bo preklet," in nihče ne more reči: "Jezus je Gospod," razen v Svetem Duhu.
Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, 10 drugemu delovanje čudežnih  moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. 11 Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. (1Kor 12, 1-11)

Kot sem že omenil v sestavku Zgledni primeri,  je v korintski cerkvi na samem začetku vladal precejšen nered. Lahko bi torej rekli, da je bila ta cerkev zgleden primer nereda. Pavel je tej cerkvi napisal pismo, da bi jo spravil v red. Eno od področij, ki jih je bilo treba urediti, je bila tudi duhovnost, oziroma duhovni darovi. Nekateri pripadniki cerkve so bili deležni določenih darov Svetega Duha, drugi pa ne. Nekateri so duhovne darove uporabljali za svoj zasebni luksuz, drugi pa so z njimi javno pretiravali. Duhovni darovi, ki bi morali služiti edinosti, so tako postali sredstvo razdorov, zato je bilo treba tudi to področje nekako urediti. 

Večina korintskih kristjanov je izhajala iz poganstva. Ker so se v poganskih templjih dogajala razna "prerokovanja" in podobno, so bili mnogi kristjani iz poganstva zaskrbljeni, da so določeni darovi v cerkvi, ki so bili povezani z govorjenjem, napačni. Takim je Pavel v 1Kor 12,3 lepo razložil,  kako ločimo tistega, ki govori, od tistega, ki ne govori v Duhu. Kdor reče: "Jezus je Gospod (Kyrios)," ta govori v Svetem Duhu.

V 4. vrstici poudarja, da so darovi Duha raznovrstni, eden pa je Sveti Duh. Enako je s Kristusom, čeprav obstajajo v cerkvi različne službe (v. 5), enako z Bogom Očetom, ki deluje preko različnih del (v. 6).  Ob vsej raznolikosti darov, služb in del, je povsod udeležen en in isti troedini Bog. Enako mora delovati cerkvena skupnost. Raznoliki  darovi morajo verne  povezovati, ne razdvajati. Eden je deležen besede modrosti, drugi daru spoznanja, tretji daru vere, kjer ni mišljena vera v običajnem smislu, ampak posebna vera, potrebna za izvršitev določene naloge v cerkvi.  Med darovi so našteti tudi dar ozdravljanja, dar čudežnih moči, dar prerokovanja, dar razločevanja duhov, dar jezikov in dar razlaganja jezikov. Dar prerokovanja ne pomeni ravno napovedovanje prihodnosti, kot si ponavadi predstavljamo. Prerok v Svetem pismu je oseba, ki poučuje ali opominja skupnost v zvezi s kako pomembno zadevo. Dar razločevanja duhov je dar, s pomočjo katerega so lahko razlikovali, ali je neko govorjenje, ravnanje itn. res od Boga, oziroma skladno z Božjo voljo,  ali ne. Dar raznovrstnih  jezikov je dar, ki je posameznikom omogočal govorjenje v različnih jezikih, seveda pa je bilo pomembno tudi to, da je nekdo tako govorjenje tolmačil, kar mu je omogočal dar razlaganja jezikov.  Čeprav je veliko darov, jih uresničuje en Sveti Duh in jih tudi deli, kakor hoče. Nekdo je lahko deležen enega, drugi več darov. Bog je tudi v tej zadevi suveren. pred leti sem v neki knjigi karizmatične provenience zasledil popolnoma napačno razlago drugega dela 11. vrstice: "Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče." Pisalo je, da deli Duh tako, kot hoče prejemnik, torej da smo sami odgovorni za to, če prejmemo nek dar ali ne. Taka eksegeza je popolnoma zgrešena, Duh je tisti, ki  hoče (in deli skladno s svojim hotenjem), ne mi.

Pavel torej v zgornjem odlomku spodbuja korintske kristjane, naj ne gledajo toliko na darove, kot na Darovalca, ki je eden in naj duhovne darove uporabljajo tako, da v cerkvi ne bo razprtij glede tega. Darovi ne smejo biti le v korist posameznikom, ampak celotni skupnosti, tako da se skupnost izgrajuje.



21/08/2011

Megacerkve, megabog

Crystal Cathedral. Vir slike: Wikipedia
Prijazno, odprto in brez obsodb zaradi preteklih zablod. Ameriške (mega)- cerkve niso le zanimiv družbeni fenomen. 

Na veliko parkirišče se je prilesketal bel harley-davidson. Njegov voznik je usnjeno motoristično jakno z izvezeno mrtvaško glavo pospravil pod sedež in si nadel bel klobuk. »Ko bo Kristus drugič prišel, bo prijezdil na belem konju. Takrat se bom pridružil njegovim angelom in odletel z njimi v nebesa. Pridi, brat moj, pojdiva prisluhnit njegovi besedi,« je vzkliknil, mi stisnil roko in me vodil med parkiranimi avtomobili[...] 

Ameriška raziskovalca Scott Thumma in Dave Travis sta v knjigi Beyond Megachurch Myths pokazala, da so megacerkve večplasten in zelo raznolik družbeni pojav, ki ga ni mogoče zajeti samo s slikovitimi opisi cerkvenih šovov in zgodbami o premožnih pastorjih, ki se v zasebnem življenju predajajo vsem prelestim posvetne slave dolarskih milijonov. Strinjala sta se, da megacerkve pestijo vse težave velikih organizacij (neosebnost …), da iz svetega pisma pogosto izpuščajo manj prijetna poglavja in da včasih za ozvočenje porabijo več denarja, kot ga namenijo brezdomcem. Vendar sta opozorila tudi, da so Američani tradicionalno veren narod, za katerega cerkev pomeni prostor za molitev in srečanje z Bogom. Ne glede na njeno velikost, organizacijsko strukturo in arhitekturne značilnosti.

Avtorja poudarjata, da so Američani že od konca druge svetovne vojne izpostavljeni velikim megaorganizacijam (bolnišnicam, šolam, tovarnam, zabaviščnim parkom, nakupovalnim središčem …) ter ideologiji osebne svobode in individualne (potrošniške) izbire. Zato verjameta, da so ameriške megacerkve – tako kot nekoč velike evropske katedrale – predvsem odsev družbenih, političnih in kulturnih okoliščin, v katerih poskušajo ameriški verniki izpolnjevati potrebe po duhovnosti, pastorji pa učinkovito širiti božjo (in svojo) besedo[...]


Še moj PS.:

V članku se najde tudi kaka manjša terminološka napaka. V primeru omenjene lasvegaške cerkve ne gre za evangeličansko cerkve, ampak evangelijsko. V angleščini pravijo obojemu evangelical, zato je slovenskemu novinarju to rahlo težko razlikovati.  Tudi uporaba termina maša je neustrezna. protestantsko bogoslužje ali bogoslužno srečanje ni maša. Sicer pa moram članek pohvaliti.

Zdaj bi pa še posebej izpostavil in pokomentiral zadnji stavek, ki sem ga zgoraj citiral. Drznem si trditi, da je oklepaj v zvezi z oznanjevanjem pastorjeve besede nepotreben. sam bi tisto "in svoje" celo posebej poudaril. V teh cerkvah bolj poslušajo človeško kot Božjo besedo. Pomembno se jim zdi predvsem to, kaj čutijo, kako se počutijo, kaj je storil Jezus za njihovo zdravje, srečo, premoženje in kar je še takega. Čisto potrošniško, toda prepričan sem, da se bo ta balon prej ali slej razpočil. Ogromno Kristalno "katedralo" v Garden Grovu (gl. sliko), kjer je ekipa dr. Roberta Schullerja in naslednikov oznanjala zvodeneli "evangelij" pozitivnega razmišljanja, bodo morali prodati.  Bolje majhno, skromno in evangeljsko, kot cerkvena megaštacuna, kjer prodajajo nekaj, kar ni evangelij, ampak pastorjeva beseda.


20/08/2011

Zgledni primeri


  
Na tem mestu bomo na kratko preleteli vsebino besedila 1 Kor 10,1-13.  Korintska cerkev ni bila ravno neka idealna skupnost idealnih kristjanov. Idealne cerkvene skupnosti pravzaprav nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Ravno zato, ker cerkev že od začetka ni bila idealna, so nastala Pavlova pisma, v katerih je apostol narodov opominjal in poučeval cerkve in njihove voditelje. Odlomek, ki ga tu obravnavam, ne vsebuje vseh problemov, ki so se pojavljali v korintski cerkvi, ampak le štiri.  Apostol Pavel je za vsak greh, ki je bil navzoč v cerkvi našel zgledni primer iz tistega, čemur danes pravimo Sveto pismo Stare zaveze. Obenem je pojasnil, zakaj so taki primeri  za cerkev tako pomembni.

V 1. vrstici pravi apostol Izraelcem, ki so izšli iz Egipta, "naši očetje". Korintsko cerkev so sestavljali pretežno pogani, katerim Izraelci niso bili biološki predniki. V biološkem smislu torej ni šlo za "očete" večine korintskih kristjanov.  Toda Pavel  govori o cerkvi Stare in cerkvi Nove zaveze kot o enem samem ljudstvu.  Starozavezni Izraelci sicer niso biološki, so pa zato duhovni predniki novozaveznega Božjega ljudstva.  V vrsticah 1 - 2 dalje pravi, da je bilo  starozavezno Božje ljudstvo deležno krsta v oblaku, ki jih je spremljal na poti iz suženjstva  in v morju (cf. 2Mz 13,17-14,31).

V 3. in 4. vrstici pravi:  "Vsi so jedli isto duhovno jed  in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus."  Izraz duhovna jed aludira na mano, duhovna pijača pa na vodo, ki so jo dobili iz skale na začetku (cf. 2Mz 17,1-7) in proti koncu (4Mz 20,2-13) potovanja.  Rabini Pavlovega časa so učili, da je skala pravzaprav ves čas spremljala Izraelce. Pavel se s tem mnenjem ni strinjal, ampak je rekel, da je pravzaprav Kristus tista Skala, ki jih je spremljala. Tu torej ni bila mišljena neka dobesedna skala, ampak Kristusova duhovna prisotnost med Izraelci na njihovem popotovanju skozi puščavo.

V 5. vrstici pa pravi: "Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi." Večina izmed njih ni nikoli prišla v obljubljeno deželo, ker niso verovali, ampak so  v svoji neveri počeli stvari, ki so bile v nasprotju z  Božjo voljo. Nato nadaljuje: "To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni."  Ne glede na to, kaj  govori svet o Svetem pismu Stare zaveze, ki ga pač interpretira v "duhu časa", je za kristjana  starozavezna zgodovina polna zglednih primerov pravilnega in napačnega ravnanja ter posledic, ki temu sledijo. 

Pavel  v vrsticah  7- 10 svari pred ponavljanjem istih grehov, kot so jih v svoji neveri počeli Izraelci na poti skozi puščavo:
  • malikovanje
  • spolna nemorala
  • preizkušanje Gospoda
  • godrnjanje
Vzrok za vse te grehe je bila v bistvu nevera. Zakaj navaja ravno te primere? Mnogi Korinčani so menili, da ni nič narobe, če v poganskem templju zaužijejo hrano, posvečeno bogovom (cf. 1Kor 8. 10,19 sl.). Znotraj korintske cerkve so bili tudi primeri spolne nemorale (1Kor 5. 16,12-22). Korintska cerkev je bila tudi zelo "karizmatična", tako zelo, da je moral Pavel to karizmatično navdušenost brzdati (cf. 1Kor 12.14). Hlastanje za duhovnimi doživetji in darovi ter pozabljanje na Darovalca je privedlo do ekscesnih primerov, tudi do preizkušanja Gospoda. Na koncu svari tudi pred godrnjanjem, ki ga sicer na drugih mestih v pismih Korinčanom ne omenja. V 11. vrstici pa apostol ponovi tisto, kar je povedal v 6. vrstici: "To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov." Nekdo je napisal, da živi cerkev v podaljšanem času. To je tako Pavlov kot naš čas. Njegova generacija in vse naslednje generacije smo tisti, nad katere je prišel konec vekov. Starozavezni primeri so primeri, iz katerih se lahko poučimo o pravilnem in napačnem ravnanju ter posledicah. Izraelci so bili ob izhodu iz Egipta deležni prav posebne Božje prisotnosti, a so vseeno velikokrat na celi črti odpovedali. Mi smo deležni te prisotnosti na drug način, na voljo pa imamo Svetom pismo, v katerem so popisani mnogi zgledni primeri kot vodilo pravilnega ravnanja.

Kristjani mnogokrat mislimo, da trdno stojimo, a ni vedno tako: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) Morda gre za aluzijo na krščanske jedce v poganskih templjih. Vsekakor je ta stavek dober opomin za primer, da se kristjani  iz napačne prepričanosti v svojo neomajnost, ne bi zapletli v kake sumljive mreže in potem padli. 

 Pavel pravi v 13. vrstici: "Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati." Kristjani se velikokrat znajdemo pred različnimi preizkušnjami. Včasih so videti tako močne in nepremagljive, da postanemo malodušni. Ob malodušnosti naša vera seveda plahni in posledice so tu. Preizkušnje niso zato, da bi omagali, ampak se ob njih preizkusi naša vera. Bog ne potrebuje tega preizkusa, ampak mi. To pa preprosto zato, da bi približno poznali stanje naše vere. Hvala Bogu, ki naredi ob vsaki taki preizkušnji tudi izhod. Potrebno je le obdržati mirno kri in ga najti. Pri tem pridejo prav tudi zgledni primeri iz Svetega pisma. 




19/08/2011

Kontekst

Zadnjič sem nekje prebral komentar, ki ga je nekdo napisal pod svetopisemsko vrstico, ki jo je pred tem objavil nekdo drug. Komentator je napisal, da je navedba ene vrstice, iztrgane iz celote, premalo, da bi lahko pravilno razumeli celoten kontekst, v katerega je vpeta omenjena vrstica. 

S komentatorjem se  deloma strinjam, deloma pa ne. Obstajajo namreč odlomki,  celo posamezne vrstice, ki se zelo dobro obnesejo, če jih izpostavimo popolnoma samostojno. Najbrž najbolj znana taka vrstica je  Jn 3,16. V primeru Mr 3,16 je seveda popolnoma druga zgodba. Ali pa v primeru 1Mz 3,16. Obstajajo torej vrstice ali  odlomki, ki jim, brez da bi jih postavili v širši kontekst, storimo silo. V takih primerih ima zgoraj navedeni komentator prav. Take odlomke je treba najprej postaviti v širši kontekst in jih v tem kontekstu tudi razlagati.

Pri razlagi Svetega pisma pa je mnogokrat poudarjena tudi potreba po poznavanju družbenega ali zgodovinskega konteksta, v katerem so nastali posamezni svetopisemski spisi. Strinjam se, da je  tudi to zelo pomembna stvar, ne velja pa v absolutnem smislu. Določene starozavezne zapovedi in prepovedi je Nova zaveza odpravila. Gre za zapovedi ceremonialnega in pravnega značaja. Z odpravo starozaveznega posebnega  duhovništva in starozavezne teokracije so bile odpravljene tudi zapovedi in prepovedi, ki se nanašajo na obredno in pravno postavo. Nikoli pa ni bila odpravljena moralna postava, saj se ponavlja tudi v Novi zavezi. V govoru na gori je npr. Jezus moralno postavo v primerjavi s tem, kako so jo tedaj razlagali pismouki, celo zaostril (primer: Mt 5,17-31). 

Iz celote je možno vleči tudi cele teme. Danes nekateri tako pocukrano govorijo o Božji ljubezni, da se njihovo nakladanje že kar vleče kot melasa, nič pa ne povedo o Božji jezi. Strah jih je, da bi s tem koga prizadeli. Toda, kaj naj mi bo sploh Božja ljubezen, kjer ni Božje jeze? Pa niso le liberalni teologi tisti, ki pri svojih vernikih povzročajo duhovni diabetes, tudi evangelijski glede tega ne zaostajajo za onimi prvimi. Mnogi med slednjimi nam predstavljajo Boga kot nekoga, ki nas bo naredil zdrave, lepe, bogate in srečne ter nam priskrbel idealnega zakonskega partnerja ali partnerko, da bomo na koncu vsi skupaj ena sama srečna in  nasmejana družina, kot bi pravkar pobegnili s kake kičaste ilustracije v Stražnem stolpu. Torej Bog kot duh iz Aladinove svetilke in izpolnjevalec naših muh in želja! Ali pa Jezus kot višnja na torti, v slogu: "Vse že imaš, le Jezus ti še manjka."

Pa še eno zanimivo kontekstualizacijo imamo. Pravim ji: "Danes so taki časi." Ker so bili nekoč drugi časi, naj bi tedaj veljala ena moralna pravila, ker pa so danes "taki časi", veljajo danes drugačna moralna pravila, da le ljubimo eden drugega. Liberalni teologi ne presojajo moralnega ravnanja ljudi s stališča  tistih svetopisemskih zapovedi, ki niso bile nikoli odpravljene, ampak celo ponovljene v Novi zavezi, temveč s stališča sodobne kulture, ker so pač danes "taki časi".  Ker so sedaj "taki časi", je treba  svetopisemske zapovedi aplicirati na "take čase". S tem se po njihovih trditvah zelo povečuje relevantnost cerkve, česar pa z izkustvenega stališča ne morejo dokazati. Cerkve, ki se prilagajajo posvetnim kulturnim trendom, so vedno bolj prazne. Zakaj bi nekdo hodil v cerkev po tisto, kar lahko dobi v disku? Ali pa, če sem O.K., zakaj bi hodil v cerkev, da bi mi povedali, kako zelo O.K. sem, saj mi lahko to povedo moji frendi, s katerimi se dobivamo v nočnem klubu? Če bi se  cerkev v Pavlovih rimskih časih, ki v moralnem pogledu niso bili nič kaj  drugačni od naših, šla te vrste aggiornamento, je danes zagotovo ne bi več bilo. Pavel ni rekel: "Ah, dragi kristjani, treba je biti relevanten in razumeti biblične zapovedi  v kontekstu sodobne rimske kulture," ampak je rekel: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) Še en stavek, torej, ki lahko mirno stoji in obstoji povsem samostojno. Kdor pa hoče, lahko prebere tudi njegov širši kontekst. 

Kaj naj torej rečem za konec? Kontekst, v katerem se nahaja neka svetopisemska vrstica, je mnogokrat zelo pomemben. Nekatere vrstice lahko stojijo same zase, druge pa ne. Tudi pri obravnavi širših tem je treba biti uravnotežen. Popolnoma narobe pa je, če razlagamo svetopisemsko moralno postavo s stališča sodobne družbe. Takim, ki tako izkrivljajo Božjo besedo, odgovarjam z besedami Petra in Janeza iz Apd 4,19 "Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?" Kontekst te izjave pa si lahko poiščejo sami. 





18/08/2011

Posodobljena oblika apostolske vere



Temu zgoraj bi morda kdo rekel norčevanje, a ni. V resnici gre za dejansko stanje krščanske vere v zahodnem svetu. Kakorkoli, kolikor je ta zadeva smešna, je tudi žalostna. V videu igra tudi Rowan, a ne Williams (sedanji canterburyski nadškof), ampak Atkinson, znan tudi kot Mr. Bean. Čeprav je bila oddaja posneta že tako rekoč davnega leta 1980, ni danes nič manj aktualna. Tudi Rowan bi se lahko našel in videl v tem "kontekstu". Rowan Williams, ne Rowan Atkinson.Na slovanskem jugu bi takemu "krščanstvu" rekli:  "Što je babi milo, to se babi snilo."


15/08/2011

Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke. Hudič je tisti, ki se s časom spreminja.

Vir slike: Pyromaniacs

Na spletniku Pyromaniacs  vsak teden objavijo krajši odlomek iz ene od pridig znamenitega angleškega pridigarja Charlesa H. Spurgeona (1834-1892).  Nazadnje so objavili  odlomek iz pridige, ki jo je imel Spurgeon 29. marca 1859 v glasbeni dvorani v Royal Surrey Gardens.  Besedilo odlomka objavljam v slovenskem prevodu.

Pred petsto leti je bil hudič črna in umazana reč, tako je upodobljen na naših starih  podobah hudobnega duha. Bil je preganjalec, ki meče ljudi v peč in jih, ker služijo Kristusu, predaja v smrt.

Sodobni hudič je vljuden in prijeten gospod, ki ne preganja, ampak rajši poskuša prepričati in preslepiti. Zdaj ni več pobesneli papist, ampak  nevernik, ki insinuira, da bi na ta način preobrnil našo vero, pri čemer se pretvarja, kot da bi jo rad naredil bolj racionalno in zmagovito. Posvetnjaštvo bi hotel povezati z vero in jo na tak način narediti jalovo; vse to pod krinko, češ, da hoče povečati silo evangelija in spraviti na površje skrivnosti, ki jih naši predniki nikoli niso razkrili.



Dostop do izvirnega besedila:  KLIK [>>]





14/08/2011

Velikošmarenski ponaredki

Vir slike: Wikipedia
Če vprašaš kakega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalna mantra, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.

Na tem spletniku sem že vsaj dvakrat dokumentirano razložil, da cerkev ni res od vsega začetka verovala v omenjeno rimskokatoliško dogmo (nekaj podobnega verjamejo tudi pravoslavni, a tega niso proglasili za dogmo). O tem sem pisal tukaj in tukaj.

Ob letošnjem velikem šmarnu na spletni strani RKC spet ponavljajo iste polresnice in izmišljotine, kot so jih lani:
Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.
Jaz pa še enkrat ponavljam: apokrif oziroma psevdoepigraf  Prehod blažene Device Marije  sta prepovedala kar dva rimska papeža sv. Gelazij (492-496) in sv. Hormizd (514 - 523). Kako lahko nekdo izpeljuje nek nauk in celo dogmo iz spisa, ki sta ga prepovedala kar dva papeža, ki sta povrhu vsega celo uradna svetnika katoliške cerkve? Težko razumljivo! Glede Janeza Damaščana pa še enkrat ponavljam, da ni oseba iz prvih časov cerkve, saj je živel približno od leta 676  do leta 749. Efrem Sirski bi še edini kolikor toliko ustrezal opisu (okoli 306-373), ampak tudi ta se pojavi šele po skoraj treh stoletjih  molka, ki so pretekla  od  Marijine smrti do njegovega časa. Kot sem že povedal, sodi Timotej Jeruzalemski bržkone bolj na področje domišljije in ne more biti relevanten vir.

Bodo prišli naslednje leto na plan s kakimi novimi "dokazi"? Dvomim, ker  ne obstaja nič kaj takega. Tako  bodo najbrž svoje vernike še naprej  zalagali z neresnicami in polresnicami. 



Ježeva mineštra

Novinar Boris Jež se je v svoji kolumni z naslovom Berlinski zid - izraelski algoritem v današnjem Nedelu (14. 8. 2011) v znanem gostobesednem slogu, ki kaže na intelektualno superiornost pisca nad navadnimi smrtniki, zmešal v eno samo mineštro berlinski zid, Brežnjeva in Honeckerja, Marilyn Monroe in Che Guevaro, Janšo in Pahorja, Boštjana M. Zupančiča in Igorja Omerzo...   Kljub omejenemu prostoru se je   poleg teh in  aktualnega političnega dogajanja uspel lotiti tudi starozavezne eksegeze, pri čemer pa ni bil tako uspešen, kot bi lahko človek sodil glede na že zgoraj omenjene piščeve lastnosti. Poglejmo si  štiri cvetke iz tega spisa:
[...] izraelski strokovnjaki, ki so razvili tako rekoč čudežen algoritem; ta v nekaj minutah preveri vse za nazaj – do Geneze, začetkov sveta. Program zmore takoj razpoznati, ali je besedilo spisala moška ali ženska roka. V analizo so mu »podstavili« svete knjige Tore in Pentatevha, ki jih Judje sprejemajo kot božjo besedo, čisto resnico, ki jo je Bog razodel Mojzesu na gori Sinaj. Računalnik je bil neusmiljen: to je spisalo več avtorjev.

Če smo malce sarkastični: je svete knjige skupaj pisalo več bogov?
Prva cvetka: ne reče se Tore in Pentatevha, ampak Tore ali Pentatevha. Izraz Pentatevh (grško Pentateuhos = Petoknižje, torej 5 Mojzesovih knjig)  je  namreč isto kot Tora (hebrejsko: Postava).

Druga cvetka: ne vem, kje je g. Jež izvedel, da je Bog razodel Mojzesu celotno vsebino "Tore in Pentatevha" (tako Jež) na gori Sinaj. Po tej logiki je prišel Mojzes na goro Sinaj, nakar mu je Bog (naenkrat ali po delih) zdrdral celotno vsebino "Tore in Pentatevha", vključno s podrobnostmi Mojzesove smrti in pokopa, kar je potem, skladno s to logiko, Mojzes napisal nekaj v času svojega življenja, nekaj malega pa še po smrti (cf. 5Mz 34).

Tretja cvetka: neusmiljeni izraelski računalnik je povedal isto, kar že zelo dolgo govorijo biblicisti, in to še iz časov, ko ni bilo računalnikov in računalniških programov, zaradi česar so morali priti do svojih ugotovitev peš, torej s tekstom, svinčnikom in papirjem.  Ti viri naj bi bili J,  E,  P in morda še  kateri (jahvist, elohist, duhovniški vir...).

Četrta cvetka: za Biblijo ni nikoli veljalo, da bi jo pisal Bog osebno ali kaki bogovi. Vsak pisec je pisal po navdihu, pri čemer je obdržal vse svoje osebnostne, stilske in druge lastnosti, ki se tudi odražajo v tekstu. Ravno zato se da razločiti Jeremijo od Ezekijela.

G. Ježu predlagam, da se začne držati Voltairove navade nošenja Biblije s sabo, ki jo je g. Jež ovekovečil v kolumni v včerajšnji Sobotni prilogi Dela na strani 8. Ker pa je golo nošenje knjige premalo, bi bilo dobro, da tudi kaj pokuka vanjo. Potem bržkone ne bo delal takih napak, kot jih je danes  v Nedelu. Kaj naj torej rečem za konec? Prosto, navdihnjeno po Prešernu: "Le bodice na zgornji sliki naj sodi Jež." V te se  avtor tega odgovora res ne želi spuščati, ker se za kaj takega še zdaleč ne  čuti kompetentnega.


13/08/2011

Duh posinovljenja

"Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče!" Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani."   (Rim 8,12-17)

V Rim 8,12 se ponavlja resnica o nelogičnosti greha v življenju kristjana, o kateri smo govorili v prispevku Življenje oživljenih in Čigav suženj. Kristjan torej ni dolžnik mesu, torej svojemu egu, da bi živel po njem in se usmerjal po muhavosti lastnega ega. Kristjan sicer še vedno prebiva v starem telesu in je še vedno podvržen skušnjavam vseh vrst, toda greh ni več dominantna sila v njegovem življenju. Tisti, ki še naprej živijo izključno po mesu in pripadajo cerkvi, bi morali preveriti, kako je kaj z njihovim krščanstvom, kajti, kdor živi po mesu, bo umrl. Mislim, da s tem ni mišljena telesna smrt, ki nas bo (če se Gospod prej ne vrne) prej ali slej vse doletela, ampak večno pogubljenje.

Večno življenje je obljubljeno tistim, ki z Duhom morijo dela telesa (Rim 8,13).  V tako imenovanem krščanskem svetu so prisotni mnogi primeri askeze, ko skušajo posamezniki moriti dela telesa z raznimi pobožnimi vajami ali celo s fizičnim samokaznovanjem. Kot smo lahko brali, se je tudi pokojni rimski škof Janez Pavel II., ki ga je njegov naslednik že razglasil za "blaženega", bičal, da bi na tak način moril dela mesa in si s tem pridobil zaslužnost pred Bogom. Seveda je tak način samokaznovanja v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in apostolov. Moriti dela telesa pomeni, dati se voditi Božjemu Duhu (v. 14). Kristjan v lastni moči nikoli ne bo premagal svojega ega, oziroma telesa, kot pravi Pavel.  Na drugem mestu pravi apostol Pavel o tem naslednje: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo." (Gal 5,16-18) Nekdo je napisal, da noben kristjan v boju z lastnim egom ni general, ampak čisto navaden vojak, general je  v tem primeru le Sveti Duh. Dokler se kristjan ne podvrže disciplini Svetega Duha, ne bo pri svojih prizadevanjih požel nobenega uspeha, ampak bo šlo njegovo življenje kot sinusoida: gor - dol, gor - dol. Sveti Duh ni duh suženjstva ali paničnega strahu, on je Duh posinovljenja. V Svetem Duhu smemo vpiti k nebeškemu Očetu: "Aba!" (Rim 8,15) Kristjan je Božji otrok in kot tak pripada veliki Božji družini. O tem nam pričuje tudi sam Sveti Duh (v. 16). Kot Božji otroci smo skupaj s Kristusom dediči. Kdor trpi skupaj s Kristusom, bo tudi skupaj z njim dosegel poveličanje (v. 17).

Krščansko življenje ni brezbrižen popoldanski sprehod. Krščansko življenje tudi ni nekaj nemogočega. Da, nemogoče je živeti krščansko življenje iz lastnih moči in naprezanj. V tem primeru bomo vsakič poraženi s strani lastnega ega, sveta in hudiča. Krščansko življenje pomeni, da se damo voditi Svetemu Duhu. Naj nam Bog pri tem pomaga!




09/08/2011

D. De Haan: Poravnani dolg

»Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun. « 
(Flm 18)

Kot deček sem opazoval očeta, kako je izpolnjeval številne položnice in čeke. Zaželel sem si, da bi to delal tudi sam. Nisem namreč vedel, da mora biti za izpisovanje vsakega čeka ali položnice, s katerimi se plačujejo računi, na bančnem računu tudi denar.

Apostol Pavel je napisal ček in imel dober polog na svojem »računu«, da bi lahko izplačal neobičajni dolg, če bo to potrebno. O tem piše Filemonu, bogatemu kristjanu, katerega suženj Onezim je pobegnil in morda ukradel svojemu gospodarju kaj denarja.

Po Božji previdnosti je Onezim spoznal apostola Pavla v Rimu in postal sledilec Kristusa. Strinjala sta se, da se Onezim mora vrniti k svojemu gospodarju. Tudi Pavel je napisal Filemonu pismo (list ima po njem ime) in ga prosil, da sprejme Onezima kot brata v Kristusu, prepričujoč ga, da bo sam plačal vsak Onezimov dolg.

To je slika odrešenja. Kot grešniki dolgujemo, toda Jezus je za to poskrbel. ln zaradi Njegovega brezgrešnega življenja ima neomejene izvire pravičnosti, s katerimi plačuje našo grešnost. Umrl je namesto nas zaradi naših grehov, plačal polno ceno za naše prekrške. In sedaj lahko črpamo Njegovo bogastvo milosti po veri v Njega. Martin Luther, veliki reformator, je rekel: »Mi vsi smo Kristusovi Onezimi.« Če smo popolnoma zaupali v Jezusa Kristusa kot osebnega Zveličarja, so naši grehi, »računi«, plačani z Njegovega »bančnega računa« in osvobojeni smo dolga za vso večnost. In zato lahko slavimo Boga.


__________________________
Plamenica 10/11. Prev.: F. Kuzmič


07/08/2011

Čigav suženj?

Ilustracija: Joyce Thimsen. Iz: F. Ridenour, Biti kršćanin a ne religiozan. Zagreb 1978.
Perikopa za berilo na 7. nedeljo po Sveti Trojici je  odlomek iz Pisma  Rimljanom 6,19-23, govori pa, enako kot odlomek, ki smo ga obdelali pred tednom dni, o nelogičnosti greha v življenju kristjana. Naj kristjan nadaljuje z grehom, ko je bila  vendar oblast greha nad njim zlomljena? 

Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega niti ne opazi. Toda na splošno obstajata v človekovem življenji dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti. Sveti Pavel pravi glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje variante ne pozna. Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej  začeli iz istega izhodišča. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa vsekakor mora vplivati na kristjana,  greh torej ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč  (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) 

Kot sem že zadnjič poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku. Obstajajo krščanske denominacije, ki svojim članom postavljajo zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja, nekatere celo grede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže, in to take s točno določenim nasmehom in pobožnim žargonom. Na drugi strani obstajajo taki, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot približno pravijo. Prava pot pa ni ne legalizem ne laksizem, prva prerada naredi farizeje, druga pa povzroči razpuščenost.  

Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9)  Čeprav nismo več sužnji greha, se nam torej greh še vedno dogaja. Toda Bog je  za nas pripravil zdravilo, to je priznanje. On naj nam tudi pomaga, da bo takih zdrsov v našem življenju čim manj.