31. oktober 2011

Posnetek bogoslužja ob dnevu reformacije

Vir slike: Wikipedija
Spodaj je povezava do posnetka današnjega slavnostnega bogoslužja ob dnevu reformacije, ki je potekalo v Evangeličanski cerkvi v Murski Soboti.

KLIKNI [>>]



30. oktober 2011

Ne gre za Luthra, za evangelij gre

Ko govorimo o dnevu reformacije, se vse vrti okrog Luthra, Zwinglija, Calvina, Cranmerja, pri nas seveda v prvi vrsti okoli Trubarja, saj je bil začetnik slovenske književnosti moderne dobe. V resnici je šlo pri reformaciji predvsem za ponovno odkritje evangelija milosti in bibličnega nauka o opravičenju grešnika. Sam Luther je v 1. schmalkaldskem členu zapisal:
Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]
Na drugem mestu je Luther napisal: "Če izgubimo nauk o opravičenju, potem smo izgubili vse." (Preus 1984) Ravno zato je za njega nauk o opravičenju tisti člen vere, na katerem cerkev stoji ali pade. Pravzaprav gre pri tem za evangelij v najčistejši obliki. Luther nikoli ni bil naklonjen temu, da bi se  denominacija, ki je izšla iz njegove reformacije, imenovala po njem. Njemu je bil pri srcu izraz evangelijski, evangeličani. Tudi Trubar govori: "Mi, evangelijski." Pred časom sem nekje slišal, da so določene osebe iz rimskokatoliških krogov malček zavihale nos nad uporabo izraza evangelijski, evangeličani, češ, saj smo to tudi mi, kajti tudi mi verujemo v evangelij. Res je, da tudi oni verujejo v poročilo štirih evangelistov, ko pa pridemo do podrobnosti, se naša pota razidejo. Na dan reformacije (sic!) leta 1999 so vodilni predstavniki  Svetovne luteranske zveze (Luthru ta izraz zagotovo ne bi bil všeč!)  s predstavniki Rimske cerkve podpisali skupno izjavo o opravičenju. Rim je tu  deloval zelo spravljivo, govorilo in pisalo se je o opravičenju po veri in mnogi so mislili, da je Rim popustil. Kakšna zmota! Rim nikoli ne popušča. Tudi Rim namreč verjame v opravičenje po veri, seveda z "majhnim" dodatkom: in dobrih delih, kar zadevo popolnoma spremeni. Rimski "evangelij"  meša evangelij s postavo, milost z dobrimi deli, opravičenje s posvečenostjo. Oni sicer pri slovesnih mašah nosijo evangeljsko knjigo v svečani procesiji, jo pokadijo s kadilom in poljubljajo, evangeliju pa ne verujejo! 

Evangelij nas torej uči, da smo odrešeni edino po Božji brezplačni milosti, ki izvira iz Kristusove žrtve na križu in jo lahko prejmemo edino po veri. To so tista ozka vrata in tesna pot, o katerih govori Jezus v pridigi na gori (cf. Mt 7,13.14). Na drugem mestu pa nam je Jezus v eni malo daljši povedi razodel celotno vsebino evangelija: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Na začetku svoje oznanjevalske poti  pa je vabil rekoč:  "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b)  To vabilo velja še danes. Naj vam bo ta dan reformacije v blagoslov!




29. oktober 2011

Novo življenje

>>Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. 18 Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. 19 Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. 20 Vi pa se niste tako učili Kristusa, 21 če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. 22 Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. 

25 Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. 26 Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču. 28 Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. 29 Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. 30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.<<  (Ef 4,17 - 32)

Krščanska skupnost nikoli ni bila idealna družba in tudi nikoli ne bo. Večkrat sem omenil, s kakimi problemi se je soočal apostol Pavel v prvih cerkvenih skupnostih, ki so nastale v rimskem svetu. Če ne bi bilo teh čisto praktičnih problemov, bržkone tudi Pavlovih pisem ne bi bilo, saj ne bi bila potrebna. 

Prvi kristjani so bili ali judovskega ali poganskega porekla. Efeški kristjani so živeli v popolnoma poganskem okolju, v kraju, ki je bil znan po čaščenju boginje Artemide. Efeška Artemida je bila drugačna od slavne Apolonove dvojčice; bila je materinsko  božanstvo,  obdarjeno z mnogimi dojkami. V takem okolju ni bilo ravno preprosto živeti kot kristjan.  Ker so nekdanji poganski verniki novo stvarjenje v Kristusu, jih Pavel svari, naj tudi ravnajo, da bo njihovo življenje skladno s Kristusom. Svet živi po svojih merilih, kakor pač živi, Božje ljudstvo pa ne sme živeti po merilih sveta, ampak po svojem edinem merilu, torej po Kristusu. Pavel se tu ne gre moralnega teologa, ampak preprosto pove: "Če si Kristusov, je logično, da ravnaš, kakor tisti, ki je Kristusov." Tu seveda ni prostora za razbrzdanost in spolno nemoralo. Seveda pa to še ni vse.

Zato daje v  nadaljevanju (cf. vv. 25 do 32)  vernikom  praktične nasvete za obračun še z nekaterimi drugimi grehi, ki so bili prisotni v efeški cerkvi, prav gotovo pa  niso neznani niti  v današnji.
  1. Laž: ker so vsi kristjani del enega, to je Kristusovega telesa, so dolžni govoriti resnico.
  2. Jeza: Pavel sicer razume, da se ljudje občasno jezimo. Vsaka jeza tudi ni greh, ravno zato pravi: "Jezite se, a nikar ne grešite!" (v. 26) Jeza do bližnjega je vsekakor greh, zato pravi: "Naj sonce ne zaide nad vašo jezo." (ibid.) Če se že jezimo, je prav, da to svojo aktivnost končamo pred večerom. V nasprotnem primeru damo prostor hudiču (cf. v. 27), kar naše duhovno stanje samo še poslabša.
  3. Kraja: omenjanje tega greha kaže na to, da je bilo v efeški skupnosti tudi kak osebek, ali več osebkov, ki so pred spreobrnjenjem kradli. Pavel sicer ne pove, za katere oblike kraje je šlo. Taki naj delajo s svojimi rokami, da bodo lahko dajali tudi tistim, ki nimajo dovolj materialnih sredstev (cf. v. 28). Spokorjenje ima dva vidika: da nekdo preneha z grehom in začne delati dobro.
  4. Umazano besedovanje: grde besede, kletvice, opolzki vici in podobno niso ravno sredstvo, ki bi izgrajevalo skupnost. Dobre besede so tiste, ki so skupnosti v izgradnjo in blagoslov. 
  5. Ujedljivost: tudi ta vrsta govorjenja ni v izgradnjo, ampak povzroča pri žrtvah žalost in zagrenjenost, v cerkvi pa razdor. 
 Vsak greh žalosti Svetega Duha cf. (v.30), zato Pavel spodbuja pripadnike Božjega ljudstva, da zavestno prenehajo z grehom. Zagotovo se je apostol zavedal, da je stoodstotna brezgrešnost nemogoča stvar. Res je tudi, da se ne zveličamo po izpolnjevanju zgoraj navedenih zapovedi in pravil. Toda, če se spomnimo, koliko nam je Bog milostno odpustil v Kristusu in za kakšno ceno, se v nas mora nekaj premakniti. Pa ne zato, da bi se zveličali, ampak zato, ker smo zveličani! Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar.




28. oktober 2011

Dan reformacije na Trubarjevi Rašici


Občina Velike Lašče,
Javni zavod Trubarjevi kraji in
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

vas vabijo

na


SLAVNOSTNO PRIREDITEV OB DNEVU REFORMACIJE

z nagovorom
 akad. prof. dr. Jožeta Trontlja,
predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

in

otvoritev slikarske razstave dipl. slikarja Draga Petrovića.

V priložnostnem programu bodo sodelovali
profesorji in učenci Glasbene šole Ribnica, oddelka v Velikih Laščah.


Prireditev bo na praznični dan, v ponedeljek, 31. oktobra, 
ob 18. uri, 

na Trubarjevi domačiji na Rašici.



Vsi prav lepo vabljeni!



27. oktober 2011

Vabilo na predstavitev Trubarjevega zbornika


Vabljeni

na predstavitev Trubarjevega zbornika iz Tübingena:
  

"Primož Trubar - slovenski reformator in Württemberg"

ki bo v nedeljo, 30.10.2011 ob 11. uri

 
v Trubarjevi hiši literature, Stritarjeva 7, Ljubljana




Vabijo:
Univerza Tübingen: Komisija za zgodovinopisje Baden-Württemberg
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar
Mesto Ljubljana


 
 

26. oktober 2011

Vabilo na koncert


Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana

vabi v počastitev praznika Dneva reformacije

na

KONCERT

Mešanega pevskega zbora KUD SCT

Zborovodja: Denis Robnik

Evangeličanska cerkev
Primoža Trubarja Ljubljana, Gosposvetska 9


v petek, 28. oktobra 2011 ob 19.00




22. oktober 2011

Sveti grešniki

>>Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, 5 kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. 6 Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, 7 tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. 8 On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.<<  (1Kor 1, 4-8)

Pričujoči odlomek je, kot je zgoraj navedeno,  vzet iz uvodnih besed apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom. Glede na prebrano, bi si človek mislil, da gre v tem besedilu za neko idealno cerkveno skupnost, resnica pa je zelo daleč od tega. Naj navedem le nekaj pikantnih cvetk, ki kažejo to cerkev v precej drugačni luči: v korintski cerkvi so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še kaj bi se našlo. 

Glede na vse te pojave bi človek pričakoval, da bo Pavel že v uvodu dežil na Korinčane ogenj in žveplo, a nič od tega. Že kar precej let je minilo od takrat, ko je bil avtor teh vrstic povabljen na  birmo k neki družini na Hrvaškem. Seveda je šlo za birmo v RKC. Pridigal je eden od dveh zagrebških stolnih kanonikov - birmovalcev   in začel pridigo s poveličevanjem hrvaških braniteljev (le kakšno zvezo ima to z birmo?), končal pa z jeznim karanjem staršev, ki da dajejo otrokom slab zgled, ker ne hodijo ki maši, in da morajo hoditi k maši. Po končanih ceremonijah je bilo iz mrmranja in godrnjanja ljudi, zlasti moškega dela publike, razbrati zelo veliko nezadovoljstvo  nad pridigarjem.

Pavlov slog se povsem razlikuje od sloga jeznega kanonika, kar veliko pove o pristnem krščanstvu, ki ga je oznanjal apostol Pavel, za razliko od ponarejenega papeškega krščanstva, ki ga oznanja rimska cerkev. 

Res je, Korinčani so bili grešniki, pa vendar so bili tiste vrste grešniki, ki jim je bila v Jezusu Kristusu podarjena Božja milost. Na svetu obstajata samo dve vrsti grešnikov: neopravičeni in opravičeni grešniki. Slednji so bili deležni Božje milosti, ki jih rešuje prihodnje  jeze. Ti so sveti, torej so po Kristusa in skupaj z njim od-ločeni za Boga. na drugem mestu pravi Pavel: "[T]iste, ki jih je Bog že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina... Tiste, ki je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29-30)  O stanovitnosti svetih govori Pavel v 1 Kor 1,8, ko pravi, da bo Gospod svoje ljudstvo do konca utrdil, da bodo kristjani  brez krivde na dan sodbe. Če bi se kristjani zanašali na svoja dela, potem ne bi nobeden med njimi obstal na sodbi. Korinčani se torej niso mogli ponašati s svojimi deli, saj so v mnogočem bolj spominjali na pogansko okolico, kot na tisto, kar si predstavljamo kot krščanski ideal. V nadaljevanju pisma  Pavel nikakor ne odobrava ravnanja Korinčanov, ampak jih  opominja, naj ravnajo skladno s svojo vero, ne s svojo okolico. 

John Newton je napisal: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo torej po Božji milosti in nič več. Potoki milosti pa pritekajo s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar!



16. oktober 2011

Mart De Haan: Življenje v predoru


Vir slike: Wikipedija
»On nas je namriztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina.« (Kol 1, 13)
Polnih šestnajst let je Janez delal kot čuvaj pri vzdrževanju predora. Po odhodu v zasluženi pokoj si je poskušal najti kakšno delo, ki bi mu omogočilo, da bi preživel še kakšno leto na soncu in čistem zraku. Ker je tretjino svojega življenja preživel v mračnem predoru in ga vzdrževal, je hotel sedaj delati nekaj, kar bi mu spremenilo način življenja. In začel se je ukvarjati s kmetijstvom, gojil je bio hrano. Ko so ga vprašali, kako se počuti v tem novem poslu, je rekel: »Tukaj je zrak veliko boljši, pa tudi sonce me greje. Ne želim izpustiti ničesar, kar mi ponuja narava. V predor se ne bom vrnil nikoli več!« 

Ko bi lahko videli sebe, tako kot nas vidi Bog, bi spoznali, da je vsak resnični vernik preživel podobno izkustvo. Tudi mi smo po veri v Jezusa Kristusa Zveličarja zapustili mračno in neudobno življenje v predoru greha in hudobnosti in prestopili v življenje, polno svetlobe, čistega zraka, z upanjem v večno življenje z Bogom. In ko pogledamo naše preteklo življenje, preživeto v temi greha, smo pripravljeni reči kot Janez, da se ne bomo več nikoli vrnili na ta kraj teme, vlage, smradu in obupa. 

Resnično, nimamo nobenega razloga vrniti se na stari način življenja. Okusili smo nekaj novega, kar nam nudi novo življenje v Jezusu Kristusu. Živeli smo v temi, dokler nas ni obsijala luč Jezusa Kristusa in nam pokazala pot do resnice in Božje ljubezni. 

Bog, pomagaj nam, da se spomnimo, kakšni smo bili prej, preden si nas ti odrešil. 


__________________________
Plamenica 11/11. Prev.: F.  Kuzmič


Kaj je šlo narobe?

Vir slike: Reimanova
Zadnje dni smo bili po zaslugi medijev pod vtisom   demonstracij, ki so zajele mnoga mesta po svetu. Demonstranti so nastopili  proti "nasilju finančnega kapitalizma," ki so ga okarakterizirali z najrazličnejšimi antropomorfnimi pridevniki, kot so na primer: pohlepen, pogolten, kriminalen, izkoriščevalski in podobno. Kot je rekel eden od organizatorjev demonstracij v naši prestolnici, demonstranti ne nastopajo zoper ljudi, ampak zoper sistem, ki da je kriv, da gre vse narobe. Pri tem je seveda pozabil povedati, da sistem upravljajo ljudje in se ne upravlja sam. Ljudje smo torej čisti, kriv je sistem. Tole ni pravzaprav nič novega.

Ko so se šli v 18. stoletju francosko revolucijo, so rekli: "Zrušiti je treba sistem, tiranijo!" In so jo zrušili, nakar je zapela giljotina in najprej sekala po tistih, ki so predstavljali stari sistem, nato pa še po tistih, ki so si novi sistem malce narobe predstavljali. Na koncu je bil ancien régime pravi otroški vrtec v primerjavi z novim sistemom "ljudske vladavine", ki so ga uvedli. Tudi zgodba o kapitalističnem sistemu, ki da povzroča mnoge krivice je precej stara. Našli so se pametni in pogumni ljudje, ki so rekli: "Ta svet krivičnosti razbijmo, bili smo nič, bodimo vse!" Razbili so "svet krivičnosti" in šli "zgradit svoj novi svet". Na njihovo veliko presenečenje ta novi svet ni in ni hotel delovati, zato so ga podmazali s koncentracijskimi taborišči ter streljanji sovražnikov sistema. Ko jim je zmanjkalo sovražnikov, so se za vsak primer lotili še streljanja prijateljev sistema, zadeva pa vseeno ni hotela prav delovati... Potem so nehali  streljati in pošiljati v taborišča (ali pa so to zmanjšali na minimum), stvar pa še vedno ni delovala.   Nato se je v teh državah razširilo novo geslo: "Tržno gospodarstvo bo rešilo vse probleme, zato nazaj k tržnemu gospodarstvu!" Spet smo zamenjali sistem, le-ta pa zopet noče delovati v skladu s pričakovanji. Zdaj bi ga nekateri spet radi zamenjali, a ne vedo s čim, ker so že vse "zveličavne" rešitve izrabljene. Vedno se pričakujejo neke rešitve, odrešeniki... Kakšne upe so pred leti uperili v novega ameriškega predsednika Baracka Obama! Da ne govorim o upih v zvezi z zmagovitim trojčkom na slovenskih volitvah leta 2008. Toda mesijanskim sanjarijam ponavadi sledijo razočaranja. 

Res je, da je nekaj zelo, zelo narobe, toda ta narobe je v človeku. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak , ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka." (Mr 7,15) Malo naprej pa pravi: "Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj, namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet." (Mr 7, 20-22) Za  humanista, ki prosto po Protagoru verjame v človeka, kot merilo vsega, so to zagotovo ostre besede. Od tod zvračanje krivde s človeka na sistem, kot da je sistem nekaj neodvisnega od človeka, oziroma od posameznikov, ki sistem vodijo in upravljajo. Ne vem sicer, s kakšnim ali katerim  sistemom nas še kanijo v prihodnje o(ne)srečiti, vem pa eno: "Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah." (Job 19,25)



Edinost

>>Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.<<  (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v prejšnjem prispevku povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda, ki je središče taistega evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  Na začetku našega odlomka je  opomnil kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj drobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan res ni odrešen po svojih delih, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko skupnost. V njej morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso ravno visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi se najdejo tudi ljudje, ki se nam morda zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)  Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost. Poleg nje obstaja en krst, s katerim smo krščeni in posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Za konec pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Dejstvo pa je, da so nekatere zelo daleč od resničnega krščanstva, kakršnega uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, hkrati se imajo za edino pravo cerkev, poleg troedinega Boga pa molijo tudi Marijo in svetnike, se svetopisemski kristjan ne more iti edinosti. O njej se sicer lahko pogovarjamo, kaj več pa ne. Vse, kar se ponuja pod krščansko nalepko, pač ni pristno krščanstvo.


08. oktober 2011

Molitev za moč in spoznanje

>>Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava.

14 Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. 20 Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, 21 njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen. << (Ef 3,13-21)

Pričujoči odlomek je, kot je že zgoraj napisano, vzet iz Pavlovega pisma Efežanom. V njem je apostol Pavel podal molitev, oziroma prošnjo, da bi verniki  dobili od  Boga moč in  spoznanje. Pismo Efežanom je nastalo v zaporu (cf. Ef 3,1.4,1.6,20). Dejstvo, da je bil Pavel zaprt, je lahko v efeški cerkvi povzročilo malodušje, zaradi česar je  apostol prosil za moč in spoznanje za efeške kristjane (v. 13).   

Tu seveda ne gre za fizično moč, niti za kake posebne nadnaravne moči, ampak za okrepitev našega "notranjega človeka", torej človeka, ki živi iz vere in po njej. Besedilo v. 17 ne pomeni, da Kristus že ne bi bival v srcu kristjana, saj je na drugem mestu pisano: "Kristus v vas, upanje slave," (Kol 1,27b) ampak v njej apostol prosi, naj živi v naših srcih Kristus z vso svojo silno in dejavno močjo. Ljubezen je logična posledica žive vere in sad Kristusovega delovanja v kristjanovi notranjosti. Prava pobožnost tudi vodi do globljega razumevanja Boga in njegovih del (v.18). Izrazi: širokost, dolgost, visočina in globočina izražajo neizmerno bogastvo Boga v Jezusu Kristusu. Spoznanje Kristusove ljubezni (v.19) je poseben kristjanov privilegij, ki  končno vodi k napolnitvi z Božjo polnostjo.

Sicer pa, zakaj ne bi namesto te suhoparne razlage še enkrat prebrali izvirnega odlomka?




02. oktober 2011

Evangelizacija kulture?

Jože Ciuha, Pieta na rdečem ozadju
Danes zvečer sem na TV Exodus mimogrede ujel odlomek posnetka maše, ki jo je ob Slomškovi nedelji "daroval" kardinal Franc Rode. Pravzaprav sem ujel tisti del, v katerem je mariborski nadškof Turnšek spregovoril nekaj besed o Slomšku in Mohorjevi družbi, nato pa povedal, da bi bila podobno, kot v Slomškovem času, tudi danes potrebna evangelizacija slovenske kulture. Govorim po spominu, ampak pomembno je bistvo. 

Res je, rimska cerkev pri nas že kar nekaj časa govori o novi evangelizaciji, s katero straši laične in še katere druge kroge, in to po mojem ne brez razloga. Evangelizacija v pristnem in izvirnem pomenu besede sicer ni nekaj, česar bi se moral kdorkoli bati, saj gre pri njej za to, da se oznani evangelij; tisti, kdor ga sliši, ga lahko sprejme, ali pa tudi ne. Evangelizacija v rimskem smislu pa pomeni rekatolizacijo. 

Že pred časom sem pisal o zmedi v zvezi s pojmovanjem evangelija, zlasti v zvezi z zelo razširjeno zahtevo, da je treba evangelij živeti. Tam sem povedal, da se evangelija ne da živeti, ampak oznanjati. Gospod Turnšek je izrazil  še  bolj nesmiselno zahtevo, torej, da je potrebna evangelizacija slovenske kulture.  Ampak kulture ne moremo evangelizirati, pa tudi kultura kot taka ne more evangelizirati. Kulture ne moremo evangelizirati, ker je kultura pojem, pojmom pa ne moreš oznaniti evangelija. Sicer pa je bil evangelij vedno kontra-kulturen, bil je v opoziciji vsem kulturam tega sveta. Če ni bil tak, potem to zagotovo ni bil evangelij. Res je sicer, da se je v Evropi izoblikovalo nekaj, čemur pravimo "krščanska kultura", ampak to ni bil evangelij.  Umetniki, ki so bili kristjani, ali bili s krščanstvom zaznamovani, kot bi rekel kardinal Rode, so ustvarjali pod vplivom krščanstva, ampak močno dvomim, da bi temu lahko rekli evangelij.

Poleg tega Kristus ni ustanovil svojo cerkev, da bi ljudem oznanjala evangelizirano (karkoli že naj bi to pomenilo) slovensko krščansko kulturo, ampak zato, da bi oznanjala evangelij. Ta pa se je v rimski cerkvi očitno izgubil v oblakih kadila in vse mogoče, predvsem kulturne navlake. Pa ga povejmo še enkrat na kratko: "Jezus Kristus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Kdorkoli vanj veruje se ne bo pogubil, ampak že tukaj in zdaj poseduje večno življenje." (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4. Jn 3,16. 1Jn 5,13)





Kitajsko zanimanje za cerkve globalnega Juga

Vir slike: Global South Anglican Online
Pred tednom dni sem pisal o razmerah, v katerih se nahajajo kristjani  v LR Kitajski. Nedavno pa me je presenetila novica, da je minister v državni upravi za verske zadeve LR Kitajske Wang Zuoan letos obiskal nekatere anglikanske cerkvene province v Afriki. Njegovemu povabilu je sledil obisk anglikanskih primasov z globalnega Juga (Afrika, Azija, Latinska Amerika) na Kitajskem, ki je trajal od 30. avgusta do 10. septembra.

Poglavarji krajevnih anglikanskih cerkva z globalnega Juga so že nekaj časa v slabih odnosih z anglikanskimi cerkvami razvitega Severa, zlasti z Episkopalno cerkvijo v ZDA. Moti jih teološki in moralni revizionizem, ki so mu podlegle anglikanske cerkve na globalnem Severu. Kitajska se danes razvija v drugo najpomembnejšo velesilo sveta. Že dolgo izraža jasen interes, da bi dobila pomembnejšo vlogo v državah, ki jih štejemo h globalnemu Jugu. Ko so cerkve v nekdanjih kolonialnih, oziroma neokolonialnih metropolah skrenile s svetopisemske poti, so se cerkve globalnega Juga temu uprle. Zanimivo je, da se je med podpornicami tega gibanja znašla tudi Kitajska, kjer ima še vedno v rokah oblast komunistična partija. Kitajska kot podpornica nosilcev krščanske ortodoksije? Kdo bi si kaj takega mislil pred štiridesetimi leti? No, očitno je danes tudi to mogoče, zlasti, če je treba ponagajati zahodnim imperialistom. Kakorkoli, rezultat take politike utegne biti pozitiven za širjenje evangelija. Kaj ni nekdo  rekel, da piše Bog zgodovino z velikimi krivuljami?

Primase so na Kitajskem sprejeli predstavniki uradnih protestantskih cerkva in vlade. Primasi so na koncu podali  uradno izjavo za javnost, na osnovi katere je nastal tudi ta članek.



01. oktober 2011

Hvaliti se s križem?

 Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. 12 Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. 13 Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. 14 Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. 15 Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. 16 Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom.
  17 Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.
  18 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.    (Gal 6,11-18)

Zgornji odlomek  je pravzaprav zaključek Pavlovega pisma Galačanom. Ta del je, tako smemo sklepati na osnovi besedila 11. vrstice, napisal Pavel lastnoročno, medtem ko je večji del pisma narekoval nekomu drugemu. V tem delu spodbuja vernike, naj ostanejo zvesti evangeliju in naj se ne vračajo nazaj k obredom postave, med katere je sodilo tudi obrezovanje.

Tisti, ki zahtevajo obrezovanje, zanikajo Kristusov križ in posledično vse blagodati, ki izhajajo iz njega. Poleg tega se niti sami ne držijo postave, čeprav zahtevajo od drugih, da se je morejo držati. Vsa apostolova (in naša hvala) je v Kristusovem križu, ne pa v izvrševanju določenih obredov. Križ ima za različne ljudi različen pomen:  "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18) Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem, Bogu sovražen in kot tak nima nobenega dejanskega vpliva in  pomena za apostola. Sama obreza in neobreza sta v času, odkar sta prišla na  milost in resnica po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17) popolnoma brezpredmetni, kajti edino, kar sedaj šteje, je nova stvaritev (cf. Gal 6,15).

Kristus je umrl na križu za naše prestopke in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Z njegovega križa priteka reka milosti, ki prinaša odrešenje vsem, ki verujejo. O teh pravi pismo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17) Ti so tudi pravi in resnični Božji Izrael, ki ga  omenja Pavel v Gal 6,16.

Pripadaš tudi ti temu Božjemu Izraelu?