»Božično sporočilo pravi, da obstaja
upanje za zlomljeno človeštvo, upanje odpuščanja, upanje na mir z Bogom, upanje
slave, kajti Očetova volja je bila, da je Jezus postal ubog in bil rojen v hlevu, da bi lahko čez
trideset let visel na križu.« (J. I. Packer)
Z vidika
sveta in oblikovalcev javnega mnenja ne bi bilo tole nič kaj uspešno življenje. Ne
glede na to, kako romantično, ali celo kičasto si danes predstavljamo Jezusov prihod na svet (o tem priča tudi zgornja slika), ni
bilo v resnici v tem prihodu čisto nič romantike, ampak ena sama trda in kruta resničnost tega sveta. Biti rojen v
popolni revščini, da bi te nekega dne kot kriminalca obsodili na najbolj
sramotno smrt, ni nekaj, kar bi si človek ravno želel. Če bi bil torej ves smisel Jezusovega bivanja
v tem, kar sem navedel, bi bilo njegovo življenje le še ena od ponesrečenih
človeških usod, kakršnih je polna
zgodovina.
Poglejmo še drugo plat zgodbe, zaradi katere govori J. I. Packer o upanju. Pravi smisel
Kristusovega prihoda na naš planet je bil v tem, da je prišel rešit grešnike,
bil usmrčen zaradi naših grehov in nato obujen zaradi našega opravičenja (cf. 1Tim 1,15. Rim 4,25 1Kor
15,3.4). Kdor vanj veruje ne bo pogubljen, ampak ima večno življenje (cf. Jn 3,16). To je kratka in jedrnata vsebina
evangelija.
Zato moremo skupaj z apostolom Pavlom reči: »Hvala Bogu za njegov neopisljivi dar!« (2Kor 9,15)
Ni komentarjev:
Objavite komentar