17. marec 2012

Otroci dekle ali svobodne?

Cerkev in sinagoga. Vir slike: Wikipedia.

V srednjem veku so pogosto upodabljali alegorijo cerkve in sinagoge. Cerkev so upodabljali kot čedno mlado, okronano žensko, ki zre naravnost  naprej, sinagogo pa kot mlado lepotico z zavezanimi očmi, ki gleda nekam vstran in proti tlom.  S tem so hoteli poudariti prednost krščanstva pred judovstvom.

S sporočilom alegorije se načeloma strinjam, toda srednjeveška cerkev je bila v mnogočem in velikokrat v bistvenih stvareh vsaj toliko slepa, kot religija, ki jo je simboliziral kip sinagoge. Problem te in mnogih drugih cerkva je bil, da je učila (oziroma uči-jo) nejasen nauk o milosti in ga mešala (oziroma meša-jo) z naukom o potrebnosti del za doseganje milosti. Nič novega, saj je bil to problem Božje cerkve od vsega njenega začetka.

V tem zapisu se bomo posvetili odlomku iz Pisma Galačanom 4,21-31.  Cerkev v Galatiji je bila za Pavla precej trd oreh, saj so se Galačani zelo hitro obrnili od vere v milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. V Pismu Galačanom se je apostol Pavel spoprijel ravno s problemom vere in del postave.

Prispodoba, ki jo je v tem odlomku uporabil sv. Pavel, je vzeta iz 1. Mojzesove knjige. Tisti, ki hočejo vztrajati pri delih postave so kot Izmael, ki ga je Abraham spočel s sužnjo Hagaro. Hagara je prispodoba za goro Sinaj, na kateri je bila pozneje Izraelcem dana postava. Izak je otrok obljube, ki ga je Sara rodila Abrahamu, ko zaradi njune starosti ni bilo več pravega upanja, da bi lahko rodila. Toda zgodilo se je, kakor je Bog obljubil. Sara je bila svobodna, zato so tisti, ki živijo iz milosti, otroci svobodne. Mati tistih, ki živijo iz milosti, je Jeruzalem, a ne zemeljski Jeruzalem, ampak, tisti zgoraj,  nebeški. Pavel pravi: "Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne." (Gal 4,30) S tem je hotel povedati, da ne moremo in ne smemo mešati ter pogojevati milosti s postavo. To je pozneje počela srednjeveška cerkev, žal pa delajo isto tudi mnoge cerkve, ki se imajo za evangelijske.  Pri takih se vse začne z Jezusom in vero, konča pa s: "Tega ne smeš! Onega ne smeš! Kristjan ne sme piti vina! Kristjan ne sme kaditi! Kristjan ne sme...!" Iz postave so naredili celo znanost, s tem da so jo "oplemenitili" z mnogimi zapovedmi, ki so si jih sami izmislili, ali kot je nekje zapisal Izaija: "Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja." (Iz 28,10)

Postava ima svoje mesto v cerkvi, saj ima veliko pedagoško vrednost.  Preko postave pridemo  do spoznanja greha. (Rim 3,20. Ib.7,7ss. 1Kor 15,56) Toda postava ne prinaša opravičenja, enako kot golo poznavanje delovanja bolezni ne prinaša ozdravljenja. Zato pravi Pavel na drugem mestu: "[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa" (Gal 2,16) Da ne bi še naprej sužnjevali delom postave pa spodbuja Galačane:  "Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne." (Gal 4,31)

Edino po milosti smo torej odkupljeni, odrešeni, osvobojeni. Milost nam je prislužil Kristus s svojo smrtjo na križu.  Hvala Bogu za ta njegov neprecenljivi dar!


Ni komentarjev: