16. junij 2012

Sizifovsko breme

Na prvi strani današnje Večerove priloge V soboto (16. 6. 2012) je  novinarka Darka Zvonar Predan začela svoj članek z naslednjimi besedami: "Le kdaj smo postali tako pokvarjeni kot tisti, od katerih smo jo, v začetku devetdesetih, tako jadrno ucvrli, se sprašuje eden od naših intervjuvancev na straneh tokratne sobotne priloge, ko ugotavlja, da smo se iz optimističnih sanj o pridnosti in poštenosti te deželice prebudili v nočno moro korupcije in brezobzirnega izkoriščanja." Omenjeni intervjuvanec je Zoran Smiljanić, avtor mnogih slovenskih stripov. 

Enaka vprašanja kot g. Smiljanić si danes zastavljajo mnogi prebivalci "dežele na sončni strani Alp", podobna pa tudi prebivalci drugih dežel in držav sveta, tako na njegovih sončnih kot na senčnih straneh. Vprašanje: "Kaj je šlo narobe?" je staro kot človeštvo in se ne nanaša le na trenutne slovenske razmere. stvari gredo namreč  že ves čas  narobe. Mnogi ljudje  se zelo trudijo, da bi spremenili svet, obljubljajo vse mogoče, na koncu pa se stvari zavrtijo tako, da se zamenjajo le pozicije sedežev na vrtiljaku, vrtiljak pa ostaja, kajti človek ostaja to, kar je: grešnik.

Sekularni in drugi humanisti ob tej zadnji besedi ponavadi skočijo v zrak, saj je po njihovem človek v bistvu dober, potrebuje le dobre zakone, ustrezne materialne pogoje in stvari naj bi potem lepo delovale. Spremeniti je torej treba človekovo okolje in človek bo "pravilno" funkcioniral. Religije in filozofije se že tisočletja trudijo, da bi  spremenile človeka, a brez pravega učinka. Vse skupaj je Sizifovo delo. Sekularni humanisti so si izbrali za simbol človeka v krogu, ki steguje roke kvišku. S tem so hoteli bržkone povedati staro satansko laž, da je človek sam sebi bog: "V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo." (1Mz 3,5) Najsi tole humanistično božanstvo v obliki človeka  še tako dviguje roke kvišku, vseeno ne bo samo nikoli doseglo lune. Ne vem sicer, kaj so hoteli izraziti s tistim krogom okrog človekove figure, toda zadeli so v polno. Človek se vrti v začaranem krogu svoje grešne narave, ali, kot je za  Avguštinom ponovil stari Luther: "Človek je ukrivljen vase (incurvatus in se)". Sizifovo delo se torej nadaljuje, kajti, kot je rekla preprosta ženica iz Stare zaveze: "Po svoji moči človek ne pride kvišku." (1Sam 2,9b) Res je, človek po svoji moči ne pride kvišku, ampak se vrti v svojem krogu in poriva breme navzgor, nakar mu breme uide navzdol in Sizifova zgodba se ponavlja... 

Jezus je ob neki priložnosti rekel:  "Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje.  Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,15. 20-23) Tega, kar je v naši notranjosti ne more popraviti nobena vzgoja, nobeno izobraževanje. Pod vplivom vzgoje, izobrazbe in podobnega dobi naš greh drugačno, bolj sofisticirano in celo "družbeno sprejemljivo" zunanjost, a greh ostane še vedno to, kar je bil. Morda je sicer "družbeno sprejemljiv", toda tudi pederastija je bila v grško-rimskem času družbeno sprejemljiva, kajne?  Zato odgovarjam na Smiljanićevo vprašanje, da pravzaprav nismo   postali pokvarjeni, ampak smo bili taki že prej.  Povrh vsega smo svojo pokvarjenost, kakršnakoli že je bila, videli v drugih. Ljudje se imamo, skladno s svojo prirojeno naravo (ali bolje napako) vedno za nedolžne. Krivi so drugi, ali pa okoliščine. Kako prijetno polakiran zna biti naš greh, kajneda? 

Smo tisti, ki se imenujemo po Kristusu kaj boljši? Ne, nismo, ali s Pavlovimi besedami:  "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23)  Na boljšem smo le zaradi Enega in njegovega dovršenega dela, ta Eden pa je Jezus Kristus: "[O]pravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24) On je rekel: "Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci.  In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,31.32) On sam je Resnica, ki osvobaja (cf. Jn 14,6).  On obljublja vsem, ki pridejo k njemu:  "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) On je edini, ki nas more izvleči iz začaranega kroga "samoizboljševanja", kajti pred 2000 leti je sam odnesel naše sizifovsko breme na križ: "Tisti dan pa, govori GOSPOD nad vojskami, bo odstranjen klin, zabit na trdnem mestu, zrušilo, odpadlo in razdrlo se bo breme, ki je na njem, kajti GOSPOD je govoril." (Iz 22,25) Kdor veruje v Gospoda Jezusa, je njegovo breme razdrto. Tedaj se bo začela v posamezniku sprememba: od znotraj navzven. 


Ni komentarjev: