29. september 2012

Poviševanje, poniževanje...















Izrek: "[V]sak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan," (Lk 14,11) je eden bolj znanih Jezusovih izrekov. Poleg mesta, ki sem ga navedel, se pojavlja tudi na koncu prilike o farizeju in cestninarju.  odlomek Lk 14,11 je vzet iz Jezusovega pouka gostom in gostitelju (cf. Lk 14,7-11). Lahko ga vzamemo kot zelo praktičnen, vsakdanji nasvet. Tistim, ki se prerivajo za prva mesta pri mizi, se lahko hitro zgodi, da jih gostitelj prestavi na manj ugledno mesto, zato Jezus svetuje, da je bolje sesti v ozadje, da te povabijo bliže. 

Zgornji stavek pa ima tudi svoje mesto v načrtu odrešenja. Jezus je ob neki drugi priložnosti rekel: "Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17b)  To je Gospod povedal, ko so ga farizeji in pismouki kritizirali, ker se je družil s cestninarji in drugimi grešniki (cf. Mr 2, 15.16) Problem omenjenih pravičnih je bil, da so se imeli za pravične, v resnici pa ni bilo čisto tako. Ker so vestno izpolnjevali postavo, so bili prepričani, da so več vredni od navadnih smrtnikov, cestninarjev in grešnikov. Njihova gorečnost za izpolnjevanje predpisov jim je stopila v glavo in so se poviševali zaradi svojih del ter niso čutili nobene potrebe po spreobrnjenju, oziroma spremembi mišljenja. Oni so bili s svojimi deli in pobožnostjo sami sebi dovolj.  Takim je rekel Jezus, da bodo ponižani. Na drugi strani imamo tiste, ki so se zavedali, da je njihovo življenje zavoženo, in da jim ni pomoči. To so tisti, katerim pravi Jezus na drugem mestu "ubogi v duhu." (cf. Mt 5,3).  Ti si tako rekoč niso upali dvigniti oči k nebu, ampak so govorili: "Bog bodi milostljiv meni grešniku," ali: "Bog bodi milostljiv meni grešnici" (cf. Lk 18,13). Njihovo poniževanje ni bilo teatralno, ampak je bilo posledica v njih delujoče Božje milosti, ki opravičuje. 

Tudi danes je tako. Bog še vedno nekatere opravičuje po svoji neskončni milosti. Opravičenje prihaja zastonj po žrtvi edinega Božjega Sina Jezusa Kristusa. Ta milost je večja od greha in vsakršne krivde. Kdor obžaluje svoje grehe in se oklene te čudovite milosti, ki jo ponuja Bog, je rešen že tukaj in zdaj. Nad takimi pekel nima oblasti. Bogu hvala za to.


27. september 2012

Kristjani in delež ločitev


V ZDA in drugod na zahodu je razširjen mit, da je delež ločitev pri kristjanih približno tolikšen kot "v svetu".  Ta mit dodatno razpihujejo sami verski voditelji kristjanov v ZDA. Kot dokazuje Glenn T. Stanton, ta mit ne drži, oziroma drži le delno. Tisti, ki resno jemljejo svojo vero, tako kristjani kot pripadniki drugih verstev, se  ločujejo redkeje od ostalih.  Spodnja tabela nam prikazuje, kako je s tem pri pripadnikih raznih krščanskih skupin in pri Judih. Glede tega obstajajo dokajšnje razlike med nominalnimi in dejanskimi (aktivnimi) verniki. 


Verska pripadnost
Manjša/večja verjetnost ločitve v odstotkih
Nominalni protestanti
20
 Konservativni protestanti
 -10
Aktivni konservativni protestanti
 -35
Rimski katoličani
-18
Nominalni člani RKC
-5
Aktivni člani RKC
-31
Judje
39
Nominalni Judje
53
Aktivni Judje 
-97

Še  pojasnilo: 20 pomeni, da je verjetnost ločitve pri posamezni skupini  za 20 odstotkov večja od možnosti ločitve pri parih brez verske pripadnosti,  -10 pa pomeni, da je verjetnost ločitve pri posamezni skupini za 10 odstotkov manjša od verjetnosti ločitve pri parih brez verske pripadnosti. 


