31. marec 2012

Pot križa - pot slave

5 To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.
Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, 
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
10 da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno bitij
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
11 in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.
                                        (Flp 2, 5-11)
 
Obravnavani odlomek se bere kot berilo na cvetno nedeljo, ki se imenuje tudi druga nedelja trpljenja.  V njem je na kratko povzeto celotno Jezusovo življenje, tako njegov obstoj v večnosti, preden se je utelesil, njegovo življenje od utelešenja do bridke smrti na križu, pa vse do njegovega vstajenja in poveličanja.

V 5. vrstici nas sv. Pavel spodbuja k posnemanju Kristusove ponižnosti. Kot piše Jean Calvin v svojem Komentarju k pismu Filipljanom, obstajata dva razloga za posnemanje: prvi je, ker gre pri tem za življenjsko pravilo, drugi razlog pa je ta, ker je to pot za dosego resnične slave.

Jezus Kristus je posedoval Božjo naravo, oziroma je bil, kot pravi nikejsko-carigrajska veroizpoved,  "enega bistva z Očetom",   "v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (1Kol 1,16) Kljub temu se mu ni zdelo za malo, da "izprazni samega sebe" in privzame človeško naravo (cf. Flp 2,6.7).  Ob svojem prvem prihodu ni prišel gospodovat, ampak se žrtvovat. Sam Jezus je v zvezi s tem povedal: "Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mr 10,45)  Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ob vzklikih "Hozana!" na nek način  lepo ponazarja njegovo predhodno bivanje v Božji slavi. Vse, kar je sledilo temu dogodku,  je bila pot križa, kar jedrnato povzema vrstica Flp 2,8. Jezus Kristus je, kot nas uči evangelij, umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3 ss.).  Bil je obujen in poveličan (cf. Flp 2,9).

Nebeški Oče je njegovo ime, ki  pomeni "Jahve rešuje", povzdignil nad vsa imena (cf. Flp 2,9).  To sveto ime kličejo in ga slavijo angeli ter celotno Božje ljudstvo. Pred tem imenom trepetajo peklenske sile. Ko se  Jezus vrne v slavi, bodo pred tem imenom padali tudi tisti, ki ga danes zametujejo, ne zato, ker bi jim bilo všeč, ampak od groze. Božje ljudstvo pa bo tedaj doseglo poveličanje. "Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta." (Mt 13,43a)

 Pot Kristusovega križa je pot poveličanja in slave.  Hoditi po tej poti ne pomeni, da bi si sami izmišljali križe in si jih nalagali. To pomeni preprosto hoditi po Kristusovi poti, na kateri nam bodo  naša stara narava, svet in hudič postregli s prenekaterim križem. Toda zavedajmo se enega: Kristus je vse to premagal (cf. Jn 16,33)!

30. marec 2012

Nekaj statistike...

Premik krščanske krajine na globalnem nivoju

Slika je simbolična.

V sodobnem svetu je prišlo do premika krščanskega "pejsaža" na dveh področjih:
  • geografski premik z globalnega severa  (Evropa, Severna Amerika) na jug (Latinska Amerika, Afrika, Azija).
  • premik od bolj ali manj konfesionalnih cerkva  k tako imenovanim nedenominacijskim ("neodvisnim") skupnostim.


Kje cerkev številčno upada in kje raste:
  • V Evropi in Severni Ameriki dnevno zapusti cerkev 4.300 ljudi.
  • V Afriki je cerkvi  dnevno pridruženih 16.500 ljudi.  Isti podatek velja za Kitajsko!
In še nekaj bolj "posvetno" obarvanih podatkov, ki pa imajo zvezo s širjenjem krščanstva:
  • Leta 1900 je bilo vseh 25 največjih mest na svetu v Evropi in  Severni Ameriki.
  • Leta 2000 sta bili le dve od 25 največjih svetovnih mest v Severni Ameriki, kvečjemu dve do tri v Evropi, vsa ostala pa so (bila) v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Vse je odvisno od metodologije štetja, ki  v državah tretjega sveta ne doseže nujno vseh prebivalcev mest.
Zdaj pa še podatkov glede rasti posameznih krščanskih skupnosti: 
  •  Leta 1900 je bilo na svetu 115.000.000 pravoslavnih, leta 2000 pa 252.000.000.
  •  Leta 1900 so bili na svetu 103.000.000 protestantov, leta 2000 pa 386.000.000.
  • Leta 1900 je bilo na svetu 266.000.000 rimskih katoličanov, leta 2000 pa 1.100.000.000.
  • leta 1900 je bilo na svetu manj kot 8.000.000 nedenominacijskih ("neodvisnih") kristjanov, leta 2000 pa 432.000.000.

Dostop do vira [>>]



29. marec 2012

J. C. Ryle: Pazite se Satanovega sredstva - hinavščine

Ne zanikam, da se med verniki ne nahajajo mnogi hinavci.  Vedno so bili in vedno bodo, dokler bo svet. Kakor dolgo bodo obstajali pristni zlatniki in srebrniki, dotlej bo  obstajal tudi ponarejen,  lažen in nepristen denar.  Dejanski obstoj ponarejenih kovancev je posredni dokaz, da obstaja nekaj, kar je vredno posnemati, oziroma, da je v obtoku tudi  pravi denar. Enako je s krščanstvom. Dejstvo, da je v cerkvi veliko lažnih izpovedovalcev vere, nam posredno dokazuje, da  v njej obstajajo tudi iskreni in zanesljivi verniki. Eno od Satanovih priljubljenih sredstev za diskreditacijo krščanstva je, da prepriča nekatere nesrečne ljudi, da javno izpovedujejo tisto, česar v resnici ne verujejo.  Stvári našega Gospoda Jezusa Kristusa hoče v svetu škodovati s tem, da vanj pošilja volkove v ovčjih kožuhih in novači može in žene, ki govorijo jezik Kanaana ter nosijo ogrinjalo Božjih otrok, v globini njihovih src pa je sama gniloba. 





24. marec 2012

Staro in novo

Angel kaže Janezu novi Jeruzalem. Iz Bamberške Apokalipse.
Vir: Wikipedia

 "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, 12 je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. 13 Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, 14 koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.
15 Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino."
 (Heb 9,11-15)

Kot pravi Martin Luther, je za pojasnitev zgornjega odlomka potrebno razumevanje  celotnega Pisma Hebrejcem. Na eni strani je govor o starem, na drugi pa o novem duhovništvu. Starozavezno duhovništvo je bilo vezano na materialno področje, saj se je nanašalo na uporabo konkretnih predmetov, kot so bili tempelj, oltar,  ter na posebne obrede, žrtvene živali in kar je še takega.  Novo duhovništvo je vezano na duhovno stvarnost: nebeški tempelj, nebeški oltar in duhovne žrtve. Nova zaveza ne pozna službe zemeljskega velikega duhovnika (s tem se rimski katoličani najbrž ne bi strinjali, saj je rimski papež po njihovo summus pontifex). 

Jezusovo delo na križu je edinstveno. On ni stopil v zemeljski tempelj, da bi žrtvoval kozle, vole in druge živali, ki so bile v postavi predpisane za žrtvovanje. On je naš edini veliki duhovnik in hkrati žrtveni dar, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36). Danes se mnogi ljudje pohujšujejo in zgražajo nad mislijo, da je Jezus Kristus s svojo krvjo očistil svoje ljudstvo greha. Isti ljudje se ne pohujšujejo nad krvjo nedolžnih, ki se dnevno preliva v porodnišnicah - splavarnah. Naš oltar je kalvarijski križ, na katerem je umrl naš Gospod, zapuščen od sveta in Boga Očeta. Nanj je bila izlita Božja jeza, ki bi morala po pravici zadeti nas.  Žrtev Bogočloveka Jezusa Kristusa je sedaj edino zdravilo za naše grehe, ki varuje Božje ljudstvo pred večno kaznijo.

Jezus Kristus je s svojo žrtvijo očistil našo vest mrtvih del, da bi mogli služiti živemu Bogu (cf. Heb 9,14).  On je srednik nove zaveze (cf. Heb 9,15) in  edini srednik med ljudmi in Bogom (cf. 1Tim 2,5).  Po njem prejmejo vsi, ki so poklicani, večno dediščino. Poklicani pa so tisti, ki jih je Bog  že vnaprej poznal, oziroma, kakor je pisano: "Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina[...] Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29.30)  Da, tako izgleda na kratko red odrešenja, kot ga je Bog izdelal  v svojem načrtu in ga uresničuje preko enkratne žrtve njegovega Sina. 

 Obredi in žrtvovanja stare zaveze so že skoraj dva tisoč let mrtvi. Tempelj, znamenje Božje prisotnosti med njegovim ljudstvom je porušen. Vidnega oltarja, aronskega duhovništva, levitov  in obredov ni več.  Živimo v času milosti, ko pričakujemo drugi prihod Gospoda Jezusa. Hvala Bogu za obljubljeno dediščino, ki jo je On pripravil vsem, katere je sam poklical in za katere je Kristus dejansko umrl!

20. marec 2012

Predavanje J. Weissa o Gregorju Vlahoviču


Vabilo


V sredo, 21.03.2012 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

Janeza Weissa

na temo


»Gregor Vlahovič (1523-1581). Življenje in delo predikanta na meji cesarstva?«


Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.







18. marec 2012

Antonio Vivaldi: Nisi Dominus (Ps 126, oziroma 127)

Solist: Andreas Scholl.  Avstralski brandenburški orkester. Dirigent: Paul Dyer. 

Slovensko besedilo psalma 127 (po Vulgati 126)

Če GOSPOD ne zida hiše,
se zaman trudijo z njo njeni graditelji;
če GOSPOD ne varuje mesta,
zaman bedi tisti, ki straži.
Zaman je, da vstajate zgodaj,
da hodite pozno počivat,
da jeste kruh bolesti;
saj svojemu prijatelju bo dal spanje.

Glej, GOSPODOVA dediščina so sinovi,
nagrada je sad telesa.
Kakor puščice v junakovi roki,
takšni so sinovi iz mladosti.
Blagor možu, ki je napolnil
svoj tul z njimi!
Ne bodo osramočeni, ko bodo govorili
s sovražniki pri vratih. 

Vir: SSP [>>]

17. marec 2012

Otroci dekle ali svobodne?

Cerkev in sinagoga. Vir slike: Wikipedia.

V srednjem veku so pogosto upodabljali alegorijo cerkve in sinagoge. Cerkev so upodabljali kot čedno mlado, okronano žensko, ki zre naravnost  naprej, sinagogo pa kot mlado lepotico z zavezanimi očmi, ki gleda nekam vstran in proti tlom.  S tem so hoteli poudariti prednost krščanstva pred judovstvom.

S sporočilom alegorije se načeloma strinjam, toda srednjeveška cerkev je bila v mnogočem in velikokrat v bistvenih stvareh vsaj toliko slepa, kot religija, ki jo je simboliziral kip sinagoge. Problem te in mnogih drugih cerkva je bil, da je učila (oziroma uči-jo) nejasen nauk o milosti in ga mešala (oziroma meša-jo) z naukom o potrebnosti del za doseganje milosti. Nič novega, saj je bil to problem Božje cerkve od vsega njenega začetka.

V tem zapisu se bomo posvetili odlomku iz Pisma Galačanom 4,21-31.  Cerkev v Galatiji je bila za Pavla precej trd oreh, saj so se Galačani zelo hitro obrnili od vere v milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. V Pismu Galačanom se je apostol Pavel spoprijel ravno s problemom vere in del postave.

Prispodoba, ki jo je v tem odlomku uporabil sv. Pavel, je vzeta iz 1. Mojzesove knjige. Tisti, ki hočejo vztrajati pri delih postave so kot Izmael, ki ga je Abraham spočel s sužnjo Hagaro. Hagara je prispodoba za goro Sinaj, na kateri je bila pozneje Izraelcem dana postava. Izak je otrok obljube, ki ga je Sara rodila Abrahamu, ko zaradi njune starosti ni bilo več pravega upanja, da bi lahko rodila. Toda zgodilo se je, kakor je Bog obljubil. Sara je bila svobodna, zato so tisti, ki živijo iz milosti, otroci svobodne. Mati tistih, ki živijo iz milosti, je Jeruzalem, a ne zemeljski Jeruzalem, ampak, tisti zgoraj,  nebeški. Pavel pravi: "Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne." (Gal 4,30) S tem je hotel povedati, da ne moremo in ne smemo mešati ter pogojevati milosti s postavo. To je pozneje počela srednjeveška cerkev, žal pa delajo isto tudi mnoge cerkve, ki se imajo za evangelijske.  Pri takih se vse začne z Jezusom in vero, konča pa s: "Tega ne smeš! Onega ne smeš! Kristjan ne sme piti vina! Kristjan ne sme kaditi! Kristjan ne sme...!" Iz postave so naredili celo znanost, s tem da so jo "oplemenitili" z mnogimi zapovedmi, ki so si jih sami izmislili, ali kot je nekje zapisal Izaija: "Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja." (Iz 28,10)

Postava ima svoje mesto v cerkvi, saj ima veliko pedagoško vrednost.  Preko postave pridemo  do spoznanja greha. (Rim 3,20. Ib.7,7ss. 1Kor 15,56) Toda postava ne prinaša opravičenja, enako kot golo poznavanje delovanja bolezni ne prinaša ozdravljenja. Zato pravi Pavel na drugem mestu: "[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa" (Gal 2,16) Da ne bi še naprej sužnjevali delom postave pa spodbuja Galačane:  "Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne." (Gal 4,31)

Edino po milosti smo torej odkupljeni, odrešeni, osvobojeni. Milost nam je prislužil Kristus s svojo smrtjo na križu.  Hvala Bogu za ta njegov neprecenljivi dar!


13. marec 2012

Predstavitev in tiskovna konferenca ob izidu Zbranih del Primoža Trubarja XI


Predstavitve knjižnih novosti: Pedagoški inštitut – Zbrana dela Primoža Trubarja XI: Nemški spisi Primoža Trubarja
v knjigi se Trubar kaže kot intelektualec evropskih razsežnosti, svetovljan in spreten “politik”, bosta predstavila urednika doc. dr. Jonatan Vinkler (glavni urednik Zbranih del Primoža Trubarja) in Edvard Vrečko (urednik Zbranih del PT XI). 
V četrtek, 15. marca ob 11. uri, vabljeni! 

Več na spletnih straneh Trubarjeve hiše literature [>>]

  

11. marec 2012

Vinko Ošlak: O globalizaciji

 
Latinski globus s pomenom oble in v prenesenem pomenu celote, vesoljnosti, nima lastnega vrednostnega predznaka. Tako na zemeljski obli, ki je s tem kajpak mišljena, in nobena druga, čeprav bi jezikovna tvorba sama po sebi to dovoljevala, od samega začetka potekata dve „globalizaciji”: globalizacija dobrega in globalizacija zla. Kjer Bog „globalizira” pšenico, skuša tudi Satan „globalizirati” ljuljko. Kakor je Sin človekov poslal po vsem svetu svoje učence, da bi oznanjali prihod nebeškega kraljestva, tudi Satan neprestano pošilja po vsem svetu svoje hudiče in svoje človeške kolaboracioniste, da bi prevpili oznanjevanje Kristusovih in da bi sami oznanjali nesmisel vsega obstoječega[...]

Dostop do celotnega besedila na spletni strani KUD Logos [>>]

Prispevek je bil objavljen davnega leta 2005, a je še danes aktualen. 

10. marec 2012

Kot otroci luči

1. berilo za 3. postno nedeljo v tradicionalnem lekcionarju je vzeto iz Pavlovega pisma Efežanom 5, 1-14.  

Na začetku odlomka nas apostol Pavel spodbuja, da posnemajmo Boga, saj smo njegovi ljubljeni otroci (cf. v. 1).  Kot zemeljski otroci smo se najprej učili od svojih telesnih staršev ter jih posnemali. Enako logično je, da kristjani kot posvojeni Božji otroci v svojem življenju posnemamo našega nebeškega Očeta. V vsaki zemeljski družini je logično in prav, da se njeni člani med sabo ljubijo.  Če je tako z zemeljskimi družinami, mora ljubezen  vladati tudi znotraj družine Božjih otrok, saj nam je Kristus izkazal največjo ljubezen, ko se je za nas žrtvoval in nam prislužil vstop v Božje kraljestvo (cf. Ef 5,2. Jn 15,12.13. ). 

 V vv. 3 in 4 nas apostol opominja, naj se določeni grehi med kristjani niti ne omenjajo, kaj šele, da bi jih počeli: "Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim.  Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno." To seveda ne pomeni, da se ti grehi med Božjim ljudstvom niso dogajali.  O tem je dosti govora v 1. pismu Korinčanom. Dejstvo pa je, da ravna kristjan, ki počne karkoli od naštetega, nekonsistentno. Po drugi strani je res, da kristjan še vedno živi v "stari embalaži", zaradi česar še vedno greši. Toda Bog je dal kristjanu izhod iz tega stanja:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Da skladno s pregovorom: "Bolje preprečiti, kakor zdraviti,"  ne bi zapadli v to stanje, najdemo recept na koncu 4. vrstice Ef 5: "Rajši se posvečajte zahvaljevanju!" Naveza z Bogom, zlasti še zahvaljevanje in zavedanje, kaj je Bog za nas storil,  je najboljše varovalo pred grehom. 

V Ef 5,5 pravi Pavel naslednje: "Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu." Je kristjan lahko kaj od navedenega?  Vse je odvisno od tega, kako razumemo samostalnik kristjan. Če s tem mislimo nekoga, ki pripada vidni cerkvi, potem je odgovor: "Da." V kolikor mislimo nekoga, ki je na novorojeni Božji otrok, potem je odgovor: "Ne." Božji otrok lahko pade v greh, toda greh ni njegovo naravno stanje, zato si bo prizadeval, da se izkoplje iz njega. To je nekako  tako, kot pri ovci. Ovca se ne mara valjati v blatu, ker blato ni njen bivalni prostor. Kljub temu ovca lahko pade v blato, toda prizadevala si bo, da čim prej zleze iz njega. Drugače je s prašičem, ki uživa v blatni kopeli. Cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. Namen sanatorijev pa je, da se v njih ljudje zdravijo. Jezus je rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17)

Pavel pravi v nadaljevanju: "Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega." (Ef 5,6.7) Skozi celotno zgodovino cerkve so se pojavljali zapeljevalci, ki so trdili, da smejo verni kristjani  še naprej živeti tako življenje, kot so ga v svojem prejšnjem življenju. Bržkone so se taki posamezniki pojavili tudi v efeški cerkvi.  Uživanje v starem nespokorjenem življenju je zelo slaba popotnica, saj dokazuje predvsem to, da naše spreobrnjenje ni bilo pristno. Nepristno spreobrnjenje ima za posledico življenje po starem.  Zato pravi dalje: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici." (vv. 8.9) Če si luč, je logično, da svetiš. Če si še vedno tema, ne moreš svetiti. Tako preprosto je to. Toda v praksi je marsikaj videti težje, kajti še vedno nosimo s sabo staro embalažo. Ravno zato je edino prav, da se zavemo in zavedamo, kaj smo in kaj nismo, ter da ravnamo skladno s tistim, kar smo. "Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč." (v. 13.14 a)  "Bog je luč," (Jn 1,5b), zato so Božji otroci otroci luči. Grešnik beži proč od luči, ker se v luči razodevajo njegovi grehi. Božji otrok hiti k luči, ker je luč njegovo naravno okolje. V tej luči vidi tudi svoje grehe, se jih sramuje, jih priznava Bogu ter zadobi popolno odpuščanje, saj je Kristusov. Kristus pa je  umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf, Rim 4,25). 

Bogu hvala za ta njegov dar! 


06. marec 2012

03. marec 2012

Posvečeno življenje


"Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. 2 Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. 3 Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, 4 da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, 5 ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. 6 Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. 7 Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč v svetosti. 8 Kdor torej zametuje to, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha."  (1Tes 4, 1-8)

Nekatere cerkve si pod pojmom posvečeno življenje predstavljajo nekaj, kar naj bi bilo namenjeno samo določenim ozkim skupinam ljudi, ki živijo po "evangeljskih svetih", torej po določenih redovnih pravilih. Toda posvečenost v svetopisemskem smislu ni ekskluzivni privilegij posebej izbrane elite, ampak stvar, ki je je deležen vsak novorojeni človek, vsak kristjan. Posvečenje je povezano z opravičenjem in gre vštric z njim. V zmoti pa so tisti, ki mešajo, oziroma zamenjujejo opravičenje s posvečenjem. Bistvo posvečenja je, da kristjan ni sam svoj (pravzaprav ni nihče sam svoj, vsakdo ima nekega gospodarja), ampak pripada Bogu, saj je Bog tisti, ki ga je izvolil, poklical, opravičil (cf. Rim 8, 29.30)... 

V zgornjem odlomku apostol Pavel spodbuja solunske kristjane in nenazadnje tudi nas, da bi živeli skladno s svojo vero, oziroma, da bi živeli življenje, prijetno Bogu.  Zaradi boguvšečnega življenja se seveda nihče ne bo zveličal, ampak so zveličani tisti, ki živijo tako življenje. Zato je edina logična stvar, da si kristjani prizadevajo, da bi napredovali v posvečenju. 

Sv. Pavel opominja v vv. 3-8 kristjane k spolni čistosti, torej k takemu spolnemu življenju, kakršno je skladno z Božjo voljo. To je v Pavlovih časih povzročalo težave zlasti tistim kristjanom, ki so prišli iz poganstva. Sodobni kristjani, ki   izhajajo iz sekularizirane družbe 20. in 21. stoletja (lahko bi rekli, da iz sodobnega poganstva), imajo podobne težave. Toda kakor solunske kristjane 1. stoletja, tako je tudi nas poklical Bog k svetosti, ne k nečistosti (cf. 1Tes 4,7).  Bog daje svojim Svetega Duha, oziroma, kot je napovedal po preroku Ezekielu: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Gre za dejstvo, na katero kristjani prevečkrat pozabljamo. Ravno zaradi svoje pozabljivosti premnogokrat klonemo. Kdor podleže grehu, se začne potem ukvarjati sam s sabo in s svojim grehom, pri čemer odvrne svojo pozornost od Boga, od katerega prihaja rešitev. Pavel nas hoče odvrniti od grešnega ravnanja, ki prinaša le škodo in žalost,  zato apostol usmerja našo pozornost k Njemu, od katerega prihaja naša pomoč. O tem je psalmist David pred davnimi časi napisal naslednje: "Naša pomoč je v imenu GOSPODOVEM, ki je naredil nebo in zemljo." (Ps 124,8)

Bog je za nas priskrbel odrešenje in posvečenje. Tako prvo kot drugo je delo Svetega Duha v posamezniku. Ob vsakem času se moramo zavedati, komu pripadamo in kaj vse  v njem premoremo. Potem bo naša hoja v posvečenem življenju dosti lažja in enostavnejša.