09/09/2012

Kolateralna škoda

Vir slike: The Muslim Times
Krščanstvo je po izvoru bližnjevzhodno verstvo in je v tej regiji prisotno že od vsega začetka. Omenjeno območje so v 7. stoletju v celoti osvojili muslimanski Arabci, a so se v tem svetu, skozi menjajoča se obdobja večje ali manjše strpnosti  in valov nasilja, ohranile bolj ali manj številčne krščanske manjšine.

Toda, kot je videti, gredo  za kristjane stvari  v državah, ki jih je zajela tako imenovana "arabska pomlad" na slabše, tako da nanje učinkuje bolj zimsko kot spomladansko, ne glede na to, kako nam te reči predstavljajo politiki in mediji. Zamolčevanja, polresnice in laži niso pri njih nič novega.
 
 Res je, da arabske države, kot so  Sirija, Egipt, Libija, Tunizija, niso bile kaj pride demokratične. Vse po vrsti so bile avtokratske, nekatere bolj, druge malo manj. V njih je bila tudi razširjena korupcija. Podobno je bilo v Iraku, ki je po zaslugi vojaške intervencije ZDA in Velike Britanije ter zaveznikov doživel svoj prevrat že leta 2003. V Iraku, Siriji in Egiptu živijo dokaj številčne krščanske manjšine. Do prevrata so te manjšine uživale večjo ali manjšo svobodo, ker je so v njih vladali sekularni režimi. Sadam Husein je pripadal sunitski manjšini v večinsko šiitskem Iraku,  "dinastija" Asaad pripada šiitski (alavitski) manjšini v večinsko sunitski Siriji.  Morda je   pripadnost obeh voditeljev manjšinam deloma pripomogla k temu, da sta v svojih državah zaščitila tudi druge manjšine.  
 
 Leta 2003 je sledila intervencija zahodnih sil v Iraku, ki je temeljito premešala karte in  razgrela islamska  verska čustva v tej državi. Začeli so se napadi na cerkve in kristjane. Mnogi med njimi so zapustili državo. Nič se tudi ne ve, v katero smer se bodo razpletle zadeve. Večinsko šiitski Irak bi lahko bil naravni zaveznik iranskih bratov po veri. Vzvišeno, oziroma oholo zahodnjaško "pametovanje", ali bolje rečeno nerazumevanje dejanskih razmer in stanja duha v teh krajih, bo najbrž povzročilo svetu še dosti glavobolov.
 
 Padec sekularnih režimov v Tuniziji, Libiji in Egiptu je odprl pot islamizmu. Za predsednika Egipta je bil izvoljen "muslimanski brat" Mohamed Morsi. V svojo svetovalsko ekipo je vključil dva kristjana, a še vedno ostaja neznanka, kakšno politiko do manjšin bo vodil. Napadi na kristjane in verske objekte  tudi ne pomenijo nič dobrega.
 
 Pred nami se odvija sirska drama. Že aprila lani je antiohijski melkitski patriarh Gregor III. Laham sporočil, da so se v socialno motivirane proteste vpletli džihadisti in prišlo je do prvih napadov na krščanske vasi. Maja lani je nadškof Ciril Efrem Karim sporočil, da so protestniki v Damasku nosili napise: "Kristjane v Bejrut, alavite v grob!" Sirski uporniki uživajo podporo turške islamistične vlade, reakcionarne Saudove Arabije, Katarja in Zahoda. Turški suniti, saudski vahabisti in zahodnjaki se bojijo povezave Sirije z Iranom, pri čemer igrajo sirski alaviti in kristjani vlogo kolateralne škode (za salafistične islamiste  pa bržkone kolateralne koristi, saj se jih bodo na ta način znebili).
 
 Pred leti sem prebral misel, ki jo je nekdo izrekel: "Kjer zadeve urejali Britanci in Francozi, tam več ne raste trava."  Očitno velja isto tudi za trenutno politiko, ki jo izvajajo zahodne države in njihovi mediji na področju Bližnjega Vzhoda. Sicer pa je že modri Pridigar rekel: "Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem." (Prid 1,9)
 
 
 Za dodatno branje priporočam:
 
 

Ni komentarjev: