Na boljšem kot Adam pred padcem

Michelangelo: Stvarjenje Adama (detajl)

[...] Po drugi strani ne smemo pretirano poveličevati stanja, v katerem je bil  prvi človek, kar se pogosto dogaja v krščanskem nauku in pridiganju. Ne glede na to, kako visoko je postavil Bog človeka nad živalsko raven, človek kljub temu ni dosegel svoje najvišje možne ravni.  Bil je zmožen ne grešiti, ni pa bil nezmožen grešiti. Ni še posedoval večnega življenja, ki se ne bi moglo  pokvariti in ki ne bi moglo umreti, ampak je prejel pripravljalno (preliminary) neumrljivost, katere obstoj in trajanje sta bila odvisna od izpolnitve pogoja. Takoj je bil ustvarjen po Božji podobi, toda to podobo in njeno slavo je mogel izgubiti. Res je živel v raju, toda raj niso nebesa, in  ga je mogel zapraviti z vso njegovo lepoto vred. Pri vsem tem bogastvu, tako duhovnem kot fizičnem, je Adamu manjkala ena stvar: popolna gotovost.  Dokler nam le- ta manjka,  naša spokojnost in zadovoljstvo še vedno nista popolna.  Pravzaprav je  za to zadosten  dokaz že sodobni svet, s svojimi prizadevanji, da bi zavaroval vse, kar človek poseduje.  Verniki so zavarovani v tem in prihodnjem življenju, kajti njihov Porok je Kristus, ki ne bo dopustil, da bi bil kdorkoli od njih iztrgan iz njegove roke in izgubljen (cf. Jn 10,28).  Popolna ljubezen izganja iz njih strah (cf. 1Jn 4,18) in jih prepričuje, da jih ne more nobena stvar ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, njihovem Gospodu (cf. Rim 8,38.39).  Človeku v raju je manjkala ta popolna gotovost;  on ni bil, kljub svoji ustvarjenosti po Božji podobi, trajno utrjen v dobrem. Ne glede na to, koliko je imel, je lahko vse izgubil, tako zase kot za svoje potomstvo.  Njegov izvor je bil božanski, njegova narava je bila povezana z Božjo naravo;  namenjena mu je bila večna blaženost v Božji prisotnosti.  Toda to, ali bo dosegel, kar mu je bilo namenjeno,  je bilo odvisno od njegove lastne izbire  in njegove lastne volje.

(Avtor: Herman Bavinck, poslovenil Dizma)

Vir: Underdog Theology [>>]