19. avgust 2011

Kontekst

Zadnjič sem nekje prebral komentar, ki ga je nekdo napisal pod svetopisemsko vrstico, ki jo je pred tem objavil nekdo drug. Komentator je napisal, da je navedba ene vrstice, iztrgane iz celote, premalo, da bi lahko pravilno razumeli celoten kontekst, v katerega je vpeta omenjena vrstica. 

S komentatorjem se  deloma strinjam, deloma pa ne. Obstajajo namreč odlomki,  celo posamezne vrstice, ki se zelo dobro obnesejo, če jih izpostavimo popolnoma samostojno. Najbrž najbolj znana taka vrstica je  Jn 3,16. V primeru Mr 3,16 je seveda popolnoma druga zgodba. Ali pa v primeru 1Mz 3,16. Obstajajo torej vrstice ali  odlomki, ki jim, brez da bi jih postavili v širši kontekst, storimo silo. V takih primerih ima zgoraj navedeni komentator prav. Take odlomke je treba najprej postaviti v širši kontekst in jih v tem kontekstu tudi razlagati.

Pri razlagi Svetega pisma pa je mnogokrat poudarjena tudi potreba po poznavanju družbenega ali zgodovinskega konteksta, v katerem so nastali posamezni svetopisemski spisi. Strinjam se, da je  tudi to zelo pomembna stvar, ne velja pa v absolutnem smislu. Določene starozavezne zapovedi in prepovedi je Nova zaveza odpravila. Gre za zapovedi ceremonialnega in pravnega značaja. Z odpravo starozaveznega posebnega  duhovništva in starozavezne teokracije so bile odpravljene tudi zapovedi in prepovedi, ki se nanašajo na obredno in pravno postavo. Nikoli pa ni bila odpravljena moralna postava, saj se ponavlja tudi v Novi zavezi. V govoru na gori je npr. Jezus moralno postavo v primerjavi s tem, kako so jo tedaj razlagali pismouki, celo zaostril (primer: Mt 5,17-31). 

Iz celote je možno vleči tudi cele teme. Danes nekateri tako pocukrano govorijo o Božji ljubezni, da se njihovo nakladanje že kar vleče kot melasa, nič pa ne povedo o Božji jezi. Strah jih je, da bi s tem koga prizadeli. Toda, kaj naj mi bo sploh Božja ljubezen, kjer ni Božje jeze? Pa niso le liberalni teologi tisti, ki pri svojih vernikih povzročajo duhovni diabetes, tudi evangelijski glede tega ne zaostajajo za onimi prvimi. Mnogi med slednjimi nam predstavljajo Boga kot nekoga, ki nas bo naredil zdrave, lepe, bogate in srečne ter nam priskrbel idealnega zakonskega partnerja ali partnerko, da bomo na koncu vsi skupaj ena sama srečna in  nasmejana družina, kot bi pravkar pobegnili s kake kičaste ilustracije v Stražnem stolpu. Torej Bog kot duh iz Aladinove svetilke in izpolnjevalec naših muh in želja! Ali pa Jezus kot višnja na torti, v slogu: "Vse že imaš, le Jezus ti še manjka."

Pa še eno zanimivo kontekstualizacijo imamo. Pravim ji: "Danes so taki časi." Ker so bili nekoč drugi časi, naj bi tedaj veljala ena moralna pravila, ker pa so danes "taki časi", veljajo danes drugačna moralna pravila, da le ljubimo eden drugega. Liberalni teologi ne presojajo moralnega ravnanja ljudi s stališča  tistih svetopisemskih zapovedi, ki niso bile nikoli odpravljene, ampak celo ponovljene v Novi zavezi, temveč s stališča sodobne kulture, ker so pač danes "taki časi".  Ker so sedaj "taki časi", je treba  svetopisemske zapovedi aplicirati na "take čase". S tem se po njihovih trditvah zelo povečuje relevantnost cerkve, česar pa z izkustvenega stališča ne morejo dokazati. Cerkve, ki se prilagajajo posvetnim kulturnim trendom, so vedno bolj prazne. Zakaj bi nekdo hodil v cerkev po tisto, kar lahko dobi v disku? Ali pa, če sem O.K., zakaj bi hodil v cerkev, da bi mi povedali, kako zelo O.K. sem, saj mi lahko to povedo moji frendi, s katerimi se dobivamo v nočnem klubu? Če bi se  cerkev v Pavlovih rimskih časih, ki v moralnem pogledu niso bili nič kaj  drugačni od naših, šla te vrste aggiornamento, je danes zagotovo ne bi več bilo. Pavel ni rekel: "Ah, dragi kristjani, treba je biti relevanten in razumeti biblične zapovedi  v kontekstu sodobne rimske kulture," ampak je rekel: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) Še en stavek, torej, ki lahko mirno stoji in obstoji povsem samostojno. Kdor pa hoče, lahko prebere tudi njegov širši kontekst. 

Kaj naj torej rečem za konec? Kontekst, v katerem se nahaja neka svetopisemska vrstica, je mnogokrat zelo pomemben. Nekatere vrstice lahko stojijo same zase, druge pa ne. Tudi pri obravnavi širših tem je treba biti uravnotežen. Popolnoma narobe pa je, če razlagamo svetopisemsko moralno postavo s stališča sodobne družbe. Takim, ki tako izkrivljajo Božjo besedo, odgovarjam z besedami Petra in Janeza iz Apd 4,19 "Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?" Kontekst te izjave pa si lahko poiščejo sami. 





Ni komentarjev: