28. april 2012

Kristjan in svet

»Ljubi, opominjam vas kot tujce in priseljence! Zdržite se mesenih poželenj, ki se bojujejo proti duši. 12 Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja.
13 Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu 14 bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. 15 Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. 16 Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. 17 Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte.«  (1Pt 2,11-17)

Reformator Martin Luther je glede berila, ki se bere na tretjo povelikonočno nedeljo, zapisal, da gre pri tem odlomku  za opominjanje k opravljanju dobrih del, in da se nanaša na skoraj vsa področja življenja. V njem nas apostol Peter uči, kako naj vsak posameznik živi in  se obnaša.

Mar to pomeni, da govori Peter v tem odlomku o zveličavni moči dobrih del?  Nikakor. V zvezi s tem pravi Luther:
 »Slišali smo že, da obstajata v krščanskem življenju dva bistvena principa, ki bi  jima morali dajati krščanski učitelji večji poudarek.  Prvič, vera v dejstvo, da smo po Kristusovi krvi odrešeni greha in imamo odpuščanje; drugič, ker nam je bilo odpuščeno, se mora naša narava spremeniti in moramo hoditi v novosti življenja. Ko smo začeli verovati, nismo prejeli po krstu le odpuščanje grehov, po katerem smo po milosti postali Božji otroci, ampak tudi moč, da očistimo in omrtvičimo preostale grehe.  Kot pravi Pavel (cf. Rim 6,1), naši grehi niso odpuščeni, da bi dobili privilegij za to, da bi smeli v njih še nadalje vztrajati, kot si predstavljajo nesramni  tajivci milosti. Stvar je taka: naši grehi so izbrisani po Kristusovi krvi, zanje nam ni treba plačevati ali opravljati zadostitve; mi smo otroci milosti in uživamo  odpuščanje.  Toda greh, ki je v nas, ni popolnoma odstranjen ali omrtvičen.«
 Kakorkoli, kristjan je na tem svetu kakor tujec in priseljenec (cf. 1Pt 2,1), ali kot pravi Pavel: »Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa.« (Flp 3,20)  Kristjani živimo v večni skušnjavi, da bi se tako poistovetili z zemeljskim življenjem, s kulturo tega sveta in kar je še takega. Toda treba je reči, da krščanstvo ni del kulture tega sveta, ampak v bistvu predstavlja njegovo kontra-kulturo.  Ta svet nam nastavlja zanke in skušnjave, ki v naši notranjosti prebujajo  stara poželenja. Apostol nas opominja, da se je treba tega zdržati.

Življenje kristjana v svetu ni bilo lahko niti takrat niti danes. Problemi sicer spreminjajo zunanjo pojavno obliko, a vendar ostajajo. Kristjan je državljan Božjega kraljestva in na nek način njegov ambasador, zato je prav, da  v tosvetnem »kraljestvu«  skuša, kolikor je v njegovi moči, ravnati tako, da ne bo svetu v spotiko.  Seveda pa ima tudi to svoje meje, kajti Boga je treba bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 4,19).  Kristjan je torej poklican, da živi Bogu v slavo.

Kristjan ima tudi opraviti z oblastjo. Cesarja pri nas sicer res nimamo, oblast pa ima še vedno enake ali vsaj podobne naloge, kot jih je imela v prvem stoletju po Kristusu, torej, da skrbi za red in mir. Ravno zato je treba oblast upoštevati. Izkušnje so pokazale, da prinese brezvladje več hudega kot še tako slaba oblast.

Kristjan je odrešen po milosti, ne po lastnih delih in zaslugah. Ker je tako, je svoboden. Svoboda pa prinaša tveganje, zlasti je mogoče, da jo kdo zlorabi za kaj slabega. Zato apostol opominja kristjane, da izkoriščajo svojo svobodo kot Božji služabniki, torej za dobro.

Zavedati pa se moramo, da so vsa dobra dela, ki jih opravlja kristjan sad Božje milosti, in da na tej strani večnosti nikoli ne bomo dosegli popolnosti. Bog  naj nas vselej  krepi s svojo milostjo, da bomo vedno živeli njemu v slavo. 



27. april 2012

Zvodenela moralka namesto evangelija

Remonstranti so nasledovalci teoloških idej Jakoba Arminiusa, ki živijo predvsem na Nizozemskem. Danes jih je še nekaj tisoč. Njihov nauk je bil obsojen na dordrechtski sinodi v letih 1618 - 1619.  O arminijanski kontroverzi in o dordrechtski sinodi si lahko preberete tukaj.

V teh dneh sem na spletni strani remonstrantske bratovščine odkril njhovo veroizpoved, ki so jo sestavili leta 2006.  V angleškem jeziku jo najdete na tej povezavi.  Gre za vzorčen primer tega, kaj nastane, ko se neka denominacija obrne od definicije: "Edino po milosti, edino po veri, edino po Svetem pismu, edino po Kristusu,  edinemu Bogu slava!" v sistem vera - dela. Vera iz tega sistema prej ali slej izpade, na dnu ostane le moralistična žajfnica in malo filozofiranja, kar tudi prej ali slej skopni.

Noben kalvinist ne pade direktno v teološki liberalizem. Pot v teološki liberalizem vodi preko arminijanstva.  Sam teološki liberalizem ni nič drugega kot kvazikrščanski moralizem in  humanizem.  Tu ni več prostora za Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega Boga, ampak kvečjemu za deizem ali  panteizem.  Pa si poglejmo to nesrečno remonstrantsko "veroizpoved" iz leta 2006. Takole gre:

Zavedamo se in trdimo:

·         da ne najdemo miru v gotovosti tega, kar izpovedujemo, temveč v čudenju temu, kar nas doleti in kar nam je dano;

·         da ne vidimo svojega cilja v brezbrižnosti in pohlepu, ampak v pazljivosti in v povezanosti z vsem, kar živi;

·         da izpolnitev naše eksistence ni v tem, kdo smo in kaj posedujemo, temveč v tistem, kar je neskončno večje, kot lahko sprejmemo.

Vodeni s to osveščenostjo verujemo v Božjega Duha, ki presega vse, kar ločuje ljudi ter  jih navdihuje za to, kar je sveto in dobro, tako da v petju in tišini, v molitvi in delu častijo Boga in mu služijo.

Verujemo v Jezusa,  z Duhom napolnjenega človeka, Božje obličje, ki nas vidi in vznemirja.  Ljubil je človeštvo in bil križan, toda živi onkraj svoje lastne in naše smrti. On je naš sveti zgled modrosti in poguma in prinaša večno Božjo ljubezen v našo bližino.

Verujemo v Boga, Večnega, ki je nedoumljiva ljubezen, osnova bitja, ki nam kaže pot svobode in pravičnosti ter nas usmerja v prihodnost miru.

Verujemo, da smo, čeprav  šibki in zmotljivi, poklicani, da smo cerkev, povezana s Kristusom in vsemi, ki verujejo v znamenju upanja.

Verujemo  namreč v prihodnost Boga in sveta, v božansko potrpežljivost, ki daje čas za življenje, umiranje in vstajenje v kraljestvo, ki je, in ki bo prišlo, ko bo Bog na veke vse v vsem.

Bogu bodi slava in čast, v tem času in vekomaj.

Amen.


Kako papež obravnava resnične kristjane



Zgornji video je star že nekaj let, a je še vedno aktualen. V njem lahko slišimo in vidimo, kako gleda sedanji rimski škof Joseph Ratzinger, imenovan tudi Benedikt XVI.,  na kristjane in  cerkve, ki izhajajo iz reformacije v 16. stoletju. Protestanti ne moremo pričakovati od rimskega ekumenizma  ničesar drugega, kot sirensko privabljanje: "Vrnite se v krilo matere rimske cerkve, o vi ločeni bratje!" Pripovedujeta Richard Bennett in Michael de Semlyen.  Video traja 58 minut.

21. april 2012

Zgled našega dobrega pastirja

Vir: Wikipedia
[T]o, da kdo po krivici trpi, a bridkosti prenaša, ker se zaveda Boga, je hvalevredno. 20 Kakšen ugled bi imeli, če bi potrpežljivo prenašali kazen za to, za kar ste se pregrešili? Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. 21 Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah,
22 on, ki ni storil greha
in ni bilo zvijače v njegovih ustih.
23 Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,  ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. 24 Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. 25 Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.   (1Pt 2,19-25)

Berilo iz tradicionalnega lekcionarja, namenjeno  za drugo nedeljo po veliki noči, lahko razdelimo na  dva dela. V prvem delu  nas apostol Peter spodbuja k potrpežljivemu prenašanju nadlog in bridkosti, v drugem delu pa nam ob Jezusovem zgledu razloži, zakaj naj bi to počeli.

Kristjanu ni treba iskati nadlog in nevšečnosti, saj ga bodo le-te še prehitro našle kar same. Mirno in potrpežljivo prenašanje krivic, za katere nismo osebno krivi, je zelo težka, a pred Bogom hvalevredna  stvar (cf. vv. 19.20), vsekakor neprimerno boljša, kot da bi morali prenašati kazen za lastne prestopke. To, da je nekaj hvalevredno, seveda še ne pomeni, da smo s tem pridobili tudi kake posebne zasluge.  Jezus pravi : »Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,10) Mi nismo odrešeni po svojem, ampak po Kristusovem trpljenju, oziroma po njegovih ranah (cf. 1Pt 2,24). Od nas se torej pričakuje potrpežljivost. Še več, kot pravi apostol Peter, smo bili za to celo poklicani (cf. 1Pt 2,21). Poglejmo, kaj pravi Jezus: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24) Križ ne pomeni nekaj, kar bi si sami namenoma povzročili ali naredili, da bi si s tem grenili življenje, ampak, da smo na svoje rame dolžni sprejeti bridkosti in nevšečnosti, ki nas doletijo v življenju. Za to pa imamo čudovit zgled v osebi Jezusa Kristusa.

Jezus Kristus je trpel, in bil usmrčen za naše grehe. On je naš Odrešenik, pa tudi zgled. Bil je brezgrešen (cf. 1Pt 2,22), ob sramotenju in trpljenju, ki ga je prestal, ni sramotil ali grozil, ampak je sodbo prepuščal nebeškemu Očetu (cf. 1 Pt 2,23). Najpomembnejše je, da je naše grehe ponesel na les križa, in da imamo v njegovih ranah popolno ozdravljenje naših duš (cf. 1Pt 2,24). Apostol Pavel pravi, da nam je Bog  »Odpustil […] vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.« (Kol 2,13b.14) Za tiste, ki so v Kristusu, ni več nobene obsodbe. Greh je plačan, zadolžnica je pribita na križ. Izpolnila se je Izaijeva prerokba izpred  stoletij:
»On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj,
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,3)

On je prinesel svojemu ljudstvu popolno odkupitev, odvezo in odrešenje vseh grehov. Nekoč smo tavali, potem pa smo po čudoviti Božji milosti prišli k njemu, ki je pastir in varuh (Chráskov prevod  pravi »Škof«)  naših duš. Da, on je dobri pastir, ki je položil lastno življenje za svoje ovce (cf. Jn 10, 11.15).

Ali je na tej strani večnosti možno stoodstotno živeti po Jezusovem zgledu? Doslej kaj takega še nobenemu kristjanu ni uspelo in mu tudi ne bo. Vsekakor pa je mogoče delovati v tej smeri in si za to prizadevati. Jezus, naš Odrešenik, varuh in dobri pastir, pa naj nas vodi po poti potrpežljivosti, zdaj in do srečne večnosti.





20. april 2012

Z IFES-ove konference v Györu

Gospod, ni ti enakega med bogovi, ni del, ki bi bila, kakor so tvoja. Vsi narodi, ki si jih naredil, bodo prišli, padali bodo na kolena pred tabo, Gospod, tvoje ime bodo slavili. Zakaj ti si velik in delaš čudovite reči, ti si Bog, ti edini.  Úči me, GOSPOD, svojo pot, hodil bom v tvoji resnici, zedini moje srce, da se bo balo tvojega imena. Zahvaljujem se ti, Gospod, moj Bog, z vsem svojim srcem, tvoje ime častim na veke. 
Psalm 86, 8-12


Od 5. do 10. 4. 2012 smo se na povabilo evangelijske študentske organizacije ZVEŠ udeležili IFES-ove Evropske konference UNDIVIDED (Nerazdvojeni / Enotni).  Konference se je udeležilo preko 3000 ljudi iz kar 35 evropskih držav in tudi nekaj izven Evrope. Res je, da nas naše nacionalne meje na nek način delijo, vendar Kristus nas združuje. 




19. april 2012

Pet let po trojnem umoru v Malatyi


Včeraj je minilo pet let od umora treh kristjanov v turškem mestu Malatya.  Do danes ni bil še nihče obsojen za ta umor.  Položaj kristjanov v Turčiji, sicer kandidatki za članstvo v EU, se še vedno poslabšuje,  laična država, kakršno je vzpostavil utemeljitelj republike Kemal Atatürk,  se pod sedanjimi "zmernimi" islamističnimi voditelji počasi spreminja v islamistično državo.  V soboto 7. aprila letos je manjša skupina muslimanov vdrla v eno od protestantskih cerkva v Carigradu in se najprej verbalno, nato pa še fizično lotila pastorja. Takšno je stanje v Turčiji pet let po trojnem umoru v Malatyi.

Cena evangelija je ponekod zelo visoka. Molimo za kristjane v Turčiji in drugod po islamskem svetu, in tudi za njihove preganjalce. 



15. april 2012

Zvesti Božji služabnik John Harper - heroj Titanika

Hohn Harper. Vir slike: Billy Graham Center
"Kdo je torej zvesti in preudarni služabnik, ki ga je gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji ob pravem času da živež? 46 Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob svojem prihodu našel, da tako dela! 47 Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil."  (Mt 24,45-47)

Zgornje Jezusove besede vsekakor veljajo  za Božjega služabnika v najžlahtnejšem pomenu besede in heroja vere Johna Harperja (*29. 5. 1872 + 15. 4. 1912). 

Baptistični pridigar John Harper je bil doma iz Škotske. Po vsem Združenem kraljestvu je bil znan kot zelo dober pridigar, zato so ga povabili v Moodyevo cerkev v Chicago.

11. aprila 1912 se je, takrat že vdovec,  skupaj s šestletno hčerko Annie Jessie in nečakinjo Jessie W. Leitch vkrcal na "nepotopljivi" Titanic. Ko je Titanic trčil v ledeno goro in ko so ljudje v splošnem kaosu zapuščali potapljajočo se ladjo, je pastor Harper poskrbel za oba otroka  in ju spravil v rešilni čoln. Harper je dal svoj rešilni pas sopotniku in vpil: "Ženske, otroci in neodrešeni ljudje, v rešilne čolne!" Zavedal se je namreč, da so mnogi sopotniki nepripravljeni za soočenje z večnostjo.  

Preživeli so povedali, da je Harper oznanjal evangelij vse do konca, zlasti je ponavljal besede iz Apd 16,31: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!"  Ko je že bil  v mrzli vodi, je, kolikor je mogel,  plaval do vsakega posameznika in mu posredoval besede veselega oznanila.  Eden od tistih, ki so jih pozneje potegnili iz vode, je na Harperjevo prigovarjanje sprejel Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda. Pozneje je povedal: "Jaz sem zadnji, ki ga je spreobrnil John Harper."

Zvesti služabnik, pastor John Harper, je do zadnjega delil duhovni živež - Besedo življenja tistim, ki mu jih je Bog na poseben in nenavaden način izročil v duhovno oskrbo.






