31/05/2011

Laudate Dominum (Vesperae solennes)



Laudate Dominum iz Slovesnih večernic v čast spoznavalcev, W. A. Mozarta (KV 339). Poje: Phoenix Boy´s Choir. Spremlja Češki komorni orkester virtuozov. Dirigent: Georg Stangelberger. 

Kot sem že objavil, nastopa Phoenix Boy´s Choir  v nedeljo 5. junija v Mariboru.

30/05/2011

Koncert Phoenix Boy´s Choir v Mariboru


VABLJENI na KONCERT

Phoenix Boy´s Choir 
(ZDA)


Nedelja, 05. junij
ob 19.00

Evangeličanska cerkev
v Mariboru
Trubarjeva 1, Maribor

VSTOP prost!







29/05/2011

Michael Nazir-Ali: Trdno se držite

Michael Nazir - Ali (roj. 1949) je bil od leta 1994 do 2009 anglikanski škof v Rochestru (Kent). Rodil se je v Karačiju v Pakistanu, kjer se je šolal, vključno z  dodiplomskim študijem  ekonomije, zgodovine islama in sociologije. Nato je v Angliji študiral teologijo. Najprej je služboval v Pakistanu, kjer je postal škof. Zaradi pritiskov in groženj s smrtjo se je leta 1986 preselil v Anglijo. Leta 2009 je zapustil službo rochesterskega škofa in se upokojil z namenom, da bi pomagal preganjanim kristjanom po svetu. 

Zgornje predavanje, ki ga je imel v ZDA, nosi v izvirniku naslov Hold fast, sporočilo pa je namenjeno Zahodni cerkvi kot taki. V njem izraža svoja stališča do položaja kristjanov in drugih manjšin v islamskih državah, pa tudi do islamskih skrajnežev ter zamisli, da naj bi v Angliji deloma uvedli šerijatsko pravo. Podaja tudi sliko duhovnega stanja v Združenem kraljestvu, Evropi in na razvitem Zahodu kot celoti in kaže na posledice tega stanja v zvezi s širjenjem radikalnih ideologij, kot je islamizem.

Naj vas ne zmoti reklama, ki se bo pojavila pred posnetkom predavanja. Predavanje traja približno 1 uro, 8 minut in 30 sekund.

28/05/2011

On je svet premagal

"Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno."


"To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu." Njegovi učenci so rekli: "Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga." Jezus jim je odgovoril: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal" (Jn 16,23b-33)

Zgornji odlomek je nadaljevanje odlomka, ki smo ga obravnavali pred dvema tednoma (cf. Od žalosti do veselja).

Perikopa za peto nedeljo po veliki noči se  začne z Gospodovo obljubo, da bo dal nebeški Oče njegovim (t. j. Jezusovim) učencem vse, za kar ga bodo prosili v Jezusovem imenu (cf. vv. 23b.24). Še več, Jezus jim je obljubil, da jim Oče tega ne bo dal zato, ker bi ga Jezus prosil, ampak zato, ker jih ima nebeški oče rad  cf. (vv. 26.27). Nekateri te besede razlagajo tako, kot da nam je nebeški Oče pripravljen dati vse, karkoli ga prosimo v Jezusovem imenu, seveda edino pod pogojem, če to tudi trdno verjamemo. Toda v resnici ni čisto tako. Bog uslišuje tiste prošnje svojega ljudstva, ki so njegovim ljudem v resnično korist, ne pa tistih, ki bi jim lahko s stališča večnosti kakorkoli  škodovale.

Obljubo, da pride dan, ko Jezus učencem ne bo več govoril o prispodobah (v. 25) so navzoči razumeli tako, kot da je ta ura že napočila. Izrecno so tudi izrazili vero, da je Jezus prišel od Boga (vv. 29.30). Toda Jezus jim je odvrnil, da ne verjame v trdnost njihove vere: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega." (v. 31b.32a) Zelo razločno jim je povedal, da ga  bodo v odločilnem trenutku vsi zapustili in se razkropili, kar se je kasneje tudi uresničilo. Edino Janez se je v družbi Jezusove matere in še nekaterih žena pojavil pod Jezusovim križem. 

Toda kljub tej napovedi, ki ni bila ravno rožnata, Jezus ni obupal nad učenci. Še več, obljubil jim je, da bodo uživali njegov mir sredi spreminjajočega se in sovražnega sveta, spodbudil jih je, naj bodo pogumni. Ni jim obljubil lahkega življenja, ugodja in bogastva, kot ga obljubljajo teleevangelisti in podobni karizmatiki. Obljubil jim je stisko! Toda Jezus Kristus je tisti, ki je svet premagal (cf. v. 33).  Apostol Janez je napisal: "[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4) Objekt naše vere pa je Kristus (cf. 1Jn 5,5), ki je premagal svet. Le kaj je narobe s svetom? Janez odgovarja: "Poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja." (1Jn 2,16b) Gre za stvari, ki jih ima svet rad, to so "vrednote" sveta, ki pa niso od Očeta! (cf. 1Jn 2,16c) 

Toda Jezus je vse to premagal, zato je apostol Pavel vzkliknil: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil." (Rim 8,37) Se lahko pridružiš Pavlu in isto rečeš zase?



22/05/2011

Vnebovzetje H. Campinga odpovedano za nedoločen čas

Vnebovzetje Harolda Campinga (prirejeno po sliki na Wikipediji
Častiti Harold Camping, eden izmed tipičnih ameriških tele-evangelistov, je na osnovi natančnih "izračunov"  za včerajšnji dan napovedal sodni dan in vnebovzetje cerkve. Kolikor mi je znano, do tega slavnega vnebovzetja ni prišlo, si je pa zato g. Camping prislužil avreolo lažnega učitelja. Menda ne prvič. Glede na starost g. Campinga se lahko zgodi, da je bilo to zadnjič, mož bo namreč kmalu, če je taka Božja volja,  izpolnil 90 let. Če jih bo dočakal 100 in več, kar mu vsi iz srca privoščimo, se lahko zgodi še kako napovedano, a odpovedano vnebovzetje.

Apostol Peter je napisal: "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: 'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2Pt 3,3.4) Harold Camping in podobni dajejo takim orožje v roko. To, da pripada g. Camping eni od karizmatičnih smeri, ki verjamejo v zmoto tipa "left behind eshatologija" ("strokovno" se tej zmoti reče postmilenialistični dispenzacionalizem), je za nas precej slaba tolažba...





21/05/2011

Duh resnice

"[Z]daj [...] odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: 'Kam odhajaš'", temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal." (Jn 16,5-15)

Kot sem že omenil, vsebuje tradicionalni lekcionar od tretje do zadnje povelikonočne nedelje perikope iz Jezusovega govora na zadnji večerji.

Napovedana ločitev apostolov od ljubljenega Učitelja vsekakor ni bila lahka stvar, zato jim je srce napolnila žalost (v.6). Toda, kot pravi Jezus, je bila ta žalost nepotrebna, kajti, dokler je bil on med njimi na svetu, je bil Sveti Duh zadržan. Učlovečeni Božji Sin je  v svojem človeškem stanju istočasno deloval le na enem mestu, prehodil Galilejo, Judejo in še nekatere sosednje pokrajine, ni pa bil istočasno v Rimu ali npr. v Korintu. Ker Sveti Duh ni vezan na določeno telo, lahko deluje kjerkoli (cf. Jn 3,8).  Zato pravi Jezus, da je  za apostole bolje, da  odide k Očetu, in da ga zamenja Sveti Duh - Tolažnik (v.7).

Beseda tolažnik ni ravno  najbolj posrečen slovenski prevod grškega izraza parakletos. Le-ta pomeni nekoga, ki je pozvan na stran nekoga, oziroma nekomu na pomoč. Izraz bi lahko tudi prevedli kot Branitelj, Odvetnik, Zagovornik, Srednik, Pomočnik. Ta je sicer lahko tudi Tolažnik, ampak izraz se mi zdi dokaj medel.

Jezus pravi, da bo Sveti Duh ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe (v. 8).

Glede greha. Čeprav smo vsi grešili in posledično ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23), svet nerad prizna greh. Še več, ta pojem skuša stlačiti nekam v ropotarnico zgodovine in praznoverja. Toda zanikanje obstoja greha še ne pomeni, da greha ni. Kdor ne verjame, naj vzame v roke kak današnji dnevni časnik. Ob novicah o vojnah, krivicah in kriminalu vseh vrst mu bo to najbrž bolj jasno, da je v tem svetu nekaj hudo narobe. V 9. vrstici nam Jezus pojasni vzrok greha: korenina greha je nevera vanj. Nevera ni le to, da je nekdo brezbožen. To ne pomeni niti edino tega, da je nekdo sicer religiozen, a ne v krščanskem smislu. Po svetu hodijo milijoni in milijoni ljudi, ki verjamejo v Jezusa Kristusa, da, prepričani so celo, da je on Božji Sin in Odrešenik, a vendar se nimajo za odrešene. Menijo, da njegovo delo ni tako popolno, da ne bi še oni morali k temu pripomoči s svojimi deli, s čimer teptajo Jezusovo na križu dokončano delo. Apostol Janez piše: "Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi." (1Jn 2,12) Na drugem mestu pa pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Je to tem ljudem premalo jasno, ali preveč nestvarno? Če je slednje, potem nimajo vere v Božjega Sina, čeprav morda v teološkem in zgodovinskem smislu verjamejo v njegov obstoj in delo.

Glede pravičnosti. Kot pravi Calvin, ljudje  dejansko nikoli ne bodo lačni in žejni pravičnosti, ampak jo bodo zavračali, če se ne bodo prej prepričali glede greha. Posameznik ne more napredovati v stvareh evangelija, če se pred tem ne poniža. Do resnične ponižnosti pa pride le, če se prepriča o svojem grehu. Pred Bogom ne premoremo lastne pravičnosti. On je tisti, ki nam  daje  pravičnost, ta pravičnost je torej Božji milostni dar, s katerim nas on na nek način pokrije. Ta dar pa smo prejeli že tedaj, ko je njegov Sin vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4, 25)  Kristus je odšel k Očetu (cf. Jn 16,10) in "je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Da, Kristus je  naša pravičnost! "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus, naša pravičnost, se sedaj za nas prikazuje pred Božjim obličjem. Ker je šel Kristus k Očetu, je naloga Svetega Duha, da prepričuje svet glede resnične  pravičnosti.

Glede sodbe. Kot nam Jezus pojasni v nadaljevanju, je sodba povezana z dejstvom, da je vladar tega sveta obsojen (cf. Jn 16,11). Calvin pravi glede tega, da Sveti Duh prepričuje svet glede sodbe v smislu, da je Kristus premagal kneza hudobije in ga obsodil, ter po svoji zmagi obnavlja svet ter spravlja v red stvari, ki so bile uničene in v razkroju.

V nadaljevanju je Jezus povedal apostolom, da ima še veliko stvari, ki jim jih mora povedati, a da jih v tistem času še ne bi mogli nositi (cf. Jn 16,12), zato je naloga Svetega Duha, da jih bo uvedel v vso resnico (cf. v. 13). Rimskokatoliška cerkev ima Jn 16,13 za dokaz, da ni nič narobe z njenim zakladom vere, ki ga nenehno širi in mu dodaja nove nauke, ki niso osnovani na Svetem pismu, češ, da je Jezus obljubil, da bo cerkev postopoma uvedel v vso resnico. Vsak funkcionalno pismen človek lahko iz prebranega odlomka ugotovi, da Jezus ni govoril o cerkvi na splošno, ampak o apostolih. Oni so bili potem uvedeni v vso resnico, ki so jo nato posredovali naprej.  Zato pravi apostol Juda (Tadej) o veri, da  "je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Jud 1,3b) V kolikor bi razodevanje vere še kar trajalo, kot učijo v RKC, bi bile te apostolove besede brezpredmetne.

Vse, kar je Sveti Duh posredoval apostolom, je prejel od Jezusa, Jezus pa isto prejema od Očeta, oziroma poseduje skupaj z Očetom (Jn 16,14.15). V tem delu je Jezus pokazal na vlogo posameznih oseb Svete Trojice, kar pa  že zasluži obravnavo v posebni temi.



14/05/2011

Od žalosti do veselja

"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel" (Jn 16,16-22)

Apostol Janez je edini evangelist, ki ni opisal Jezusove postavitve zakramenta Gospodove večerje, po drugi strani  pa se je bolj posvetil Jezusovim besedam na zadnji večerji, kot pisci sinoptičnih evangelijev. Zgornja perikopa predstavlja kratek odlomek iz Jezusovega govora.

Kot je razvidno iz reakcije učencev, jim tedaj ni bilo niti najmanj jasno, kaj hoče Jezus povedati z besedami: "Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli," zato se je med njimi vnela živahna debata. Njihova pozornost je bila namreč usmerjena v popolnoma drugo smer, kajti pričakovali so nastop mesijanskega kraljestva, in da naj bi Jezus vsak čas odkupil Izrael (cf. Lk 24,21), ne pa odšel nekam v neznano.  Gospod jim je pravzaprav zelo neposredno povedal, da bo v kratkem prišel čas, ko ga ne bodo videli, nato pa čas, ko ga bodo znova videvali, vse do vnebohoda. Napovedal jim je tudi, kaj se bo zgodilo, ko bo moral pretrpeti smrt: "Vi boste jokali in žalovali, svet pa  bo ob tem prav židane volje." (cf. Jn 16,20) 

Te besede so se uresničile že čez  nekaj dni: Jezus je pretrpel mučno in sramotno smrt na križu, apostoli so se razbežali in žalovali v svojih skrivališčih, svet okoli njih pa se je zabaval in naslajal nad tem, kar se je zgodilo z našim Gospodom: "No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš,  stopi s križa in se tako reši." In še: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti.  Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali." (Mr 15,30-32)

Malo pozneje se je uresničila tudi njegova primerjava njihove žalosti z žalostjo žene pred porodom in po njem. Kakor se žalost žene, ki jo je strah porodnih bolečin, po rojstvu otroka spremeni v veselje, enako bodo tudi apostoli po Jezusovem vstajenju doživeli veselje, ki jim ga nihče ne bo mogel vzeti. 

Evangeljsko krščanstvo je vesela vera, kajti evangelij nas uči, da nas  je Kristus prišel odrešit greha in večnega pogubljenja in vstal zaradi našega opravičenja. Evangelij ni, kot nekateri menijo, bergla, s pomočjo katere bi se mi ubogi črvi nekako pririnili skozi življenje.  Evangelij pomeni, da je Bog nekaj velikega storil za nas, rezultat tega pa je  osvoboditev in veselje.Tega nam nihče ne more vzeti.



10/05/2011

Pazite, da ne naredite iz Kristusa Mojzesa

 Pazite torej, da ne naredite iz Kristusa Mojzesa, kakor da ni Kristus počel nič drugega, kot učil in skrbel za zgled, kar počnejo tudi ostali svetniki, kot da je evangelij preprosto učbenik za učenje postave. Zatorej je treba razumevati Kristusa, njegovo besedo, dela in trpljenje na dva načina. Prvič, kot zgled, ki vam je predstavljen ter mu morate slediti in ga posnemati, kot pravi sv. Peter v 1 Pt 4*: "Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled." Ko torej vidite, kako on moli, se posti, pomaga ljudem in jim izkazuje ljubezen, bi morali tudi vi ravnati enako, tako pri sebi kot za svojega bližnjega. Ampak to je le majhen del evangelija, ki mu na tej osnovi  niti ne moremo reči evangelij. Na tej ravni vam namreč Kristus ne more biti nič kaj bolj v pomoč kot kak drug svetnik.  Njegovo življenje ostaja njegova last in vam nič ne daje. Na kratko: ta način [da torej razumemo Kristusa le kot zgled] ne ustvarja kristjanov, ampak hinavce. Kristusa je treba razumevati na dosti višji ravni. Čeprav je  ta višja raven zelo dolgo veljala kot nekaj najboljšega, so o njej le redkokdaj pridigali.  Najpomembnejša zadeva in temelj evangelija je, da  Kristusa, preden ga vzamete za zgled, sprejmete in spoznate kot dar, kot darilo, ki vam ga Bog poklanja kot vašo last.  To pomeni, da ko vidite ali slišite, da Kristus nekaj dela ali trpi, ne dvomite, da sam Kristus, s svojimi deli in trpljenjem, pripada vam.  Na to se lahko enako trdno zanesete, kot da ste to vi sami storili, oziroma enako, kot da ste vi Kristus.  Vidite, to je tisto, kar pomeni imeti pravo razumevanje evangelija, oziroma prekipevajoče Božje dobrote, ki je  ne prerok ne apostol ne angel nikoli  ni zmožen v polnosti izraziti in je nobeno srce ne more ustrezno doumeti in se ji načuditi. To je velik ogenj Božje ljubezni do nas, po katerem prejmeta srce in vest srečo, varnost in zadovoljstvo. To je tisto, kar pomeni oznanjevanje krščanske vere. Ravno zato se tako oznanjevanje imenuje evangelij, kar pomeni po naše veselo, dobro in tolažilno oznanilo. Ravno zato pravimo apostolom dvanajst oznanjevalcev.

 (Martin Luther) 


*Točneje: 1Pt 2,21. V 1Pt 4 je ta tematika sicer zajeta, a bolj posredno.

08/05/2011

Intervju z dr. Jožetom Trontljem


V včerajšnji sobotni prilogi Dela je bil objavljen intervju Jasne Kontler - Salamon z dr. Jožetom Trontljem, ki je bil znova izvoljen za predsednika SAZU. Dr. Trontelj je, kot je zapisano v njegovem kratkem življenjepisu, "član komisije za biomedicinske raziskave na ljudeh pri usmerjevalnem odboru Sveta Evrope za bioetiko (CDBI) in mednarodnega odbora za bioetiko Unesca. Sodeloval je pri izdelavi oviedske konvencije, mejnika v evorpski in svetovni bioetiki." 

Ker se intervju vsebinsko ukvarja tudi z etičnimi problemi in dilemami, se mi je zdelo prav, da objavim povezavo do članka na spletu.

Jože Trontelj: Vrednote so večkrat le preoblečeni interesi >>>



07/05/2011

Dobri pastir

"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10,11-16)

V teh nekaj stavkih se je naš Gospod poistovetil z dobrim pastirjem. Primerjava Boga s pastirjem ni bila nekaj novega. Srečamo jo na primer v 23. in 80. psalmu, pri preroku Izaiju 40,11, v Jeremiju 23,1 ss. 31,10 in še kje, najbolj izrazito pa v 34. poglavju Ezekijela. 

Poglavje Ez 34 se začne z obtoževanjem Izraelovih pastirjev, oziroma verskega in političnega vodstva Izraela: "Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč:  Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod BOG: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede" (Ez 34,1.2) Voditelji ljudstva so se v Izraelovem času obnašali podobno kot najemnik, o katerem govori Jezus. Namesto da bi skrbeli za ljudstvo, ki jim ga je Bog zaupal, so skrbeli sami zase. Najemnik je oseba, ki opravlja svoje delo za denar, ne  zato, ker bi ga to delo posebej veselilo, oziroma zato, da bi komu zares pomagal. Delo z ljudmi in za ljudi  je še posebej pomembno, zato je tudi pomembno, da tega dela ne opravljajo "najemniki", ki svoje delo opravljajo rutinsko, v težavah pa se umaknejo.

Obtožbam in grožnjam  na račun pastirjev sledi v Ez 34,11.12 Božja obljuba: "Da, tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne." Bog je torej obljubil svojemu ljudstvu, da se bo, ker so pastirji zatajili, sam poiskal svoje ljudstvo, ga rešil in poskrbel zanj. Jezus Kristus je tiste vrste dobri pastir, ki je svoje ovce rešil njihovega greha, tako da je dal svoje življenje zanje (cf. Jn 10,11). V nadaljevanju Bog preko preroka Ezekiela natančneje pove, preko katere osebe bo izvršil svojo obljubo: "Postavil bom čeznje enega pastirja, da jih bo pasel, svojega služabnika Davida. Ta jih bo pasel, ta jim bo pastir. Jaz, GOSPOD, bom njihov Bog in moj služabnik David bo knez sredi med njimi. Jaz, GOSPOD, sem govoril." (Ez 34,23.24) David je bil tedaj že davno mrtev, zato je mišljen naslednik iz njegove hiše. Gre torej za mesijansko obljubo, Mesija pa je Kristus. 

Jezus Kristus je tisti, na katerem so se izpolnile mesijanske obljube prerokov, on je resnični dobri pastir, ki je dal življenje "za ovce." Njegova na križu izvršena žrtev učinkuje na eno samo kategorijo ljudi, na tiste, ki jih Gospod imenuje "moje ovce". Ta termin iz živinoreje se  zdi  danes  mnogim naravnost pohujšljiv. Zakaj je Jezus primerjal svoje ljudi z ovcami, in ne s kakimi primati, sem že  pisal v sestavku Izgubljeno in najdeno, zato tega na tem mestu ne mislim ponavljati. 

Ob neki drugi priložnosti, na prazniku tempeljskega posvečenja, je Gospod navedel še nekaj stvari, ki so značilne za  "njegove ovce":  "Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke."  (Jn 10,27-29) Kdor je Kristusov, posluša Kristusov glas in hodi po Kristusovih stopinjah. Gospod je tisti, ki jim daje večno življenje. Tu so mišljene osebe, ki vztrajajo na Gospodovi poti. Temu se reče stanovitnost ali vztrajnost svetih. Na svetu in izven njega ni sile, ki bi mogla iztrgati Božjega otroka iz Kristusove roke. Zmotno je mišljenje tistih, ki govorijo, da lahko odpadeš od Kristusa. Kdor odpade, Kristusu nikoli ni zares pripadal. Gospod sam je povedal, da je nebeški Oče tisti, ki mu je izročil določene ljudi, in da ni sile, ki bi jih lahko iztrgala iz Očetove roke. Kadar in kogar Bog rešuje, takrat in tega zanesljivo reši. Jezus Kristus ni kot najemnik, ki zbeži v trenutku nevarnosti. Da bi odrešil svoje ovce, je prelil svojo lastno kri. To so tisti, ki se jim je Gospod dal po milosti spoznati, kajti on jih je prvi spoznal, očistil vsega blata in vse nesnage ter jih že v tem življenju na nek način prestavil v svoje kraljestvo. 

V Jn 10,16 je Jezus povedal, da ima "še druge ovce, ki niso iz tega hleva". Mnogi to stvar narobe razlagajo, ko pravijo, da obstajajo poleg kristjanov še drugi, ki naj bi jih Gospod odrešil. Pa ni ravno tako. Jezus je namreč  govoril te besede Judom, ne kristjanom, saj kristjanov tedaj še ni bilo. Nekateri Judje so sprejeli vero vanj, torej so bili odrešeni. Druge ovce pa so ljudje izven judovstva, ki so sprejeli vero, torej tisti, ki so jim rekli goyim (po naše  pogani) in so tudi odrešeni. Naš dobri pastir je spravil z nebeškim Očetom tako  ljudi iz judovstva, kot  ljudi iz poganstva, ali, kot je napisal apostol Pavel: "Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef  2,17.18) Kristus je torej iz nas, ki smo bili daleč in iz tistih, ki so bili blizu, naredil eno samo (zdaj že moremo reči: krščansko) ljudstvo, saj nam je dal svoj mir in obojim omogočil neposredni dostop k nebeškemu Očetu. 

Hvala Bogu, ki je izpolnil obljubo, poslal in nam dal Odrešenika v osebi svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je naš dobri pastir. On vabi: "Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam." (Mt 11,29)

06/05/2011

J. C. Ryle: Ne čudite se, če vas svet sovraži

John Charles Ryle
V naših mislih se zavedajmo dejstva, da mora iti resnični kristjan skozi veliko stisk, da pride  v Božje kraljestvo. (cf. Apd 14,22) Zanj najboljše stvari šele pridejo. Ta svet ni naš dom. Če smo zvesti in odločeni Kristusovi služabniki, nas bo svet zagotovo sovražil,  kot je sovražil našega Učitelja. Usmiljenje bo vedno na tak ali drugačen način preganjano. Nikakršna konsistentnost v ravnanju, četudi brezhibna, nobena značajska dobrota in prijaznost, četudi še tako osupljiva, ne pomaga verniku pred nenaklonjenostjo sveta, dokler živi. Neumno je biti ob tem presenečen. Godrnjati nad tem je izguba časa.      To je del križa, ki ga moramo potrpežljivo prenašati. Kajnovi otroci bodo sovražili Abelove otroke, dokler bo trajal svet. Janez pravi: "Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." "Če vas svet sovraži," govori Gospod, "Vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži." (1Jn 3,13. Jn 15,18.19)


 Vir >>>>>>>



04/05/2011

Sv. Ciprijan o Kristusovi potrpežljivosti

Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, pa nas, preljubi bratje, ni tega samo z besedami učil, marveč je tudi v dejanju spolnjeval. In ker je rekel, da je prišel iz nebes zato, da bi vršil Očetovo voljo, je med drugimi čudovitimi krepostmi, s katerimi je razodeval božje veličastvo, na svoji trpljenja polni poti tudi zmeraj kazal Očetovo potrpežljivost. Sploh je vsa njegova dejanja od njegovega prihoda dalje spremljala potrpežljivost in jim vtisnila svoj pečat. Najprej, ko je božji sin prišel s svojega nebeškega veličastva na zemljo, ni imel za prenizko, da si je nadel človeško meso in vzel nase tuje grehe, ko sam ni bil grešnik. Za čas je odložil nesmrtnost in hotel postati umrljiv, da bi bil, dasi nedolžen, za odrešenje grešnikov umorjen. Gospod se dá hlapcu krstiti, in da bi dal odpuščanje grehov, hoče umiti svoje telo v kopeli prerojenja. Štirideset dni se posti, ki drugim daje obilno jesti, lačen je in glad čuti, da bi se z nebeškim kruhom nasitili, kateri so bili lačni besede in milosti. S hudičem, ki ga skuša, se spoprime in zadovoljen, da je premagal tako hudega sovražnika, ga zavrne samo z besedami. Učencem ni oblastno gospodoval kakor hlapcem, marveč jih je dobrotljivo in krotko z bratsko ljubeznijo ljubil. Ponižal se je in apostolom celo noge umil, da bi s svojim zgledom dal nauk, kakšen bodi hlapec s sebi enakimi tovariši, ko je Gospod s hlapci tako ravnal. Ne čudimo se, da je s poslušnimi tovariši tako ravnal, ko je zmogel celo to, da je Juda do zadnjega dolgo trpel in prenašal, jedel s svojim neprijateljem, poznal sovražnika med svojimi, pa ga ni javno razkril, ni zavrnil izdajalčevega poljuba. In kako ravnodušno, kako potrpežljivo je prenašal Jude! Neverne je s prigovarjanjem spreobračal k veri, nehvaležnim prijazno stregel, njih ugovorom pohlevno ugovarjal, s prevzetnimi milo ravnal, preganjalcem se ponižno vdal in do ure, ko je na križu trpel, skušal zbirati okrog sebe morilce prerokov in upornike zoper Boga.


Sad potrpežljivosti 6.  Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, Drugi del.  Ljudska knjigarna, Ljubljana 1942. S. 222-223.

02/05/2011

Smrt Osama bin Ladna. Kaj pa zdaj?

Napad na cerkev v Gujranwali v Pakistanu, 30. 4. 2011
Ob smrti Osama bin Ladna si je oddahnil  velik del sveta. O njej je svetovno javnost prvi obvestil predsednik ZDA osebno. Politiki iz zahodnih držav so izražali zadovoljstvo in olajšanje. Voditelji držav seznanjajo svoje državljane s stopnjo varnosti, ki naj bi jo uživali po tem dogodku, saj je pričakovati povračilne ukrepe Al Kaede. Na televiziji smo lahko tudi videli pretirano veselje, da pravo huronsko navdušenje nekaterih ljudi, ki so ga izražali ob novici o uboju voditelja teroristov. Sam ne vidim nobenega razloga za tovrstno veselje, ne glede na to, kakšen je bil ta človek in za kakšnega ga ima svet. Konec koncev je bil tudi Osama bin Laden človeško bitje in si po smrti zasluži pieteto. Seveda se strinjam, da je treba terorizem nekako izkoreniniti, njegove izvajalce pa ustrezno  kaznovati, a nisem čisto prepričan, če bo iz te moke kaj dosti kruha; bojim se, da bo iz vsega skupaj   kvečjemu nastala kakšna tolažilna žemljica.

Kaj je bilo sploh s tem dejanjem storjeno? Ubiti jim je uspelo človeka, ki je bil voditelj in za mnoge simbol gibanja. Ampak s simboli je križ, kajti za nekatere je simboliziral zlo, za druge pa dobro. Glede na organiziranost omrežja Al Kaede ta uboj najbrž ne pomeni kaj dosti, saj posamezni deli mreže delujejo povsem avtonomno. Smrt simbola gibanja lahko  v začetnem obdobju prinese večji ali manjši psihološki šok za samo gibanje, ampak na mesto enega vodje lahko pride drugi. Za gibanjem stoji namreč določena ideja, oziroma splet idej, toda le-teh ni mogoče ubiti s puškami, bombami ali raketami. Apostol Pavel je o tem povedal takole: "Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih." (Ef 6,12) Zahodnjaki, ki se ukvarjajo z islamskim svetom, zelo slabo poznajo idejno ozadje stvari, ki se tam dogajajo. Nekateri vse skupaj zreducirajo na socialo, drugi na psihologijo, spet tretji na kako tretjo vrsto posplošenih sodb ali predsodkov ("Mi dobri, oni zli!"). Po mojem skromnem prepričanju bo ta zadeva še dolgo trajala in povzročala sive lase pametnim zahodnjakom. 

S samo smrtjo bin Ladna je bila storjena najslabša možna usluga kristjanom v islamskih državah. Glede na to, da so povprečnemu Pakistancu predsednik Obama, prvi minister Cameron ali kak navaden slovenski smrtnik Dizma, ki piše na tem spletniku, nedosegljivi, se bo tak povprečni Pakistanec lotil lokalne krščanske skupnosti, ne glede na to, da pakistanski kristjani ravno tako govorijo urdu ali kak drug lokalni jezik, in da so državljani Pakistana. Grešnega kozla, na katerega se bodo spravili, imajo torej pri roki. 


Za nadaljnje branje priporočam naslednje:




01/05/2011

In memoriam David Wilkerson



V sredo 27. aprila je preminil David Wilkerson. Umrl je v prometni nesreči, ki se je pripetila  na območju Teksasa. Pastor David je pripadal binkoštni cerkvi in je avtor uspešnice The Cross and the Switchblade (v slovenskem prevodu: Na življenje in smrt). Ustanovil je World Challenge Ministries in vodil cerkev na Times Squaru v New Yorku. Pri svojem zgodnjem delu v tem velemestu se je ukvarjal z mladostniškimi prestopniki in narkomani.

Bil je človek vere ter molitve in je ostro nasprotoval deviacijam ameriškega health-and -wealth karizmatičnega "krščanstva".

Več na tej povezavi >>>>>

 Ob tej priložnosti objavljam povezavo do posnetka njegove pridige A Call to Anguish, v kateri govori kritično o stanju in stranpoteh krščanstva v ZDA ter kliče k žalosti, ki bi pripeljala k pravemu spokorjenju. Pridiga je izrazito čustveno obarvana, zato upam, da ne bo to za koga moteče. V naših krajih smo namreč bolj vajeni suhoparnih in anemičnih govorov.

Hvala Bogu, ki je tako silno uporabljal brata Davida pri delu za svoje kraljestvo. On je njegov plačnik, on ga je povabil v svoje kraljestvo: "Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!" (Mt 25,21)

Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: "Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi."  (Raz 14,13)