Vir: The Gospel Coalition [>>]


23. september 2012

Postava in milost

Lucas Cranach st.: Postava in milost. Vir slike: Wikipaintings






















Postava nas lahko pouči o našem grehu, ne more pa spremeniti grešnika. To lahko naredi samo milost.
(Tullian Tchividjian)

22. september 2012

Konec in nov začetek

Babilonci uničijo Jeruzalem (iz Nürnberške kronike). Vir slike: Wikipedia

















36. poglavje 2. kroniške knjige je v glavnem žalostno poglavje. V njem se zvrstijo imena zadnjih štirih Judovih kraljev, ki so vladali v času med Jošíjem in   izgnanstvom v Babilon. To so: Joaház, Eljakím (Jojakím), Jojahín in Sedekíja. Vsem naštetim vladarjem je bilo skupno to, da so počeli, kar je hudo v Gospodovih očeh (cf. 1Kr 23,32. 2Krn 36,5. 9. 12.13) Duhovništvo in ljudstvo sta pri tem ravnala enako: "Tudi vsi vodilni duhovniki in ljudstvo so kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili GOSPODOVO hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu." (2Krn 36,14)  Vsi skupaj so živeli v varljivem prepričanju, da se jim ne more nič zgoditi, zanašajoč se na svojo izvoljenost in prisotnost jeruzalemskega templja.  Prerok Jeremija jih je opominjal rekoč: "Ne zanašajte se na varljive besede, češ: 'GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj je to.'" (Jer 7,4) Prisotnost templja ni mogla jamčiti varnosti, kajti nanj so gledali kot na nek magični predmet, ki bi  varoval pred nesrečo. Tako so zvedli Božji tempelj na nivo štiriperesne deteljice ali podkvice.

Tudi v današnji vidni cerkvi po svetu obstajajo cele denominacije in njihovi deli, ki ne ravnajo skladno z doktrino in etiko Svetega pisma, ampak posnemajo "vse gnusobe narodov". Zanašajo se na svoje programe, agende, titule in funkcije, pomembnejša se jim zdi formalna edinost in poslušnost cerkvenim zakonom, kot poslušnost svetopisemskim naukom in zapovedim. Enostransko oznanjajo Božjo ljubezen, zamolčujejo pa tisto lastnost, ki ji pravimo Božja jeza, zato je videti ljubezen, ki jo oznanjajo ena sama osladna sentimentalnost.  Tuj jim je pojem greha, Jezusa so spremenili  v zgled za posnemanje, namesto evangelija oznanjajo moralizem in samopomoč na  način, kako živeti "čim boljše" življenje tukaj in zdaj.

Bog ni prepustil svojega ljudstva samemu sebi: "GOSPOD, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni GOSPODOV srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja." (2Krn 36,15.16) Gre za zgodbo, ki se ponavlja tudi v novozavezni cerkvi. Tu ne mislim zasramovanja  s strani sveta, ampak od tistih znotraj. Podobno kot apostol Pavel so še mnogi  dosti pretrpeli od "lažnivih bratov" (cf. 2Kor 11,26): Atanazij, Janez Zlatoust, Jan Hus, Girolamo Savonarola, Thomas Cranmer, Primož Trubar, Peter Kupljenik in drugi.  

Posledica neposlušnosti Božjega ljudstva in njegovih voditeljev je bila, da je Bog dopustil, da je prišel nadnje kaldejski kralj Nebukadnezar, ki je opustošil jeruzalemski tempelj, porušil jeruzalem, pobil mnogo prebivalcev, ostale pa odpeljal v Babilon, kjer so preživeli naslednjih  sedemdeset let (cf. 2Krn 36,15-21).  Šele perzijski kralj Kir je dovolil, da so se smeli tisti, ki so to želeli, vrniti v staro domovino (cf. 2Krn 36,22.23).

Leta 1520 je Luther napisal knjigo O babilonski sužnosti cerkve, pri čemer je mislil rimsko cerkev z vsem njenim zakramentalnim sistemom. Danes bi lahko svoj spis razširil na mnoge denominacije, ki so izšle iz reformacije 16. stoletja, in na njihove na novo izumljene nauke in prakse, ki niso nič bliže bibličnemu krščanstvu kot rimski sistem 16. stoletja. 

Enako kot je izraelsko ljudstvo po koncu Jeruzalema in sedemdesetletnem premoru začelo  na novo, tako tudi prave kristjane čaka nov začetek izven babilonske sužnosti, v kateri se nahaja zelo velik  del vidne krščanske cerkve. Božja beseda pravi: 
"Pojdi iz njega*, ljudstvo moje,
da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih
in da te ne prizadenejo
njegove nadloge!
Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba
in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)

*Babilona, op. Diz.


19. september 2012

Kaj me moti pri prevodu NZ v "sodobnem" jeziku

Pred časom sem bil obveščen, da Svetopisemska družba Slovenije  pripravlja nov prevod Nove zaveze v "sodobni" slovenščini. Prevod naj bi bil napravljen napisan tako, da bi ga "sodobni" človek lahko razumel. Takoj sem bil skeptičen do tega projekta, kajti v slovenščini že imamo nekaj prevodov v sodobni jezik, med katere spadata  Slovenski standardni prevod ter (katoliška) Jeruzalemska izdaja Nove zaveze in Psalmov. Oba omenjena prevoda sta dovolj razumljiva, da ju lahko s pridom bere "vsaki zastopni človik kir hoče v nebu priti", kot bi rekel dobri stari Trubar. 

Na spletni strani Biblija.net se je sedaj pojavilo nekaj prevedenih novozaveznih spisov. Naslov te pilotske izdaje Nove zaveze se glasi Življenje z Jezusom. Tukaj najdete povezavo do odlomka Lk 5,27-35 v dveh prevodih: na levi je SSP, na desni pa prevod ŽJ v "sodobnem" jeziku. Pridevnik "sodobni" nalašč pišem v narekovajih, kajti tudi SSP in jeruzalemska izdaja sta napisana v sodobnem jeziku, ne v jeziku iz časov Dalmatina ali Cankarja, zaradi česar se mi zdi poudarjanje sodobnosti v primeru prevoda ŽJ popolnoma odvečno.

Naj povem, zakaj mi prevodi v "sodobni" jezik niso všeč. vzemimo primer. odlomek Lk 5, 31.32 v SSP se glasi:
31 In Jezus jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. 32 K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« 
V "sodobnem" jeziku pa je videti ta stvar takšna: 
31 Odgovoril jim je kar Jezus sam:
»Zdravi ne potrebujejo zdravnika. Potrebujejo ga bolni. 32 Moje poslanstvo je, da k spremembi življenja pozivam ljudi, ki so daleč proč od Boga, ne pa tistih, ki so z njim v pravem odnosu.«
 Če si pogledamo odlomek v SSP, ugotovimo, da so v njem stavki kratki, jedrnati in jasni. Za prevod v "sodobnem" jeziku tega ne morem reči. Stavki so razvlečeni, dodano je mnogo besed, tako da težko govorimo o prevodu, ampak rajši  o interpretaciji izvirnega besedila. Prevajalec, oziroma razlagalec nam ne pove, kaj je Jezus dejansko rekel, ampak tisto, kar naj bi Jezus rekel po mnenju razlagalca. Tu mislim predvsem katastrofalen "prevod" 32. vrstice, ki je popolno popačenje izvirnika. Ne vem zagotovo, zakaj se je prevajalec izognil pojmoma pravični in grešnik, drznem pa si sklepati, da zaradi politične korektnosti. Potemtakem so grešniki  danes staromodni, v modi so tisti, ki so "daleč proč".  Le kaj je narobe z besedo grešnik? Pavel nekje pravi, da so vsi grešili in ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23). Bi moralo pisati, da so vsi daleč od Boga, ali morda celo: "Vsi so se oddaljili daleč proč od Boga neskončno število svetlobnih let?" Res je, da učinkuje izraz grešnik kot sol na  rano. Mnogim se zdi ta beseda žaljiva, kajti postavi nas pred zid. Besedna zveza "daleč proč od Boga" je res  lepa in politično korektna, seveda pa je tudi jalova.  Pričakovani odgovor bi bil: "Sem pač daleč. Pa kaj potem? Ne zanima  me tisti vaš Bog." Potem se obrne in spi naprej. Tisti pa, ki mu je padla beseda kot sol na rano, lahko odreagira na dva načina: postane agresiven in se zakrkne, ali pa pade na  kolena pred Bogom, nikakor pa ne more ostati indiferenten. Je Jezus zato prišel na svet, da bi nas pustil brezbrižne?

Prevod, oziroma razlaga 32. vrstice je tudi pomensko čisto mimo. Jezus je rekel zbranim farizejem in pismoukom, da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Izraz pravični deluje v originalnem kontekstu ironično, kajti, kot sem že napisal, so v bistvu vsi grešili (cf. Rim 3,23), torej so vsi ljudje grešniki, ne le "davčni izterjevalci" in drugi, ki so živcirali (samo)pravičniški judovski establišment. Obstajata  dve vrsti grešnikov: opravičeni in neopravičeni. Tisti, ki so se imeli za pravične (v našem primeru farizeji in pismouki, pardon, farizeji in pravni izvedenci), so bili (vsaj v glavnem) neopravičeni. So bili torej ti neopravičeni farizeji in pismouki res v pravem odnosu z Bogom, kot nam sugerira razlagalec? So bili tisti grešniki, ki so se zavedali svoje grešnosti, res daleč proč od Boga, kot beremo v "prevodu"? To ni noben evangelij, ampak maličenje evangelija!

In še ena cvetka je, ko pravi: "K spremembi življenja pozivam." Ne vem, kaj ima razlagalec proti pojmu spreobrnjenje.  Pri evangeliju namreč ne gre v prvi vrsti za spremembo življenja, ampak za spreobrnjenje. Šele spreobrnjenje privede k spremembi življenja. Ta je lahko hitrejša ali počasnejša, je pa nujna posledica spreobrnjenja.

Ne vem, zakaj so potrebni taki prevodi, oziroma interpretacije Svetega pisma. Da bi sodobnemu človeku na "sodoben" način podali Božjo besedo? Je Sveto pismo kot hamburger v restavraciji s hitro hrano? Je sodobni človek res tako neumen, da ni zmožen razumeti nekega normalnega prevoda? Če je tako, ga bomo s takimi "prevodi" kvečjemu  še bolj poneumili, glede na pomenske napake v "prevodu" pa še bolj dezinformirali.


P.s. 
Na zgornji sliki je nasad cvetja v arboretumi Volčji Potok.  Ga niste prepoznali? Verjamem, kajti popačen je tako kot Božja beseda v zgornjem odlomku iz ŽJ.
Naj mi, prosim,  snovalci ŽJ, ki bodo to besedilo morebiti prebrali, odpustijo ostre besede.  Res mi ni vseeno.


17. september 2012

Predavanje dr. Vincenca Rajšpa

Vabilo


V sredo, 19.09.2012 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

Dr. Vincenca Rajšpa,

ki bo spregovoril

»O Trubarjevem slovenskem predgovoru k Noviga testamenta puslednimu deilu 1577
in o zborniku Die Reformation in Mitteleuropa / Reformacija v srednji Evropi«

Predavatelj je zgodovinar prof. dr. Vincenc Rajšp, Direktor Slovenskega znanstvenega instituta na Dunaju.

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.

 

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar


16. september 2012

Kaj pa je tega treba bilo...

Vir slike: Wikipedia
V islamskih državah si vsake toliko cele množice ljudi vzamejo čas, da demonstrirajo proti kaki stvari, ki se zgodi na zahodu in razžali njihova verska čustva. Tovrstne demonstracije niso mačji kašelj, saj znajo biti njihove posledice zelo krvave. V teh dneh smo priča (tudi) nasilnim protestom v mnogih islamskih, pa tudi drugih državah, ki jih je menda sprožil nek abotni nizkoproračunski film Nedolžnost muslimanov na You Tubu, ki sramoti njihovega preroka Mohameda. Kot sklepa Peter Hitchens, so omenjene demonstracije bolj posledica določene dogme, ki se je držita  britanska  in ameriška vlada, skupaj z mediji, kot pa samega filma. Arabski pomladniki so po njegovem s pridom uporabili pomoč zahoda, da so se zavihteli na oblast, zdaj pa je več ne potrebujejo. Seveda pa tudi ne potrebujejo zahoda kot takega. Iz tega lahko zaključimo, da je film povod in ne vzrok protestov.

Zanimivi so politiki in mediji, ki se živčno ukvarjajo z obsodbo inkriminiranega filma. Avtor filma je nek kopt, ki živi v ZDA, kopti pa veljajo v Egiptu za precej nezaželeno človeško podvrsto. So de facto drugorazredni državljani, iz česar lahko sklepamo, da so žalitve na račun Mohameda, ki si jih je privoščil filmar,  posledica hude zamere. Krščanstvo je sicer vera odpuščanja, toda ljudje, ki se kitijo s krščanskim imenom, tega mnogokrat niso zmožni. Pred časom je ves svet trepetal pred muslimanskim ogorčenjem,  ko je  pastor neke nepomembne skupnosti v ZDA grozil s kurjenjem Koranov. Ugledni časnik New York Times z 12. 9. 2012 govori z nenaklonjenostjo o omenjenem filmu in njegovih snovalcih. Isti časnik z dne 2. 10. 1999 je branil "umetnino" Piss Christ, oziroma razpelo pogreznjeno v scalnico, pardon, urin. Dvojna merila? Predvidljivo!

Tudi iz slovenskih medijev je čutiti nelagodje in nezadovoljstvo ob omenjenem filmu.  To je bilo zelo jasno izraženo v včerajšnjem Delu. Gre za presenetljiv pojav, kajti naši mediji ne kažejo nobenega nezadovoljstva ob sliki Jezusa kot podgane, kurjenju strunjanskega križa in podobnih "umetniških" dogodkih. Še več, v takih primerih (skupaj z delom politične scene) junaško stojijo na braniku svobode govora, tiska, umetniškega izražanja in kar je še takega. Zabavno je, da njihov pogum upade, brž ko so prizadeti  tisti, ki pravijo o sebi, da pripadajo  religiji miru. Takrat postanejo zelo rahločutni do ranjenih verskih čustev. Peter Hitchens pravi, da ima v Veliki Britaniji krščanstvo nižji status od islama, to pa zato, ker sta vlada in establišment trda od strahu pred islamom. Drznem  si trditi, da velja isto za preostali "svobodni svet", vključno z našo domovino. Od tod dvojna merila. Danes se svet ne boji toliko vesoljnega socialnega punta, kot muslimanov. Oni pa tudi niso tako neumni, da ne bi ugotovili, da gre tu za znamenja duhovnega gnitja zahodne, "postkrščanske" civilizacije, ne njene moči.

Pred malo več kot šestimi leti in pol sem na tem spletniku objavil članek z naslovom Zakaj podpiram svobodo tiska.  Še danes stojim za vsako črko, ki sem jo takrat napisal, bi pa razširil temo tudi na svobodo govora in medijev nasploh. Gre za svobodo, ki jo danes skušajo omejiti s tako imenovanim preprečevanjem sovražnega govora. Ker gre za omejevalce iz čisto določene politične interesne grupacije, ki bi sama postavljala merila svobode govora, nastane vprašanje, kdo bo omejeval omejevalce. Svoboda vere implicite vsebuje tudi možnost, da se moram soočiti  z drugačnimi, včasih celo sovražnimi mnenji. To je težko, a treba je vzdržati. Če mi kaj ni všeč, mi pač tistega ni treba prebrati ali pogledati.

Problem množic v muslimanskih državah je, da ne poznajo medijske svobode, ampak jim jo preko cenzure kroji država. Zato si tamkajšnji ljudje ne morejo predstavljati, da inkriminiranega filma  (ki ga je bržkone videla le peščica muslimanov) ni požegnala ameriška država. Pojem svobode medijev jim je  popolnoma tuj in ne vedo, da v ZDA ni cenzure. Zaradi omenjenega problema se strinjam z Davidom Gusheejem, ustanoviteljem organizacije Evangelikalci za človekove pravice, da evangelijski kristjani ne bi smeli sodelovati v projektih, kot je omenjeni film. Take stvari se dajo uporabiti kot opravičilo za vsakovrstno nasilje, nenazadnje tudi nasilje nad krščanskimi manjšinami v muslimanskih državah. Jezus ni nikoli smešil takih in drugačnih prepričanj drugih ljudi, ampak je šel vedno preko tega in vsakemu na poseben  način oznanil resnico. 

15. september 2012

Križan svet, križan svetu

"Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14)

Če gledamo s popolnoma človeškega vidika, je imel sv. Pavel  zelo dobre razloge za samohvalo: bil je  izobražen, prizadeven, poln energije, najbrž tudi telesno krepak, ogromno je naredil za evangelij, prizadeval si je živeti krepostno življenje, toda on pravi v pismu Galačanom, da je edina stvar, s katero se hvali, Kristusov križ. Še več, pravi celo, da Bog ne daj, da bi se hvalil s čim drugim. 

Glede na to, koliko je pretrpel v službi evangelija, bi se mogel hvaliti s svojimi križi, težavami in zaslugami, a vendar tega ne počne. Zakaj?

Pavel se je zelo dobro zavedal, da niso njegove zasluge tisto, kar bi ga reševalo, ampak popolna žrtev, ki jo je Gospod Jezus Kristus enkrat za vselej izvršil na križu. Križ je tista ločnica, ki ločuje Kristusovo cerkev od sveta, saj pomeni križani Kristus svetu spotiko in norost, izvoljenim svetim pa Božjo moč in Božjo modrost (cf. 1Kor 1,23.24).

Svet ima svoj sistem vrednot in kriterijev. V križu ni sposoben videti kaj več kot barbarsko mučilno orodje iz starih časov, kakega globljega smisla v njem pa ne vidi. Apostol Pavel pravi, da je svet zanj križan. Blišč, bogastvo, slava, uspeh, napredovanje na družbeni lestvici in druge vrednote sveta zanj ne pomenijo nič. Pavlov gospodar ni svet, ampak Kristus. Ker je tako, je Pavel na nek način mrtev za svet, podobno kot bi bil križan svetu. 

To seveda ne pomeni, da Pavel ali katerikoli drugi kristjan ne bi imel materialnih potreb in bi lahko živel kot duh. Ne, tu gre za hierarhijo prioritet, oziroma, kot je dejal Jezus: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 5,33)  Kristjan še vedno je, pije, se oblači, hodi na delo, lahko napreduje v službi, ima stanovanje, bančni račun, družino, prijatelje itn., toda vse to naj ne bi bilo  v njegovem življenju na prvem mestu. Bog ne deli prvega mesta z nikomer in ničemer (cf. Iz 42,8. 48,11).  Kdor najprej išče Božje kraljestvo, mu je vse ostalo navrženo: življenje, hrana, pijača, obleka in kar je še takega (cf. Mt 6,25-33).

C. S. Lewis je nekoč zapisal: "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega." Da, največ so razmišljali o prihodnjem svetu, ta svet pa je bil zanje križan, oni pa svetu. 


09. september 2012

Kolateralna škoda

Vir slike: The Muslim Times
Krščanstvo je po izvoru bližnjevzhodno verstvo in je v tej regiji prisotno že od vsega začetka. Omenjeno območje so v 7. stoletju v celoti osvojili muslimanski Arabci, a so se v tem svetu, skozi menjajoča se obdobja večje ali manjše strpnosti  in valov nasilja, ohranile bolj ali manj številčne krščanske manjšine.

Toda, kot je videti, gredo  za kristjane stvari  v državah, ki jih je zajela tako imenovana "arabska pomlad" na slabše, tako da nanje učinkuje bolj zimsko kot spomladansko, ne glede na to, kako nam te reči predstavljajo politiki in mediji. Zamolčevanja, polresnice in laži niso pri njih nič novega.
 
 Res je, da arabske države, kot so  Sirija, Egipt, Libija, Tunizija, niso bile kaj pride demokratične. Vse po vrsti so bile avtokratske, nekatere bolj, druge malo manj. V njih je bila tudi razširjena korupcija. Podobno je bilo v Iraku, ki je po zaslugi vojaške intervencije ZDA in Velike Britanije ter zaveznikov doživel svoj prevrat že leta 2003. V Iraku, Siriji in Egiptu živijo dokaj številčne krščanske manjšine. Do prevrata so te manjšine uživale večjo ali manjšo svobodo, ker je so v njih vladali sekularni režimi. Sadam Husein je pripadal sunitski manjšini v večinsko šiitskem Iraku,  "dinastija" Asaad pripada šiitski (alavitski) manjšini v večinsko sunitski Siriji.  Morda je   pripadnost obeh voditeljev manjšinam deloma pripomogla k temu, da sta v svojih državah zaščitila tudi druge manjšine.  
 
 Leta 2003 je sledila intervencija zahodnih sil v Iraku, ki je temeljito premešala karte in  razgrela islamska  verska čustva v tej državi. Začeli so se napadi na cerkve in kristjane. Mnogi med njimi so zapustili državo. Nič se tudi ne ve, v katero smer se bodo razpletle zadeve. Večinsko šiitski Irak bi lahko bil naravni zaveznik iranskih bratov po veri. Vzvišeno, oziroma oholo zahodnjaško "pametovanje", ali bolje rečeno nerazumevanje dejanskih razmer in stanja duha v teh krajih, bo najbrž povzročilo svetu še dosti glavobolov.
 
 Padec sekularnih režimov v Tuniziji, Libiji in Egiptu je odprl pot islamizmu. Za predsednika Egipta je bil izvoljen "muslimanski brat" Mohamed Morsi. V svojo svetovalsko ekipo je vključil dva kristjana, a še vedno ostaja neznanka, kakšno politiko do manjšin bo vodil. Napadi na kristjane in verske objekte  tudi ne pomenijo nič dobrega.
 
 Pred nami se odvija sirska drama. Že aprila lani je antiohijski melkitski patriarh Gregor III. Laham sporočil, da so se v socialno motivirane proteste vpletli džihadisti in prišlo je do prvih napadov na krščanske vasi. Maja lani je nadškof Ciril Efrem Karim sporočil, da so protestniki v Damasku nosili napise: "Kristjane v Bejrut, alavite v grob!" Sirski uporniki uživajo podporo turške islamistične vlade, reakcionarne Saudove Arabije, Katarja in Zahoda. Turški suniti, saudski vahabisti in zahodnjaki se bojijo povezave Sirije z Iranom, pri čemer igrajo sirski alaviti in kristjani vlogo kolateralne škode (za salafistične islamiste  pa bržkone kolateralne koristi, saj se jih bodo na ta način znebili).
 
 Pred leti sem prebral misel, ki jo je nekdo izrekel: "Kjer zadeve urejali Britanci in Francozi, tam več ne raste trava."  Očitno velja isto tudi za trenutno politiko, ki jo izvajajo zahodne države in njihovi mediji na področju Bližnjega Vzhoda. Sicer pa je že modri Pridigar rekel: "Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem." (Prid 1,9)
 
 
 Za dodatno branje priporočam:
 
 

08. september 2012

Duh in meso

Karl J. Volk: Duh in meso
"Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenjem mesa." (Gal 5,15)

V pričujočem odlomku obravnava  apostol Pavel nasprotje med  življenjem  v duhu in poželenjem mesa. Sam odlomek je videti na prvi pogled zelo "duhoven" in manihejski, kot da gre za nasprotje med duhovnim počelom, ki naj bi bilo dobro in materialnim svetom, ki naj bi bil hudoben. No, resnica je malo drugačna. 

Živeti v Duhu pomeni, da nas usmerja Sveti Duh. Kristjan  ni odrešen, ker živi v Duhu, ampak živi v Duhu, ker je odrešen. Šele odrešeni, nanovorojeni kristjan lahko živi v Duhu. Življenje v Duhu pomeni osnovno usmerjenost  vsega našega dejanja in nehanja. Sv. Pavel piše na drugem mestu: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) To seveda ne pomeni, da smo zamenjali svoje telo in vse kar spada zraven. To pomeni novo smer našega življenja. 

Kristjani zelo hitro pozabljamo, da smo nova stvar, nova identiteta. Ker pa ta identiteta še vedno živi v stari embalaži, ki ji sv. Pavel pravi meso, se zelo radi spozabimo, kdo smo in premnogokrat kaj naredimo po starem. Materialno telo, meso in narava niso sami po sebi nič slabega. Meso, o katerem govori Pavel, je  sistem mišljenja, volje, čustev, ki še vedno sobiva v našem telesu, zato Pavel spodbuja kristjane h konsistentnosti v življenju in ravnanju. Jezus je rekel v govoru na gori: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21) Če je Kristus največ, kar premorem, potem je moje srce pri njem in z njim. To sicer ne pomeni, da ne morem zgrešiti, toda kristjan je kakor ovca. Če pade ovca v blato, bo poskrbela, da  čim prej zleze iz njega, kajti ovca ne uživa v blatu. Prašiči se radi valjajo v blatu, ovce pa ne. Blato ni ovcino naravno okolje, enako tudi greh ni kristjanovo naravno okolje.

 Kristus je predal svoje  življenje v odkupnino za nas in za mnoge (cf. Mr 10,45. 14,24). Zato smo Kristusovi, življenje v Duhu pa je kristjanovo naravno okolje.


01. september 2012

Kakršno vprašanje, takšen odgovor

Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: "Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" (Lk 10,25)

Zgornja vrstica iz Lukovega evangelija je pravzaprav uvod v zelo znano  priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je zapisana v Lk 10,25-37.Tukaj se ne bomo ukvarjali z vsebino prilike, ampak z vprašanjem, kaj storiti, da dosežemo večno življenje.

Vprašanje je bilo v osnovi napačno zastavljeno, in to ne glede na motiv, ki ga je imel učitelj (tudi ta je bil napačen), saj nismo na tem svetu zmožni nobenega dobrega dela opraviti tako popolno, da bi si lahko na ta način prislužili večno življenje. 

Skoraj enako vprašanje mu je zastavil neki oblastnik: "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Lk 18,18b) Tudi to vprašanje je bilo, enako kot prejšnje, narobe zastavljeno. Ljudje si zmotno predstavljamo, da smo zmožni s  svojimi dejanji pomiriti Boga, ali si iz kateregakoli razloga pridobiti njegovo naklonjenost. To je pravzaprav srž sleherne religije: narediti nekaj, s čimer bom poplačal Boga in si tako pridobil njegovo milost. Kdor tako razmišlja, ne razume in ne ve, kaj sploh pomeni beseda milost. Milost ni nekaj, kar bi si lahko prislužil, milost dobim zastonj. Zato pravi Pavel: "Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo." (Rim 4,4) Delat hodim zato, da bi za opravljeno delo prejel plačilo. Delodajalec mi ne da nič iz milosti, kvečjemu mi lahko doda kako delovno nalogo več in to celo za manjše plačilo. Toda pri Bogu ni sistema daj - dam. Nebeško kraljestvo je s pozemskega stališča v vseh ozirih obrnjeno na glavo. Ravno zato sta zgornji vprašanji popolnoma napačno zastavljeni.

Jezus je dal obema vpraševalcema ustrezen odgovor. Namreč, če si hočeš prislužiti odrešenje, boš  moral v vsem ravnati po postavi, torej dosledno in brez napake izpolnjevati zapovedi. Oblastnik mu je prostodušno odgovoril:  "Vse to sem izpolnjeval od mladosti." (Lk 18,21b) Pa  je res stoodstotno izpolnjeval zapovedi? Kakorkoli, on je bil prepričan, da je bilo res tako. Je bil torej zato deležen večnega življenja? Očitno ne, saj je spraševal Jezusa, kaj mora storiti, da ga doseže. Jezus ga je nato postavil pred zid: "Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!" (Lk 18,22b) Oblastnik je dobil odgovor, kakršnega je hotel, toda: "Ko pa je oni to slišal, je postal zelo žalosten, kajti bil je silno bogat." (Lk 18,23) Mož ni ugotovil, da je z njegovim vprašanjem nekaj narobe, zato je na koncu odstopil, kajti do konca se je hotel odrešiti na svoj način. Hotel je dobiti recept za odrešenje, evangelij pa ni dober recept, ampak veselo oznanilo. Dober recept je postava, veselo oznanilo pa je zajeto v Jn 3,16: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Vir ilustracije: Gnesio