Luthrov komentar na temo Gal 2,20

Martin Luther. Vir slike: Wikipedia.

»S Kristusom sem na križ razpet. Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni; kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri Sinu Božjega, ki me je ljubil in dal samega sebe zame.«  (Gal 2,20 CHR)

 »[K]i me je ljubil in dal samega sebe zame.«  Pavel nam tu opisuje resnično pot opravičenja in popoln zgled gotovosti vere. Kdorkoli more s trdno in vztrajno vero reči skupaj s Pavlom: »Živim v veri Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega sebe zame,« ta je resnično srečen. S temi besedami zavrže Pavel vso pravičnost iz postave in del. Zato moramo skrbno premisliti te zadnje besede. Nisem jaz tisti, ki bi prvi vzljubil Božjega Sina in predal sebe zanj. Hudobni ljudje, ki so napihnjeni z meseno modrostjo, si predstavljajo, da delajo, kar pač lahko: ljubijo Boga, se predajajo Kristusu; toda s tem početjem odpravljajo evangelij in zasmehujejo Kristusa. Pravijo mu opravičevalec in Odrešenik, v resnici pa mu kratijo moč opravičenja in odrešenja ter to pripisujejo svojim lastnim dejanjem, obredom in pobožnostim. To pomeni, da živeti v svoji lastni pravičnosti in dejavnosti, ne pa po veri v Božjega Sina.

Delati tisto, kar hočemo, ni prava pot za dosego opravičenja. Ljudje pravijo, da zadostuje, če delamo tisto,  kar bi odobraval vsak dober človek, kajti potem naj bi nas dobri Bog poplačal z milostjo. »Bog ne zahteva od nas več, kot zmoremo,« pravijo. To reklo drži, če ga uporabimo prav in na pravem mestu, denimo v politiki, gospodinjstvu, gospodarstvu ali v družinskem življenju. Če v razumskem svetu opravljam vlogo sodnika ali glave družine in pri tem delam po svojih močeh, sem opravičen. Področje, ki mu pripada reklo: »Stori, kolikor zmoreš,« ima svoje meje. Toda v duhovnem svetu ne moremo početi ničesar, razen greha, saj smo kot sužnji prodani grehu (cf. Rim 7,14). Narobe je, da se v cerkvi uporabljajo izreki, ki se upravičeno uporabljajo v politiki, gospodarstvu in družinskem življenju. Človeški razumski svet mora biti ločen od duhovnega sveta.  

Poleg tega pravijo, da je narava sicer pokvarjena, da pa so naravne lastnosti ostale zdrave in nepoškodovane. Trdijo, da sta človeški razum in volja zdrava in nepokvarjena, in da so posledično tudi vse ostale naravne lastnosti čiste in popolne. Iz tega sklepajo, da smo sami po sebi zmožni izpolnjevati postavo in ljubiti Boga z vsem srcem, saj pripisujejo zgoraj omenjene lastnosti duhovnemu svetu. Toda jaz razlikujem med naravnimi in duhovnimi lastnostmi, ki jih oni mešajo in zamenjujejo. Trdim, da duhovne lastnosti niso zdrave, ampak pokvarjene in z grehom popolnoma zadušene, tako da niso nič drugega kot pokvarjen razum in volja, katera se nenehno upira Božji volji.  

Strinjam se, da so naravne značilnosti nepokvarjene, toda katere? Ljudje, ki so potopljeni v greh, ljudje, ki so Satanovi sužnji, imajo seveda voljo, razum in moč, da opravljajo nalogo sodnika, družinskega poglavarja, da upravljajo z ladjo, gradijo hišo in opravljajo vse druge reči, ki jih dela človeški rod. Toda če jih vsiljuješ v duhovni svet, jim tam odrekam prostor, saj smo, kot sem že povedal, na tem področju, preplavljeni z grehom. Karkoli je v naši volji, je zlo, karkoli je v našem razumu, je zmota. V duhovnih stvareh, torej, ne premoremo nič drugega kot temo, zmoto, nevednost, zlo in izprijenost, tako glede volje kot glede razuma. Kako lahko potemtakem delamo dobro, izpolnjujemo postavo in ljubimo Boga?

Ravno zato je Pavel rekel, da me je Kristus ljubil in dal samega sebe zame. Kristus je začetnik našega odrešenja, ne mi. To pomeni, da ni dobri Gospod našel v meni nikakršne blage volje ali pravega razumevanja, in se me je temu navkljub usmilil. V meni ni videl nič drugega, kot  da sem hudoben, na krivih potih, da sem do njega nespoštljiv in da bežim vedno dlje stran od njega. Upiral sem se Bogu, ujel me je hudič.    Zato je Bog  milostno zarezal skozi mojo voljo in razum, saj me je tako ljubil, da je dal samega sebe zame, da bi bil lahko  jaz osvobojen  postave, greha, hudiča in smrti.

Te besede so silen grom in strela iz nebes zoper pravičnost, ki je iz postave in vseh njenih del. V moji volji in razumu je bila tako velika in strašna hudobija, zmota,  tema in nevednost, da nisem mogel biti odkupljen drugače kot z neizmerno ceno. Zakaj se sploh še hvalimo z neokrnjenostjo narave, vladavino razuma, sposobnostjo svobodne volje in z delom, ki ga zmoremo? Zakaj darujemo to gnilo strnišče in slamo naših grehov, da bi pomirili jezo Boga, o katerem pravi Mojzes, da »je ogenj, ki požira«.  (5Mz 4,24)

Vir: Reasonable Christian. Poslovenil: Dizma