25/06/2011

O medsebojni ljubezni

Perikopa, ki v tradicionalnem lekcionarju služi kot prvo berilo za jutrišnjo nedeljo (1. nedeljo po Sveti Trojici), je vzeta iz 1. Janezovega lista 4, 7-21

Apostol Janez spodbuja v tem odlomku  kristjane k pristni medsebojni ljubezni. Kdor je rojen iz Boga, torej tisti, ki je bil nanovo rojen, je sicer res odrešen po veri, toda eno od zunanjih znamenj novega rojstva je bratska ljubezen.

Ta ljubezen pravzaprav ni nekaj, kar bi mi mogli proizvesti sami iz lastne moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zelo preprosta stvar: Bog nas ljubi in je svojo ljubezen do nas izrazil in dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja  v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b).  Izrek, da je Bog ljubezen, je danes zelo popularen. Tisti, ki ga jemljejo izven konteksta, po drugi strani pozabljajo na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24) To dokazuje tudi evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju, o kateri sem pisal lani.

Da smo res v Bogu, spoznavamo po svetem Duhu, ki nam ga je dal.  Božja ljubezen, ki nam je bila dana,  ima še eno pomembno lastnost; to je, da iz nas izganja strah: "V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni." (1Jn 4,18). Religija je stvar strahu, vera pomeni zaupnost do Boga, ki smo je deležni po ljubezni, ljubezen pa izganja strah. Kdor je v Kristusu, se mu ni treba bati kazni. Strah je povezan z nevero, ljubezen pride po veri.

 In še opomin: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal. Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl." (vv. 8a.20) Dokaz za pristnost naše vere je torej odnos do bratov in sester, oziroma ljubezen.




24/06/2011

Že spet ta država!?

Vir slike: Wikipedija
Tega zapisa sem se lotil ob dvajsetletnici samostojne Slovenije. Pri tem me zlasti zanima, kakšen odnos naj bi imel kristjan do institucije, imenovane država. Tu ne mislim države v smislu državnega ozemlja s pripadajočim prebivalstvom, ampak odnos do upravljanje z državo ter do državne oblasti. 

Od kod in zakaj država?  O tem obstaja več teorij. Ena od njih je marksistična. Po njej je država orodje izkoriščevalskih družbenih razredov, s katerim si pomagajo pri eksploataciji podrejenih in izkoriščanih družbenih razredov. Engels pravi, da je država oficielni predstavnik družbe, ko pa bo postala dejanski predstavnik vse družbe, naj bi samo sebe naredila za odveč. Tisti, ki smo živeli v državi, ki so jo vodili s pomočjo marksistične ideologije, smo se lahko iz prve roke prepričali, da država ni ravno odmirala, ali postajala odveč, ampak je zlezla v vse pore družbe.

Rimski komediograf Plavt je rekel, da je človel človeku volk, kar je pozneje ponovil tudi Thomas Hobbes. Ta trditev je po mojem mnenju kar ustrezna diagnoza dejanskega človeškega stanja, ki se ji v svetopisemskem jeziku reče greh. Država ne bi bila potrebna edino, če bi bili ljudje brezgrešni, pa niso, torej je obstoj države ena od posledic greha, ni pa nujno ena hujših posledic.

Glede kristjanovega odnosa do oblasti, oziroma države, je apostol Pavel  v Rim 13, 1-7 zapisal naslednje: 
"Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast" 

 Zdaj pa secirajmo zgornji sestavek.
  1. Vsaka oblast je od Boga. V času, ko je Pavel pisal pismo Rimljanom, se rimska oblast ni kaj prida ukvarjala s kristjani. Rimska država je z razvejano mrežo cest in z vojsko skrbela za varnost državljanov, kar je tudi omogočalo razširjanje evangelija po obsežnem cesarstvu. Po drugi strani se je Pavel zavedal, da je tudi slaba oblast boljša od nikakršne oblasti, oziroma brezvladja. Kot primer lahko vzamemo trenutno stanje v Somaliji ali stanje nekaj let nazaj v Liberiji, kjer so v stanju popolnega brezvladja mladoletniške milice terorizirale prebivalstvo. 
  2. Kdor se upira oblasti, se upira Božjemu redu in si nakoplje obsodbo (v. 2). Celo slab red je boljši od nobenega reda (o čemer je bilo govora v 1. točki), saj "Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (1Kor 14,33) Apostol odvrača kristjane od uporništva, ker jih lahko le-to privede do obsodbe. Rimska oblast pa glede teh reči ni bila ravno nežna.
  3. Oblast je Božja služabnica in se je ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak, kadar delamo hudo. Kot sem že prej omenil, kristjani v najzgodnejšem obdobju še niso imeli posebnih težav z rimsko oblastjo. Namen oblasti naj bi bila skrb za red in pravičnost, za kar so Rimljani dokaj dobro poskrbeli. Pavel kot rimski državljan je užival zaščito rimskega prava in se je mogel s ponosom sklicevati na dejstvo: "Romanus sum," ki mu je to zaščito tudi omogočalo. Mestni redarji v Filipih so ob neki priložnosti pretepli Pavla in Sila ter ju vrgli v ječo. Ko so prišli po njiju, se je Pavel skliceval na svoje državljanske pravice:  "Toda Pavel je sporočil redarjem: 'Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!' Redarji so te besede sporočili oblastnikoma. Le-ta sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana.  Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta." (Apd 16, 37-39) Kristjanu se torej v odnosu do oblasti ne sme napravljati kot neka tutka, ampak se sme upravičeno sklicevati na svoje pravice. Ko so ob neki drugi priložnosti hoteli prebičati Pavla, se je spet skliceval na svoje rimsko državljanstvo (cf. Apd 22,21-29). 
  4. Plačevati je treba davke in izpolnjevati obveznosti. Kristjan je dolžan plačevati davke in biti poslušen oblasti v čisto zemeljskih stvareh. Tudi Jezus je v zvezi s plačevanjem davkov rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega." (Mr 12,17) Mi sicer nimamo cesarja, ampak smisel je isti: cesar simbolizira državno oblast. Toda ta poslušnost ni absolutna, kadar gre za zadeve, ki so v nasprotju s Kristusovim verskim in etičnim naukom. V teh primerih je kristjanova dolžnost, da pove državi enako, kot je oblastnikom povedal apostol Peter: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29) Nobena država se nima pravice postavljati nad kristjanovo vestjo! Država ne sme delovati kot malik. Iz bližnje preteklosti poznamo tri totalitarne sisteme, ki so malikovali državo: fašistični, nacistični in realsocialistični. Država še zdaleč ni nekaj absolutnega, kajti države prihajajo in odhajajo. Kdor ne verjame, naj si ogleda zgodovinske karte Evrope leta 100, 1000, 1500, 1900, 1930, 1960 in 2010. Lahko tudi katero od naštetih opusti, ali si pogleda take iz drugih let.
Kaj pa demokracija? O tem sistemu je Churchill nekoč povedal, da je sicer zelo slab sistem, a boljšega da še nismo iznašli.  S tem mnenjem se zelo strinjam. Seveda pa tudi demokracija ni ravno vsemogočna, kakor bi si mnogi želeli. Modri Salomon je rekel: "Kjer ni izvedenosti, ljudstvo propada, kjer je veliko svetovalcev, je blaginja." (Prg 11,14) s tem izrekom se kar strinjam, pred "svetovalcev" pa bi še za vsak primer  dodal: modrih in poštenih. Na drugem mestu pa je zapisal: "Ko vladajo krivični, se množi greh, pravični pa bodo videli njihov padec." (Prg 29,16) Res je, tudi to se dogaja, čeprav včasih na daljši rok, kot bi si kdo želel. Tudi v demokraciji upravljajo nepopolni ljudje, zato ne more biti popolna. Volitve v demokraciji pa vsaj omogočajo menjavo zakonodajne in izvršilne  oblasti, ko se le ta "iztroši", kar takim družbam omogoči večjo dinamičnost.

