21. januar 2012

Kako staromodno!

Ne imejte se v svojih očeh za pametne. 17 Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.     (Rim 12,16b-21)

Besedilo perikope, ki se bere na tretjo nedeljo po razglašenju je v očeh sveta, ki nas vsak dan prepričuje, da moramo verjeti, kako velepomembni smo, zagotovo videti zastarela. Ne imeti se za nadvse pametnega ali pametno in celo najbolj pametnega ali pametno, ko  nas vendar z vseh koncev in krajev bombardirajo s propagando o naši enkratnosti, neponovljivosti in kar je še takega? Seveda smo enkratni in neponovljivi, ampak to so tudi vsi ostali. V tem smislu torej nimamo nobenega pravega razloga za hvaličenje.  Taka stvar vodi v povzdigovanje nad drugimi in razdira skupnost. 

Svet pravi: "Maščevanje je sladko,"  apostol Pavel pa pravi, naj ne vračamo hudega s hudim. Kako nepraktično, kajneda? Pa vendar nam praksa kaže, da vračanje hudega s hudim vodi v vedno novo podajanje žogice, ki nikoli ne prekine začaranega kroga sovraštva.  Da  v skupnosti, ki goji take odnose, ni lahko živeti, se lahko poučimo iz domačih razmer.  Kristjan bi moral skrbeti za dobro, ne za hudo.  Kolikor je od njega odvisno,  naj živi v miru z vsemi ljudmi okrog njega.  Če drugim ni do miru, naj bo to predvsem njihov problem.  To ne pomeni, da mora biti v primeru, če se mu zgodi kaka krivica, kot neka tutka, ki jo lahko vsak vlači naokrog, kakor mu drago, kajti za krivice obstajajo sodišča, v končni instanci pa Bog. Konec koncev se je tudi  apostol Pavel  najmanj dvakrat skliceval na svoje državljanske pravice (cf. Apd 16,37 ss. Ibid. 22,25 ss.). 

Pavel pa ne ostaja le pri nevračanju hudega s hudim, ampak pravi, da je treba vračati hudo z dobrim, pri čemer citira odlomek iz starozavezne Knjige pregovorov: "Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo." (Prg 25,21.22a). Tu seveda ni nobenega jamstva, da bomo uspešni, ampak gre za Jezusov princip: "Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo." (Mt 5,44) 

To je pravzaprav edini način, ki lahko privede do prekinitve neskončnega kroga sovraštva in nasprotovanj.  Noben drug način ne prinese nič dobrega, zato je prav, da ga udejanjamo, kolikor je to v naši moči in seveda ob Božji pomoči.



Ni komentarjev: