29/12/2011

Resnica je tu




Ta video nam prinaša malo več kot dvajsetminutni duhovni nagovor, ki ga je imel William Taylor nekaj dni pred letošnjim božičem  v cerkvi sv. Helene (Bishopsgate) v Londonu. Tema  premišljevanja se nanaša na prolog k Janezovemu evangeliju Jn 1,1-18.  Izvirni naslov se glasi The truth is out.

28/12/2011

Peter Novak: "Samski? Je s tabo kaj narobe?"

 Prebiranje 1. Kor 7 nas je vodilo k razmišljanju o zakonu in samskosti. V prejšnjem prispevku smo opisovali pogled na zakon, sedaj si oglejmo drug, družbeno še manj sprejemljiv stan: samskost.

Po prebiranju zgolj Stare zaveze le te ne moremo zapustiti brez občutka, da samskost ni sprejemljiva oblika bivanja. Menda hebrejski jezik ne pozna besede "samski." Navsezadnje, kaj ni Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko, očitno z namenom za vzajemno partnerstvo, rodovitnost in gospodarjenje s stvarstvom pod Božjim okriljem (1.Mz 1-2).




Dostop do celotnega prispevka na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere [>> ]  

24/12/2011

Kraljestvo Besede

Novozavezno berilo za  glavno božično bogoslužje je  skladno s  tradicionalnim lekcionarjem  vzeto iz  1. poglavja  Pisma Hebrejcem. Božič je zelo prijeten in prijazen praznik, ki ga imajo ljudje na splošno zelo radi, saj se na ta dan spominjamo rojstva Otroka, otroci pa pri ljudeh prav radi zbudijo čisto posebna čustva. Jezus, nemočni otrok v jaslih, kot ga opisuje evangelist Luka, je nadvse simpatična oseba, saj deluje tako zelo nemočno, ljudje pa imajo radi nemočnega in prisrčnega Jezuščka. Ampak to je le delček zgodbe o Jezusu, ki niti ni najbolj pomemben. O Jezusovem otroštvu nam poleg Luka nekaj malega pove  le še Matej, Marko in Janez pa se s tem obdobjem ne ukvarjata. 

Naš Bog ni neko molčeče božanstvo, ampak je Bog Besede: Bog, ki je najprej govoril po prerokih, nato pa še po svojem edinem Sinu - Besedi (cf. Heb 1,1.2. Jn 1,1-14). Bog ni le govoril po besedi - Kristusu, ampak je po njej/njem in z njo/njim  tudi ustvarjal. Ikona, naslikana na gori Atos, ki jo vidite na desni strani, predstavlja Kristusa Vsevladarja (Pantokratorja), ki se niti najmanj ne sklada z našimi predstavami o sladkem Jezuščku. Jezus namreč ni nikakršno nemočno detece:  "On je odsvit njegovega (t. j. Očetovega; op. Dizma) veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse."  (Heb 1,3a) 
On je višji od angelov: "Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel:
Ti si moj sin,
danes sem te rodil?
In spet:
Jaz mu bom oče
in on mi bo sin." (Heb 1,5. Cf. Ps 2,7; 1Krn 17,13) 
Malo naprej pa govori o Sinu:
"Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke,
žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva.
  Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost,
zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil
z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike." (Heb 1,8.9. Cf. Ps 45,7.8) 
Vsi deli, citirani v kurzivi, so citati iz starozaveznih spisov! Jezus Kristus je po Očetovi volji  Vladar vesoljstva. Jezus - nemočni otrok, ki se je rodil hlevu,  se zdi svetu simpatičen, Jezus Kristus - Vladar vesoljstva nikakor. Že Herodu ni bila nič kaj všeč ideja, da bi se pojavil kak konkurent v obliki novorojenega Kralja, ki so ga napovedali preroki (cf. Mt 2). To ni bilo všeč niti rimskim oblastnikom. Da, celo večini judovskega ljudstva ne. Janez pravi  glede nesprejetja  Božje Besede s strani Božjega ljudstva naslednje: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,11) Na koncu so ga celo obtožili uzurpatorstva, saj niso razumeli, za kakšne vrste kralja gre. Za razumevanje tega je potrebno nekaj več kot golo branje ali poslušanje, potrebno je novo rojstvo. Tega so deležni tisti, ki "se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12) Tega se ne da izsiliti, ker je Božji milostni dar (cf. Ef 2,4 ss.).  Apostol Pavel je napisal: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) S tem je kratko in jedrnato razložil namen in pomen Kristusovega prihoda na svet. Na svet je prišel kot nemočen otrok in nekaj več kot trideset let hodil po zemlji, nato pa se je vrnil k Očetu: "Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 1,3b)

Kralji, cesarji, knezi in predsedniki tega sveta prihajajo in odhajajo. Države nastajajo in propadajo. Pojavljajo se in izginjajo različne družbene in ekonomske ureditve. Božje kraljestvo pa nikoli ne preneha: "Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod." (Dan 3,33b) Si državljan-ka Kristusovega kraljestva?

Kakorkoli že, vsem  želim blagoslovljene praznike!

22/12/2011

Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje

 
Avtor: Jonatan Vinkler
Naslov: Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje
Tip izdaje: znanstvena monografija
Zbirka: Digitalna knjižnica
Podzbirka: Dissertationes, 17
Urednik podzbirke: Igor Ž. Žagar
Urednik knjige: Jonatan Vinkler
ISBN:
978-961-270-095-9
Obseg: 272 strani
Dostop: 
http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=79

Znanstvena monografija Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje je zgodovinopisna artikulacija avtorjevega raziskovalnega dela pri pripravi Zbranih del Primoža Trubarja III–V (2005–2009, ur. Jonatan Vinkler). Delo prinaša temeljno slovensko obravnavo protestantske percepcije islama v slovenski književnosti 16. stoletja, kar avtor navezuje tako na konkretne politične in kulturne razmer v takratni Notranji Avstriji (le-ta je bila med 15. in 17. stoletjem »pribežališče vojn« in tako tudi turških vpadov), na zglede v protestantski književnosti nemškega prostora (npr. pri M. Luthru), pa tudi na individualne izvirne premisleke protagonistov slovenskega slovstva med 1550 in 1598, zlasti na misli Primoža Trubarja kot očeta slov enske književnosti. Poleg analize idearija in imaginarija »cerkve slovenskega jezika« zastran muslimanov delo pred bralca postavlja tudi mestoma esejistično dinamično napisani politični, kulturno- in intelektualnozgodovinski prerez razvoja slovenske slovstvene in intelektualne kulture v 16. stoletju. Pristop je interdisciplinaren, izdaja pa je opremljena tudi z bogatim barvnim slikovnim gradivom, ki na Slovenskem večinoma še ni bilo objavljeno.

 (Kopirano iz e-pošte, poslane s strani Pedagoškega instituta) 


17/12/2011

Veselite se!

Perikopa  iz apostolskih pisem za 4. adventno nedeljo je vzeta iz Pisma Filipljanom 4, 4-7. V tem kratkem odlomku je apostol Pavel podal nekaj praktičnih spodbud za Kristusovo cerkev v Filipih, ki  še danes  veljajo za vse kristjane.   

"Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se," (Flp 7,4) so besede,. ki jih je izrekel človek, ki je bil zaprt v ječi. Kristjani smo žal mnogokrat videti čemerni, kar ni ravno preveč spodbudno niti za nas niti za svet, ki nas opazuje. V resnici pa imamo veliko razlogov, da moremo, smemo in moramo biti veseli. Ali ni zveličanje, ki nam ga je priskrbel Gospod Jezus dovoljšen razlog za veselje?  Ko je bil pastor R. Wurmbrand zaprt zavoljo Kristusa in evangelija, ga je kljub mukam, ki so mu jih zadajali pazniki, navdajala radost, katere mu niso mogli vzeti nobeni ječarji, čeprav so se zelo trudili. Od nas se ne zahteva, da se pred drugimi osladno smehljamo, kot da smo ravnokar ušli iz kake ilustracije v Stražnem stolpu. Glede na to, da živimo svobodno in nismo preganjani,  pa imamo nesporno boljše možnosti za dobro voljo, kot sta jih imela apostol Pavel in pastor Wurmbrand.  Tudi zato je prav, da se veselimo. 

"Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem." (v. 5a) Če bomo veseli in prijazni, predvsem pa, če bomo lepo ravnali s svojimi bližnjimi,  se bo to kmalu razvedelo. Enako se bo kmalu razvedelo, če bomo ves čas mrtvaško resni, zajedljivi, malenkostni, osorni in nepripravljeni pomagati. Tudi narejena prijaznost se hitro razkrinka, zato je bolje biti počrnela katedrala, kot pobeljen grob.

"Gospod je blizu." (v. 5b) To je še en razlog več za veselje. Res je, da ne vemo, kdaj bo Gospod ponovno prišel. Toda on je vedno blizu. Ne vemo ne dneva ne ure, kdaj bomo poklicani predenj. Mnogi se bojijo tega trenutka, toda, kdor je Gospodov, nima nobenega razloga za strah, ampak za veselje.

"Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem."  (v. 6) Kristjan ne sme biti lahkomiseln, sme pa biti brez skrbi, saj počiva v Božjem naročju. Bog je spregovoril po preroku Izaiju: "Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti," (Iz 41,10) Jezus pa je obljubil: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo." (Mt 7,7) Tudi to je zelo dober razlog  za veselje.

"In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,7) pristno veselje, dobrota in zaupanje v Gospoda prinašajo s sabo mir. jezus je tisti, ki prinaša resnični mir: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27)  Svet govori veliko o miru, v resnici pa ne prinaša miru. Govori tudi o veselju, a ne prinaša trajnega veselja.  Resnični mir in veselje  daje edino Kristus, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje.  On naj vsakogar, ki to prebere, blagoslovi s svojim mirom in veseljem! Veselimo se, on je blizu!


Peter Novak: Popoln zakon zanj in zanjo

 Nekaj tednov smo v REC-u prebirali sedmo poglavje 1. pisma Korinčanov in se pogovarjali o zakonu in samskosti. V tem članku bomo spregovorili še malo več o popolnem zakonu.

V času, ko so pragmatični argumenti zelo aktualni, se morda celo kristjani sprašujemo, kako in zakaj bi nekoga prepričevali za zakon.





Dostop do celotnega prispevka na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere [>> ] 

14/12/2011

Predavanje o Janu Husu


Vabilo


V sredo, 21.12.2011 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

dr. Jonatana Vinklerja

na temo

»Jan Hus in njegov pomen«



Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, 
vhod iz Stritarjeve ulice 7.






10/12/2011

Kdo naj presoja?

Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti. Seveda se od oskrbnikov zahteva, da so zanesljivi. Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod. Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.     (1Kor 4,1-5)


Na tem spletniku sem že nekajkrat omenil, da je bila korintska cerkev precej težavna. Enega od razlogov za probleme je predstavljala razdeljenost vernikov na nekakšne frakcije: eni so se imeli za Pavlove, drugi za Petrove, tretji za Apolove, spet nekateri za Kristusove, kar je zagotovo povzročalo neprijetna trenja (cf. 1Kor 1,12.13).

Prvo dejstvo, ki ga poudarja Pavel  (cf.1Kor 4, 1) je, da so vsi apostoli samo služabniki enega in istega Kristusa ter oskrbniki Božjih skrivnosti. Med slednje (po vsej verjetnosti) ne sodi le evangelij, temveč vse tisto, česar ljudje ne morejo razumeti po naravni poti, ampak jim mora biti milostno razodeto od Boga; ravno te skrivnosti pa jim pojasnjuje apostol Pavel.

Druga stvar, o kateri govori Pavel v zgornjem odlomku, je to, da morajo biti oskrbniki zanesljivi. Bog je sicer izbral za apostole navadne ljudi z mnogimi pomanjkljivostmi, toda bili so zanesljivi.

Tretjič, Pavla ne zanima, kako ga sodijo nekateri posamezniki, torej pripadniki različnih frakcij v korintski cerkvi. Zanj ni merodajna niti  sodba ljudi okrog njega niti njegova lastna sodba, saj nezavedanje krivde še ni dokaz za opravičenost (v. 4). Gospod je edini, ki lahko sodi, kar se bo tudi dejansko zgodilo na dan sodbe. 

Tu seveda ne gre za to, da kristjani ne bi smeli soditi o nobeni stvari na svetu, ampak za to, naj nezreli kristjani ne presojajo stvari, za katere niso pristojni. Korintski kristjani pa so na mnogih področjih kazali znake nezrelosti, ki so jo kamuflirali s superduhovnostjo.


03/12/2011

Navdihnjena beseda

"Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje."
(Rim 15,4) 

Tradicionalni lekcionar ima za drugo adventno berilo pripravljeno perikopo Rim 15, 4-13.  V  pričujočem odlomku sv. Pavel med drugim spodbuja rimske kristjane  k proučevanju Svetega pisma. V tistem času  so spisi, ki sestavljajo Sveto pismo Nove zaveze šele nastajali. Pavel torej meri z izrazom Pismo na hebrejsko Biblijo, torej na spise, ki jih imenujemo Stara zaveza. v kasnejšem, torej tudi sodobnem  kontekstu pa razumemo pod tem izrazom celotno Sveto pismo. Zakaj Pavel spodbuja rimske vernike k branju Pisma?

En razlog je poučenje. Mi ne moremo poznati vsebine svoje vere, če ne poznamo Svetega pisma. Tega so se močno zavedali reformatorji v 16. stoletju, zaradi česar so prevajali Sveto pismo v materne jezike. Tako smo dobili Luthrov, Trubarjev (delni) in Dalmatinov prevod, kristjani z angleško govorečega področja se letos spominjajo 400-letnice Prevoda kralja Jakoba (KJV - res je, da ni prevajal kralj Jakob, ampak je organiziral prevajanje) itn. Srednjeveška cerkev je zelo pomanjkljivo poučevala svoje vernike o svetopisemskih resnicah, zato pa jih je tem bolj prizadevno učila raznih legend in vsega mogočega praznoverja.  Bog pa  ni zapovedal, da bi cerkveni služabniki oznanjali svojo, ampak Božjo besedo. Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,16.17) Sveto pismo je koristno, ker gre pri njem za navdihnjeno Božjo besedo in ima veliko aplikativno vrednost za vsakdanje krščansko življenje. Sv. Peter pravi: "Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga,"  (2Pt 1,20.21)  malo naprej pa: "Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli." (2Pt 3,2) Biblični in evangelijski kristjani smo prepričani, da je vsak podatek, vsaka pripoved, vsaka trditev v Svetem pismu posredovana z določenim razlogom, zato je tudi prav, da si čim več tega zapomnimo. 

Navdihnjena Božja beseda ima tudi poseben učinek v življenju posameznika in cerkve.  Bog nam je po preroku Izaiju razodel: "Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,jo naredil rodovitno in brstečo,dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal."  (Iz 55,10.11) Božja beseda ni mrtva črka na papirju, ampak ima svojo moč, da izvrši tisto, za kar jo je Bog poslal. Beseda  evangelija zmore spreobrniti še tako velikega grešnika. Bog izraža svojo suvereno moč in oblast skozi besedo. V 1. poglavju 1. Mojzesove knjige beremo: "Bog je rekel... Bog je rekel... Bog je rekel..."  Vsakemu Božjemu ukazu je sledilo:  "In bilo/nastalo je to in to." Božja beseda ima silno kreativno moč. Spreobrnjenje grešnika je dejanje suverenega Boga, ki se zgodi ob oznanjevanju njegove besede - evangelija. Evangelij je v bistvu zelo preprosta reč. Evangelij ni pripovedovanje osebnih zgodb, "ki jih piše življenje", ampak dejstvo, da je pred kakimi 2000 leti hodil po zemlji edini Božji Sin v osebi Jezusa Kristusa. On je bil križan in usmrčen zaradi naših grehov, in obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  To je preprosto sporočilo evangelija.

Sveto pismo je od prve do zadnje knjige navdihnjena pripoved o Jezusu Kristusu. Gospod Jezus je sam rekel:  "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) Seveda je tudi on z besedo Pisma mislil Hebrejsko Biblijo. Jezus se pojavlja v Stari zavezi v različnih predpodobah, kot je npr. pashalno jagnje, ognjeni in oblačni steber, mož bolečin itn. Sv. Peter pravi, da so o odrešitvi, ki je prišla v svet po Jezusu Kristusu, govorili že preroki: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju." (1Pt 1,10.11) Jezus Kristus pomeni uresničitev Božjih obljub iz Stare zaveze. Očaki in preroki so sicer veliko stvari  slutili, vendar so bile njihove slutnje le delne. Šele Nova zaveza nam da pravi vpogled v sestavljanko, ki je sicer  razmetana skozi Staro zavezo. Nekdo (je bil Luther?) je rekel o Stari zavezi, da pomeni evangelij v popku, Nova zaveza pa je evangelij v polnem cvetu.

"Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja."  (Rim 15,13) Vsem, ki to berete pa naj bo njegova navdihnjena beseda v blagoslov in resnično duhovno korist.