31/10/2012

Rimska sirena je spet zapela

Sirena. Vir slike: Wikipedia
Pred štirimi leti  je Sebastjan Erlah   v prigodnem prispevku ob dnevu reformacije, ki ga je objavil na svojem spletniku, povabil protestante v občestvo rimske cerkve, ki da je edina prava Kristusova cerkev. Tedaj je bil g. Erlah administrator trenutno nedelujočih forumov RKC.  Ob njegovem prispevku sem reagiral s prispevkom "Vrnite se izgubljeni", ki sem ga objavil na  spletniku Reformirana stran. Zagnal pa sem tudi alarm na forumih RKC, nakar je g. Erlah umaknil omenjeni članek s svojega spletnika.

Letos je rimska sirena ponovno zapela svojo vabljivo pesmico. G. Erlah, ki je sedaj novinar na rimskokatoliškem radiu Ognjišče,  je na svojem spletniku  objavil novo sirensko "čestitko" ob dnevu reformacije, ki razodeva tisto, kar je že znano. Pove nam namreč predvsem to, da se Rim ne spreminja, najsi nekateri protestanti še tako naivno mislijo, da se je Rim po drugem vatikanskem koncilu bistveno spremenil. Rimska volkulja menja dlako, ne pa svoje nature. Omenjeni sestavek g. Erlaha nosi naslov Protestantizem in greh nespoznanja.

Po nekaj uvodnih besedah pravi avtor, da se je protestantizem ločil od edine prave Kristusove cerkve, ki je po njegovem edino rimska cerkev, saj jo je menda ustanovil sam Jezus Kristus. No, meni ni znano, da bi Jezus, ko je bil v telesu, kdaj hodil po Rimu in tam ustanavljal kako cerkev. Pravi tudi, da  nad protestantizmom kristjani ne moremo biti ponosni, s čimer se popolnoma strinjam. Toda poleg tega sem prepričan, da tudi rimski ne morejo biti ponosni nad  rimokatolicizmom. Sv. Pavel ni nikjer rekel: "Ponosen sem na našo edino sveto ... Cerkev," ampak: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) Kristjanova hvala ni v organizaciji, ampak v Kristusu in njegovem križu. Škof Hren si je, tako g. Erlah, prizadeval za ohranitev edine prave vere, čemur seveda ne morem pritrditi, ker je rimska vera daleč od prave. Če se izrazim v erlahovskem duhu, je Hren, po spletu okoliščin, odpadel od čistega evangelija in pristal pri njegovih sovražnikih. Za zgled reformatorstva nam spet ponuja ubogega Frančiška, pri katerem sploh ni jasno, koga in kaj je  reformiral, razen samega sebe in morda tiste okoli sebe. Po njegovi smrti je zahodna cerkev  tonila vse globlje in globlje, doživela razkol z dvema in pozneje s tremi papeži, sledili so renesančni papeži... Ob vsem spoštovanju do asiškega ubožca težko rečem, da se je od njegovih reform karkoli prijelo. Rim je znal  poskuse resnejših reform zelo hitro pogasiti.

Zelo simpatično deluje podrugovatikanska titula "ločeni bratje", ki jo g. Erlah tako pridno uporablja. Kakorkoli, ne počutim se ločenega niti ne trdim, da sem z rimskimi v kakršnemkoli  bratskem razmerju. Od njih sem ločen približno tako,  kot recimo  od Judov ali muslimanov. Zelo bratsko se počutim do vseh,, ki ljubijo Gospoda in njegov evangelij, ki je "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16) Rimski si domišljajo, da imajo popoln monopol nad evangelijem, a ga niti ne poznajo, saj ga kar naprej mešajo in zamenjujejo  s postavo. Meni je vseeno, ali me milostno in pokroviteljsko štejejo, da sem v občestvu z rimsko cerkvijo ali ne. Sam sem prepričan, da nisem. 

Naslednja misel iz njegovega prispevka mi je zelo všeč in se z njo popolnoma strinjam:
Znano pa je, da vsakdo, ki sledi Božji besedi in se da voditi Svetemu Duhu, mora slej ko prej končati svojo krščansko pot v polnem občestvu z Bogom, ki je, kakor vemo, možno samo v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ne pa Luter in ostali reformatorji.
Res je, tudi danes mnogi, ki sledijo Božji besedi in se dajo voditi Svetemu Duhu, pristanejo v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ne pa Luther, reformatorji ali kdorkoli drugi. Luther in reformatorji cerkve niso izumljali ali ustanavljali, ampak reformirali. Žal jim je to le delno uspelo, kajti moč in vpliv rimskih inovatorjev, ki so stoletja počasi, zato pa zanesljivo zanesljivo kvarili nauk vere, "ki je bila svetim izročena enkrat za vselej," (Jud 1,3b) sta bila žal prevelika.  Zelo me torej veseli, ko zaslišim, da se kdo spreobrne k Jezusu Kristusu in se potem priključi cerkvi, kjer se  oznanja čisti evangelij in prav ter spodobno  delijo zakramenti.

Proti koncu nas g. Erlah pouči, da edino rimska cerkev poseduje polnost zveličavnih sredstev.  Ne vem, kako polnost misli. So to razkošne ceremonije v pozlačenih in brokatnih oblačilih? So to oblaki sladko dišečega kadila, ki jih njihovi svečeniki spuščajo v zrak?  So to priprošnje k "Materi Božji" in svetnikom? Sveti apostoli, na katere se sklicuje g. Erlah, ne govorijo ničesar o teh "zveličavnih" sredstvih. Edino zveličavno sredstvo, ki ga imajo apostoli polna usta, je evangelij. Ta pa je v papeškem Rimu tako zamegljen in zamračen, da ga tam le malokdo odkrije, zato tisti, ki ga odkrijejo, zapustijo rimsko svetovno velepodjetje.

G. Erlah nas vabi v občestvo ljubezni, ki da ga predstavlja njihov veliki svečenik (Pontifex Maximus = titula, ki je zagotovo ni dobil od Kristusa, ampak od poganskih cesarjev) Benedikt XVI., kot naslednik apostola Petra, na katerem naj bi Kristus zidal svojo Cerkev. Žal ima apostol Peter več kot enega namestnika. Njegovi namestniki so tudi antiohijski patriarhi, kajti iz Svetega pisma se da nesporno dokazati, da je sv. Peter živel v Antiohiji, za Rim pa to vemo le zaradi izročila.  Zakaj nas torej g. Erlah ne vabi v občestvo s katerim od antiohijskih patriarhov (mislim, da so štirje)? Seveda, zaradi izročila. Tudi za Rim veljajo Jezusove besede farizejem:  "Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila."  (Mt 15,6b)

Kaj naj rečem za konec? Ponovil bom za Jezusom: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)


P.s.: Sebastjan Erlah je objavil isti prispevek tudi v Časniku.>>

30/10/2012

Film Luther s slovenskimi podnapisi

Zgornji video prikazuje skoraj dveurni zgodovinski film Luther, ki je bil posnet leta 2003. Film nam zelo verodostojno predstavlja vzdušje v krščanski Evropi v 16. stoletju in seveda  glavne dogodke iz Luthrovega življenja. V njem se najde tudi nekaj zgodovinskih netočnosti, kar je bržkone posledica dejstva, da je umetniška svoboda tudi tu zahtevala svoje. Video ima tudi slovenske podnapise. 

Več podatkov o filmu in o tem, kdo je igral v posameznih vlogah, najdete v Wikipediji. >>

Popust -100% ob dnevu reformacije in še naslednjih 365 (ali 366) dni

Ko sem danes zjutraj iskal primerne zimske čevlje, kajti tudi mene je  presenetila zgodnja zima, sem  z grozo ugotovil, da sem glede tega čisto suh, in da bo treba popoldne v prodajalno po nove čevlje. Ob vstopu v prodajalno mi je prijazna prodajalka povedala, da imajo samo danes -20% popust na vso obutev, kar je bil zadosten razlog, da me je prepričala za nakup čevljev v njihovi poslovalnici.  Pozneje sem izvedel, da ima drugo podjetje celo do -50% popust na obutev. Popusti, ki jih občasno ponujajo trgovci na svoje blago, so zelo različni, nisem pa še slišal, da bi kaka trgovina ponujala popust -100%, saj bi nato tako podjetje zagotovo kmalu propadlo.  

Človeška kultura je navajena na sistem daj - dam. Pri tem smo zelo veseli, če se zgodi kak popust ali razprodaja. Tudi človeške religije so naravnane na tak sistem: nekaj moram narediti in moje božanstvo bo srečno. Če ga kaj polomim, moram opraviti neko dobro delo, da bova z  božanstvom spet v harmoniji. Zelo podobna stvar se je zgodila v krščanski cerkvi: ljudje, ki so grešili, in taki so bili vsi, so morali nekaj narediti, da so se odkupili pri jeznem Bogu:  darovali so za maše, plačevali za odpustke, dajali miloščino beračem, darovali denar, zemljišča in druge dobrine cerkvi,  in sploh opravljali veliko dobrih del, da bi jih imel Bog rad. Tudi  nemški redovnik Martin Luther je opravil veliko dobrih del, da bi se odkupil pri jeznem Bogu, a zaman. To mu ni prineslo notranjega miru. Ko se je poglabljal v vrstico: "V njem (evangeliju, op. Dizma) se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere," (Rim 1,17), ga je pojem Božja pravičnost spravljal v obup in bes, kajti zavedal se je, da ni zmožen izpolnjevati zahtev Božje pravičnosti. Rešitev se mu je pokazala v stavku, ki pravi, da bo pravični živel iz vere. Sam Luther pravi glede tega: "Potem sem začel razumeti, da je Božja pravičnost... Božji dar in sicer po veri... Počutil sem se popolnoma nanovo rojenega in kot da sem vstopil skozi široko odprta vrata v raj." (Vir>>) Tu se je začela  Luthrova osebna reformacija in transformacija, ki je pozneje prišla na svetlo v obliki 95 tez.

Luther in mnogi drugi so dojeli, da nas naša dejanja ne rešujejo, da ni v nas nič, s čimer bi mogli ugoditi Bogu. Naše moralno življenje nikoli ne dosega kriterijev, ki smo si jih zastavili, najsi gre pri tem za spolnjevanje Božjih ali kakih drugih zapovedi, ali morda naših lastnih pravil. Nikoli. Zato je odrešenje po delih "misija nemogoče". Vzrok za tako stanje je naš greh, ki se deduje od prvega človeka in prehaja z roda na rod. Ker je tako, je Bog pripravil za nepravične in grešnike popust  - 100%. Hvala Bogu, njegovo "podjetje" zaradi takih popustov ne more iti v stečaj,  njegov Sin Jezus Kristus pa je  s svojo smrtjo na križu plačal za vse naše grehe. Kar nam je ponujeno, je dar, oziroma milostni Božji dar. Bog opravičuje brezbožnega, hudobnega in grešnega po milosti, ki jo more brezbožni, hudobni in grešni  prejeti po veri v zadostilno žrtev Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Božjega Sina, ki je sam rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Ne pravi: "Kdor vanj veruje in je dober, se posti, hodi k zakramentom in opravlja druga dobra dela, ima večno življenje," ampak: "Kdor vanj veruje ima večno življenje." Milostnega daru opravičenja, ki ga daje Bog, ne moremo prejeti z usti, niti ga ne moremo vdihniti s pljuči, ampak ga lahko prejmemo edino po veri v Kristusa, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Sveti Pavel je te stvari zelo lepo predstavil v Pismu Rimljanom 3,21-28:
Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. 22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25-26 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. 27 Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere. 28 Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave.
 Bog nas torej ne opravičuje po delih, ampak zastonj,  edino po milosti in po veri.  Kdor veruje v Jezusa Kristusa kot Gospoda in popolnega Odrešenika ter se zanaša nanj in na njegovo popolno delo, je opravičen. Jezus Kristus ni le umrl za naše grehe, ampak je tudi živel popolno življenje. Njegova pravična dela se pripišejo vsakomur, ki veruje vanj.

Božja milost v obliki 100% odpuščanja se ponuja vse dni, toda le do Jezusovega ponovnega prihoda. Jutri je dan reformacije, ko se bomo še posebej spominjali ponovnega odkritja bistva evangelija, ki pravi, da Bog po Gospodu Jezusu Kristusu opravičuje hudobne, grešne in brezbožne.  Veruj vanj in boš rešen-a!  Naj ti pri tem pomaga Bog Oče po svojem Svetem Duhu.




29/10/2012

Pet sestavin zveličavne vere

Na spodnji povezavi je dostop do AV posnetka pridige, ki jo je imel včeraj, v nedeljo 28. oktobra 2012, pastor dr. Harry Reader v  Deseti prezbiterijanski cerkvi v Philadelphiji. Pastor Reeder je komentiral 1. poglavje 2. pisma Timoteju in predstavil pet sestavin, ki jih ima vera, ki vodi v večno življenje.

Bogoslužje, iz katerega je vzeta pridiga, je bilo povezano z dnevom reformacije, ki je pred nami. Pridiga je trajala približno 35 minut.

Posnetek je mogoče poslušati v video ali avdio obliki. 

28/10/2012

"Mi lahko pokažeš pot v nebesa?"

Vir slike: Wikipedia
Dovoli mi, da ti povem zgodbo. Nekje sem jo prebral. Precej je dolga, vendar jo bom nekoliko skrajšal.

Bilo je v času 1. svetovne vojne. Povsod so padale granate. Naenkrat temen oblak in zvok šrapnela. Ubogi Bert je padel kot pokošen. Tiny Tim je priskočil, da bi mu pomagal, potem pa se vrnil na svoj položaj.

Naenkrat je zaslišal krik:  »Mi lahko pokažeš pot v nebesa?« Tiny je ponovno skočil v rov. »Pot v nebesa? Žal mi je, prijatelj, ne poznam te poti, a vprašal bom druge.« Vrnil se je do ognjene linije, do prvega človeka, ampak tudi ta ni vedel. Tudi človek za njim ni vedel. Skočil je v naslednji rov in vprašal tretjega. Za tem je šel od enega do drugega, dokler ni sedmim ljudem postavil enakega vprašanja. Vendar nobeden od vprašanih ni poznal poti v nebesa.

Zapustil je ta del rova in odšel na drugo stran ter ponavljal isto vprašanje: »Bert umira in bi želel spoznati pot v nebesa. Mu lahko pokažeš to pot?« Vprašal je že šestnajst ljudi ampak nobeden ni poznal odgovora.

Na koncu je prišel do mitraljezca, ki je sedel sam za svojim mitraljezom z očmi uprtimi v nemške vrste. Mitraljezec je občutil udarec v hrbet in slišal: »Mitraljezec, v naši četi imamo ranjenega fanta. Umira in rad bi spoznal pot v nebo. Mu lahko ti poveš nekaj o tej poti?«

Mitraljezec se je obrnil in med tem, ko mu je odgovarjal mu je nasmeh osvetlil obraz. »Da«, je rekel, »poznam pot vendar si ne upam zapustiti mitraljeza. Ampak, malo počakaj.« Potisnil je roko v žep in izvlekel majhno Novo zavezo. Hitro listajoč strani je rekel: »Evo, mladenič, to je pot v nebesa, ta vrstica v Janezovem  Evangeliju 3,16. Vstavil bom list! Položi palec na to vrstico in mu povej, da je to pot v nebesa.«

Tiny Tim je pohitel nazaj. V skoku se je spustil do Berta, ki je tako tiho ležal, da je pomislil, da je že mrtev. »Bert, našel sem!« je vzkliknil Tim. »Tukaj je pot v nebesa, v Evangeliju po Janezu 3,16: » Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (SSP)

Oči ubogega Berta so bile na široko odprte. Požiral je vsako besedo. Kakšna slika! Tiny Tim kleči na dnu rova in v svoji veliki roki drži majhen izvod Nove zaveze, solze pa mu polzijo po licih med tem, ko ponavlja besede življenja na Bertovo uho.

Med tem, ko je umirajoči človek šepetaje ponavljal besede: »... da bi se nihče, kdor vanj veruje…«, se mu je na obrazu pojavil mir. Potem je spet tiho in mirno ležal. Tiny Tim se je vrnil na svoj položaj na ognjeni črti. Naenkrat je zavpil: »Poglejte fantje!« Tam je stal Bert, ki je vstal z zadnjo močjo. Zdelo se je kot, da bi se zagledal v majhen košček modrega neba, ki je bil viden iz rova. Roke so mu bile iztegnjene proti temu koščku neba. Lica so mu bila obsijana z angelsko slavo, med tem pa je ponavljal besede: »... da bi se nihče, kdor vanj veruje…« Za tem se je mrtev zgrudil.

Da, Bert je našel pot v nebesa. Kakšna sprememba! V enem trenutku v rovu na bojišču, v drugem pa že pri Kristusu.

Kaj pa ti? Si našel pot? Če nisi, ponovno preberi to vrstico. To je najpomembnejša vrstica Svetega pisma. Odpri svoje srce Gospodu Jezusu Kristusu in ga sprejmi za svojega osebnega Rešitelja. Boš? Naredi to – SEDAJ!


Oswald J. Smith


Vir: spletna stran Evangeličanske CO Murska Sobota >>


27/10/2012

Gre res za poceni milost?


 "Problem današnje cerkve ni poceni milost, ampak poceni postava - zamisel, da Bog sprejema vse, kar ne dosega Jezusove popolne pravičnosti."  
(Tullian Tchividjian)


Duhovni boj

"Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih." (Ef 6,12)

Zgornji stavek v Svetem pismu je zelo pomemben, a so kristjani žal premnogokrat pozabili nanj, ali pa ga sploh niso poznali. V naših življenjih  se velikokrat pojavijo dogodki in ljudje, ki  nam povzročajo takšne ali drugačne težave. 

Pri tem se vse preradi spozabimo in se spravimo na ljudi, o katerih smo prepričani, da nam povzročajo krivico, oziroma za katere vemo, da delujejo odkrito v nasprotju z Božjo voljo. Tu gre lahko za politike, bojevite ateiste, islamiste, rimske katoličane, "liberalne kristjane" in še za koga. Obramba je razumljiva stvar, toda če so naša obrambna prizadevanja usmerjena proti ljudem, smo zelo zgrešili. Apostol Pavel nam pravi, da se naš boj ne bije proti krvi in mesu. To pomeni, da se naš boj ne bije in da se ne sme biti proti ljudem. 

Pravi objekt našega boja so vladarstva in oblasti, svetovni gospodovalci mračnosti in duhovne sile v nebeških prostorih. Gre za peklenske sile, hudičeve zaveznike, ki obvladujejo svet, kolikor jim seveda  Bog dopušča. Sv. Janez ni zaman zapisal: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19) Seveda se bo kdo našel in rekel, da vse le ni tako črno, kajti "v glavnem smo še kar dobri".  Toda ta "še kar" pomeni zavajanje samega sebe. Tudi to je posledica delovanja prej omenjenih sil.

