27/02/2012

Zbrana dela Primoža Trubarja XI


Avtor: Primož Trubar

Naslov: Nemški spisi 1550-1581

Tip izdaje: znanstvena monografija
Zbirka: Zbrana dela Primoža Trubarja, XI
Urednik zbirke: Jonatan Vinkler
Urednika knjige: Edvard Vrečko
Oblikovanje in prelom: Primož Orešnik

ISBN: ISBN 978-961-270-098-0
Obseg: 670 strani

Predstavitev in tiskovna konferenca ob izidu Zbranih del Primoža Trubarja XI: Nemških spisov 1550-1581 bo v četrtek, 15. marca 2011, ob 11.00 v Trubarjevi hiši literature, Stritarjeva 7, Ljubljana. 






25/02/2012

Kot sito in rešeto

Tradicionalni lekcionar nam na prvo postno nedeljo ponuja za prvo berilo odlomek iz 2. pisma Korinčanom 6, 1-10. V tem kratkem zapisu se bom osredotočil na prvi dve vrstici omenjenega odlomka.

Na začetku nas apostol Pavel šokira z besedami: "Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno!" (v. 1) Božja milost prihaja samo po milosti, ki nam jo je prislužil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu (cf. 2Kor 5,14-19). 

Kako je sploh mogoče v prazno prejeti Božjo milost? 

En način je, da nekdo, ki je ob poslušanju evangeljskega sporočila  navidez prejel vero, potem  obrne hrbet  Kristusu in njegovi milosti ter odpade. Sam močno dvomim, da bi šlo tu za tak primer, saj taka oseba potem najverjetneje  ne bi več zašla v cerkev. 

Drugi način je, da se nam to dogaja zaradi naše pozabljivosti. Ljudje smo v duhovnih stvareh kot sito in rešeto, zaradi česar beseda milosti, ki smo jo enkrat slišali, zelo rada  zdrsne skozi nas in se izgubi nekam v prazno. Lahko bi torej rekli, da "puščamo".   Danes se mnogi pridigarji zadovoljijo z enkratnim evangeljskim sporočilom, s katerim privabijo novince, ko pa jih privabijo, jih  s prižnice bombardirajo le še s postavo, velikokrat tako, ki so jo sami "postavili". Začne se z besedami. "Jezus te ljubi, Jezus te kliče, Jezus gor, Jezus dol," v nadaljevanju pa sledi: "Delati moraš to, tisto in ono. Le kako lahko ti, ki si kristjan počneš to in to?"  Nič ni narobe s tem, da se v cerkvi oznanja postava, nasprotno, to je nujno. Toda poleg postave je treba oznanjati tudi evangelij milosti. Tudi to je nujno! 

Ljudje smo nagnjeni k temu, da zdrsnemo od milosti k postavi in delom. Zelo hitro pozabimo, da smo odrešeni z milostjo po veri, in ne iz del, zaradi česar hitro zaidemo v samoobtoževanje. Sv. Janez pravi:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Te Janezove besede niso bile namenjene Judom ali poganom, ampak kristjanom! Ni dovolj, da služabniki evangelija le posredujejo evangelij, ampak ga morajo posredovati tako, da ga sveti dejansko slišijo, da torej resnično slišijo besedo milosti.  Bog  deli svojo milost ob vsakem času: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!"  (2Kor 6,2b)  Zato so Božji služabniki ob vsakem času dolžni oznanjati to milost. Ko je Jezus umrl na križu, je to storil za vse grehe svojega ljudstva, tudi za tiste, storjene po osebni spreobrnitvi. Sv. Pavel pravi na drugem mestu: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave." (Rim 5,10) Te besede si je vredno zapomniti! Predvsem, ali pa ravno  zato, ker puščamo kot sito in rešeto. 




22/02/2012

Jovan MacKenzy je izdal nov album


Ameriški hip hop pevec Jovan Mackenzy je izdal nov album z naslovom The Narrow road: Famine.

Chris Rosebrough se je z njim pogovarjal o albumu in o aktualnem žalostnem stanju v velikem delu ameriškega evangelikalizma. 



  
Dostop do intervjuja najdete na tej povezavi. [>>] 

Dostop do albuma je na tej povezavi. [>>] Album lahko snamete brezplačno.






18/02/2012

Agape

"Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. 
 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen."
(1Kor 13, 1-13) 
Je treba k temu sploh še kaj dodati?

11/02/2012

Hvaliti se?


                                                               
V tem prispevku se bomo posvetili odlomku iz 2. pisma Korinčanom 11, 16-31. V njem Apostol Pavel v odgovarja lažnim apostolom, ki so se hvalili sami s sabo, s svojim rodom in s svojimi domnevnimi dosežki, ki so jih seveda po lastnem prepričanju in hvaličenju   dosegli predvsem s svojimi sposobnostmi in prizadevanji.  Taki so očitno rovarili tudi v korintski cerkvi, od tod  Pavlov odziv.

Ko so se že ravno drugi toliko hvalili, si je tudi Pavel privoščil, da je na ironičen način navedel precej stvari, s katerimi bi se mogel tudi sam pohvaliti. Tudi on je bil judovskega rodu in Abrahamov potomec, v čemer pa ne vidi kake posebne  zasluge (cf. v. 22). Hvalil bi se lahko tudi z naslednjimi stvarmi, ki jih je  doživel:  "Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. " (vv. 23-28)  Današnji voditelji raznih karizmatičnih cerkva in gibanj se sicer rajši hvalijo s tem, kako obilno jih je Bog blagoslovil z raznimi čudežnimi močmi in zemeljskim bogastvom v obliki nepremičnin, avtomobilov in najrazličnejših dragocenosti, te blagoslove pa naj bi   dosegli, oziroma si prislužili  s svojo vero, torej bi lahko bil Bog prav srečen, da ima take pridne služabnike.  Pavel govori popolnoma drugače kot ti silni pridigarji, ki oznanjajo predvsem sami sebe: "Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi." (v. 30)  Zakaj ravno s temi? Pavel pripoveduje na drugem mestu:  "Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: 'Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.' Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč." (2Kor 12, 7-9)  Ne vemo, kaj točno, oziroma katera bolezen je bil tisti "trn", ki je mučil sv. Pavla, toda na osnovi določenih indicev nekateri sklepajo, da so bile to težave z vidom (cf. Gal 6,11).  Kadar smo šibki, se dokazuje Božja moč, kadar pa v vsem ravnamo po svoji sebični volji, se Bog umakne in nas prepusti, da zgrmimo. Tega ne počne zato, da bi svoje otroke kaznoval, ampak, da bi nas vzgajal, tako da bi se mu bili pripravljeni izročiti.

Slabosti kot take seveda še ne prinašajo hvale.  Naša hvala je v Gospodu:  "Iz njega [Boga, op. Diz.] pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev,  da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu." (1Kor 1, 30.31) Gospod Jezus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. V njem je vsa naša hvala.


04/02/2012

Z vztrajnostjo do cilja

"Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. 25 Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. 26 Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. 27 Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim."  (1Kor  9,24-27)

Ene najbolj znanih grških iger so bile istmijske igre, ki so se vsako drugo leto odvijale v Korintu in so po slavi  zaostajale edino za olimpijskimi igrami. Tema metafore, ki jo je v tem kratkem odlomku uporabil sv. Pavel, je bila torej njegovim bralcem in tistim, ki so prebrano poslušali, zelo domača. 

Zmagovalec v neki disciplini, npr. v teku, je za nagrado prejel venec iz oljčnih vejic. Na športnih igrah je seveda v posamezni disciplini samo en zmagovalec. Apostol Pavel pa spodbuja korintske kristjane, naj tečejo tako, da bodo vsi dosegli nagrado. Je s tem mislil, da se morajo kristjani truditi, da dosežejo zveličanje? Nikakor, kajti večno odrešitev prejme posameznik le po milosti, ki jo je enkrat za vselej prislužil Jezus Kristus na kalvarijskem križu, kjer je umrl za naše grehe. Kot pravi na drugem mestu, smo kristjani odrešeni po milosti, ki jo lahko prejmemo po veri, ne iz del (cf. Ef 2,8 ss.).   Sv. Pavel spodbuja v tem odlomku kristjane k  vztrajnosti v veri.  Zmagovalci na istmijskih igrah so prejeli oljčni venec, ki je ovenel in strohnel. Nagrada, ki jo Bog obljublja svojemu ljudstvu  je nevenljiva in netrohljiva. 

Zakaj je bilo Pavlu treba opominjati Korinčane k vztrajnosti? Ljudje, da, tudi kristjani,  smo šibka bitja, ki zaradi grešne narave, ki še vedno biva v nas, radi popustimo. Popuščanju sledi greh, temu nadaljnje popuščanje, temu spet greh itn.  Tako stanje pahne kristjana v malodušje in na rob nevere. Da bi bili obvarovani pred takimi neprijetnimi posledicami, spodbuja Pavel verne Korinčane k disciplini.  Ta nima ničesar skupnega s kakimi asketskimi vajami, ki bi kristjanu prinesle neko posebno zasluženje, ampak zagotavlja posamezniku, da se hvaležno zaveda svojega Božjega otroštva. Disciplina zajema tudi odrekanje in še marsikaj.  Brez take discipline apostol Pavel ne bi bil zmožen tako odločno oznanjati Kristusovega evangelija (cf. 1Kor 9,27). 

O vztrajnosti, oziroma stanovitnosti je govoril tudi Jezus. Ob neki priložnosti je rekel: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) In na drugem mestu: "Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen."  (Mt 24,13)  Vztrajnost pravzaprav ni vzrok za odrešenje, ampak je posledica in potrditev tega, da smo odrešeni. Pisano je namreč: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)  Nihče se ne bo odrešil po svoji, ampak po Božji volji. Kadar  Bog rešuje, tega ne počne pogojno, ampak brezpogojno. On ne rešuje napol ali začasno, ampak popolnoma in dokončno.

Ker je tako, je edina logična stvar, da do konca vztrajamo v tekmi, v katero smo bili poklicani in postavljeni. To je tekma z mnogimi zmagovalci, in ne le z enim, kot je to pri športnih tekmah,  sleherni med njimi  bo prejel od Gospoda nevenljiv in netrohljiv venec.