27/05/2012

Največji binkoštni čudež


Na Facebooku sem danes prebral  zelo zanimivo in poučno misel Chrisa Rosebrougha, ki pravi:
"Veliki binkoštni čudež je bilo oznanjevanje spokorjenja in odpuščanja grehov v Jezusovem imenu." 
Popolnoma se strinjam s to mislijo. Pred binkoštmi so bili apostoli napol v ilegali, zdaj, ko so prejeli Svetega Duha,  so naenkrat stopili na plano in oznanjevali evangelij.  Govorjenje v jezikih je bilo velik čudež, a ne največji. Njegov namen je bil pritegniti pozornost množice, ki je bila takrat navzoča v Jeruzalemu. Največji čudež se je zgodil potem. Sv. Peter je pridigal zbrani množici in jim v pridigi dal vedeti, kaj je njihov problem, torej greh in jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, povedal jim je čisti evangelij! Nekje sem prebral, da je sama pridiga z retoričnega stališča tako slabo zastavljena, da bi z njo Peter zagotovo "pogrnil" pri homiletiki. Toda Bog je močnejši od naših slabosti in seveda  tudi od retorično slabo zastavljene pridige. Delovanje Svetega Duha je bilo tako silno, da se je na koncu zgodilo s človeškega stališča nekaj nepredvidljivega:
"Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. "(Apd 2,41)
Da, to zadnje, teh tri tisoč spreobrnjenih, je bil največji  čudež na prve binkošti! 


26/05/2012

Poroštvo naše dediščine

 "V njem [Kristusu, op. Dizma] ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva." 
(Ef 1,13.14)

Sveti Duh je najbolj skrivnostna oseba Svete Trojice, zato je tisto, kar o njem vemo, nekako  v obratnem sorazmerju z njegovim pomenom v življenju kristjana. On je tisti, ki spremlja Božje izvoljene na njihovi celotni  poti krščanskega življenja. 

Krščansko življenje se  ne začne s poslušanjem evangelija, ampak z njegovim slišanjem. Mnogi poslušajo evangelij milosti, a ga ne slišijo.  Sveti Duh je tisti, ki posreduje, da Kristusov evangelij  slišimo, mu verujemo in se spreobrnemo (cf. Jn 16,8-11).  Tisti, ki dejansko sliši Kristusov evangelij in se spreobrne,  je tudi dejansko odrešen, saj je evangelij veselo oznanilo odrešenja. Sam Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Pričujoča vrstica je povzetek evangelija in celotnega Svetega pisma ter posledično celotne krščanske vere. Sveti Duh je tisti, ki nam posreduje resnico evangelija tako, da jo dejansko slišimo. 

Sveti Duh je tudi tisti, čigar pečat smo prejeli. zato pravi apostol Pavel:  "Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve." (Ef 4,30) Sveti Duh je tisti, ki čuva Božje izvoljene vse do konca. Tistih, ki so Gospodovi,   ne more nihče iztrgati iz njegovih rok (cf. Jn 10,27-30), saj je na njih pečat Svetega Duha. Kot tak je tudi poroštvo naše dediščine v Kristusu, skladno z načrtom nebeškega Očeta: "V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11) Ta obljubljena dediščina pa ni nič manj kot delež v Božjem kraljestvu.

Bogu hvala za obljubljeno dediščino in za jamstvo, ki nam ga daje v Svetem Duhu!

24/05/2012

Prihodnost evangelija


V zgornjem videu si lahko ogledate in poslušate pogovor Jadya Kocha z Michaelom Hortonom o razliki med karmo in milostjo, o evangeliju ter njegovi prihodnosti in še o čem. Pogovor traja približno 50 minut.

19/05/2012

Življenje v podaljšanem času

Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. 8 Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov. 9 Bodite gostoljubni drug do drugega brez godrnjanja. 10 Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel. 11 Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog. Njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.
                                     (1Pt 4,7-11)

Ko je apostol Peter napisal, da je konec vsega blizu, s tem ni hotel reči, da bo čez nekaj dni, tednov ali mesecev konec sveta, ampak, da se  je izpolnila večina dogodkov, ki so bili del Božjega odrešenjskega načrta in so jih napovedali starozavezni preroki: Mesija je prišel na svet, na njem živel popolno in brezgrešno življenje, umrl na križu zaradi naših grehov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja, šel je v nebesa, od koder je na prve binkošti poslal Svetega Duha. Živimo v času, ki mu pravi Nenad Vitorović  na koncu svojega eseja Od evangelija do krščanske države in nazaj  »podaljšani čas«:
Zgodovina v »krepkem« pomenu besede se je končala na križu. Vse, kar se še ni zgodilo, se bo zgodilo ob vnovičnem prihodu Gospoda Jezusa. Vmes je zgolj »podaljšani čas« (2 Pt 3,9). Podaljšan zato, da bi skupaj z Luthrom in drugimi lahko bili Jezusovi, ne pa papeževi ali Luthrovi ali Zwinglijevi ali Greblovi ali Calvinovi (1 Kor 1,12). Bog noče deliti svoje časti z nobenim človekom, razen s svojim Sinom Kristusom Jezusom. Z Jagnjetom, ki je bilo zaklano za vse nas. S svojim Ljubljenim. Naš Bog je pač ljubosumen Bog. Soli Deo honor et gloria.
V času, ki nam je na razpolago, moramo biti kristjani vselej pripravljeni na Gospodov vnovični prihod. V tem je poanta 1Pt 4,7.

Sv. Peter nam obenem polaga na srce, naj se ljubimo med seboj, kajti ljubezen pokrije množico grehov (cf. v. 8). Gre za parafrazo Prg 10,12, kjer piše: »Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa pokriva vse napake.«  V Božji cerkvi ne sme biti prostora za sovraštvo, pa tudi za brezbrižnost ne. Dokler smo na tej strani večnosti, kristjani ne bomo dosegli popolnosti. Medsebojna ljubezen pomaga pri premagovanju »kratkih stikov« v naši medsebojni komunikaciji in tako pokriva naše napake ter pomanjkljivosti v medsebojnem ravnanju. Ljubezen med kristjani se izraža skozi besede in dejanja, kot je gostoljubnost, oziroma vsakovrstno služenje bratom in sestram s svojimi milostnimi darovi. »[V]sak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako.« (cf. 1Kor 7,7b)  Darov nimamo zato, da bi jih porabili  zase, ampak za izgradnjo skupnosti. Vse to pa ni za našo slavo, ali za slavo naše skupnosti, ampak v Božjo slavo. 


16/05/2012

Skrivnost pobožnosti

Nedvomno je velika skrivnost prave pobožnosti:
On je bil razodet v mesu,
potrjen po Duhu, 
prikazal se je angelom.
Oznanjen je bil poganom,
svet je vanj veroval,
povzdignjen je bil v slavo
 ( 1Tim 3,16)

Skrivnost prave pobožnosti se nanaša na celoten Božji odrešenjski načrt, ki ga je apostol Pavel na povzel v kratki hvalnici, ki zajema večji del zgoraj navedene vrstice.  Lahko bi tudi rekli, da gre za povzetek evangelija - veselega oznanila.

Jezus Kristus, druga oseba Svete Trojice, se je razodel kot človek, višek tega je bila njegova žrtvena smrt na križu. 
Tretji dan je bil obujen od mrtvih, s čimer je bila potrjena njegova božanskost. Predstavljen je bil tudi angelskim bitjem v nebesih. 

Od takrat se oznanjuje evangelij po vsem svetu, med vsemi narodi (cf. Mr 13,10.  Lk 24,47.  Apd 13,47).  Bog ni pripravil svojega odrešenja za pripadnike enega samega biološkega naroda, ampak za ljudi iz vseh narodov.

Ko je naš Gospod opravil svojo zemeljsko nalogo, je bil povzdignjen v nebeško slavo (cf. Lk 24,50-52. Apd 1,9-11).  On, ki je bil vzet od nas v nebo, se ponovno vrne, da bo v slavi sodil živim in mrtvim (Apd 1,11b. Mt 25,31. Tit 2,13).

Maranata! "Amen, pridi, Gospod Jezus!" (Raz 22,20b)


13/05/2012

Pol resnice

Kadar se kleriki zapletejo v politiko,  gospodarstvo in druge stvari, ki so "od tega sveta", takoj nastane problem.  Kaj pa če se politiki začnejo mešati v vero? Hm, najbrž tudi v takem primeru ponavadi nastane kolobocija. 

Ne poznam do podrobnosti intervjuja, ki ga je dal Janez Stanovnik za revijo 7 dni.  Poznam le to, kar je bilo z velikimi rdečimi črkami objavljeno ter izpostavljeno na spletu. Pravi namreč: "Jezus je bil križan, Hitler pa premagan." In to mi zadostuje. 

Ni mi sicer jasno, kako je prišel  intervjuvanec do asociacije med Jezusom Kristusom in Adolfom Hitlerjem. Morda zato, ker je bil Jezus Jud, Hitler pa je Jude patološko sovražil. Morda je posredi kak drug razlog, na primer Stanovnikov ne ravno prisrčen odnos do rimske cerkve. Kakorkoli že, gospod je v rdeče poudarjenem stavku povedal le pol resnice.

Res je, da je bil Jezus Kristus križan, Hitler pa premagan. Bogu hvala za prvo in drugo. Za prvo zato, ker je bil Jezus "izročen v smrt zaradi naših prestopkov." (Rim 4,25a).  Za ono drugo pa zato, ker se je s tem svet rešil ene najstrašnejših tiranij v svoji zgodovini, g. Stanovnik pa je bil ne glede na to, ali to verjame ali ne, delček Božjega orodja pri premagovanju tega zločinskega sistema.  Bog v zgodovini ni uporabljal le Gideonov, Davidov in Ezekij, ampak tudi kakega Nebukadnezarja, Ahasvera ali Kira, ki se niti niso zavedali svoje vloge v njegovem načrtu... On piše zgodovino z velikimi krivuljami. 

Ampak tu je bilo povedano le pol resnice. Hitler je bil premagan in je v obupu naredil samomor.  Zgodilo se mu je po njegovi "veri".  Pri Jezusu pa g. Stanovnik (najbr)ž  ni omenil nadaljevanja zgodbe, ki pravi, da "je bil obujen zaradi našega opravičenja". (Rim 4,25b)  Hitlerjeva smrt prinaša prej prekletstvo in pekel kot kaj drugega.  Kristusova smrt in vstajenje pa prinašata, tistim, ki vanj zaupajo, večno življenje. To je večja razlika, kot je velik prepad med smrtjo in življenjem. 

Kristus je s svojo smrtjo na križu objektivno premagal greh in smrt, zmaga nad Hitlerjem pa je prinesla določeno olajšanje, svet pa zaradi tega ni postal bistveno bolj prijazen. Kdor ne verjame, naj si prebere nekaj naslovov v katerem koli dnevnem časniku. 

In tako bo ostalo do resničnega dneva V, ko bo Bog "vse v vsem".  (1Kor 15,28b)


12/05/2012

Ne le poslušalci

Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. 23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; 24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. 25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.
26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. 27 Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. 
(Jak 1, 22-27)
 Sv. Jakob je bil zelo  praktično naravnan apostol, ta praktičnost pa odseva iz celotne njegove poslanice. 

Če kdo posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, mu golo poslušanje nič ne koristi, oziroma je podoben človeku, ki bi se  pogledal v zrcalo, potem pa pozabil, kakšen je bil (cf. Jak. 1,23.24). 

Res je, da se nihče ne odreši po svojih delih.  Kristus je izpolnil celotno starozavezno postavo, njegov evangelij pa nas je osvobodil, tako da  nam postava ne pomeni več nečesa, kar zasužnjuje  (cf. Gal 3,10-4,7), ampak nam je postala "popolna postava svobode" (cf. Jak 1,25). Pristnost krščanstva se ne kaže le v besedi, ampak tudi v dejanju. Pri tem izpostavlja Jakob troje: brzdanje jezika, skrb za sirote in vdove in neomadeževanost od sveta (cf. Jak 1,26.27) .

Brzdanje jezika je pomembno vsaj iz dveh razlogov.  Kristjan namreč ne predstavlja samega sebe, ampak je neke vrste ambasador Jezusa Kristusa. Po drugi strani vodita nebrzdano govorjenje in mišljenje v druge grehe.

Druga stvar, ki nam jo polaga Jakob na srce, je skrb za nemočne, stiskane ali kakorkoli  deprivilegirane. V to kategorijo so v njegovih časih spadale sirote in vdove.  Pri nas je danes situacija  drugačna, a nemočni, stiskani in deprivilegirani še vedno obstajajo.

Tretja stvar, ki jo omenja v tem odlomku je neomadeževanost od sveta. Svet je kot voda, po kateri pluje barčica Kristusove cerkve. Barka se zelo lepo prilega vodi in  tudi sodi vanjo, voda pa nikakor ne sodi v barko, ker se lahko zaradi nje barka potopi. Glede na dejstvo, da živimo v svetu in da je naša stara grešna narava še vedno del nas, je nemogoče, da ne bi prišli vsaj malo in občasno pod vpliv sveta in njegovega sistema mišljenja. Toda imamo možnost, da se temu upremo.

Kristjan je zato kristjan, ker je v Kristusu, za take pa velja naslednje: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) To "novo" zmore  uresničevati besedo. Tega seveda nismo zmožni delati iz naših lastnih moči in po svojih  zaslugah, ampak, kot je rečeno v 24. členu Belgijske veroizpovedi: "Ker izhajajo ta dela iz zdravih korenin vere, so dobra in sprejemljiva v Božjih očeh, saj so posvečena po njegovi milosti."  Pri tem zagotovo ne bomo stoodstotno uspešni, toda imamo Gospoda, ki je neskončno večji od naših neuspehov. Njemu slava na veke! 



11/05/2012

Franc Kuzmič: Protestantizem pri ogrskih Slovencih


Vabilo
 
V sredo, 16.05.2012 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

Franca Kuzmiča
na temo 

»Protestantizem pri ogrskih Slovencih od začetkov do tolerančnega patenta«


Predavatelj bo pokazal tudi svoj kratek avtorski film (trajanje slabe pol ure).


Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.









09/05/2012

Izvoljeni za odrešenje

Mi pa smo dolžni zahvaljevati Boga vedno za vas, bratje ljubljeni od Gospoda, da vas je Bog izvolil od začetka za zveličanje v posvečenju Duha in v veri v resnico; 14 za kar vas je poklical po evangeliju našem, da dosežete slavo Gospoda našega Jezusa Kristusa.

(2Tes 2,13.14)

Zgornji odlomek iz 2. pisma Tesaloničanom govori o eni najbolj ohrabrujočih tem Svetega pisma, to je nauk o izvolitvi. 

Nismo mi tisti, ki smo izvolili Boga, ampak je Bog tisti, ki nas je izvolil. Ta izvolitev je od začetka. Kdaj pa je bil ta začetek?  Izraz, ki ga uporablja sv. Pavel je "arhé". Isto besedo za začetek uporablja za apostol Janez, ko pravi: "V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda." (Jn 1,1)  Bog je torej "od začetka" izvolil določene posameznice in posameznike za odrešenje. Te je pozneje  po oznanjevanju evangelija poklical v slavo in jih zaradi tega posvečuje po Svetem Duhu.  

Danes mnogi kristjani ne verujejo, da je Bog izvolil določene ljudi za Kraljestvo, ampak kar vse ljudi, le-ti pa se lahko potem po svoji "svobodni volji" odločijo, ali bodo verovali in se zveličali  ali ne. V bistvu naj bi torej  sami odločali o svojem zveličanju.  Sveto pismo v resnici ne govori o nikakršni svobodnovoljniški samopostrežbi. Jezus je rekel:  "To pa je volja tega, ki me je poslal, da ničesar ne izgubim od tega, kar mi je dal, temuč da vse to obudim poslednji dan.  Kajti to je volja Očeta mojega, da ima večno življenje vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, in jaz ga obudim poslednji dan."  ( Jn 6,39.40) Nebeški Oče je dal Jezusu določene osebe, da bi se po zasluženju, ki izhaja iz njegove smrti odkupile greha in po njegovem vstajenju dosegle opravičenje. Kdor veruje v Jezusa Kristusa, ima večno življenje, zveličavne vere pa nihče ne proizvaja sam, ampak je to Božji dar.: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to." (Ef 2,8)

 Bogu hvala za ta njegov čudoviti dar!



Opomba: vsi svetopisemski navedki so vzeti iz Chráskovega prevoda (CHR 1914)

05/05/2012

Nekaj malega o jezi

"[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. 18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. 
19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše."  (Jak 1,17-21)

Jakobovo pismo ni prav nič abstraktno, ampak nam daje zelo konkretne nasvete za konkretne situacije. Tudi v drugih apostolskih pismih najdemo podobna opozorila, toda Jakob je  še malo bolj neposreden.

V zgornjem odlomku nas apostol Jakob na samem začetku pouči, dveh stvareh (cf. v. 17). Najprej nam pove, da prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo od Boga Očeta, in da je ta Bog nespremenljiv. On je večno isti, dober in popoln, zato so tudi njegovi darovi, ki jih poklanja svojemu ljudstvu, dobri in popolni.  

Najdragocenejši dar, ki nam ga je dal, je novo rojstvo, To ni nekaj, kar bi mi sami dosegli s svojimi deli in prizadevanji.  On nas je prerodil s svojo besedo, kot tiste v Apd 4,4, o katerih je rečeno: "Mnogi od tistih, ki so slišali besedo, pa so sprejeli vero in njihovo število je naraslo na kakih pet tisoč." Novo rojstvo se zgodi s poslušanjem besede. Tisti, ki jih Bog prerodi, postanejo neke vrste prvina njegovih stvaritev (Jak 1,18).  

Temu bolj "teoretičnemu" delu sledi praktičen del.  Opominja nas, da moramo biti hitri za poslušanje in počasni za govorjenje ter jezo. Res je, vsak človek ima dve ušesi in ena usta, mnogokrat pa se obnašamo, kot da je obratno. Lahko bi torej rekli, da je poslušanje boljše kot govorjenje. Danes nas svet pita s tem, da se moramo kar naprej "samouresničevati" in s podobnimi puhlicami za napihovanje ega.  Ob takih za uho prijetnih nasvetih se naučimo poslušati s pol ušesa in govoriti, kot da imamo dvojna usta. Jakob pa pravi: "Ne tako, ampak dobro poslušaj in preudarno govori!"

Čustvo jeze je nekaj, pri čemer moramo biti še posebej pazljivi. Sv. Pavel pravi glede jeze: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Nesmiselno bi bilo reči: "Ljubite svoje bližnje, a nikar ne grešite!" Jeza je sicer normalno čustvo, a meji na greh. Nagel, sebičen izbruh jeze je grešen. Taka jeza ne uresničuje Božje pravičnosti (cf. Jak 1, 20).  Jezus je rekel o jezi: "A jaz vam pravim, da vsak, kdor se brez razloga jezi na brata svojega, zapade sodbi." (Mt 5, 22a CHR) Vsaka sebična jeza, ki izhaja iz naše muhavosti zasluži Božjo sodbo. Zato pravi Jakob, naj odpravimo iz src vse odvečno zlo (zlo je pravzaprav vedno odvečno) in sprejemamo v nas vrojeno besedo, ki ima zveličavno moč.

Kristjan živi, če se smem izraziti z enobejevsko terminologijo, v stanju upora proti okupatorju. Do dneva končne zmage, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28), bo  preteklo še nekaj časa.  Dotlej pa živimo v telesu. Nekateri smo bolj, drugi manj nagnjeni h grehu jeze. Resnični kristjan je tisti, ki je zmožen spoznati v sebi  vsako grešno nagnjenje, ki mu je podvržen. Ko spozna, da ne more naprej, naj se v duhu  ozre na Jezusa, ki je njegova pravičnost. Vsak dan se moramo vračati k Jezusu, saj je on tisti, ki je namesto nas izpolnil vso postavo. V primeru očitne jeze naj se kristjan opraviči prizadeti osebi.  Kadar mu spodrsne, naj to prizna pred Bogom  in stopa v Kristusovi moči naprej, kajti: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31b)


02/05/2012

Romarjevo napredovanje



Zgornji film iz leta 2008 je bil posnet po alegoriji angleškega nekonformista Johna Bunyana, ki je izšla februarja 1678. Izvirni naslov dela je The Pilgrim's Progress from This World to That Which Is to Come, oziroma na kratko,   The Pilgrim's Progress. Modernizirana filmska  priredba Bunyanovega dela traja malo manj kot uro in tričetrt.  Podnapisi na so v srbskem jeziku. Srbski prevod ima naslov Put hrišćanina (Kristjanova pot).  Varianta s slovenskimi podnapisi žal (še) ne obstaja.



01/05/2012

Kraljeviči, berači in prvi maj

Zahodna cerkev se je na prvi maj od nekdaj spominjala apostolov Filipa in Jakoba. Rimska cerkev je pod Pijem XII. na ta dan uvedla nov praznik sv. Jožefa Delavca.  V luteranskem in anglikanskem koledarju prvega maja še vedno vztrajata Filip in Jakob. 

Ko je Thomas Cranmer ustvaril novo Knjigo skupne molitve (Book of Common Prayer), je  berilo iz srednjeveškega misala, vzeto iz apokrifne Knjige modrosti, zamenjal z odlomkom iz Jakobovega pisma 1, 1-12. Avtor omenjenega pisma je bil sicer neki drugi Jakob (med apostoli sta bila dva Jakoba), toda deli Jakobovega pisma gredo zelo lepo v kontekst današnjega praznika. Najprej si poglejmo odlomek iz berila:
Ponižani brat naj se ponaša s svojo visokostjo, 10 bogati pa s svojim ponižanjem, saj bo minil kakor cvet na travniku. 11 Sonce namreč vzide z vročino in posuši travnik. Cvet na njem se osuje in lepota njegovega obličja izgine. Tako bo tudi bogataš ovenel na svojih poteh.  (Jak 1,9-11)
Skupni problem revnega in bogatega je, da oba usmerjata svojo pozornost na svet, ne na Kristusa. Toda pred Bogom  so stvari drugačne: revež, ki je v Kristusu, je bogat, bogatašu pa njegovo bogastvo pred Bogom ne more prav nič pomagati (cf. Lk 12,13-21). Cerkev je v bistvu  kontrakulturna skupnost, ki ima vrednote tega sveta, z njegovega stališča seveda, postavljene na glavo.To je nekako tako, kot v Twainovi zgodbi o kraljeviču in beraču, ki sta za nekaj časa zamenjala vlogi: berač je postal kraljevič in obratno.

Danes pogosto živimo v iluziji, kako popolna da je bila prva cerkev. Toda če malo pobrskamo po apostolskih pismih, se lahko hitro prepričamo, da je bila marsikje in marsikdajbolj ali manj daleč od tega. Na začetku drugega poglavja svari Jakob pred pristranostjo, oziroma pred razlikovanjem med bogatimi in revnimi, do katerega je  prihajalo tudi v tistem času in to v cerkvi:
Če pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v bleščeči obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki, in se naklonjeno ozrete na tistega, ki nosi bleščečo obleko, ter rečete: "Sédi semkaj na udoben sedež," revežu pa rečete: "Ti stopi tja," ali: "Sédi k mojim nogam" – mar niste delali razlike med seboj in postali sodniki s hudobnimi mislimi? Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas? (Jak 2,2-7)
 Svet ima  svoja pravila. V njem so cenjeni mladi, uspešni, lepi, bogati, lepo oblečeni in podobno. Z vsem, kar sem navedel, ni v osnovi nič narobe, narobe je, če te lastnosti precenjujemo. Svet pa počne ravno to.  Jakob noče reči, naj se bogati postavijo v ozadje, ali   k predstojnikovim  nogam, ampak naj vsak zasede poljuben nezaseden prostor. 

Jakob poudarja v 5. vrsti zgornjega odlomka, da imajo ubogi  v Božji odrešenjski ekonomiji posebno vlogo.  Čeprav so na tem svetu revni, so po Božji izvolitvi v bistvu bogati v veri in dediči nebeškega kraljestva. Mnogi  veleposestniki, trgovci in drugi bogataši tistega časa so sramotili Kristusovo ime in zatirali revne ter jih  vlačili pred sodišča, da bi jim lahko še več pobrali. Nič tujega, kajneda? 

Poglejmo, kaj svetuje Jakob poslovnežem:
 Poslušajte torej vi, ki pravite: "Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili," 14 a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. 15 Rajši recite: "Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono." 16 Zdaj pa se bahate v svoji prevzetnosti; vsako takšno bahanje je zlo.  (Jak 4, 13-16)
 Podjetništvo samo po sebi ni nič slabega. Slabo je, če  poslovneži vse podredijo lastnemu dobičku in mislijo le na posel in profit.  Tudi v novejšem času so se mnogi ljudje po svetu zanašali na posel, gospodarsko rast in dobiček, nato pa jih je pokosila kriza. Toda, tudi tisti ki jih kriza ni prizadela, ne bodo ničesar od svojega bogastva odnesli na oni svet. Pisano je:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) neskončno pomembnejše je biti bogat pred Bogom, kot kopičiti zaklade na zemlji (cf. Lk 12,21).

V naslednjem odlomku se je  lotil še bogatih veleposestnikov:
 No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral. (Jak 5,1-5)
 Biti bogat, ni greh, je pa povezano z mnogimi skušnjavami. Greh je biti bogat na napačen način. Navezanost na bogastvo je greh.  Greh je tudi goljufati ljudi pri plačilu za delo. Zahteva "Za pošteno delo - pošteno plačilo!" je stalnica v človekovi zgodovini. Vpitje prikrajšanih delavcev prihaja do Gospoda nad vojskami, ki bo prej ali slej vsakemu povrnil po njegovih delih.  Izraz "pravičnega" v v. 6 lahko pomeni nekoga iz opravičenega Božjega ljudstva, lahko pa tudi osebo, ki je bila po nedolžnem obsojena na smrt. "[N]i se vam upiral" pomeni, da se pravični ne maščuje (cf. Mt 5,38-42)! Kakršnakoli misel na krvavo revolucijo tu odpade. Uresničitev ideje o nasilni ekspropriaciji ekspropriatorjev ni doslej nikjer prinesla nič dobreg. Jakob nadaljuje: 
Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca[...] (Jak 5, 7.8a)
Ali naj torej kristjan ob krivicah, ki se godijo njemu in drugim, mirno sedi kot božji volek?  Nikakor, obstajajo namreč  zakonite in nenasilne oblike upiranja krivicam, ki se godijo. Glede maščevanja je treba poudariti,  da mora biti kristjan potrpežljiv, kajti maščevanje je v Božji domeni, ne v kristjanovi (cf. Heb 10,30). Pri tistih v Kristusu sta tudi vlogi kraljevičev in beračev temeljito premešani, to pa po zaslugi neskončne Božje milosti do njegovega ljudstva.

 Vsem, ki to berete,  želim  lepe in blagoslovljene prvomajske praznike.