Proti tem silam pa se ne da upreti drugače, kot z resnico, pravičnostjo, pripravljenostjo za oznanjevanje evangelija miru, vero, z mečem Duha, ki je Božja beseda in z molitvijo (cf. Ef 6,14-18).  Pri tem je prav in koristno, da si vzamemo k srcu Janezove besede: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu," (1Jn 4,4) in "[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4) 

Bogu hvala za milost vere, ki daje zmago v duhovnem boju. 


Gotovost odrešitve


Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. (SSP Psalm 103,2)

Veliko ljudi, ki se imajo za kristjane, trdi da ne moremo vedeti ali so nam odpuščeni grehi in da bomo to izvedeli šele v večnosti. Zakaj tega ne bi mogli vedeti že zdaj? A ni Bog v svoji Besedi jasno spregovoril o tem? Končno, tudi že psalmist David je vedel, da so njegovi grehi oddaljeni tako nepredstavljivo daleč, to pomeni oproščeni. David ni bil osamljen primer, ki je to spoznal.

Zakaj bi Bog, čigar želja je izkazati milost človeku, pustil do zadnjega trenutka ljudi v temi? Nekaj odlomkov Svetega pisma nam kaže, da to ni tako. Eden od njih je v prvem Janezovem pismu 5,13: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina« (SSP). Eden glavnih ciljev tega pisma je bil, prepričati vernike, da imajo večno življenje, to pomeni življenje primerno za Božjo prisotnost, s tem pa tudi oprostitev grehov.

Podobne trditve se lahko najdejo tudi na drugih mestih Božje besede. Vendar zmeraj znova naletimo na ljudi, ki so se zavedajoč se svoje grešnosti, pokesali za svoje grehe, jih priznali pred Bogom, ampak vseeno govorijo: »Upam, da bom šel v Nebo«, namesto da bi ponovili Jobove besede: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ« (SSP Job 19,25).

Potrebno bi bilo te omahujoče duše spomniti na učinkovitost in popolnost dela Jezusa Kristusa. Osnova rešitve je izključno Gospodova žrtev na križu, gotovost rešitve pa je v Božji avtoriteti pokazani v Njegovi besedi.



21/10/2012

Na boljšem kot Adam pred padcem

Michelangelo: Stvarjenje Adama (detajl)

[...] Po drugi strani ne smemo pretirano poveličevati stanja, v katerem je bil  prvi človek, kar se pogosto dogaja v krščanskem nauku in pridiganju. Ne glede na to, kako visoko je postavil Bog človeka nad živalsko raven, človek kljub temu ni dosegel svoje najvišje možne ravni.  Bil je zmožen ne grešiti, ni pa bil nezmožen grešiti. Ni še posedoval večnega življenja, ki se ne bi moglo  pokvariti in ki ne bi moglo umreti, ampak je prejel pripravljalno (preliminary) neumrljivost, katere obstoj in trajanje sta bila odvisna od izpolnitve pogoja. Takoj je bil ustvarjen po Božji podobi, toda to podobo in njeno slavo je mogel izgubiti. Res je živel v raju, toda raj niso nebesa, in  ga je mogel zapraviti z vso njegovo lepoto vred. Pri vsem tem bogastvu, tako duhovnem kot fizičnem, je Adamu manjkala ena stvar: popolna gotovost.  Dokler nam le- ta manjka,  naša spokojnost in zadovoljstvo še vedno nista popolna.  Pravzaprav je  za to zadosten  dokaz že sodobni svet, s svojimi prizadevanji, da bi zavaroval vse, kar človek poseduje.  Verniki so zavarovani v tem in prihodnjem življenju, kajti njihov Porok je Kristus, ki ne bo dopustil, da bi bil kdorkoli od njih iztrgan iz njegove roke in izgubljen (cf. Jn 10,28).  Popolna ljubezen izganja iz njih strah (cf. 1Jn 4,18) in jih prepričuje, da jih ne more nobena stvar ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, njihovem Gospodu (cf. Rim 8,38.39).  Človeku v raju je manjkala ta popolna gotovost;  on ni bil, kljub svoji ustvarjenosti po Božji podobi, trajno utrjen v dobrem. Ne glede na to, koliko je imel, je lahko vse izgubil, tako zase kot za svoje potomstvo.  Njegov izvor je bil božanski, njegova narava je bila povezana z Božjo naravo;  namenjena mu je bila večna blaženost v Božji prisotnosti.  Toda to, ali bo dosegel, kar mu je bilo namenjeno,  je bilo odvisno od njegove lastne izbire  in njegove lastne volje.

(Avtor: Herman Bavinck, poslovenil Dizma)



20/10/2012

Martin in Katarina Luther - reformacija poroke

  Pastor Angus Stewart (iz Ballymene na Severnem Irskem) v tem videu najprej predstavi predzgodovino zakonske zveze med Martinom in Katarino  Luther, nato pa  njuno življenje vse do smrti. Pove nam tudi, v čem je bila revolucionarna novost te zakonske zveze in  razloži spremembe, ki jo jih prinesla reformacija v zvezi s pojmovanjem zakonskega stanu. Video traja malo manj kot eno uro in sedem minut.



V svetu, a ne od sveta


Prvo poglavje Danielove knjige je zelo poučno, saj nam pripoveduje o mladih ljudeh, ki so sicer živeli v svetu, a vendar niso bili od sveta. Nekateri kristjani se danes zapirajo v geto, da se ne bi omadeževali s posvetnostjo. To ni pravzaprav nič novega, vsi najbrž vemo, da so posamezni kristjani že v prvih stoletjih krščanstva bežali v puščavo, da bi bili rešeni pred tem hudobnim svetom.  Iz tega gibanja so pozneje nastali samostani in cerkveni redovi. Toda s tem pravzaprav niso rešili nobenega problema. Zdaj pa si poglejmo, kako so štirje izraelski mladeniči ostali v svetu, a vendar ostali neomadeževani od sveta. 

Ko je kralj Nebukadnezar osvojil Jeruzalem, se je odločil, da odpelje na svoj dvor nekaj čednih, modrih, bistrih  in močnih mladeničev iz višjega sloja, "da bi stali v kraljevi palači in bi jih poučili v pismenstvu in jeziku Kaldejcev." (Dan 1,4b) Fantje so se imenovali Daniel, Hananjá, Mišaél in Azarjá (cf. Dan 1,6). Kraljev namen je bil, da bi se mladeniči, ki so bili stari okoli štirinajst let, asimilirali ter prevzeli kaldejski jezik, kulturo in religijo. Nebukadnezar je tudi določil, da vsak dan prejmejo jed in vino s kraljeve mize, torej hrano in pijačo, kakršno je užival on sam. Njihova hebrejska imena, ki so se nanašala na Boga Jahveja, je poglavar evnuhov spremenil in jim dal imena, ki so bila povezana z babilonskimi božanstvi. Videti je bilo, da je bila pot do asimilacije odprta. 

Toda to je bil račun brez krčmarja, kajti: "Daniel si je vzel k srcu, da se ne bo omadeževal ne z jedjo ne z vinom kralja, katerega je ta pil. Prosil je torej kneza evnuhov, da se mu ne bi bilo treba omadeževati." (Dan 1,8) Zato je prosil kneza evnuhov, naj njemu in njegovim tovarišem dajejo le  zelenjavo in vodo.  Težko je reči, zakaj so se Daniel in tovariši odločili ravno za takšno dieto. Pri hrani je razumljivo, da niso hoteli jesti mesa živali, ki so bile po  postavi obredno nečiste in mesa, ki ni bilo pripravljeno skladno s postavo. Težko pa je reči, zakaj niso hoteli zaužiti vina, ki ga postava ni prepovedovala. Sklepam, da je šlo mladeničem za to, da na zunaj pokažejo svojo drugačnost od okolice, v kateri so se nahajali. Ne glede na to, kje so bili, kaj vse so se morali učiti in delati, so po Božji milosti ostali trdni v veri, kar so izražali tudi na zunaj. Še več: "Bog je naredil, da je Daniel pred knezom evnuhov našel naklonjenost in usmiljenje." (Dan 1,9) Kneza evnuhov je bilo sicer strah, da bo vegetarijanska dieta negativno vplivala na zunanji videz mladeničev, kar bi ga lahko s strani muhastega in despotskega kralja celo stalo glave, toda ko se to po preizkusni dobi ni zgodilo, je dajal štirim mladeničem hrano in pijačo, kakršno so hoteli (cf. Dan 1,10-16).  Fantje so se izkazali kot odlični študentje: "Bog je dal tem štirim mladeničem znanje in razumnost v vsem pismenstvu in modrosti." (Dan 1,17b) Ko so po treh letih pred kraljem opravljali neke vrste zaključni izpit iz kaldejskega pismenstva in modrosti, so ga opravili več kot z odliko:  "Kralj je ugotovil pri njih, da v vseh rečeh v modrosti in v razumnosti, ki jo je iskal pri njih, desetkrat prekašajo vse čarovnike in vedeževalce, ki so bili po vsem njegovem kraljestvu." (Dan 1,20) Daniel je ostal na babilonskem dvoru do prvega leta vladavine perzijskega kralja Kira, kar znaša skupaj  sedemdeset let. (cf.v. 21). Bog je resnično zvest in je vsa ta dolga leta bdel nad Danielom. 

Nekateri kristjani so danes prepričani, da je treba urediti svet po krščanski podobi. Takim pravimo teonomisti. Drugi nočejo imeti ničesar s tem grešnim svetom in razvijajo trdnjavsko miselnost.  Daniel in tovariši niso niti živeli v državi, ki bi bila urejena po Božji postavi niti v kakem samostanu, ločeni od grešnega sveta, ampak sredi njega. V svetu, v katerem so živeli, so se bili prisiljeni učiti marsičesa, kar je v nasprotju s postavo. Čeprav niso hodili na privatno judovsko univerzo, so ostali zvesti Bogu. Bili so med tistimi, o katerih je pisano: "Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci." (Heb 11,13)  Kot mi, so tudi oni verovali v Božje odrešenje, le da so nanj gledali v sencah in predpodobah, nam pa je bilo razodeto po Jezusu Kristusu, po katerem je bilo tudi izvršeno. On je namreč umrl za njihove in  naše grehe ter  vstal za njihovo in  naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). S to vero moremo stati in obstati v svetu, a ne biti od sveta, podobno kot so stali in obstali štirje judovski mladeniči iz Dan 1.


14/10/2012

Kdo te posvečuje?



Na zgornjem videu je posneto predavanje za študente, ki ga je imel pastor Tullian Tchividjian na Southeastern Baptist Seminary. Posebej je poudaril, da mi ponavadi beremo Sveto pismo, kot da gre za knjigo, ki govori prvenstveno o nas: o našem izpopolnjevanju, našem življenju, naši zmagi. Mislimo, da gre pri Bibliji za nebeški priročnik za samopomoč v vseh življenjskih situacijah. Toda, če gledamo na Sveto pismo na ta način, zgrešimo Jezusa. On je glavni junak svetopisemske pripovedi, ne mi... 

Video traja malo več kot 45 minut.  

13/10/2012

Malikovalstvo

V 14. poglavju knjige preroka Ezekiela je Bog preko preroka svaril izraelsko ljudstvo pred malikovalstvom, ki se je razpaslo po deželi. Med ostalim pravi:  "Zato govôri z njimi in jim reci: Tako govori Gospod BOG: Prav vsakemu iz Izraelove hiše, ki se s srcem navezuje na malike in jih postavlja predse, da si zaradi njih nakopava krivdo, pa kljub temu prihaja k preroku, bom jaz, GOSPOD, zaradi množice njegovih malikov sam odgovoril, tako da bom prijel Izraelovo hišo za srce: vse, ki so se mi zavoljo svojih malikov odtujili." (Ez 14,4.5) Malikovalstvo ni nekaj, kar bi počeli le "tisti drugi", z njim so vse prevečkrat ukvarjali tudi pripadniki Božjega ljudstva. Ljudje so sicer še vedno častili Jahveja, toda poleg njega so imeli za  "vsak primer"  tudi druge bogove. Toda Božja beseda pravi: "Jaz sem GOSPOD, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom." (Iz 42,8)

Kaj sploh je malik? Malik je vse, kar človek postavi poleg Boga, ali namesto njega in temu služi. Na svetu ni človeka, ki ne bi nekomu ali nečemu služil. Nekateri sicer pravijo, da ne verujejo v nobenega boga. Toda tudi ti imajo svoje bogove in gospode, katerim služijo. Bolj pohotni služijo neke vrste  Afroditi, bojeviti Aresu, tisti, ki so osredotočeni na denar Mamonu ali Merkurju... V sedanji narcistični kulturi je v modi božanstvo Ego. Nekateri služijo več naštetim in še drugim bogovom. Pripadniki novozaveznega Božjega ljudstva smo sicer prepričani monoteisti, ampak tudi v naša srca se rado vtihotapi katero od naštetih ali drugih božanstev. Calvin je s tem v zvezi zapisal, da je človeško srce kovačnica malikov (fabrica idolorum).

V nadaljevanju govori Bog po Ezekijelu, da bi v primeru, če bi se Božjemu ljudstvu zaradi njegovih pregreh in prestopkov zgodila kakšna nesreča in bi bili v njem prisotni trije vzori pravičnosti,  Noe, Daniel in Job, bi edino ti trije ohranili svoje življenje (cf. Dan 14,12-20). Prisotnost treh vzornih mož ne more vplivati na usodo ostalih.  Dejstvo je, da bodo tudi ob poslednji sodbi rešeni le tisti, ki bodo posedovali Božjo pravičnost. Biti tisto, čemur pravimo v pogovornem jeziku "dober človek",  ni nobeno jamstvo za zveličanje. V današnjem, recimo temu krščanskem, svetu je toliko malikovanja, kot najbrž še nikoli. Tu ne mislim le rimskega in vzhodnega čaščenja podob ter papežniškega kulta osebnosti. Obstaja veliko protestantskih cerkva in skupin, ki tudi gojijo kult osebnosti in kult Ega. Lažnivi preroki gopvorijo, da bi moral biti kristjan zdrav in bogat ter oznanjajo krivi evangelij "kako živeti tukaj in zdaj svoje najboljše možno življenje." S tem so se približali liberalnemu protestantizmu, ki ga zanima le še sociala, mirovništvo in podobna tosvetna problematika (za kar pravzaprav niti ni treba biti kak vernik). Tudi to je malikovalstvo. 

Proti koncu poglavja pravi:  "Kajti tako govori Gospod BOG: Čeprav pošljem svoje štiri pogubne šibe: meč, lakoto, divje zveri in kugo nad Jeruzalem, da iztrebim iz njega ljudi in živino, glejte, bo vendarle preostal v njem ostanek, ki popelje iz njega sinove in hčere. Ti bodo prišli k vam, videli boste njihovo pot in njihova dejanja. In potolaženi boste zaradi nesreče, ki sem jo poslal nad Jeruzalem, zaradi vsega, kar sem spravil nadenj." (Ez 14,21.22)  Sodba, ki je prihajala nad Jeruzalem ni bila mila. Toda Bog je ohranil določen sveti ostanek, ki je preživel. Ta Božja praksa ohranjanja svetega ostanka ni nikoli prenehala. Bog je vedno poskrbel za izhod. Ob koncu poglavja govori: "Potolažili vas bodo, ko boste videli njihovo pot in njihova dejanja. Tako boste spoznali, da nisem ničesar storil brez vzroka, kar sem storil v njem, govori Gospod BOG." (Ez 14,23) Tudi danes se ljudje sprašujejo: "Zakaj dela Bog tako, zakaj ne dela drugače? Zakaj Bog dopušča to, zakaj ne prepreči onega?" Vse to so vprašanja, na katera je nemogoče odgovoriti, ker nam ni jasno razodeto. Toda nekega dne nam bo dano tudi to spoznanje. 

Prerok Ezekiel je živel v času Stare zaveze, ki je bil čas senc in predpodob. S prihodom Jezusa Kristusa, z njegovo smrtjo na križu in zmagovitim vstajenjem so stvari postale jasnejše. Kristjani mnogokrat mislimo, da smo varni pred maliki, toda resnica je drugačna. Apostol Janez zagotovo ni kar tako napisal na koncu svojega 1. pisma: "Otroci, varujte se malikov." (1Jn 5,21) Ko so šli Izraelci iz Egipta, so se sicer res  fizično ločili od dežele, v kateri so prej sužnjevali, toda še vedno so jo nosili v srcu. Maliki, ki jih nosimo v svoji notranjosti, so nevarnejši od konkretnih, otipljivih malikov. Zato si moramo vsak dan predočiti, da nas je prišel Jezus Kristus osvobodit vsega tega. Evangelij ni nekaj, kar enkrat slišiš in ti ostane za vedno, evangelij si moramo vsak dan na nek način "oznaniti".  Apostol Pavel je napisal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Amen, Bogu hvala!
 

12/10/2012

ZDA nimajo več absolutne protestantske večine

Vir: The Gospel Coalition
Na spletnih straneh skupine The Gospel Coalition je bil objavljen podatek, da je delež protestantske populacije dosegel najnižjo točko v zgodovini ZDA. Med odraslim prebivalstvom znaša le še 48%, torej manj kot polovico. Pred pol stoletja, točneje leta 1960, je ta delež znašal dve tretjini prebivalstva. Najbolj je zrasel delež tistih, ki so se izjasnili kot taki, ki ne pripadajo nobeni skupini. Delež takih znaša trenutno 20%. Seveda se v tej skupini ne najdejo le ateisti in agnostiki, ampak tudi ljudje, ki verujejo v Boga, molijo vsak dan in se imajo za  vernike tipa "Kristus da, cerkev ne", nekateri pa pripadajo "nedenominacijskim cerkvam".

Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da delež protestantov v ZDA upada.  Avtor članka Don Sweeting navaja nekaj razlogov za tehten premislek ob takem trendu:
  1. Pripadnost denominacijam (npr. baptistom, prezbiterijancem itn.) postaja manj cenjena. Mnogi so rajši "nedenominacijski".
  2. Protestanti, tudi evangelijski, so slabo prenesli svojo identiteto na potomstvo.
  3. Obstajajo trije napačni odgovori na ta upad: prvi je razvijanje trdnjavske mentalitete v pripravi na "najhujše", drugi je iskanje najmanjšega skupnega imenovalca med posameznimi skupinami, kar privede do razvodenitve, tretji pa je prilagajanje svetu in njegovim modnim muham. Po mnenju Dona Sweetinga potrebuje Amerika bolj robustno in konfesionalno krščanstvo, v središču katerega morata biti Kristus in evangelij. 
  4. Prvi kristjani so živeli v poganskem, predkrščanskem okolju, današnji kristjani živijo v neo-poganskem postkrščanskem okolju. Treba se bo  učiti od prvih kristjanov.
  5. Mnogi ameriški kristjani so se navadili gledati na ZDA kot na nekakšen Jeruzalem ali novi Jeruzalem, v resnici pa postaja njihova zemeljska domovina vse bolj podobna Babilonu in se spreminja v misijonsko polje.
Sicer pa vam priporočam, da si preberete tudi originalni članek.    KLIKNI za povezavo >>

 

09/10/2012

Uvod v Pismo Hebrejcem


Na spodnji povezavi, ki vodi do spletnih strani Westminster Seminary iz Kalifornije lahko poslušate pogovor R. Scotta Clarka s Stevenom M. Baughom, v katerem govorita o Pismu Hebrejcem. Oddaja traja približno 34 minut.

Office Hours - Introduction to Hebrews >>

07/10/2012

Če ne moreš zaspati...

Bernhard Plockhorst: Dobri pastir. Vir: Wikimedia.

Če ne moreš zaspati, nehaj šteti ovce. Rajši se pogovarjaj s Pastirjem. 
(Neznani avtor) 

06/10/2012

Zvest je Bog

Razvaline starega Korinta. Vir: Wikipedia.
Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. 
                                   (1Kor 1,4-8)

Ko človek bere zgornje besede, ki so vzete z začetka Pavlovega Prvega pisma Korinčanom, bi lahko povsem upravičeno mislil, da piše Pavel kaki nadvse vzorni cerkvi. Korint je bil v 1. stoletju rimska kolonija. Zaradi ugodne geografske lege je bilo mesto zelo cvetoče in pomembno  obrtniško-trgovsko središče, kamor so prihajali priseljenci iz celega Sredozemlja. V mestu je bilo veliko uspešnih podjetnikov in celo podjetnic. Bogastvo pa je prinašalo s sabo tudi mnogeb probleme, med njimi razvrat. V takih razmerah je nastajala in se oblikovala korintska cerkev.

Pavel  že v 10. vrstici 1. poglavja omenja   v tej skupnosti strankarstvo, kateremu je apostol namenil veliko pozornost. Naslednji problem v tej cerkvi  je bilo nečistovanje. Dalje, verniki so se pravdali pred poganskimi sodišči. Med verniki ni bilo prave ljubezni, tako so tisti, ki so se imeli za bolj močne v veri pohujševali šibkejše in s tem zlorabljali svojo krščansko svobodo. Zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji. Mnogi člani cerkve so se imeli za super-duhovne, kar je povzročalo dodatne težave. Pojavljale so se tudi verske zmote, kot je nevera v vstajenje. In še bi se  našlo. Vpliv prejšnjega življenja in zunanjih okoliščin je terjal svoje.

Toda Pavel se kljub temu zahvaljuje Bogu za milost, ki so jo bili deležni korintski kristjani. Pohvali jih tudi, ker so obogateli v vsej besedi in spoznanju itn. Zakaj? Če bi gledal s čisto človeškega stališča, res ni bilo kaj dosti hvaliti. Toda Pavel pravi: "On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa." (1Kor 1,8) Kristjan ni oseba v rokah drugega človeka ali nekakšne slepe usode, ampak je v Božjih rokah. Bog ni Bog obupa, ampak Bog upanja. On je tisti, ki po svoji milosti skrbi za svoje ljudstvo in ga utrjuje za  dan sodbe. Pisano je namreč: "Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom." (1Kor 1,9)  Naš Bog ni nekdo, ki bi nas prepustil lastni usodi,  ampak je zvest. On ni tak, da bi nas najprej poklical v občestvo s svojim Sinom, potem pa bi nas bil pripravljen prepustiti pogubljenju, kot mnogi zmotno mislijo.

Ker je tako, Bog pričakuje, da bomo tudi mi hoteli biti zvesti in živeti v skladu z milostjo, ki nam jo je on podaril. On je z nami.


O kom pravzaprav govori Sveto pismo

Video traja malo manj kot štiri minute.

05/10/2012

Katoliški biblicist o protestantskih prevodih Svetega pisma

Chraskov prevod Svetega pisma (1914). Ponatis.
Med iskanjem po spletu sem naletel na že precej star intervju, ki se nanaša na novi rimskokatoliški prevod Nove zaveze. Resnici na ljubo, ta intervju sem bral že kmalu po njegovem nastanku, tokrat pa so mi posebej padle v oči naslednje misli rimskokatoliškega biblicista dr. Maksimilijana Matjaža, ki se nanašajo na protestantske prevode Svetega pisma:
Ko sva z dr. Špeličem prevajala evangelije, sva z velikim presenečenjem ugotovila, da je bil od starih slovenskih prevodov glede na izvirnik izredno natančen Chraska. Chraska je bil protestant, Čeh, ki se je pri prevodu držal Lutrove dikcije. Rešitve, ki so se pojavile v njegovem prevodu, so se v veliki meri ohranile vse tja do Jere – Pečjaka.

Po zaslugi računalniških pripomočkov sva lahko imela hkrati odprte vse možne slovenske prevode in tudi do trideset in več drugih prevodov v tuje jezike. Včasih so se v veliko pomoč izkazali Trubar, Dalmatin, Chraska. Menim, da Dalmatin po prevajalskih sposobnosti ni presegel Trubarja. To sem ugotavljal na konkretnih primerih. Žal mi je, da se Trubarjev prevod ni bolj ohranil, Dalmatinova varianta je bila včasih veliko manj slovenska, veliko bolj nemška.      
Več o tem  v Časniku >>

Poleg zanimivega podatka, da je bil Trubar boljši prevajalec kot Dalmatin, mi je zbudila posebno pozornost pohvala, ki jo je dr. Matjaž izrekel na račun Chráskovega prevoda. Leta 2014, torej čez dve leti, bo omenjeni prevod obhajal stoto obletnico, odkar je ugledal luč sveta. Pred kakima dvema letoma sem neuradno slišal, da naj bi bila v pripravi posodobljena izdaja tega prevoda. Tu je mišljena jezikovna posodobitev, kajti slovenščina se je od Cankarjevih časov, ko je izšel ta prevod, kar precej spremenila: uporaba svojilnega zaimka za samostalnikom (npr. beseda tvoja) deluje  arhaično, glagol odločiti je uporabljal tudi v pomenu določiti (cf. Apd 13,48. 17,31. Rim 8,29.30. 1Tes 5,9), namesto "temveč"  piše "temuč" itn. 

Taka izdaja, če bi bila korektno prirejena, bi mi  neskončno več pomenila kot dinamična izdaja, ki jo trenutno pripravljajo. Kakorkoli, o tem odločajo drugi. Glede na to, da sem  na bolšjih trgih pokupil kar veliko izvodov Chráskovega prevoda, sem z njimi, če ne bo vmes kake vojne ali druge  nesreče, do smrti preskrbljen.

03/10/2012

Načelo sola Scriptura in druga načela


Načelo sola Scriptura (samo Pismo) je eno temeljnih načel protestantske reformacije. Danes sem našel na spletu tole karikaturo (poslovenil sem jo sam), ki hoče povedati, da je to načelo neveljavno. Tu vidimo velikansko podobo sedanjega rimskega škofa Benedikta XVI., ki z lahkoto obvladuje nekega pridigarja očitno protestantske provenience, saj stoji za rimskim škofom dva tisoč let tradicije. Seveda predikantovo vpitje: "Sola Scriptura!" in mahanje z Biblijo  "svetemu očetu" ne pride do živega. On je namreč Peter, čeprav mu je ime Joseph, oziroma Benedikt, s katerim korakajo rimski katoličani k Jezusu in to po Mariji (zakaj ne bi komplicirali, če se da enostavno?).  S tem je izraženo bistvo rimsko-katoliške religije.  O tem, da bi bil Peter rimski škof, ne govori Scriptura, ampak tradicija. Ta tudi edina "ve", da je Peter umrl v Rimu.  Scriptura in tradicija pa tudi povesta, da je Peter deloval v Antiohiji. iz tega sledi, da je tudi antiohijski škof, oziroma patriarh naslednik apostola Petra. Ampak ta v očeh slavne tradicije ne šteje kaj dosti,  bržkone zato, ker je kar nekaj patriarhov, ki se sklicujejo na pravico do posesti nad antiohijskim tronom. Rimskega, resnici na ljubo, ni med njimi, kajti on meni, da je nad njimi.

 Treba je priznati, da ima Rim na nek način prav. V tako imenovanem "evangelijskem krščanstvu" obstaja veliko skupin, ki ne premorejo nobenega creda. Vse, kar naj bi imeli, je Biblija. To lahko potem vsakdo interpretira, kakor se mu zljubi. To je pravzaprav karikatura načela sola Scriptura, saj so si ga reformatorji predstavljali precej drugače. Reformatorji so skrbno proučili verovanje cerkve, kakršno so podedovali in iz tega verovanja odstranili tisto, kar je bilo v nasprotju s principom sola Scriptura. Oni niso gradili vere na osnovi Pisma s točke nič, torej niso šli od začetka "odkrivat tople vode" (krščanske vere), kot so to počeli in še delajo nekateri drugi, ampak so samo odpravljali zlorabe in praznoverne navade, ki so se v srednjem veku počasi, a zanesljivo vtihotapile v krščansko cerkev. Reformatorji so od svoje predhodnice sprejeli tri najpomembnejše formulacije vere: apostolsko, nikejsko in Atanazijevo veroizpoved. V posameznih veroizpovednih spisih in katekizmih so izoblikovali podrobnejše  formulacije, ki so v bistvu povzetki bibličnega nauka. Več o pomenu veroizpovednih obrazcev si lahko pogledate v videu: Načelo sola Scriptura je zelo pomembno načelo, a načelo solo Christo (samo po Kristusu) se mi zdi pomembnejše. Krščanska vera ne sloni v prvi vrsti na Svetem pismu, ampak na Jezusu Kristusu, ki je konkretna zgodovinska oseba. Pismo nas pouči, da je bil sodno umorjen, pokopan, in da je tretji dan vstal od mrtvih. S tem oznanilom so šli apostoli po svetu. Svetu so povedali, da se je božji Sin Jezus Kristus učlovečil in umrl za grehe ljudi ter vstal zavoljo našega opravičenja.  Kristus pomeni mejnik v zgodovini, ki je tako tako pomemben, da po njem štejemo leta (čeprav skušajo  nasprotniki in politični korektneži to zamaskirati z nekakšnim "našim" štetjem, toda že samo s tem maskiranjem dokazujejo, da ne gre za njihovo štetje). Jezus Kristus je tisto vezivo, ki povezuje celotno svetopisemsko pripoved v eno samo celoto. Obstaja en sam evangelij, ki je bil v Stari zavezi oznanjen preko predpodob, v novi pa se je  razodel v polnosti. Zato konfesionalni protestantski kristjan ne bere Svetega pisma na koranski način,  ali kot bi imel v rokah kako klasično literarno delo, denimo Iliado, temveč skozi prizmo Jezusa Kristusa. V Svetem pismu vidi v celoti Jezusovo sporočilo, ki je lahko samo eno, ne fragmentirano. Po Jezusu Kristusu sta prišla milost in resnica (cf. Jn 1,17), zato je tudi načelo sola gratia, samo po milosti, nadvse pomembno. Zveličanje je samo po milosti, to pa lahko prejmemo sola fide, samo po veri. Milosti ne moremo popiti, pojesti ali narediti, milost  se da edino verovati. Vera je edini možni kanal, po kateri pride v nas milost,  brez nje   ni vezi med Bogom in posameznikom, oziroma ni komunikacije. 

Konfesionalni protestant vidi v Svetem pismu zapisano Božjo besedo. Le ta je temeljni kriterij verovanja in nravnosti. Verski obrazci se morajo ujemati s sitom načela sola Scriptura. Ti so sicer sekundarni, a vseeno zelo pomembni, saj preko njihovega poznavanja kristjan ve, kaj veruje in zakaj tako veruje. Strinjam se z rimsko cerkvijo, da je tradicija zelo lepa stvar, ampak le tisti njen del, ki prestane preizkus s Svetim pismom.  Pa tudi potem je treba paziti, da iz tradicije ne naredimo malika.  Jezus Kristus je Gospod.


Peter Novak: Predpostavimo Razodetje

Iz Bamberške Apokalipse
V naši redni nedeljski seriji pridig smo že prebrodili nekaj poglavij knjige Razodetja. Sedaj smo že v  tistem delu knjige (Raz 6 in naprej), ko vemo in smo slišali, da domišljija in interpretacija podivjata. Kako ne bi, ko pa je to najbolj grafična in nenavadna knjiga Nove zaveze ob boku “dolgočasnega” in sistematičnega Pavla. Pravzaprav pa je Razodetje enako sistematično in urejeno. Pomislimo na strukturo pisma - enostavno in lepo grafično strukturo vsaj za začetek lahko vidimo tukaj: 

(ta stran vsebuje veliko dobrih grafičnih predstavitev svetopisemskih knjig in teoloških idej).


Več lahko preberete na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere >>