Knjiga preroka Izaija je ena najbolj popularnih starozaveznih knjig. Velikokrat je tudi citirana v Novi zavezi, nastala pa je v 8. stol. pr. Kr. V tem sestavku se nameravam posvetiti nekaterim poudarkom iz 1. poglavja.
Večji del 1. poglavja predstavlja obsodba vsega dejanja in nehanja Božjega ljudstva tistega časa. V Iz 1,2.3 pravi:
"Poslušajte, nebesa, prisluhni, zemlja,
kajti GOSPOD je govoril:
Otroke sem vzredil in povzdignil,
oni pa so se mi uprli.
3 Vol pozna svojega gospodarja
in osel jasli svojega lastnika,
Izrael ne pozna,
moje ljudstvo ne razume."
Iz tega odlomka je razvidno, da je bilo izraelsko ljudstvo v stanju globokega odpada od vere. Pravzaprav se niti niso zavedali, oziroma niso razumeli, kako globoko so zabredli. Če dobro pogledamo okrog sebe, je tudi danes lep del tistega, kar samo sebe imenuje: "Cerkev," v uporu proti Bogu in v globokem odpadu. Božje ljudstvo je moralo prenašati posledice svojega odpada:
Prerok v vrsticah 5 - 8 primerja težave izraelskega ljudstva z razbolelo glavo, oslabelim srcem, ranami in podpludbami, ki jih nihče ni zdravil. Njihov upor in greh sta jim zadalajala mnoge bolečine in težave, toda ljudstvo je nadaljevalo s staro prakso. Bili so tako globoko odtujeni Bogu, da jim ni več bilo pomoči. S tem, seveda, ni rečeno, da ti ljudje niso bili zelo religiozni. Bogu so pridno prinašali darove in daritve, a zaman.
Božja beseda v vv. 10-15 nikakor ne olepšuje njihovega položaja. Njihove duhovne in posvetne voditelje imenuje "knezi sodomski", navadnim državljanom pa "ljudstvo gomorsko". Ti ljudje so sicer še vedno opravljali svoje predpisane ceremonije, praznovali verske praznike, še vedno so molili, toda vse to je imelo vsaj dve napaki. Prva je bila ta, da so bile njihove slovesnosti zlagane. Tudi danes se v krščanskem svetu opravljajo mnogi obredi, predpisani in nepredpisani z Božjo besedo, toda mnogi, ki jih opravljajo, nimajo do Boga in njegove besede pravega odnosa. Mnoge krščanske cerkve počnejo stvari, ki jim pravi Božja beseda gnusoba. Ne, tu ne mislim le rimske in vzhodnih cerkva z njihovimi malikovalskimi praksami. Mnoge protestantske denominacije po opičje imitirajo svet in so zavrgle reformacijski princip sola Scriptura ter ga nadomestile s posvetnjaškim principom "sola cultura". Druga huda napaka v zvezi s češčenjem, obredi in daritvami Božjega ljudstva v Izaijevih dneh je bila ta, da so bile njihove roke polne krvi. Iz nadaljevanja moremo sklepati, da je bilo s tem mišljeno zatiranje revnih. Iz 1,23 namreč pravi:
"Tvoji prvaki so uporniki
Ker je Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinega Sina v spravo za naše grehe, zato se za nikogar, ki vanj veruje ne more reči: "Gotof je." (cf. Jn 3,16). Kdor resnično veruje v Božjega Sina, ima večno življenje (cf. Jn 13,36)
in pajdaši tatov.
Vsi ljubijo podkupnino
in zahtevajo povračila.
Nočejo braniti sirote
in pravda vdove ne pride do njih."
Tole se sliši precej znano, kajne? Posledici odpada od resnične vere sta zlagana zunanja pobožnost in vsakovrstno zatiranje šibkih. Ljudstvo je za svoj odpad kaznovano s hudo gosposko, kateri pa se tudi slabo piše. Zato Bog poziva na pravdo:
"Pridite, pravdajmo se,
govori GOSPOD:
Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat,
bodo beli kakor sneg,
če so rdeči kakor bagrenina,
bodo beli kakor volna." (Iz 1,18)
Vsi problemi, s katerimi se je spopadalo Božje ljudstvo, vsi zločini in nezakonitosti, ki so se v njem zgodili, so imeli en skupni pravir: reče se mu greh. Izaija je v tem poglavju govoril predvsem o tem, kaj je v skladu z Božjo postavo narobe z Božjim ljudstvom in kaj ga čaka, če se ne spreobrne: "Konec je z vami, vsi ste gotofi!" Toda, Bog ponuja še nekaj in to nekaj je sprava. Starozavezni človek je to razumel kot vrnitev k Bogu, ni pa točno vedel, kako to vse skupaj deluje, saj Mesija še ni prišel na svet. Nam je to dosti lažje, saj se je v polnosti razodelo v Novi zavezi.
Pred Bogom ni nihče čist (cf. Iz 46,5). Toda Bog nam ponuja svojo spravo: če so naši grehi rdeči kakor škrlat ali bagrenina, bodo beli kakor sneg ali volna. Jezus, naš Mesija je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje: "V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)
Ker je Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinega Sina v spravo za naše grehe, zato se za nikogar, ki vanj veruje ne more reči: "Gotof je." (cf. Jn 3,16). Kdor resnično veruje v Božjega Sina, ima večno življenje (cf. Jn 13,36)
P.s. Uporaba termina "gotof" nikakor ni naključna, toda z njo nisem hotel izražati nobenih političnih stališč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar