Načelo sola Scriptura (samo Pismo) je eno temeljnih načel protestantske reformacije. Danes sem našel na spletu tole karikaturo (poslovenil sem jo sam), ki hoče povedati, da je to načelo neveljavno. Tu vidimo velikansko podobo sedanjega rimskega škofa Benedikta XVI., ki z lahkoto obvladuje nekega pridigarja očitno protestantske provenience, saj stoji za rimskim škofom dva tisoč let tradicije. Seveda predikantovo vpitje: "Sola Scriptura!" in mahanje z Biblijo "svetemu očetu" ne pride do živega. On je namreč Peter, čeprav mu je ime Joseph, oziroma Benedikt, s katerim korakajo rimski katoličani k Jezusu in to po Mariji (zakaj ne bi komplicirali, če se da enostavno?). S tem je izraženo bistvo rimsko-katoliške religije. O tem, da bi bil Peter rimski škof, ne govori Scriptura, ampak tradicija. Ta tudi edina "ve", da je Peter umrl v Rimu. Scriptura in tradicija pa tudi povesta, da je Peter deloval v Antiohiji. iz tega sledi, da je tudi antiohijski škof, oziroma patriarh naslednik apostola Petra. Ampak ta v očeh slavne tradicije ne šteje kaj dosti, bržkone zato, ker je kar nekaj patriarhov, ki se sklicujejo na pravico do posesti nad antiohijskim tronom. Rimskega, resnici na ljubo, ni med njimi, kajti on meni, da je nad njimi.
Treba je priznati, da ima Rim na nek način prav. V tako imenovanem "evangelijskem krščanstvu" obstaja veliko skupin, ki ne premorejo nobenega creda. Vse, kar naj bi imeli, je Biblija. To lahko potem vsakdo interpretira, kakor se mu zljubi. To je pravzaprav karikatura načela sola Scriptura, saj so si ga reformatorji predstavljali precej drugače. Reformatorji so skrbno proučili verovanje cerkve, kakršno so podedovali in iz tega verovanja odstranili tisto, kar je bilo v nasprotju s principom sola Scriptura. Oni niso gradili vere na osnovi Pisma s točke nič, torej niso šli od začetka "odkrivat tople vode" (krščanske vere), kot so to počeli in še delajo nekateri drugi, ampak so samo odpravljali zlorabe in praznoverne navade, ki so se v srednjem veku počasi, a zanesljivo vtihotapile v krščansko cerkev. Reformatorji so od svoje predhodnice sprejeli tri najpomembnejše formulacije vere: apostolsko, nikejsko in Atanazijevo veroizpoved. V posameznih veroizpovednih spisih in katekizmih so izoblikovali podrobnejše formulacije, ki so v bistvu povzetki bibličnega nauka. Več o pomenu veroizpovednih obrazcev si lahko pogledate v videu: Načelo sola Scriptura je zelo pomembno načelo, a načelo solo Christo (samo po Kristusu) se mi zdi pomembnejše. Krščanska vera ne sloni v prvi vrsti na Svetem pismu, ampak na Jezusu Kristusu, ki je konkretna zgodovinska oseba. Pismo nas pouči, da je bil sodno umorjen, pokopan, in da je tretji dan vstal od mrtvih. S tem oznanilom so šli apostoli po svetu. Svetu so povedali, da se je božji Sin Jezus Kristus učlovečil in umrl za grehe ljudi ter vstal zavoljo našega opravičenja. Kristus pomeni mejnik v zgodovini, ki je tako tako pomemben, da po njem štejemo leta (čeprav skušajo nasprotniki in politični korektneži to zamaskirati z nekakšnim "našim" štetjem, toda že samo s tem maskiranjem dokazujejo, da ne gre za njihovo štetje). Jezus Kristus je tisto vezivo, ki povezuje celotno svetopisemsko pripoved v eno samo celoto. Obstaja en sam evangelij, ki je bil v Stari zavezi oznanjen preko predpodob, v novi pa se je razodel v polnosti. Zato konfesionalni protestantski kristjan ne bere Svetega pisma na koranski način, ali kot bi imel v rokah kako klasično literarno delo, denimo Iliado, temveč skozi prizmo Jezusa Kristusa. V Svetem pismu vidi v celoti Jezusovo sporočilo, ki je lahko samo eno, ne fragmentirano. Po Jezusu Kristusu sta prišla milost in resnica (cf. Jn 1,17), zato je tudi načelo sola gratia, samo po milosti, nadvse pomembno. Zveličanje je samo po milosti, to pa lahko prejmemo sola fide, samo po veri. Milosti ne moremo popiti, pojesti ali narediti, milost se da edino verovati. Vera je edini možni kanal, po kateri pride v nas milost, brez nje ni vezi med Bogom in posameznikom, oziroma ni komunikacije.
Treba je priznati, da ima Rim na nek način prav. V tako imenovanem "evangelijskem krščanstvu" obstaja veliko skupin, ki ne premorejo nobenega creda. Vse, kar naj bi imeli, je Biblija. To lahko potem vsakdo interpretira, kakor se mu zljubi. To je pravzaprav karikatura načela sola Scriptura, saj so si ga reformatorji predstavljali precej drugače. Reformatorji so skrbno proučili verovanje cerkve, kakršno so podedovali in iz tega verovanja odstranili tisto, kar je bilo v nasprotju s principom sola Scriptura. Oni niso gradili vere na osnovi Pisma s točke nič, torej niso šli od začetka "odkrivat tople vode" (krščanske vere), kot so to počeli in še delajo nekateri drugi, ampak so samo odpravljali zlorabe in praznoverne navade, ki so se v srednjem veku počasi, a zanesljivo vtihotapile v krščansko cerkev. Reformatorji so od svoje predhodnice sprejeli tri najpomembnejše formulacije vere: apostolsko, nikejsko in Atanazijevo veroizpoved. V posameznih veroizpovednih spisih in katekizmih so izoblikovali podrobnejše formulacije, ki so v bistvu povzetki bibličnega nauka. Več o pomenu veroizpovednih obrazcev si lahko pogledate v videu: Načelo sola Scriptura je zelo pomembno načelo, a načelo solo Christo (samo po Kristusu) se mi zdi pomembnejše. Krščanska vera ne sloni v prvi vrsti na Svetem pismu, ampak na Jezusu Kristusu, ki je konkretna zgodovinska oseba. Pismo nas pouči, da je bil sodno umorjen, pokopan, in da je tretji dan vstal od mrtvih. S tem oznanilom so šli apostoli po svetu. Svetu so povedali, da se je božji Sin Jezus Kristus učlovečil in umrl za grehe ljudi ter vstal zavoljo našega opravičenja. Kristus pomeni mejnik v zgodovini, ki je tako tako pomemben, da po njem štejemo leta (čeprav skušajo nasprotniki in politični korektneži to zamaskirati z nekakšnim "našim" štetjem, toda že samo s tem maskiranjem dokazujejo, da ne gre za njihovo štetje). Jezus Kristus je tisto vezivo, ki povezuje celotno svetopisemsko pripoved v eno samo celoto. Obstaja en sam evangelij, ki je bil v Stari zavezi oznanjen preko predpodob, v novi pa se je razodel v polnosti. Zato konfesionalni protestantski kristjan ne bere Svetega pisma na koranski način, ali kot bi imel v rokah kako klasično literarno delo, denimo Iliado, temveč skozi prizmo Jezusa Kristusa. V Svetem pismu vidi v celoti Jezusovo sporočilo, ki je lahko samo eno, ne fragmentirano. Po Jezusu Kristusu sta prišla milost in resnica (cf. Jn 1,17), zato je tudi načelo sola gratia, samo po milosti, nadvse pomembno. Zveličanje je samo po milosti, to pa lahko prejmemo sola fide, samo po veri. Milosti ne moremo popiti, pojesti ali narediti, milost se da edino verovati. Vera je edini možni kanal, po kateri pride v nas milost, brez nje ni vezi med Bogom in posameznikom, oziroma ni komunikacije.
Konfesionalni protestant vidi v Svetem pismu zapisano Božjo besedo. Le ta je temeljni kriterij verovanja in nravnosti. Verski obrazci se morajo ujemati s sitom načela sola Scriptura. Ti so sicer sekundarni, a vseeno zelo pomembni, saj preko njihovega poznavanja kristjan ve, kaj veruje in zakaj tako veruje. Strinjam se z rimsko cerkvijo, da je tradicija zelo lepa stvar, ampak le tisti njen del, ki prestane preizkus s Svetim pismom. Pa tudi potem je treba paziti, da iz tradicije ne naredimo malika. Jezus Kristus je Gospod.
1 komentar:
Kratko, jasno in resnično!
Objavite komentar