Sv. Pavel pa nam vsem skupaj polaga na srce še nekaj: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho." (1Tim 2,1.2) Glede na to, da so danes kralji v glavnem  nekako iz mode, lahko ta samostalnik v praktičnem življenju nadomestimo s predsednikom ali s kom podobnim, pomen pa ostane isti: kristjan naj moli za oblastnike, ne glede na to, kakšni so. 

Kristjani smo razpeti med dvema domovinama, ena je v nebesih, oziroma, kakor je pisano: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20), ker pa bivamo v telesu, imamo tudi zemeljsko domovino. Za slovenskega kristjana je ta domovina Slovenija. Svojim bližnjim in naši zemeljski domovini smo dolžni po svojih močeh služiti duhovno in materialno. Ob njeni dvajsetletnici naj Bog blagoslovi Slovenijo in vse, ki v njej prebivajo! Da ne bomo sebični: naj se ta Blagoslov razlije na vse narode in  ljudstva sveta!




23/06/2011

Wilhelm Busch: Zakaj Bog dopušča zlo?

svetu se dogajajo strašne stvari. In zato se ljudje sprašujejo: Kje je Bog? Zakaj on to dopušča? Zakaj ob vseh teh strahotah molči? In tako lahko pridemo do nevarne misli: Morda pa res ni Boga? Mogoče so nebesa prazna? Mogoče je ateizem vseeno pravilen?



KLIKNI za dostop do  brošure  [>>]

16/06/2011

Mladinski tabor, Hodoš, 27.-31.7. 2011


Nekaterih stvari ni mogoče zguglati! 
Ali pač?
 
  
Organizatorji: Evangeličanska cerkev Murska Sobota in Društvo ZvEŠ

Kontakt:        eco.ms(at)siol.net za dijake
                        info(at)zves.si za študente

                        http://www.evangelicanska-cerkev.si/
                        http://www.zves.si/






12/06/2011

Psalm 121


                     Poje zbor katedrale sv. Pavla v Londonu

Psalm 121 - Slovenski standardni prevod:

Svoje oči vzdigujem h goram:
od kod bo prišla moja pomoč?
Moja pomoč je od GOSPODA,
ki je naredil nebo in zemljo.

Naj ne da, da bi tvoja noga omahovala,
tvoj varuh naj ne dremlje.
Glej, ne dremlje, ne spi,
Izraelov varuh.

GOSPOD je tvoj varuh,
GOSPOD je tvoja senca,
nad tvojo desno roko.
Podnevi te ne bo udarilo sonce,
ne luna ponoči.

GOSPOD te bo varoval vsega hudega,
varoval bo tvoje življenje.
GOSPOD bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje,
od zdaj in do večnosti.

11/06/2011

Binkošti 2011

"Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi;  jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel."  Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: "Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?" Jezus je odgovoril in mu rekel: "Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. 
To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.  Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče." (Jn 14, 15-31a)

09/06/2011

Protestantska etika za 21. stoletje


  


V sredo, 15.06.2011 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje


mag. Leona Novaka in prof.dr. Jähnichena

na temo

»Protestantska etika za 21. stoletje«.




Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.










08/06/2011

Kateri praznik?

ubi Slouenzi! Letošnji dan Primoža Trubarja, ki so ga lani s tolikšnim pompom   razglasili  v parlamentu za državni praznik, je izzvenel nekam v prazno. Res je sicer, da ta praznik ni dela prost dan, s čimer se popolnoma strinjam. Toda, če gre za državni praznik, bi lahko vsaj kje visela kaka zastava, ampak nič. Nekaj dni nazaj sem sicer dobil elektronsko pošto, v kateri smo bili prejemniki "vljudno vabljeni", da se udeležimo proslave, ki je danes potekala v državnem zboru in še ene, ki se bo kmalu pričela odvijati na Rašici. Toda tu je šlo za neuradno sporočilo, ki bi lahko bilo tudi netočno.

Ko sem šel stvar preverjati na spletu, nisem na to temo našel ničesar. Spletna stran Slovenskega protestantskega društva o tem modro molči, tudi spletna stran zavoda Trubarjevi kraji ni glede tega nič kaj bolj gostobesedna, ali pa sem kaj spregledal. Res je, da težko spregledaš stvari, na katere se koncentriraš. Pa mi danes zjutraj pade v glavo ideja, da zadevo preverim tudi na spletni strani državnega zbora. Glej, čudo, tam sem končno našel  javno objavljeno vabilo na proslavo. Nato sem se lotil raziskovanja, kaj piše na spletu o današnjem dnevu. Skoraj vse, kar sem našel, je bil lanski sneg, le na spletni strani radia Triglav Jesenice je pisalo nekaj svežega o tem prazniku. Da ne bom krivičen, po končani proslavi je tudi v Dnevniku izšel en članek o proslavi in o slavnostnih besedah, ki so bile tam izrečene.

Ne vem, zakaj se gremo pri nas praznik, ki je skorajda skrivnost, proslave v njegovo počastitev pa potekajo napol v ilegali. Kateri motivi so vodili tiste, ki so ta praznik predlagali in na koncu uzakonili, zdaj pa je pristal nekje v popolnem zakotju? Konec koncev že imamo dan reformacije in se mi tovrstno podvajanje ne zdi najbolj potrebno. Očitno se tudi njim ne zdi. Toda, zakaj so si potem izmislili ta praznik? 



07/06/2011

Ob dnevu Primoža Trubarja

Za vse Slovence prosim
milosti, miru, usmi-
ljenja in pravega spoznanja Boga
po Jezusu
Kristusu*

S temi besedami je Primož Trubar nagovoril Slovence v svojem prvem katekizmu, ki je izšel leta 1550. Te besede, ki so bile napisane pred davnimi 461 leti, so še danes enako aktualne, kot v času, ko so bile prvič objavljene.

V tem nagovoru, ki je prošnja, oziroma molitev, prosi Trubar na prvem mestu za milost. Brez milosti, ki jo ponuja Bog, namreč ni mogoče doseči opravičenja pred neskončno Božjo pravičnostjo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24)  

Naslednja stvar, za katero je prosil Trubar, je mir. S tem zagotovo ni mislil miru, ki ga daje ta svet, ampak mir, ki prihaja od Boga. O tem miru je Jezus povedal svojim apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27)

Tretja stvar, ki jo omenja Trubar, je usmiljenje. Psalmist Asáf pravi: "Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni." (Ps 79,8) Tudi Trubar se je zavedal, da brez Božjega usmiljenja ni pomoči našim človeškim slabostim. Enako kot Pavel, je tudi Trubar zelo dobro vedel, da naše zveličanje "ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče (v pomenu: "ki se trudi". Op. Dizma), ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16) To usmiljenje je hotel Trubar Trubar priklicati na Slovence.

Četrta stvar, za katero prosi Trubar, je pravo spoznanje Boga. Ljudje so imeli v vseh časih določeno spoznanje Boga, ki pa v večini primerov ni bilo pravo. V Trubarjevem času so imeli na Slovenskem več ali manj vsi ljudje nekakšno spoznanje Boga, a je bilo močno deformirano, saj je srednjeveška cerkev oznanjala zveličanje po veri in po delih, mešala evangelij s postavo ter enačila pojma opravičenje in posvečenost, kar počne večinska cerkev v naših krajih še danes. To pa je precej daleč od pravega spoznanja Boga, o katerem govori Trubar. Lahko bi torej rekli, da pomeni prošnja za pravo spoznanje Boga prošnjo za dejansko notranjo reformacijo vsakega posameznika. Trubar ne prosi za neko brezoblično maso, ampak za vse Slovence, torej za vsakega posameznika. Bog rešuje posameznike, ne skupin ali kolektivov. Ti posamezniki se povezujejo v cerkev, ki potem ni le zbir posameznikov, ampak je več kot le to.  Ampak to je že druga tema. 

Petič, Trubar prosi Boga Očeta po Jezusu Kristusu. Kristus je tisti, ki je prišel na svet odrešit grešnike, na zemlji je živel brezgrešno življenje, bil usmrčen s sramotno smrtjo na križu, kjer je prevzel vse dolgove, ki jih ima njegovo ljudstvo do nebeškega Očeta in na koncu vstal za naše opravičenje. "Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus je tisti, ki posreduje za nas. On sam je rekel, naj prosimo po njem, oziroma v njegovem imenu: "Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno." (Jn 16,24) 

Ker je Trubarjeva prošnja še vedno enako aktualna, kot je bila ob svojem nastanku, tudi jaz prosim isto za vse, ki boste to brali in za vse ljudi v naših krajih in po svetu. Naj bo dan Primoža Trubarja vsem v blagoslov!

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

04/06/2011

Spodbuda in opozorilo

"Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni;  in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. 

To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal."  (Jn 15,26-26,4a)


Evangeljska perikopa, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem  bere na nedeljo po vnebohodu, se nanaša na dve pomembni stvari:

1. Vloga Svetega Duha
2. Napoved preganjanja.

 Vloga Svetega Duha ni v tem, da bi govoril ljudem o čemerkoli, ampak, da pričuje o Jezusu. Sveti Duh prihaja na svet v poslušnosti Bogu Sinu, a ne le njemu. Podatek, da izhaja iz Očeta, pomeni, da prihaja na svet tudi v poslušnosti Bogu Očetu. Oče in Sin sta nato poslala Svetega Duha v svet na dan binkošti. Sveti Duh pa ni edini, ki pričuje o Kristusu, o njem pričujejo tudi učenci. Učenci so ponavadi orodje, preko katerega pričuje Sveti Duh.

Poleg spodbudnega dela, ki govori o delovanju Svetega Duha je Jezus opozoril učence, da jih bo zagotovo doletelo preganjanje. Do tega je najprej prišlo v njihovem domačem, palestinskem okolju, pozneje pa tudi  širše. Mnogi so bili prepričani, da s preganjanjem Jezusovih učencev opravljajo boguvšečno delo, še več, prepričani so bili, da opravljajo bogoslužno daritev. Preganjanje kristjanov ni nekaj "zgodovinskega", torej nekaj, kar se je dogajalo v prvih stoletjih po Kristusu, ampak bolj ali manj traja že celi dve tisočletji. danes se o preganjanju kristjanov zelo malo govori, čeprav le-ti predstavljajo tri četrtine vseh, ki so v današnjem svetu preganjani zaradi vere. Na ta podatek sem naletel nedavno. Danes smo dosti bolje obveščeni o tem, kako so takšni in drugačni kristjani in "kristjani" preganjali "drugačne" (kar je sicer treba vedeti v spomin in opomin!), kot o tem, kaj se ta hip dogaja s kristjani v severni Nigeriji, Iraku, Egiptu, Indoneziji, Severni Koreji, Saudovi Arabiji in drugih državah. Zelo redno smo obveščani o zločinu v  Srebrenici (kar je sicer popolnoma pravilno),  istočasno pa nigerijske, indonezijske, iraške in druge sodobne "Srebrenice" ostajajo v temi ali polmraku, da se ne bi slučajno komu zamerili. Kakorkoli, Jezus svojim učencem ni obljubljal, da bodo relevantni, ampak ravno to, da bodo preganjani.

Toda tudi ob preganjanjih ima Sveti Duh posebno vlogo. S tem v zvezi je Jezus rekel učencem: "Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči."  (Lk 12,11.12)  Resničnost teh besed se je dokazala, ko so apostoli, ki so bili ob Jezusovem križanju popolnoma prestrašeni, po njegovem vstajenju pa še vedno precej zmedeni, po prejemu Svetega Duha neustrašno oznanjali evangeljsko resnico. Še več, vsi razen enega so pretrpeli mučeniško smrt. 

Tudi kristjanom v "razvitem svetu", ki mu vlada ideologija "človekovih pravic", se lahko prej ali slej prigodijo podobne ali celo enake stvari. Smo na to pripravljeni?