30. avgust 2012

Minucij Feliks o čaščenju


Mislite torej, da skrivamo, kar častimo, če nimamo svetišč in oltarjev? Kakšno podobo Boga bom namreč oblikoval, če je človek sam podoba Boga, če prav premisliš. Kakšen tempelj mu bom zgradil, ko ga ves svet, delo njegovih rok, ne more zaobseči? In naj zaprem v eno samo majhno sobo moč takega veličastva, ko sam kot človek živim bolj prostorno? Ali ni bolje, da je čaščen v našem umu? Da mora biti posvečen v najbolj notranjem delu prsi? Naj mu darujem darove in žrtve, ki jih je On prinesel meni za uporabo, da mu vržem nazaj njegov dar? Nehvaležno bi bilo, kajti pitna daritev je dobra duša, neskaljen um in čista vest. Kdor torej časti nedolžnost, moli Boga, kdor pravičnost, izliva Bogu daritev, kdor se vzdrži prevar, priklicuje naklonjenost Boga, kdor človeka odtegne od nevarnosti, zakolje najboljšo žrtev.



Iz: Minucij Feliks, Oktavij XXXII, 1-3. Logos v obrambo resnice, Izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov. Mohorjeva družba, Celje 1998. S. 545-546.


29. avgust 2012

Stati inu obstati - izvirni kontekst



Bržkone ga ni Slovenca, ki ne bi vedel za geslo "Stati inu obstati". Gre za znane Trubarjeve besede, ki jih najdemo na slovenskem evrskem kovancu, na grbu kardinala Franca Rodeta, na predlogu za nov slovenski grb, ki ga je izdelal Zmago Jelinčič in najbrž še kje. Ali sploh vemo, od kod je vzeto to geslo? Gre za besede, ki so vzete iz Trubarjeve pridige o veri, ki je sestavni del Trubarjeva prvega Katekizma iz davnega leta 1550, torej iz prve slovenske knjige. Spodaj citirano besedilo podaja širši kontekst teh besed in je napisano v sodobni knjižni slovenščini, tako da je, za razliko od originala, bolj razumljivo.

Če pa bi hoteli  takšne in drugačne Božje tolažbe, besede in obljube dojeti in premisliti z našim lastnim razumom      in modrostjo,  še zlasti, kadar nam  gre slabo ali kadar ležimo na smrtni postelji  in kadar ne čutimo  in se ne moremo oprijeti ničesar od  tega, kar  nam  Bog obljublja), potem bi dvomili  o Božjih obljubah, ne bi se menili zanje in bi celo odpadli od Boga in od njegove besede. 
 Zato v stiskah  potrebujemo pravo vero. Ta  v nas  stori,   da  se trdno  zanašamo   na  preprosto  ter golo Božjo  obljubo njegovih    besed   do  smrti,  da  srčno, voljno   ter  ponižno čakamo    na  to, kar  nam  je   Bog   obljubil,  in  da  brez vsakega    dvoma    verujemo, da  gotovo   pride  čas,  v  katerem   bo  Bog   izpolnil  svojo   besedo    in obljubo,   kajti  Bog je  resničen   in vsemogočen:      pri  njem   ni  nobena stvar  nemogoča      -  kar  on   hoče,  to  zmore    narediti   (Lk   1,37;  Mr 9,23;  Ps 115,3). Če  pa  zdaj,  v tem  življenju,  ne prejmemo      vsega,  kar nam  je   Bog   obljubil,  bomo    to  gotovo   prejeli  po   tem  življenju,  v nebesih.
  S takšno  vero  more  kristjan  v stiskah  in  skušnjavah  stati  in  obstati in se zoperstaviti  neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko  zoperstavi svoji nespametni     modrosti    in  razumnosti   in  temu   svetu  ter  hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili     ali speljali od Božje besede  in da ne bi dvomili  in omahovali  glede Boga in njegove besede. 
  Toda   takšna   vera  ne  pride   iz  nas in  ne  zraste  iz  našega  mesa, temveč je v nas vlita  iz nebes.  Prava vera je  Božji  dar  ali darilo,  kakor o tem  pričuje   sam Kristus,    ki  svetemu   Petru  govori   takole:   "Meso in kri  ti  tega  nista razodela, temveč    moj  Oče,  ki je  v nebesih."    (Mt  16,17). To  vero   nam   Bog   daje  po   svoji  besedi  svetega   evangelija, kadar   jo  s  pravim   srcem    poslušamo     in  jo  sprejmemo      ter vanjo verujemo     (Rim   10, 9-10).   In  daje  nam  jo  po   zakramentih     svetega krsta  in po  Kristusovi    večerji, tako  da  takšna   vera  v nas  raste in  se veča  od  dne   do  dne;  po  moči   Svetega  Duha     spreminja    naša  srca k dobremu     in  naredi,  da  se popolnoma       in  z  gotovostjo   naslonimo na  Božjo  besedo    kakor   na  trden  zid* oziroma    oporo,   ali kakor  na dober,   obstojen   temelj.
__________
*Db. steno.
Vir citata: Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum, 2009. S.213.215.

25. avgust 2012

Stara in nova zaveza

 "In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal." (Mr 15,38)






















"Ne, naša zmožnost je od Boga, ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja." (2Kor 3,5b.6)

V zgornjem odlomku je apostol Pavel na kratko podal značilnosti stare in nove zaveze. Kot pravi, pomeni stara zaveza črko, ki ubija, v novi zavezi pa ima besedo oživljajoči Sveti Duh.  V čem je "ubijalska" funkcija stare zaveze?

STARA ZAVEZA
NOVA ZAVEZA
Če boš…

Če boš storil/a… (cf. 2Mz 23,22)
Če ga boš iskal/a… (5Mz 4,29)
Če prineseš… (cf. 3Mz 2,8)
Če se boš držal/a… (cf. 3Mz 26,3)
Če boš izpolnjeval/a… (cf. 5Mz 7,12)
Če  narediš… (cf. 5 Mz 23,22)
Če boš poslušal/a… (5Mz 28,1)
Če ne boš izpolnjeval/a… (5Mz 28,15)
Storjeno!

Odpuščeno ti je! (cf. Kol 2,13)
Ozdravljen/a  si! ( cf.1Pt 4,29)
Blagoslovljen/a si! (cf. Ef. 1,3)
Pravičen/pravična si!  (cf. 2Kor 5,21)
Ti si svet/a!  (Heb 10,10)
Ti si močan/močna! (Ef 1,19)
Ti si sprejet/a! (cf. Rim 15,7)
Ti si ljubljen/a! (cf. Rim 8,39)

                                         (Tabela je narejena po tabeli na tej povezavi)
 Kot je razvidno iz tabele, v kateri so navedeni nekateri svetopisemski odlomki, ali povzetki odlomkov, deluje stara zaveza po principu: če boš storil/a to, dobiš to.  Lahko bi rekli, da gre za neke vrste daj - dam. Zadeva ni videti nič posebnega, saj to stvar poznamo tudi iz vsakdanjega življenja, kajne? Toda Pavel tudi pravi, da črka ubija. Problem je v dejstvu, da nihče ni zmožen v celoti spolnjevati vseh zapovedi. Farizeji so se znašli na ta način, da so v svojih interpretacijah težko izvršljive zapovedi poenostavljali, lahko izvršljive pa do neskončnosti zapletali.  S tem si niso ravno naredili dobre usluge, kajti Božji zakon je zapisan in ga je treba izvrševati, kakršen je. Glavni problem starozavezne postave je, da je fokusirana na posameznika in na to, kaj mora le-ta storiti. Mora, ampak ne zmore, zato ga črka postave obsoja, oziroma, kot je pisano, ubija.

Nova zaveza pomeni življenje po Duhu, ki oživlja. Kristjan se ne fokusira nase ter na svojo poslušnost, ampak na Kristusa in na njegovo popolno poslušnost nebeškemu Očetu. Kdor živi po Duhu, se torej usmerja na Kristusa in na to,  kar je Kristus zanj storil ter mu priskrbel s svojim brezgrešnim življenjem in smrtjo . Mnogi kristjani hodijo po svetu kot kup nesreče, ali pa si nadenejo eno od tistih značilnih smehljajočih se mask, da bi pred svojimi soverniki izpadli bolj sprejemljivi, saj je vendar krščanstvo ena sama židana volja, kajne? Tako vsaj pravijo.  Toda, to ni rešitev, ampak dvoličnost. Avtor pisma Hebrejcem nas zato spodbuja: "Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2a) 

Martin Luther je rekel, da mora sam sebi vsak dan malce popridigati evangelij. Kristjani imamo problem, da evangelij, ki nam pove, kaj imamo v Kristusu, zelo hitro pozabimo in se preradi vračamo k postavi. Zato je nujno potrebno, da tudi mi vsak dan osvežimo veselo evangeljsko sporočilo, da je Kristus umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje ter nam priskrbel popolno odrešenje. V Njem imamo vse, kar potrebujemo za duhovno življenje in zveličanje, zato mu bodi skupaj z Očetom in Svetim Duhom vsa čast in slava na veke!

24. avgust 2012

Šentjernejska zgodba z medalje zmajskega papeža

Vir slike: Wikipedia

Rimski škof Gregor XIII. (Ugo Boncampagni) je pri nas najbolj znan po tem, da je leta 1582 uvedel izboljšani koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski. Desetletje pred tem je dal isti cerkveni dostojanstvenik skovati zgornjo spominsko medaljo. Na averzu je njegova podoba, na kateri se je kot papež kitil s starorimsko  titulo poganskega velikega svečenika (pontifex maximus), na reverzu pa je podoba angela maščevalca, ki gre z mečem v desnici in s križem v levici nad "krivoverske" hugenote. Gre namreč za spominsko medaljo, ki jo je dal omenjeni rimski pontifex narediti v spomin na pokol hugenotov, o čemer priča tudi napis na reverzu: UGONOTTORUM STRAGES 1572.

Kako je sploh prišlo do znanega pokola, ki je pri nas znan pod imenom šentjernejska noč? Reformacija, ki se je začela v 16. stoletju v Nemčiji, je zajela tudi Francijo, zlasti njen  južni in osrednji del. Prevladala je Calvinova smer, pridružila pa sta se ji predvsem plemstvo in meščanstvo. Reformiranih kristjanov se je v Franciji prijel vzdevek hugenoti, katerega izvor nam ni  jasen (o tem obstaja več teorij).  Kraljevska hiša Valois je ostala trdno prorimska, enako Pariz in nasploh francoski sever.

Ker je v Franciji naraščal vpliv reformiranih kristjanov, sta se uradna rimska cerkev in dvor prestrašila ter jih začela omejevati in celo preganjati, kar je leta 1562 sprožilo začetek verskih vojn. V njih se je hugenotska stran odlično organizirala pod vodstvom sposobnega admirala Gasparda de Colignyja, podprl pa jo je tudi navarski kralj Henrik Bourbonski, kar ji je dalo dodatno moč. Po treh hugenotskih vojnah, je bil leta1570 podpisan mir v St. Germain-en-Laye. Ta mir je bil dokaj krhek, saj je v posameznih mestih  še vedno prihajalo do pobojev protestantov.  Mnogi pristaši rimske strani, npr. mogočna vojvodska hiša Guise, miru niso hoteli priznati. Ko so nekateri protestanti, kot je bil admiral Gaspard de Coligny, dobili določene službe na dvoru, je nezadovoljstvo papežnikov še naraslo.

Kot kaže, sta si kralj Karel IX.  in njegova mati Katarina Medičejska resnično želela pomiritve med obema stranema. Do nje naj bi prišlo s poroko Karlove sestre Margarete de Valois z enim od najpomembnejših protestantskih vodij, navarskim kraljem Henrikom Bourbonskim. Tej zakonski zvezi so nasprotovali papež, španski kralj Filip II. in mnogi ultrapapistični Francozi. Poroko so nato organizirali 18. avgusta 1572. Zaradi tega pomembnega dogodka je prišlo v Pariz mnogo protestantskih plemičev. Poroka se je zgodila v gospodarsko in socialno gledano zelo neugodnem času. Bilo je nekaj slabih letin, davki so bili visoki, draginja je bila vse večja, na drugi strani pa se je odvijala razkošna poroka. Vse to, zraven pa še podžiganje fanatičnih papežniških pridigarjev, je med navadnimi Parižani, ki so skoraj v celoti podpirali rimsko stvar, povzročilo silno nezadovoljstvo.

22. avgusta je nekdo (domnevno Charles de Louviers gospod de Maurevert) izvedel atentat na Gasparda de Colignyja in ga resno ranil. Ne ve se, kdo točno je stal za atentatom, očitno je le, da je bila v ozadju "rimska stvar". Protestanti so bili zaradi tega dejanja razburjeni, kralj Karel IX., kraljica mati Katarina in dvor pa prestrašeni. Pred Parizom se je utaboril Colignyjev svak s 4000 vojaki, kar je paniko na dvoru še povečalo. Dvor in prorimska stran nasploh sta se bala, da se bodo hugenoti maščevali. Kraljica mati se je posvetovala s svojimi italijanskimi svetovalci, nato pa še s kraljem. Mladi kralj in stara Medičejka sta odločila, da je treba pobiti voditelje protestantske strani.

Ko je padla usodna odločitev, so se zbrali tudi  pariški mestni  veljaki. Sklenili so, da je treba pozapreti mestna vrata in oborožiti ljudstvo, s čimer naj bi preprečili morebitno protestantsko vstajo. Kraljevi švicarski gardisti so dobili seznam protestantov,  ki jih je bilo treba pobiti. Protestantske plemiče so pregnali iz Louvra in jih poklali na ulicah. Znak za napad je bilo zvonjenje k zornicam v cerkvi St. Germain l' Auxerrois poleg Louvra, v noči na dan sv. Jerneja (na 24. avgust). Skupina, ki jo je vodil sam vojvoda Guise je potegnila de Colignya iz postelje, ga ubila in vrgla skozi okno. Za poboj so bili torej prvi na vrsti protestantski plemiči. Pariška drhal, sfanatizirana s strani  papežniških pridigarjev, je nato prevzela pobudo, lovila nesrečne hugenote in jih klala. Od hugenotskih velikašev sta odnesla živo glavo edino Henrik Navarski in njegov bratranec princ de Condé, ki sta obljubila, da bosta sprejela papeško vero (ko sta se rešila iz Pariza, se obljube nista držala). V Parizu je šentjernejski pokol  trajal  tri dni.

Grb Gregorja XIII. Vir: Wikipedia
Toda s tem šentjernejske zgodbe še ni bilo konec. Pobijanje protestantov se je nadaljevalo  v drugih mestih, mnogi pa so se, da bi rešili golo življenje "spreobrnili" v rimsko vero. Vse skupaj se je končalo šele meseca oktobra 1572. Število žrtev ni znano. Zagovorniki rimske stvari govorijo o 2000, protestantska stran je govorila o 70000 pobitih. Kot po navadi, je resnica nekje vmes, morda nekje med 20000 in 30000.

Rimski škof Ugo Boncampagni, imenovan tudi Gregor XIII., je prejel novico o "sijajni zmagi nad heretiki" v začetku septembra 1572.  "Sveti oče" je  dal ovekovečiti pokole s slovesnimi "Te Deumi", kovanjem medalj, njegov dvorni slikar Giorgio Vasari pa je dobil nalogo, da naslika v Vatikanu  tri freske, s katerimi so proslavili šentjernejsko morijo. Kralja Karla IX. je dodatno počastil s tem, da mu je poslal zlato rožo...

In kaj počne v naslovu tega prispevka zmaj, oziroma pridevnik zmajski? To mitološko bitje, ki je v Svetem pismu prispodoba Satana, je imel "sveti oče" Gregor XIII. v svojem velikosvečeniškem grbu. S tem je nesrečni Ugo Boncampagni povedal vse o sebi...


23. avgust 2012

Nick Vujicic ponovno v Sloveniji




Po uspešni turneji v letu 2011, ko je v Sloveniji nagovoril več kot 18.000 ljudi, se sedaj vrača kot mladoporočenec, da nam pove o svojih zadnjih dogodivščinah in stvareh, ki delajo njegovo življenje tako neustavljivo.

Navkljub vsem stiskam in težavam, ki jih lahko izkusi le nekdo, ki je rojen brez rok in nog, Nick živi z vero in optimizmom, navdihujoč milijone ljudi, da sami odkrijejo svojo enkratno vrednost in namen v življenju.

Ne zamudite te enkratne priložnosti in si pravočasno priskrbite vstopnico, da prisluhnete nekomu, ki razume, da oseba, ki vas lahko zaustavi na vaši poti, ste morda VI – sami.

Več  podatkov, vključno s tem, kje lahko nabavite vstopnice, najdete na spodnji povezavi:



20. avgust 2012

Resnica o nikejskem koncilu

Zadnja leta krožijo po svetu različne teorije o nikejskem koncilu ter o tem, kako naj bi cesar Konstantin oblikoval krščanski nauk vere. To je v veliki meri zasluga Dana Browna in "zanesljivosti" njegovega opisovanja zgodovinskih dogodkov. Na tem koncilu niso niti definirali dogme o Sveti Trojici niti določili kanona Svetega pisma. Na njem je bil predvsem ovržen Arijev nauk, ki nima z DaVincijevo šifro čisto nobene zveze... 

19. avgust 2012

Zgodovin(a)e in zmote

Na povezavi je posnetek intervjuja Roberta Scotta Clarka s profesorjem historične teologije in cerkvene zgodovine v westminstrskem semenišču v Philadelphiji, Carlom Truemanom. 

Carl Trueman, rojen Anglež,  pripoveduje o tem, kaj je zgodovina, kako deluje, kako ne bi smela delovati, pa tudi o tipičnem  odnosu ameriških evangelijskih kristjanov do zgodovine, ki je  zelo brezbrižen (sprašujem se, koliko smo Slovenci, če odštejem nekaj stereotipnega védenja o preteklosti, manj brezbrižni do resnega obravnavanja tega področja).

Trueman govori v tem intervjuju tudi o koristnosti študija in poznavanja zgodovine, predstavi nam  svojo osebno zgodovino, oziroma zgodbo svojega življenja, nas popelje v svet britanskega evangelikalizma, sprašuje pa se tudi o prihodnosti reformiranega krščanstva v Združenih državah Amerike. 



18. avgust 2012

Farizejev problem

Prilika o farizeju in cestninarju, zapisana v Evangeliju po Luku 18,9-14, je bržkone ena od najbolj znanih Jezusovih prilik. Gre za priliko, ki v nas zelo hitro zbudi samopravičniške očitke, kajti "jaz vendar nisem tak kot ta farizej".  Toda, takoj ko izrečem, ali vsaj pomislim kaj takega, se tudi sam avtomatsko postavim v vlogo farizeja, katerega obsojam. 

Pri farizeju iz zgornje prilike ne gre za posebno človeško kategorijo, ampak za slehernika v stanju njegove padle človeške narave. Samopravičnost ni nič drugega kot plod mojega napuha, napuh pa je greh, oziroma sad greha, ki prebiva v meni. Takšno je naravno stanje slehernega Adamovega potomca.

V priliki imamo dva človeka, ki imata v osnovi isti problem: oba sta grešnika. Toda razlika med njima je kot med nočjo in dnevom: eden se zaveda svoje grešnosti in se je izpove, drugi pa uživa v samem sebi in je posledično zaziban v lastni grešnosti, s katero se celo hvali pred Bogom in ljudmi. To je tudi razlog, zakaj je odšel prvi  iz templja opravičen, drugi pa ne.

Farizejev problem ni le problem nekaterih, ampak vseh ljudi. S to boleznijo smo vsi okuženi. Evangelij je zdravilo za ta problem. Apostol Pavel piše:
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero.  (1Kor 15,1.2)
Sv. Pavel je v tem odlomku posebej poudaril pomen evangelija, kajti vsak, ki se drži v njem oznanjene  besede, je na poti rešitve. Na poti rešitve ni zaradi svojih pravičnih del, ampak zaradi v veri sprejete besede. 

V nadaljevanju poudarja apostol zgodovinskost evangelija. Pri tem se sklicuje na dogodke in na ljudi, ki so bili priče temu dogajanju. Pavel tu nič ne teoretizira ter se ne sklicuje na nobena posebna "duhovna izkustva", ampak navaja zaporedje dogodkov, kot so si sledili.
 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. (1Kor 15,3-10a)
Temelj naše vere ni v nas, ampak je izven nas, torej v Kristusu in v njegovem vstajenju. Njegovo vstajenje je tisto, kar še danes buri duhove. Kot je razvidno iz širšega konteksta  15. poglavja 1. pisma Korinčanom, jih je tudi takrat. Ravno zato se je Pavel skliceval na priče vstajenja, ki jih je bilo v tistem času še nekaj sto živih. S tem je hotel povedati korintskim kristjanom, da ne pripoveduje pravljic za lahko noč, niti ne razlaga kakih subjektivnih doživetij, ampak govori objektivno resnico. 

Del objektivne resnice, ki je v nas je tudi naš greh. Ampak greh je zadeva, ki jo zelo radi nekam potlačimo in se ukvarjamo z bolj "pozitivnimi" stvarmi. "Treba je pozitivno razmišljati," nas uči svet. Seveda je treba, toda za to moramo imeti določeno osnovo. Kristjani imamo za to dovolj trdno osnovo, to je Jezus Kristus, ki "je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih." (1Kor 3b) Toda tudi njegova obuditev od mrtvih je imela svoj smoter, ko pravi isti apostol na drugem mestu: "[I]n je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25b)

Če se postavim pred Boga kot farizej, torej kot oseba v moči moje pravičnosti,   moje dobrote, moje ljubezni, mojih potencialov, mojih dobrih del, mojih trudov in naprezanj, mojih dosežkov,  mojih, mojih, mojih..., potem se lahko kar poslovim. Farizejev problem je bil, da se je pred Bogom postavljal s tem kar je bil, imel in delal, cestninarjeva prednost je bila v tem, da se ni zanašal na sebe, ampak na Božjo milost. Pred Bogom lahko stojim in obstojim le kot oseba, ki mu ne prinaša ničesar, ampak  se postavi predenj edino s Kristusom ter njegovim križem.  Da, pred Bogom sem lahko le kot cestninar. Če dobro pomislim, je zares dobra novica (euangelion), da smem biti pred Bogom kot cestninar! Bogu hvala za to milost. 


16. avgust 2012

Kaj je hujše?

"Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo." 
(Apd 20,29.30)


15. avgust 2012

Edini srednik

Nekateri pravijo, da obstaja med Bogom in človekom več srednikov: najprej in najvišje naj bi bil Kristus, poleg njega pa naj bi bili še mnogi drugi, ki so sicer na nižjem nivoju, a vseeno naj bi bili tudi oni sredniki. na samem vrhu te plejade srednikov naj bi bila Kristusova mati Marija, ki jo mnogi imenujejo "srednico vseh milosti", poleg nje pa pripisujejo podobno vlogo tudi še angelom ter svetnikom in svetnicam. In kaj pravi glede tega Božja beseda?

"Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času."  
(1Tim 2,5.6)

Kot je razvidno iz zgornjega citata, Sveto pismo ne pozna več kot enega srednika med Bogom in ljudmi, in to je Jezus Kristus. On je dovolj velik srednik, da povsem zadostuje. Sveto pismo nikjer ne govori, da bi poleg njega obstajali v nebesih še kaki drugi sredniki, kot to trdijo rimska, pravoslavna in še nekatere druge cerkve. Božji besedi ne smemo ničesar dodajati. Pisano je namreč:

"Vsak izrek Boga je prečiščen,
ščit je tem, ki zaupajo vanj.
Ničesar ne dodajaj njegovim besedam,
da te ne ovrže in postavi na laž." 
                                                                             (Prg 30,3.4) 
Božja beseda je tu popolnoma jasna in nedvoumna. zagovorniki teorije večih srednikov sicer pravijo, da naj bi poleg  Božje  besede, zapisane v Svetem pismu, obstajala tudi ustna Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev. Glede te "ustne Božje besede"  tudi Rim in Konstantinopel nista  na povsem isti liniji, tako obstajajo med njima tudi različna izročila glede Marijinega vnebovzetja, oziroma zasnutja.

Jezus Kristus je edini srednik, ki je poplačal ves naš dolg.  Držimo se njega in njegovega na križu dovršenega dela odrešenja, "[k]ajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR)


10. avgust 2012

Kaj je (bilo) narobe?

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem.  Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."  (Lk 19,41-44)

Res, kaj je bilo narobe z Jeruzalemom v Jezusovem času, da mu je Gospod napovedal tako bridko usodo? So bili ljudje preveč brezbrižni? So bili preveč hinavski? So bili preveč hudobni? So bili premalo religiozni? Na prva tri vprašanja bi lahko brez večjega oklevanja odgovorili: "Da," nikakor pa ne bi mogli reči, da so bili premalo religiozni.

Ti ljudje so bili tako močno religiozni, da so spregledali svojo brezbrižnost za lastno usodo, hinavščino, hudobijo in kar je še takega. Njihova religioznost jim je narekovala, da morajo za svoje odrešenje storiti vse, kar je v njihovi moči. Ob naporih, ki so jih vlagali v izpolnjevanje del postave, so popolnoma spregledali, da so v Božjih očeh še vedno to, kar so bili: grešniki. Nerazumljivo jim je bilo, da je lahko odrešenje, ki ga je prinesel Jezus, nekaj tako enostavnega. Njim pa se je zgodilo po Izaijevem prerokovanju:
Zato bo zanje GOSPODOVA beseda:
Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved,
pravilo na pravilo, pravilo na pravilo,
malo sèm, malo tja,
da bodo šli in padli vznak,
se polomili, zapletli in ujeli. (Iz 28,13)
 Odstopanje mnogih denominacij od evangeljskega nauka povzroča tudi v današnji cerkvi, da je za mnoge  ljudi Božja beseda zbirka zapovedi in pravil. Njihovo nadaljnje odstopanje od pristne Božje besede k raznim vrstam humanizma in samoodreševanja bo imelo  na koncu za posledico, da ne bo od takih denominacij, če se ne spreobrnejo, ostal kamen na kamnu.

Seveda imajo tudi zapovedi in pravila, skratka postava, svoj pomen. Njihov glavni cilj je, da nas pošljejo k evangeliju.  Evangelij pa pravi, da je bil Kristus predan v smrt za naše grehe in je vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja. Kdorkoli vanj veruje, se ne bo pogubil, ampak ima večno življenje. Da, že tukaj in zdaj je mogoče uživati njegov predokus!



04. avgust 2012

Pozornost v preizkušnjah

"Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati."
(1Kor 10,12.13) 

Pri nas kristjanih se rad  pojavlja  precej neprijeten problem. Velikokrat mislimo, da stojimo trdno, nato pa pademo. Da, največkrat klonemo, ko mislimo, da smo na konju. Do tega neljubega dogajanja prihaja zato, ker je naš spomin luknjast kot cedilo in preradi pozabljamo na Božje obljube in se namesto tega zanašamo nase. Ko pridemo v preizkušnjo, v takih primerih podležemo, četudi nam Božja beseda obljublja dvoje, in sicer, da Bog ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ter da nam bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje. 

Kristjani seveda nismo idealni ljudje, ki bi imeli kake nadnaravne sposobnosti. Toda imamo Boga, ki premore te sposobnosti. zato je pomembno biti pozoren na Božje obljube. Po drugi strani je tudi res, da se med sabo razlikujemo. Pogosta skušnjava je, da se  primerjamo z brati in sestrami. To je nevarno, saj nas  zelo hitro zavede v samopravičnost in v obsojanje bratov in / ali sester. Ni rečeno, da tisti, ki misli, da stoji, tudi zares stoji. Tisti, ki tako le misli, bo hitro in najbrž tudi globoko padel. Brezgrešni kristjani ne obstajajo, pa naj člani raznih "svetostnih" gibanj in denominacij rečejo, kar hočejo, kajti demantira jih Božja beseda, ki pravi:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas." (1Jn 1,8) Zdravilo pa nam ponudi v nadaljevanju, kjer pravi: "Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,9) Bogu hvala za to njegovo zdravilo. 

 Greh ne more biti kristjanova temeljna usmeritev. Zato je življenje kristjana nenehen boj s staro grešno naravo. V tem boju bo kristjan uspešnejši, če bo pozoren na Božje obljube. Mi smo slabotni, toda Bog je močan. Kralj David je upravičeno zapel:
"Ljubim te, GOSPOD, moja moč,
GOSPOD, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj;
moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam,
moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje." (Ps 18,2.3)

Zato je prav, da mašimo luknje v cedilu svojega spomina z Božjo besedo in v vseh okoliščinah usmerjamo svojo pozornost na Boga.



03. avgust 2012

Jezus rešuje: Enovo pričevanje


Calvary Chapel Celje - Eno's Testimony from Kalvarija Celje on Vimeo.

 Zgornje pričevanje nam v živo dokazuje, da Jezus še danes rešuje grešnike, kakršni smo mi vsi skupaj, kajti "Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke." (Heb 13,8) On sam je povedal, da ni prišel klicat pravičnih, ali bolje rečeno samopravičnih, ampak grešnike.  "Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki." (Rim 5,8) To je res dobra novica za vse, ki jih pritiska jarem greha. Bogu hvala za njegov zastonjski dar odrešenja, ki nam ga je dal v Jezusu Kristusu!

02. avgust 2012

Uresničevanje Očetove volje

"Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih."  (Mt 7,21)

Izbrana vrstica, vzeta iz evangeljskega berila za prejšnjo, 8. nedeljo po Sveti Trojici, je del Jezusove pridige na gori. V predhodnih vrsticah govori Jezus o lažnih prerokih in njihovih značilnostih, v 21. vrstici ter v nadaljevanju pa govori o tem, kdo pojde in kdo ne pojde v Očetovo kraljestvo. 

Kot je razvidno iz Mt 7,21, je Jezus obljubil vstop v nebeško kraljestvo tistim, ki uresničujejo Očetovo voljo. Ob besedni zvezi "uresničevati Očetovo voljo" mnogi bržkone pomislijo na izpolnjevanje zapovedi in na dobra dela. Toda če gledamo s tega zornega kota, se znajdemo pred nekaterimi problemi, ki jih ni mogoče odpraviti kar z levo roko. Kaj se zgodi, če prekršimo katero od zapovedi? To zagotovo ni uresničevanje volje nebeškega Očeta. Takisto velja za opustitev kakega dobrega dela. Razen tega ni na svetu niti enega človeka, ki ne bi grešil. Če pogledamo naslednji vrstici, spet ne najdemo kaj bolj spodbudnega: "Veliko mi jih bo reklo tisti dan: 'Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?'  In takrat jim bom naznanil: 'Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!'" (Mt 7,22.23) V  krščanskih krogih imamo tudi danes ljudi, ki prerokujejo (ali vsaj tako menijo) v Jezusovem imenu, izganjajo demone in delajo razna velika dela v tem imenu. Toda ta dela očitno nič ne pomenijo, če nekdo poleg tega ravna nepostavno. Vsi pa ravnamo nepostavno, eni bolj, drugi manj. 

Kaj je torej Očetova volja in kdo jo izpolnjuje? Jezusov odgovor se glasi: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) Te besede, kot pravi Calvin, predpostavljajo vero kot  pravir, iz katerega pritekajo dobra dela. Verovati v Kristusa in se trdno zanašati nanj ter na njegovo delo pomeni uresničevati Očetovo voljo. Zato je lahko sv. Janez upravičeno napisal: "To sem vam pisal, da veste, da imate večno življenje, kateri verujete v ime Sina Božjega." (1Jn 5,13 CHR) Janez ni napisal, da imajo večno življenje tisti, ki izpolnjujejo zapovedi, niti da imajo večno življenje tisti, ki dobro delajo, ampak, da imajo večno življenje, kateri verujejo v ime Božjega Sina. To pa zato, ker je takšna Očetova volja. In še nekaj poudarjam. Janez je napisal: "[...] da veste, da imate večno življenje..." On ni napisal: "Upajte, da boste imeli večno življenje." 

Kdor veruje v Kristusa in je njegov ve, da ima večno življenje že tukaj in zdaj. To pa zato, ker uresničuje Očetovo voljo. Očetova volja pa je, da verujemo v edinorojenega Sina, ki ga je on poslal.