14. april 2012

Na tesni poti zmage


[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin.
6 Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica. Trije namreč pričujejo: 8 Duh in voda in kri. In to troje je zedinjeno. 9 Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je to, da je pričeval za svojega Sina. 10 Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval za svojega Sina. 11 Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. 12 Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.  (Jn 5,4-12)

Zmage, o kateri je tu govora, se ne da doseči z mesenim orožjem, kot ga pozna svet. Sablje, puške, klasično in jedrsko orožje je nikoli  ne more izbojevati. Svet premore vse te stvari in je od nas v tem pogledu neprimerno močnejši.  Da bi dosegla svoj cilj, je vidna kristjanska cerkev v preteklosti zelo rada uporabljala orožje tega sveta. Pa ne le orožje, tudi orodje. Slednje uporablja še danes, na primer različne metode  »evangeliziranja, razne psihološke tehnike in marketinške prijeme, s katerimi skuša manipulirati.   Toda vse to je od sveta in tistega, ki  ga Jezus imenuje »vladar tega sveta« (cf. Jn 12,31. 14,30. 16,11).   Edino orožje, ki  nam more prinesti zmago nad svetom, je  naša vera v Jezusa Kristusa, križanega za naše grehe in obujenega za naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). V njem, ne v kakem spovedniku, imamo popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Apd 2,38. Apd 5,31. Apd 13,38. Apd 26,18. Ef 1,7. Kol 1,14)

Sam Bog je tisti, ki je pričeval za svojega Sina Jezusa Kristusa. Kristjan prejme, oziroma prejema Božje pričevanje po veri. Kristus je, kot pravi Janez, prišel z vodo in krvjo (cf. 1Jn 5,6). Voda označuje Janezov krst, ko se je razodela  potrditev s strani nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17b) Kri pomeni tisto kri, ki jo je Jezus prelil na križu  za odpuščanje grehov. Sveti Duh vtiskuje v srca izvoljenih čudovito Božje pričevanje o Gospodu Jezusu Kristusu. To pričevanje nas nenehno uči in spominja, da imamo v  Božjem Sinu večno življenje. Jezus je naša edina pot, resnica in življenje (cf. Jn 14,6). Zato nas Gospod na drugem mestu opominja: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14)  Z ozirom na to pravi Janez v zgornjem besedilu, da poseduje večno življenje tisti, ki ima Božjega Sina, kdor pa nima Božjega Sina, ta nima večnega življenja, ampak drvi po široki poti pogubljenja. Pot ni tesna, ker bi bila fizično težavna in naporna ter bi zahtevala mnogo dobrih del, duhovnih vaj in odrekanj, ampak zato, ker je naravnemu človeku brez nadnaravne Božje milosti nemogoče verovati, da je  vera  v križanega in vstalega Jezusa Kristusa edini način, ki nam prinaša dar večnega življenja. Križani Kristus je še danes Judom spotika in poganom norost, vsem poklicanim pa Božja modrost in moč (cf. 1Kor 23.24). 

Bog daj vsem udom krščanskega ljudstva milost vztrajnosti, da bomo do konca hodili po tesni poti, ki je pot zmage v našem Gospodu Jezusu Kristusu,  tiste zunaj pa naj privede na to pot. 



12. april 2012

V nedeljo, 15. 4. - svetovni dan molitve za severnokorejske kristjane

Vir slike: Wikipedia
Konec tega tedna pripravljajo severnokorejske oblasti veličastne proslave ob stoletnici rojstva njihovega pokojnega voditelja Kim Il Sunga. 

Višek proslavljanja bo v nedeljo 7. aprila, na dan, ki so ga razglasili za "dan sonca", ko bodo počastili pokojna Kim Il Sunga in Kim Jong Ila ter trenutnega vodjo države  Kim Jong Una.  Vsi trije omenjeni voditelji imajo še imenitnejši  status, kot so ga svoje dni prilaščali "božanski" cezarji v poganskem Rimu. Ob smrti Kim Jong Ila smo lahko videli, kako so se morali severni Korejci siliti, da bi bili za oblast  dovolj "verodostojni" s svojim jokanjem in žalovanjem.

Po drugi strani je Severna Koreja država revščine, lakote in nepopisnih preganjanj. Tamkajšnja krščanska populacija morda šteje nekje  med 200.000 in 400.000 pripadniki, ki delujejo v "podzemnih" cerkvah, ali pa so zaprti  v ječah in koncentracijskih taboriščih.   Severna Koreja je država, v kateri je že posedovanje Svetega pisma težek zločin, ki ga kaznujejo s smrtno kaznijo, ali v najboljšem primeru z dosmrtno ječo, oziroma taboriščem. 

Organizacija Open Doors je razglasila 15. april za dan solidarnosti s severnokorejskimi kristjani in poziva na ta dan kristjane po svetu k molitvi in postu za naše sestre in brate, ki trpijo v težkih razmerah pod severnokorejskim tiranskim režimom.





09. april 2012

Vrtni grob



Vrtni grob je ena od dveh lokacij, kamor naj bi bil položen Jezus ter kjer naj bi vstal od mrtvih  in je popularna med protestanti. Tradicionalna lokacija je v cerkvi svetega groba, ki jo upravljajo rimski katoličani, pravoslavni, Armenci, Kopti in še kdo.  Obe strani imata dobre  argumente za "svojo" lokacijo, njuni argumenti so tudi predstavljeni v zgornjem približno petminutnem videu. Obe grobnici pa imata tudi eno skupno lastnost: obe sta prazni. To pa je tudi najpomembnejše!


Vir: CBN News [>>]

Dave Enger: Dejstvo in ne bajka

Napis na vhodu v vrtni grob:
"Ni ga tukaj, temveč je vstal."
 Vir: Where Jesus Walked




»Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« (1 Kor 15,17)

Vstajenje Jezusa Kristusa je temeljni kamen krščanske vere. Brez njega ni nobenega upanja v tem življenju, niti ne v tistem, ki prihaja. Zato je pomembno prepoznati, da vera v Jezusovo vstajenje ne temelji na religioznih občutkih ali neutemeljenih govoricah, ampak na zgodovinskem dejstvu trdnih dokazov, ki podpirajo vstajenje.

Pred stoletjem se je v Angliji zbrala skupina pravnikov in so razpravljali o biblijskem poročilu o Jezusovem vstajenju. Hoteli so ugotoviti, če je dovolj zgodovinskih dokazov, da bi se odprl postopek na sodišču. Ugotovili so, da je Jezusovo vstajenje najbolj utemeljeno dejstvo v zgodovini človeštva. Dobro je razmisliti o nekaterih vprašanjih glede vstajenja. Tukaj je nekaj provokativnih misli, ki postavljajo vprašanja o vstajenju: "Obstajata dve temeljni zahtevi: (1) Ali je kdo prevaral ljudi o svoji smrti in to potem dokazal? (2) Ali velja
Jezusovo vstajenje tudi zame?" Dejstvo je, da je edino Jezusov grob prazen. In kot je Jezus premagal greh in smrt, bomo imeli vsi, ki zaupamo Njemu, delež v Njegovem vstajenju.

»Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih,«  je zapisal apostol Pavel v 1. Korinčanom 15,17. Zgodovinski dokazi in neskončno število spremenjenih življenj pričuje, da je vstajenje Jezusa Kristusa dejstvo.

Ali ste tudi vi zaupali v Jezusa Kristusa in sprejeli Njegovo vstajenje kot temeljni kamen svoje vere?


_____________________________________
Vir: Plamenica, 4/12 

08. april 2012

Charles-Marie Widor: Surrexit a Mortuis



Skladba za zbor in dvojne orgle iz 1874.

Latinsko in poslovenjeno besedilo:

Surrexit a mortuis,
Christus Dei Filius,
Pastor bonus,
Pastor qui animam
Pro grege suo posuit.
Pascha nostrum immolatus est,
Christus, Pascha nostrum
Surrexit a mortuis.
Alleluia.
Od mrtvih je vstal
Kristus, Božji Sin,
dobri pastir,
pastir, ki je dal  življenje
za svoje ovce.
Naše pashalno Jagnje je žrtvovano.
Kristus, naše pashalno Jagnje,
je vstal od mrtvih.
Aleluja. 

Vrtnar naših duš


Jezus ji je rekel: “Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?” Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: “Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.” (Jn 14,15)

Ko je Marija Magdalena zagledala od mrtvih vstalega Jezusa Kristusa, ga je imela, vsa zmedena in objokana, za vrtnarja. To lepo ponazarja slika Jacoba de Veta v kapeli gradu Glamis na Škotskem. Na primerjavo našega Gospoda z vrtnarjem sem pred mnogimi leti  naletel v neki Spurgeonovi pridigi in je naredila name velik  vtis. Naj bo ta primerjava tudi rdeča nit tega mojega premišljevanja. Predstavljajmo si torej, našega Odrešenika, ki nam je s svojo smrtjo na križu prislužil odpuščanje grehov, s svojim vstajenjem pa opravičenje, in jamči za prihodnje vstajenje naših poveličanih teles, kot vrtnarja naših duš.

Preden smo poznali Jezusa, oziroma, preden se nam je dal spoznati, so bile naše duše kot od vseh zapuščen vrt, preraščen s trnjem in plevelom starega, neukročenega človeka ter s strupenimi zelišči, ki jih je v nas zasejal satan. Spominjali smo na vinograd, o katerem je govoril prerok Izaija in je v njem namesto trte raslo viničje. O tem vinogradu je Bog rekel: “Spremenil ga bom v pustinjo, ne bo obrezovan ne okopavan, poganjala bosta trnje in osat in prepovedal bom oblakom, da bi dež rosili nanj.” (Iz 5,6) Jeremija pa pravi: “Sam sem te zasadil kot plemenito trto, kot pravo, pristno sadiko. Kako si se mi spridila v poganjke viničja? 22 Čeprav si se umivala s pepeliko in uporabljala še toliko mila: tvoja krivda ostaja umazana pred mano.” (Jer 2,21.22)

Prvi človek je bil ustvarjen po Božji podobi, a se je kmalu izpridil, Božja podoba v njem pa se je spremenila v groteskno karikaturo. Odtlej velja: “Ni pravičnega, niti enega,” (Rim 3,10) “saj so vsi grešili min so brez Božje slave.” (Rim 3,22) Ker je tako, se lahko grešni človek približa Bogu le po Božjem posegu, oziroma po milosti.

Do tega posega je prišlo, ko je Bog poslal svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa in “po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.” (Kol 1,20) Na drugem mestu pa pravi: “Odpustil nam je vse grehe 14 in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.” (Kol 2,13b.14) V skladu z Božjim načrtom je Pilat, kot pravi sv. Luka v svojem evangeliju (23,25): “[i]zpustil [...] tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji,” torej volji množice, ki je zahtevala njegovo smrt. Kakšna zamenjava! Kakšna simbolika! Baraba je v tem primeru slehernik, ki gnije v ječi svoje sebičnosti, v kateri ga drži hudič in se upira Bogu, saj v svojem naravnem stanju ni zmožen storiti ničesar drugega in se tudi ni sposoben zavedati, da obstaja poleg osata, trnja in ljuljke polnega vrta njegove duše še kak drug svet. Nasprotje tega slehernika je Božji Sin Jezus Kristus, ki “nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo.” (Gal 3,13a)

Mnogi ljudje današnjega časa vedo, da njihovo življenje ni tisto, kar naj bi bilo, zato verjamejo, da jih lahko odreši demokracija, tržno gospodarstvo, evro, socialna država, psihoanaliza, varstvo okolja in kar je še takega. Vse to so lahko ob primerni uporabi in v določenem smislu ter do neke mere bolj ali manj koristne stvari, dejanske rešitve problema pa ne prinesejo.  Božja beseda razločno pravi: “Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, 19 ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta.” (1Pt 1,18.19)

Le kako  lahko postanemo deležni te odkupnine? Kako lahko prejmemo Božjo pravičnost?  Sveto pismo nas uči, da edino po milosti, ki jo prejmemo po veri: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.” (Ef 2,8.9) Na drugem mestu pa pravi: “Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.” (Rim 3,22)  Ob prejemu zveličavne vere postane vrt naše duše Jezusova last. Kadar prevzame naš božanski vrtnar in od mrtvih vstali Odrešenik nadzor nad vrtom našega srca, se takoj loti dela.  Naš vrt namaka s Svetim Duhom in rahlja s svojo besedo, nezaželene rastline pa odstranjuje in uničuje. Jezus zasaja na vrtu naših src plemenite in koristne rastline, ki prinašajo sadove Duha, kot so: “ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba.”  (Gal 5,22)  S tem, kolikšen je sad  je tako, da obrodijo  “eni trideseternega, drugi šestdeseternega in spet drugi stoternega,” (Mr 4,20b) kot nas je poučil Jezus v priliki o sejalcu.

Jezus Kristus “je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja.” (Rim 4,25) Kristjan je svet, poklican in izvoljen, da živi v Gospodu in za Gospoda. Zato sme in more izpovedati z besedami Heidelberškega katekizma: "Moja edina tolažba v življenju in ob smrti (1) je, da nisem sam svoj (2), ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa (3), ki je s svojo dragoceno krvjo (4) poplačal (5) vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti (6) ter me varuje (7), da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las (8), seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje (9) ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu (10)."

______________________________________
(1)  Rim 14,8
(2)  1Kor 6,19
(3) 1Kor 3,23
(4) 1Pt 1,18
(5) 1Jn 1,7; 2,2
(6) 1Jn 3,8
(7)  Jn 6,39
(8)   Mt 10,29-31; Lk 21,18
(9)   2Kor 1,21; Ef 1,13; Rim 8,15
(10) Rim 8,14


06. april 2012

Albert Lee: Kralj našega življenja

El Greco: Kristus na križu
“Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih.” 
                                                                      (1 Kor 15,3)
 
Pred več kot 2000 leti je Poncij Pilat v Jeruzalemu ukazal, da obesijo na križ naslednji napis: "Jezus Nazarečan, kralj Judov". Morda je Pilat poskušal prestrašili ljudi in jim vzeti voljo, da ne bi okronali svojega kralja.

Kralj Judov. Ali je bila to izvirna misel tistega časa? Mogoče se je pojavila, ko so modri z Vzhoda vprašali: “Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj?” (Mt 2,2).  Iskali so izpolnitev obljube: “Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.”  (Iz 9,5).  Verovali so, da je Jezus ta Otrok.

Pozneje. ko je bil  Jezus križan, so nekateri vpili: “Če si Božji Sin, [...] stopi s križa!” (Mt 27,40). Hoteli so se prepričati, ali je Jezus resnično Kralj. Toda Jezus ni sestopil s križa. Pravi smisel križa je,  da je “Kristus umrl za naše grehe”. Ta, ki je plačal kazen za naše grehe, je Bogu Očetu omogočil, da nam jih odpusti.

Tudi tisti, ki prejmejo Božje odpuščanje grehov in zaprosijo Jezusa Kristusa, da jim postane osebni Zveličar in Gospod, lahko naredijo zgolj eno: da mu z iskrenim srcem služijo  z vsem svojim življenjem.
                           On je Kralj našega življenja.

Kralj mojega življenja, sedaj te kronam, kajti edino tebi pripada vsa slava in moč. Pomagaj mi, da ne pozabim Golgote in tvoje s trnjem okronane glave. Slavim te in častim, ker si vreden vse slave in časti.

_____________________________
Vir: Plamenica, 3/12