28/01/2012

Oblast in z njo čast

Tale zapis nima nobene namerne zveze z aktualnim dogajanjem okrog formiranje nove vlade v Sloveniji, ampak gre  za komentar berila, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 4. nedeljo po razglašenju.  Besedilo berila je vzeto iz Rim 13,1-7.

Na začetku  odlomka Pavel  spodbuja rimske kristjane, naj se podrejajo oblasti.  To utemeljuje s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1).  Trditev je na prvi pogled osupljiva.  V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so  vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini, sebe pa  na oblasti.  Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kako korist.

Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. Rimska država je tedaj obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in je s svojo obsežnostjo in odličnimi povezavami, tako cestnimi kot morskimi, pomenila idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi.  Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar  ob priložnosti, ko je bil močno ponižan,  prišel do naslednjega sklepa:
"[N]aj živi spoznajo,
da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;
in komur hoče, ga daje,
pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj."  (Dan 4,14b)
To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti.  Po drugi strani je v tem padlem in grešnem svetu oblast nujnost, brez katere  na žalost ni mogoče shajati. Tudi če je ta oblast zla, gre   za nujno zlo, s poudarkom na nujno!  Kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Somaliji in pred nekaj leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi, bržkone ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.

v Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako. Kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Severni Koreji in še marsikje, se  s tem ne bi popolnoma strinjali. Enako najbrž tudi Pavel, pozneje v času Neronovega preganjanja. S tem bi  se lahko strinjali v civilnem smislu: delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat, ko se religije mešajo v "cesarsko" in "cesar" v versko področje. Kristus je ustanovil cerkev, da prinaša svetu evangelij, na da ga straši s politično, oziroma spolitizirano varianto "krščanstva".   

V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja.  Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni moja stvar niti stvar cerkve, ampak  posameznikove vesti.

21/01/2012

Kako staromodno!

Ne imejte se v svojih očeh za pametne. 17 Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.     (Rim 12,16b-21)

Besedilo perikope, ki se bere na tretjo nedeljo po razglašenju je v očeh sveta, ki nas vsak dan prepričuje, da moramo verjeti, kako velepomembni smo, zagotovo videti zastarela. Ne imeti se za nadvse pametnega ali pametno in celo najbolj pametnega ali pametno, ko  nas vendar z vseh koncev in krajev bombardirajo s propagando o naši enkratnosti, neponovljivosti in kar je še takega? Seveda smo enkratni in neponovljivi, ampak to so tudi vsi ostali. V tem smislu torej nimamo nobenega pravega razloga za hvaličenje.  Taka stvar vodi v povzdigovanje nad drugimi in razdira skupnost. 

Svet pravi: "Maščevanje je sladko,"  apostol Pavel pa pravi, naj ne vračamo hudega s hudim. Kako nepraktično, kajneda? Pa vendar nam praksa kaže, da vračanje hudega s hudim vodi v vedno novo podajanje žogice, ki nikoli ne prekine začaranega kroga sovraštva.  Da  v skupnosti, ki goji take odnose, ni lahko živeti, se lahko poučimo iz domačih razmer.  Kristjan bi moral skrbeti za dobro, ne za hudo.  Kolikor je od njega odvisno,  naj živi v miru z vsemi ljudmi okrog njega.  Če drugim ni do miru, naj bo to predvsem njihov problem.  To ne pomeni, da mora biti v primeru, če se mu zgodi kaka krivica, kot neka tutka, ki jo lahko vsak vlači naokrog, kakor mu drago, kajti za krivice obstajajo sodišča, v končni instanci pa Bog. Konec koncev se je tudi  apostol Pavel  najmanj dvakrat skliceval na svoje državljanske pravice (cf. Apd 16,37 ss. Ibid. 22,25 ss.). 

Pavel pa ne ostaja le pri nevračanju hudega s hudim, ampak pravi, da je treba vračati hudo z dobrim, pri čemer citira odlomek iz starozavezne Knjige pregovorov: "Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo." (Prg 25,21.22a). Tu seveda ni nobenega jamstva, da bomo uspešni, ampak gre za Jezusov princip: "Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo." (Mt 5,44) 

To je pravzaprav edini način, ki lahko privede do prekinitve neskončnega kroga sovraštva in nasprotovanj.  Noben drug način ne prinese nič dobrega, zato je prav, da ga udejanjamo, kolikor je to v naši moči in seveda ob Božji pomoči.



20/01/2012

IFES-ova študentska konferenca "Undivided 2012", Györ, 5.-10. april




Evropska IFES-ova gibanja, med katerimi je tudi ZVEŠ, vsake štiri leta za velikokočne praznike prirejamo skupno srečanje študentov iz vse Evrope - nazadnje leta 2008 v avstrijskem Linzu, letos pa v Györu na Madžarskem, od 5. do 10. aprila.

European Student Evangelism Conference je največje IFES-ovo srečanje študentov-kristjanov na evropskih tleh in je že zato za slednje izjemno spodbudna izkušnja. Potem je tu seveda še sama vsebina:

Letošnja konferenca bo potekala pod naslovom "Undivided", saj je zasnovana kot celostna spodbuda k čaščenju Boga z vsem življenjem, torej tudi k odvrnitvi od različnih oblik malikovanja, da bi študentje bili stanovitni na vseh svojih poteh, ne pa v duši razdvojeni. Glavni govorec bo John Lennox, matematik z Oxfordske univerze, ki ga najbrž poznate prek njegovih debat z Richardom Dawkinsom (The God Delusion Debate , in "Has Science Buried God?"), Christopherjem Hitchensom ("Is God Great?" in "Can Atheism Save Europe?"), Petrom Singerjem, Petrom Atkinsom in drugimi, ki so mnoge dostopne na spletu (prve štiri debate si lahko v celoti gratis ogledate tukaj).

Cena konference je 145 € za študente in študentke prijavljene do 10. februarja. Po desetem februarju bo zvišana na 170 €. Postopek registracije sprožijo študentje sami na konferenčni spletni strani. Zainteresirani študentje, ki bi jim cena povzročala težave, se lahko obrnejo na nas (info@zves.si), in z veseljem jim bomo skušali pomagati. Tudi glede prevoza nas lahko povprašajo.

Zveza evangelijskih študentov (ZVEŠ)

14/01/2012

Delovanje skupnosti

"Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. 7 Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem.

9 Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. 10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. 11 Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. 12 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, 13 bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. 14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. 15 Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. 16 Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim."     (Rim 12,6-16a)

Vsaka skupnost deluje po določenih načelih in pravilih, zato tudi skupnost vernih kristjanov ne more biti izjema. Sv. Pavel ni podal cerkvi v Rimu zakonik cerkvenega prava, ampak ji je v svojem pismu napisal nekaj preprostih smernic za delovanje. 

Vsakemu posamezniku so bili dani od Boga določeni darovi. Božja milost ni uniformna, ampak je bila vsakemu udu cerkve podana na drugačen način. Od tod različnost darov. Cerkev v principu ni organizacija, ampak organizem: "Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa." (1Kor 12,12.27) Kristus se je tako poistovetil s svojim ljudstvom, ki ga je odkupil, da smatra cerkev za svoje telo. Kakor ima sleherno telo veliko udov, tako ima tudi cerkev kot Kristusovo telo veliko udov, vsak ud pa ima določene talente in posledično   določeno vlogo v cerkvi. Pavel našteva nekatere darove, ki so bili prisotni v tedanji cerkvi: preroštvo (tu ne gre ravno za napovedovanje prihodnosti), služenje, poučevanje, spodbujanje, dajanje, predstojniška služba, usmiljenje. To seveda ne pomeni, da nekaterih darov, npr. usmiljenja, ne bi premogli vsi, in da bi morali le nekateri izkazovati določene darove, ampak so s tem mišljeni tisti, pri katerih so ti darovi še posebej izraženi. 

Najpomembnejša stvar v cerkveni skupnosti pa je,  kot pravi apostol Pavel v Rim 12, 8 in dalje, ljubezen. Ljubezen seveda ne sme biti hlinjena, hinavska. Nobena stvar v cerkvi ni sama sebi namen, tako tudi medsebojna ljubezen. Tega se ne da dolgo igrati. Kristjan je spodbujen, da odklanja zlo, in da se drži dobrega. odnosi, zgrajeni na  hinavščini razgrizejo skupnost.  Krščanska ljubezen ni toliko stvar čustev kot volje.  Od kristjana se pričakuje celo tako nemogoča stvar, kot je ljubezen do sovražnikov (cf. Mt 5, 38-48). To seveda ne pomeni, da bi bil kristjan nek super-človek, ampak je to stvar milosti. Tako tudi Pavel spodbuja kristjane, naj ne preklinjajo svojih preganjalcev, ampak naj zanje molijo (cf. Rim 12,14).  V cerkveni skupnosti naj bi vladala empatija, torej vživljanje v to, kar doživljajo drugi, najsi bo to veselje ali žalost. V cerkvi tudi ne bi smelo biti prostora za vzvišenost nad drugimi, ampak bi morala glede tega prevladovati ponižnost, oziroma skromnost. Tu ni mišljena niti  igrana "ponižnost" niti zakompleksanost, ampak zavedanje svojega dejanskega položaja.

V tem kratkem odlomku je apostol Pavel navedel precej stvari v zvezi s tem, kako naj bi delovala cerkvena skupnost. Seveda se je treba zavedati, da cerkve ne sestavljajo brezgrešni ljudje, ampak grešniki, opravičeni in posvečeni po Božji milosti, zato na tej strani večnosti ni nobenih  idealnih skupnosti.  Obstajajo pa skupnosti, ki si prizadevajo za zgornje ideale. Bog daj, da bi jih uresničevale v kar največji meri.





13/01/2012

Vabilo na predavanje dr. Franceta Dolinarja

 
Vabilo


V sredo, 18.01.2012 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

dr. Franceta Dolinarja

na temo 

»Reformna prizadevanja škofa Franca Kazianerja 
in njegov odnos do Trubarja«


Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.









07/01/2012

Živa, Bogu všečna žrtev

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo  delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. 
(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah učijo, da kristjani, oziroma duhovniki kot njihovi zastopniki, pri bogoslužju darujejo Bogu Kristusovo telo in kri.  Sveto pismo nikjer ne govori o taki vrsti darovanja, nas pa zato spodbuja, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa. Taka daritev, oziroma žrtev je živa, saj smo po njej prej bolj kot manj živi.  V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati, ubiti žrtveno žival, naša žrtev pa je in ostane  živa.

V krščanstvo so se prikradle razne manihejske ideje, po katerih naj bi bilo telo nekaj slabega, duh pa naj bi bil dober. Toda Pavel nas ne spodbuja, da bi darovali svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je po Pavlu smiselno bogoslužje. 

Taka predanost nas tudi varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj mislimo Božje misli.  Kristjani nismo nikakršni nadljudje s kakimi posebnimi sposobnostmi, zato tudi nas še prerado zanese v mislih precej "visoko". Pavel nas prizemlji s tem, da nam pač pove, naj mislimo o sebi skladno s tem, kar dejansko smo in skladno z danim nam darom vere. Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev.

Tu seveda ne gre za neke disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si prislužili zveličanje. Odrešeni smo namreč po Kristusovi smrti na križu in vstajenju.  Ker je on predal vse za nas, je povsem normalno, da se tudi mi predamo njemu.


05/01/2012

Razglašenje

6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Praznik se na krščanskem zahodu imenuje epifanija ali razglašenje (celotni naziv praznika se glasi Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga).  Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali dogodkov od Kristusovega rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah ima ta dan še vedno podobno funkcijo združevanja več dogodkov, v večini pa so te dogodke razdelili na več praznikov. Na krščanskem vzhodu je teofanija praznik Jezusovega krsta, na zahodu pa se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu. 

V ljudski domišljiji in izročilu so modri degenerirali v "svete tri kralje", kar je dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti  o številu modrih, niti o kakih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V rimskokatoliških cerkvah dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko netočno. Modri so obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on in njegova družina pa takrat ni več stanovala v hlevu, ampak v hiši.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike in strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja  (cf. Mt 2,1.2).  

Poročilo o srečanju magov  z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11)  Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje še ni bilo popolno. Kristus se je v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19.  Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30).  Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. Sv. Pavel pravi o tem naslednje: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28) 

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. On je iz Judov in poganov naredil eno samo sveto ljudstvo. To je bistvo praznika razglašenja.


04/01/2012

Hitchensova lekcija liberalni pastorici


Nedavno preminuli svetovno znani ateistični aktivist Christopher Hitchens je dobro poučil pastorico Združene univerzalistične cerkve gospe Marilyn Sewell, o tem, kaj je in o tem, kaj ni krščanstvo. Žalostna je podoba  tako imenovanega liberalnega "krščanstva", h kateremu se prišteva omenjena gospa...


01/01/2012

Kaj pa obreza?

A. Dürer, Jezusovo obrezovanje
1. januarja se je cerkev od nekdaj spominjala Jezusovega obrezovanja.  Liturgična reforma v rimski cerkvi je leta 1969  ta spomin odpravila in ga nadomestila s še enim Marijinim praznikom. Anglikanski molitvenik (BCP 1662)  ima za ta dan kot prvo berilo predpisan odlomek iz Pisma  Rimljanom, 4,8-14

Zakaj ravno 1. januarja? Obrezovanje dečkov (obrezovanja deklic Sveto pismo ne pozna!)  se je skladno s Postavo praviloma izvršilo osmi dan od rojstnega dne, pri čemer so kot prvi dan šteli že sam dan rojstva.  Ker se  cerkev spominja Kristusovega rojstva na 25. december, pade osmi dan od tega dne na 1. januar.  Kot sem že nekajkrat povedal, v liturgičnem koledarju ne vidim neke svetinje, ampak zelo dobro orodje za učenje vere in o veri.

Obrezovanje se v Svetem pismu prvič omenja v 17. poglavju 1. Mojzesove knjige, ko je Bog sklenil z Abrahamom zavezo in določil obrezo kot zunanji znak ali pečat te zaveze: "Glej, to je moja zaveza s teboj: postal boš oče množice narodov.  Ne boš se več imenoval Abram, temveč Abraham ti bo ime, kajti postavljam te za očeta množici narodov.  Naredil te bom silno rodovitnega, napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe.  Postavljam svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojimi potomci za teboj iz roda v rod kot večno zavezo. Tebi in tvojim potomcem za teboj bom Bog.  Tebi in tvojemu potomstvu dajem deželo, v kateri bivaš kot tujec, vso kánaansko deželo, v večno last in bom njihov Bog.  To je moja zaveza, ki se je držite, zaveza med menoj in vami ter tvojimi potomci za teboj: vsak moški pri vas naj bo obrezan!  Obrežite si meso svojih prednjih kožic! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami!  Osem dni po rojstvu naj bodo obrezani vsi moški iz roda v rod, najsi bodo rojeni v hiši ali pridobljeni za denar." (1Mz 17, 4-8.10-12a) Bog je torej tisti, ki sklepa zavezo, ne Abraham. Ko je Bog sklenil zavezo, je Abrahamu obljubil, da bo postal oče mnogim narodom. Spremenil mu je ime iz Abram ("oče je vzvišen") v Abraham ("oče množice"), torej v ime, ki vsebuje Božjo obljubo. Zaveza, ki jo je Bog sklenil, se ne nanaša le na Abrahama, ampak tudi na vse njegove potomce. Nato je Bog zapovedal Abrahamu in vsem moškim članom njegove družine, da se dajo obrezati, kar je nato postalo znamenje in pečat zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom in njegovim potomstvom. Ta zapoved se je potem obdržala skozi celotno Staro zavezo. Ob obrezovanju pa je deček tudi uradno dobil ime.

Sveto pismo pravi o Jezusu: "Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu." (Lk 2,21) Jezus je prišel na svet izpolnit celotno postavo: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali proroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mt 5,17 CHR) Apostol Pavel  piše: "Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo,  da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje." (Gal 4,4.5)  Jezusa so obrezali, ker je bila obreza del postave, on pa je prišel na svet zato, da z brezgrešnim življenjem in popolno poslušnostjo postavi ter z izpolnitvijo določb postave in prerokov odkupi tiste, ki so bili pod postavo. Sama postava je sicer dobra, a ne rešuje, temveč obtožuje (cf. Rim 7,7-23). Jezus nas je s svojo enkratno in popolno daritvijo na križu osvobodil tudi obrednih zahtev postave, med katere sodi obreza.

Pavel pravi: "Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost.  Kako mu je bila torej prišteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan.  Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti iz vere, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prištela tudi njim. " (Rim 4,9-11)  Abrahamu niso bila v pravičnost šteta niti njegova dobra dela niti obreza, ampak samo vera. Obreza torej ni bila nič drugega, kot znamenje zaveze in pečat vere, na osnovi katere je Bog z njim sklenil zavezo.  Šele po Kristusu se je v polnosti izpolnila obljuba, da je  postal Abraham oče množice narodov, (cf. 1Mz 17,4) kajti Božje pravičnosti so poslej deležni vsi, ki verujejo, ne glede na obrezanost, raso, narodnost in podobno. V pismu Galačanom  pravi: "Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev." (Gal 6,15) Obreza je torej nekaj, kar je bilo začasno, večno pa je tisto, kar v svojem ljudstvu ustvarja sam Bog, to je nova stvaritev, ki se zgodi preko novega rojstva. 

Bog je vzpostavil obrezo kot pečat in znamenje zaveze s svojim ljudstvom in je veljala le do Kristusa, ki je izpolnil celotno postavo skupaj z obrezo, zapovedmi in prepovedmi. Dejanska obreza ni tisto, kar je storjeno na mesu, ampak obreza srca. Že Mojzes je omenil to obrezo, ko je rekel: "Obrežite torej prednjo kožico svojega srca in ne bodite več trdovratni." (5Mz 10,16) To je dejanska obreza, ki naredi iz trmoglavega upornika Božjega otroka. Kaj pomeni biti Božji otrok,  se nam je v polnosti razodelo šele v Kristusu.



Ob menjavi leta


"Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega. Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec."  (Raz 1,8. 22,13)

"Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen. " (1Tim 1,17)

Blagoslovljeno, srečno in zdravo leto Gospodovo 2012!