10. september 2011

Staro - novo

Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Jezusu Kristusu. Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.
Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha? Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti. 10 In zató to, kar je bilo poveličano v tem primeru, sploh ni bilo poveličano – prav zaradi vsepresegajočega veličastva. 11 Če je bilo namreč prek veličastva dano že to, kar naj bi bilo odpravljeno, je toliko bolj v veličastvu to, kar ostane. 
(2Kor 3,4-11)

V pričujočem odlomku je apostol Pavel v prvi vrsti poučil korintske kristjane  o pomenu stare in nove zaveze. V 5. in 6. vrstici poudarja dejstvo, da zmožnosti apostolov, tudi njega samega, ne izhajajo iz njih, ampak so to prejeli od Boga. Bog je tisti, ki je apostole, tudi Pavla,  usposobil za služabnike nove zaveze.

Biti služabnik nove zaveze pomeni biti posredovalec veselega oznanila svetu. Nova zaveza ni zaveza črke, ampak Duha, saj črka ubija, Duh pa oživlja (cf. v.6). Izraz črka  pomeni  v našem primeru postavo. Kaj pa hoče Pavel povedati z besedami, da črka ubija? S temi besedami je mišljeno oznanilo Božje postave, ne da bi bila posameznikom hkrati dana zmožnost njenega izvrševanja.  S samo postavo ni nič narobe, problem je v tem, da je posameznik ni zmožen izvrševati in živeti po njej, zato črka ubija. Postava sama po sebi torej nič ne koristi, kajti po njej pridem edino do spoznanja greha (cf. Rim 7,7-11). Na zgornji ilustraciji vidimo na vrhu star jugoslovanski srebrnik za 50 dinarjev. Ker gre za srebrnik, ta novec ni brez vrednosti. Toda, če pridem v trgovino na blagajno s polno vrečko takih kovancev, mi le-ti ne bodo nič koristili, in bom "obsojen" na to, da pustim izbrano blago, ki sem ga naložil v voziček, lepo v trgovini. Prav tako mi postava, če nimam moči, da bi jo izpolnjeval, čisto nič ne koristi, ampak me postavlja pod Božjo obsodbo kot prestopnika postave. Sveti Duh je tisti, ki daje življenje, saj zmore spreminjati naša srca, da dobijo zmožnost izpolnjevati postavo.

V vv. 7-9 opisuje Pavel Mojzesovo službo kot službo smrti. Pa ne zato, ker bi bilo s samo postavo karkoli narobe, saj pravi v Rim 7,12: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra." Večna vrednost postave  je razvidna tudi iz tega, da je Bog sam vklesal črke desetih zapovedi na kamniti plošči (cf. 2Mz 31,18. 32,16). Toda, kot je  že zgoraj povedano, zapovedi same ne dajejo nikomur zmožnosti, da bi jih lahko izpolnjeval, zato govori Pavel o "službi obsodbe" (v. 9).  Izročitev desetih zapovedi je spremljal še en pojav: "In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu približati." (2Mz 34,29.30) Pavlovo govorjenje o veličastvu, ki je spremljalo staro zavezo, se nanaša prav  na ta pojav. Služba Duha pa je veličastnejša od Mojzesove službe, in sicer vsaj iz dveh razlogov:
  1. Veličastvo na Mojzesovem obličju je bilo nekaj začasnega, veličastvo službe Duha pa ostane trajno.
  2. Mojzesova služba je v bistvu služba obsodbe, pri službi Duha pa gre za službo pravičnosti. Kristjan (tak, ki je to čisto zares, ne le na jeziku ali na papirju) je opravičen pred Bogom, in Bog ga obravnava kot pravičnega. 
Med starim in novim se v v vsakdanjem življenju nekateri rajši odločajo za staro, drugi pa za novo. Pavel nam je  v obravnavanem besedilu pojasnil, v čem je prednost nove zaveze pred staro. V našem primeru je vsekakor življenjsko pomembno, da izberemo novo, ne staro, službo Duha, ne službo črke, saj je od tega odvisna naša večna usoda.


Ni komentarjev: