24. september 2011

Sad Duha

V svoji znani pridigi na gori je Jezus med drugim povedal tudi naslednje: "Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe.  Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali."  (Mt 7,16b. 17. 20) Nauk pripovedi je torej, da se drevo po sadu spozna, enako tudi spoznamo človeka po njegovih "sadovih", oziroma delih. Tisti, ki mešajo in zamenjujejo pojma odrešenje in posvečenost, radi iz neznanja, ali pa iz zlonamernosti očitajo protestantom, da smo proti dobrim delom. Ne, mi nikakor nismo proti dobrim delom, le da jih v skladu s svetopisemskim naukom nimamo za pogoj odrešenosti, ampak za njeno logično posledico. 

Toda izvrševati dobra dela in živeti v njih ni mogoče, če ne živimo v Svetem Duhu, oziroma v sozvočju s Svetim Duhom: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete."  (Gal 5,16.17) Življenje kristjana je uspešno le, če je kristjan v sozvočju s svetim Duhom. Kristjan še vedno živi tudi "v mesu", s čimer je mišljena naša stara narava, a ne le telo, temveč tudi in predvsem naš razum, čustva, volja, temperament, značaj in kar je še psiholoških lastnosti posameznika. Asketi vseh vrst so mrtvili, oziroma nekateri to še vedno delajo,  svojo mesenost z različnimi vajami in celo z mučenjem samih sebe, pri čemer se niso zavedali, da naš glavni problem ni v telesu, ampak v glavi. To početje je podobno, kot bi  iz sobe preganjali temo z bičem, namesto da bi prižgali luč. 

Sv. Pavel nato nadaljuje: "Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo." (Gal 5,18) Vloga postave je obsodilna, preko postave pridemo do spoznanja greha in do obsodbe. Toda, če se kdo da  voditi Svetemu Duhu, ni pod postavo, saj v tem primeru ne dela nič takega, s čimer bi si prislužil obsodbo. V nadaljevanju navaja apostol seznam dejanj, ki jim  pravi dela mesa: "Nečistovanje, nečistost, razuzdanost,  malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva,  nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega." (vv. 19-21a) Seznam torej ni dokončen, je pa zato zelo poučen. Pavel pravi za tiste, ki počnejo, oziroma izvršujejo take stvari, da  "ne bodo podedovali Božjega kraljestva." (v. 21b) Vse to so namreč dejanja, ki  postavljajo posameznika pod prekletstvo postave. 

Nasproti zgoraj naštetim delom mesa  navaja Pavel stvari, ki so  sad Duha, in da zoper zoper tiste, ki  premorejo le-tega, ni postave (cf. Gal 5,23b). K sadu Duha sodijo: "Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje." (vv. 22,23a) Če dobro premislimo, je živeti po mesu dosti laže, kot živeti po Duhu. To je podobno, kot primerjava plevela in kulturne rastline. S plevelom se ni treba prav nič truditi, a čudovito uspeva, kjer hočeš, še raje pa tam, kjer nočeš. S kulturno rastlino je drugače: sam jo moraš posejati, zalivati, gojiti, ne da bi vedel, ali bo na koncu sploh kaj pridelka.Tako tudi življenje po Duhu ni mogoče, razen za tiste, ki pripadajo Jezusu Kristusu. 

V nadaljevanju pravi Pavel: "Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24) Uf, tale poved spet utegne biti za koga povod, da pomisli na askezo ali kake bolj psihološko naravnane "duhovne" vaje. Kot sem že zgoraj povedal, pomeni izraz "meso" našo staro, podedovano človeško naravo, s katero smo prišli na svet. Tisti, ki je v Kristusu, sicer še vedno nosi s sabo to staro naravo, toda tak v resnici   pripada drugemu kraljestvu. Naš "stari jaz" je tisti, ki je preko zastopniške smrti Jezusa Kristusa umrl na križu, s čimer smo zadobili opravičenje pred Bogom. To nam sedaj omogoča, da moremo hoditi in živeti v Duhu, oziroma živeti kot del Božjega kraljestva že tukaj in zdaj. Tostran nebes naša zmaga nikoli ne bo popolna, kajti kristjan  (zaradi stare prtljage - mesenosti) še vedno pada v greh, vendar greh ni več njegovo naravno stanje. Sv. Janez je napisal: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Življenje po mesu torej ni več kristjanovo naravno stanje. Njegovo naravno stanje je življenje po Duhu, ki prinaša sad Duha.





Ni komentarjev: