24. avgust 2012

Šentjernejska zgodba z medalje zmajskega papeža

Vir slike: Wikipedia

Rimski škof Gregor XIII. (Ugo Boncampagni) je pri nas najbolj znan po tem, da je leta 1582 uvedel izboljšani koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski. Desetletje pred tem je dal isti cerkveni dostojanstvenik skovati zgornjo spominsko medaljo. Na averzu je njegova podoba, na kateri se je kot papež kitil s starorimsko  titulo poganskega velikega svečenika (pontifex maximus), na reverzu pa je podoba angela maščevalca, ki gre z mečem v desnici in s križem v levici nad "krivoverske" hugenote. Gre namreč za spominsko medaljo, ki jo je dal omenjeni rimski pontifex narediti v spomin na pokol hugenotov, o čemer priča tudi napis na reverzu: UGONOTTORUM STRAGES 1572.

Kako je sploh prišlo do znanega pokola, ki je pri nas znan pod imenom šentjernejska noč? Reformacija, ki se je začela v 16. stoletju v Nemčiji, je zajela tudi Francijo, zlasti njen  južni in osrednji del. Prevladala je Calvinova smer, pridružila pa sta se ji predvsem plemstvo in meščanstvo. Reformiranih kristjanov se je v Franciji prijel vzdevek hugenoti, katerega izvor nam ni  jasen (o tem obstaja več teorij).  Kraljevska hiša Valois je ostala trdno prorimska, enako Pariz in nasploh francoski sever.

Ker je v Franciji naraščal vpliv reformiranih kristjanov, sta se uradna rimska cerkev in dvor prestrašila ter jih začela omejevati in celo preganjati, kar je leta 1562 sprožilo začetek verskih vojn. V njih se je hugenotska stran odlično organizirala pod vodstvom sposobnega admirala Gasparda de Colignyja, podprl pa jo je tudi navarski kralj Henrik Bourbonski, kar ji je dalo dodatno moč. Po treh hugenotskih vojnah, je bil leta1570 podpisan mir v St. Germain-en-Laye. Ta mir je bil dokaj krhek, saj je v posameznih mestih  še vedno prihajalo do pobojev protestantov.  Mnogi pristaši rimske strani, npr. mogočna vojvodska hiša Guise, miru niso hoteli priznati. Ko so nekateri protestanti, kot je bil admiral Gaspard de Coligny, dobili določene službe na dvoru, je nezadovoljstvo papežnikov še naraslo.

Kot kaže, sta si kralj Karel IX.  in njegova mati Katarina Medičejska resnično želela pomiritve med obema stranema. Do nje naj bi prišlo s poroko Karlove sestre Margarete de Valois z enim od najpomembnejših protestantskih vodij, navarskim kraljem Henrikom Bourbonskim. Tej zakonski zvezi so nasprotovali papež, španski kralj Filip II. in mnogi ultrapapistični Francozi. Poroko so nato organizirali 18. avgusta 1572. Zaradi tega pomembnega dogodka je prišlo v Pariz mnogo protestantskih plemičev. Poroka se je zgodila v gospodarsko in socialno gledano zelo neugodnem času. Bilo je nekaj slabih letin, davki so bili visoki, draginja je bila vse večja, na drugi strani pa se je odvijala razkošna poroka. Vse to, zraven pa še podžiganje fanatičnih papežniških pridigarjev, je med navadnimi Parižani, ki so skoraj v celoti podpirali rimsko stvar, povzročilo silno nezadovoljstvo.

22. avgusta je nekdo (domnevno Charles de Louviers gospod de Maurevert) izvedel atentat na Gasparda de Colignyja in ga resno ranil. Ne ve se, kdo točno je stal za atentatom, očitno je le, da je bila v ozadju "rimska stvar". Protestanti so bili zaradi tega dejanja razburjeni, kralj Karel IX., kraljica mati Katarina in dvor pa prestrašeni. Pred Parizom se je utaboril Colignyjev svak s 4000 vojaki, kar je paniko na dvoru še povečalo. Dvor in prorimska stran nasploh sta se bala, da se bodo hugenoti maščevali. Kraljica mati se je posvetovala s svojimi italijanskimi svetovalci, nato pa še s kraljem. Mladi kralj in stara Medičejka sta odločila, da je treba pobiti voditelje protestantske strani.

Ko je padla usodna odločitev, so se zbrali tudi  pariški mestni  veljaki. Sklenili so, da je treba pozapreti mestna vrata in oborožiti ljudstvo, s čimer naj bi preprečili morebitno protestantsko vstajo. Kraljevi švicarski gardisti so dobili seznam protestantov,  ki jih je bilo treba pobiti. Protestantske plemiče so pregnali iz Louvra in jih poklali na ulicah. Znak za napad je bilo zvonjenje k zornicam v cerkvi St. Germain l' Auxerrois poleg Louvra, v noči na dan sv. Jerneja (na 24. avgust). Skupina, ki jo je vodil sam vojvoda Guise je potegnila de Colignya iz postelje, ga ubila in vrgla skozi okno. Za poboj so bili torej prvi na vrsti protestantski plemiči. Pariška drhal, sfanatizirana s strani  papežniških pridigarjev, je nato prevzela pobudo, lovila nesrečne hugenote in jih klala. Od hugenotskih velikašev sta odnesla živo glavo edino Henrik Navarski in njegov bratranec princ de Condé, ki sta obljubila, da bosta sprejela papeško vero (ko sta se rešila iz Pariza, se obljube nista držala). V Parizu je šentjernejski pokol  trajal  tri dni.

Grb Gregorja XIII. Vir: Wikipedia
Toda s tem šentjernejske zgodbe še ni bilo konec. Pobijanje protestantov se je nadaljevalo  v drugih mestih, mnogi pa so se, da bi rešili golo življenje "spreobrnili" v rimsko vero. Vse skupaj se je končalo šele meseca oktobra 1572. Število žrtev ni znano. Zagovorniki rimske stvari govorijo o 2000, protestantska stran je govorila o 70000 pobitih. Kot po navadi, je resnica nekje vmes, morda nekje med 20000 in 30000.

Rimski škof Ugo Boncampagni, imenovan tudi Gregor XIII., je prejel novico o "sijajni zmagi nad heretiki" v začetku septembra 1572.  "Sveti oče" je  dal ovekovečiti pokole s slovesnimi "Te Deumi", kovanjem medalj, njegov dvorni slikar Giorgio Vasari pa je dobil nalogo, da naslika v Vatikanu  tri freske, s katerimi so proslavili šentjernejsko morijo. Kralja Karla IX. je dodatno počastil s tem, da mu je poslal zlato rožo...

In kaj počne v naslovu tega prispevka zmaj, oziroma pridevnik zmajski? To mitološko bitje, ki je v Svetem pismu prispodoba Satana, je imel "sveti oče" Gregor XIII. v svojem velikosvečeniškem grbu. S tem je nesrečni Ugo Boncampagni povedal vse o sebi...


Ni komentarjev: