08. junij 2012

Ob dnevu Primoža Trubarja

Danes je dan Primoža Trubarja. O tem prazniku sem pisal že lani, a kot je videti,  se do današnjega dne v   slovenskem prostoru (še)  ni prijel. Letos tudi nisem dobil nobene elektronske pošte, s katero bi bil vljudno vabljen na kako prireditev ob tem dnevu. Če sem čisto pošten, me to pravzaprav niti ne moti. Imamo dan reformacije in Prešernov dan, s Trubarjevim dnevom smo dobili  nekakšen tretji kulturni praznik, kot da smo neka hiperkulturna nacija. Takšen občutek lahko dobi vsak, ki prebere takele "šolske" misli, ki se tu in tam pojavijo v medijih ob tem dnevu:
"Kot so ob prazniku zapisali v poslanski skupini SD, se z uvrstitvijo dneva Primoža Trubarja med praznike Slovenije utrjuje zavest o pomenu Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti.

Obenem pa poslanska skupina izraža obžalovanje, da praznik ni na sicer zelo kratkem seznamu tistih, ki naj bi po oceni vlade pomenili mejnike slovenske državnosti ter ne predstavljali ideoloških opredelitev in delitev. "Kdor namreč zavestno minimalizira edinstveno kulturno-zgodovinsko osebnost ter s tem zanika pomen utrjevanja in razvoja temeljev narodne identitete, ne more obstati," sta v izjavi za javnost zapisala poslanca SD Majda Potrata in Samo Bevk." (Planet Siol.net)
Trubar seveda ni načrtno gradil narodne identitete.  Kot  vsaka vélika stvar je imela tudi reformacija mnogo pozitivnih stranskih učinkov, lahko bi tudi rekli "kolateralnih koristi". Ena teh pomembnih stvari je bil vpliv na  oblikovanje slovenske narodne identitete.

Tisto, kar je bilo za Trubarja edino pomembno, je bila vera, in sicer vera, ki rešuje in opravičuje brezbožnega. On sam pravi o njej:
"Ta v nas stori, da se trdno zanašamo na preprosto ter golo Božjo obljubo in se držimo njegovih besed do smrti, da srčno, voljno ter ponižno čakamo na to, kar nam je Bog obljubil, in da brez vsakega dvoma verujemo, da gotovo pride čas, v katerem bo Bog izpolnil svojo besedo in obljubo, kajti Bog je resničen in vsemogočen: pri njem ni nobena stvar nemogoča - kar on hoče, to zmore narediti (Lk 1,37; Mr 9,23; Ps 115,3). Če pa zdaj, v tem življenju ne prejmemo vsega, kar nam je Bog obljubil, bomo to gotovo prejeli po tem življenju, v nebesih.
S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. "(1)
Zato želim na ta praznični dan vsem, da bi imeli Trubarjevo vero, po kateri bi bili deležni Božjih obljub in s katero bi  mogli resnično "stati inu obstati!"



(1) Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni knjižni slovenščini. Združenje Trubarjev forum 2009. S. 213. 215.


Ni komentarjev: