16. oktober 2011

Edinost

>>Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.<<  (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v prejšnjem prispevku povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda, ki je središče taistega evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  Na začetku našega odlomka je  opomnil kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj drobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan res ni odrešen po svojih delih, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko skupnost. V njej morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso ravno visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi se najdejo tudi ljudje, ki se nam morda zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)  Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost. Poleg nje obstaja en krst, s katerim smo krščeni in posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Za konec pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Dejstvo pa je, da so nekatere zelo daleč od resničnega krščanstva, kakršnega uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, hkrati se imajo za edino pravo cerkev, poleg troedinega Boga pa molijo tudi Marijo in svetnike, se svetopisemski kristjan ne more iti edinosti. O njej se sicer lahko pogovarjamo, kaj več pa ne. Vse, kar se ponuja pod krščansko nalepko, pač ni pristno krščanstvo.


Ni komentarjev: