25. november 2012

Na Kitajskem cvetijo tulipani

Tu ne mislim dobesednih tulipanov, pa tudi primerka, ki sta na sliki desno, sta z naše domače grede in sta že odcvetela. Gre za angleški akronim TULIP, s katerim v angleško govorečem svetu označujejo kalvinistično teologijo, oziroma tisti njen del, ki se nanaša na opravičenje posameznika, izvolitev, vnaprejšnjo določitev, stanovitnost svetih in kar je še takega. 

Ta moj prispevek se torej ne nanaša na cvetje in zelenje, ampak na članek Andrewa Browna, z naslovom:  Chinese Calvinism flourishes,  v spletnem Guardianu. Avtor se je pri pisanju članka oprl na svoj pogovor s pridigarko in poznavalko kitajskih razmer dr. May Tan iz Singapura. 

Avtor članka pravi, da čeprav je kalvinizem v Evropi in Severni Ameriki v upadanju, po drugi strani doživlja razcvet v najštevilčnejši državi sveta, torej na Kitajskem. Za razliko od Južne Koreje, kjer se najhitreje razvija binkoštniška varianta krščanstva, se na Kitajskem najbolj širi njegova kalvinska inačica. Še več, le-ta se najbolj širi na elitnih kitajskih univerzah. Tako je Wang Xiaochao, filozof na eni od pekinških univerz, neposredno iz latinščine prevedel Avguštinovi deli Izpovedi in Božja država (luteranci in kalvinisti imamo sv. Avguština za  svojega pomembnega predhodnika).  Na kitajskih univerzah poteka prevajanje poglavitnih del iz prvih stoletij krščanstva in to  iz izvirnih jezikov. Vse to se dogaja mimo   nadzornih teles od države kontrolirane cerkve; prevajanje se odvija v sklopu oddelkov za filozofijo, jezike in književnost ter zahodno civilizacijo. 

Dr. May Tan pravi, da od države kontrolirane cerkvene oblasti niso nič kaj navdušene nad tem dogajanjem, saj stvari ne potekajo pod njihovim nadzorom. Po drugi strani njihova semenišča še zdaleč ne dosegajo nivoja univerz. Poraja se vprašanje, zakaj ravno kalvinizem dosega tolikšen uspeh na Kitajskem. Kot pravi gospa Tan, je eden od razlogov ta, da v kalvinskih cerkvah skupnosti vernikov same izbirajo svoje pastorje, za razliko od rimskega katolicizma, kjer ima glavno besedo centrala. Kitajci pa so siti tujega imperializma in vseh vrst vmešavanja v njihove zadeve, kateremu so bili priča stoletje in pol. 

Po pričevanju gospe Tan je uradna cerkev na Kitajskem v zatonu. Če se pri njih zbere pri bogoslužju  tisoč ljudi, potem bi bilo med temi kakih 95% starejših od petinšestdeset let. Popolnoma drugače je v hišnih cerkvah, ki niso pod kontrolo države. Na njihovih bogoslužjih naj bi bilo med tisoč ljudmi le kakih dvajset v zrelih petdesetih, ostali pa so mladi. Ti pa pomenijo  bodočnost cerkve.

Še nekaj! Kalvinizem ni religija slepega podrejanja katerikoli oblasti. Najbrž poznamo primere upiranja kalvinističnih Nizozemcev katoliški Španiji, prezbiterijanskih Škotov angleškemu kralju in njegovemu vsiljevanju anglikanske ureditve ter prebivalcev trinajstih kolonij v Severni Ameriki Veliki Britaniji. Ko so se po razdejanju, ki ga je na Kitajskem povzročila  kulturna revolucija, pojavile hišne cerkve, so začeli v njih iskati primerno teologijo. Namesto za Luthra, ki zagovarja podrejanje cerkve  državi, so se odločili za Calvina, s katerim je povezana  teologija odpora.

Za mlade in izobražene Kitajce pomeni "kul"  biti kristjan. Po mnenju gospe Tan utegnejo kristjani  kmalu postati večina na kitajskih univerzah. 

Ja, geografija krščanskega sveta se spreminja. V šestdesetih in sedemdesetih letih si nihče ne bi mogel misliti, da se bo na Kitajskem zgodilo to, kar se dogaja. Bog deluje, hvala mu za to! 


Ni komentarjev: