30/06/2012

Pravilna pozornost

Evangeljsko berilo za 4. nedeljo po Sveti Trojici je vzeto iz Evangelija po Luku 6,36-43. Gre za odlomek iz Jezusovega "Govora na ravnem kraju", ki je vsebinsko zelo podoben Govoru na gori iz Evangelija po Mateju. Zaradi  podobnosti med govoroma obstajajo glede njegovega nastanka tri teorije. Po prvi naj bi šlo za poročilo o istem govoru, evangelista pa  sta povzela  iz njega različne poudarke. Po drugi teoriji gre za dva podobna govora, ki ju je imel Jezus kot potujoči pridigar na različnih mestih, po tretji pa za zbirko Jezusovih izrekov, ki sta jih evangelista uredila v celoto. Zadnja teorija je najšibkejša, sam pa se nagibam k drugi. Seveda to ni najpomembnejše, glavna je vsebina, ki je v bistvenih potezah enaka. 

Odlomek, ki je pred nami,  ni niti najmanj "uporabniku prijazen". Niti Govor na gori niti Govor na ravnem kraju pravzaprav nista uporabniku prijazna. Oba postavljata tako visoke norme, da jih noben človek ni zmožen uresničiti. Tisti, ki pravijo, da bi morali kristjani živeti po teh pravilih, me spominjajo na politike, ki govorijo: "Morali bi..., Treba bi bilo..., potem pa tega ne storijo." Za Govor na gori (isto bi veljalo za Govor na ravnem kraju) je nekdo rekel, da je zid, v katerega treščimo. Gre namreč za stoodstotno postavo, ki nam podrži zrcalo da bi nas usmerila h Kristusu.

Prva zapoved v našem odlomku se glasi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36) V Govoru na gori  najdemo drugače formulirano misel: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V obeh primerih gre za "misijo Nemogoče". Mi sami po sebi nikoli ne bomo niti tako usmiljeni niti tako popolni kot je nebeški Oče. Nekateri to razlagajo tako, kot da moramo en del narediti mi, drugi pa Bog, ampak zapoved ne pravi, naj bo Bog popoln in usmiljen, ampak je ukaz namenjen nam! Nato zapoveduje, naj ne sodimo in ne obsojamo, ampak odpuščamo, da nam bo odpuščeno (cf. Lk 6,37). Tudi tu ne gre za prijateljski nasvet, ampak za zapoved. Bodimo pošteni in priznajmo, da tega nismo zmožni izvrševati vedno in v vseh okoliščinah. V naslednji vrstici (3. zapoved) zahteva od nas  velikodušnost (cf. v. 38). Smo res vedno zares velikodušni? V vv. 41 in 42 nam zapoveduje (4. zapoved), naj ne ogovarjamo. Ali tega res nikoli ne počnemo? Poglejmo primer: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda nekam preveč se širokousti."  Kaj smo s tem povedali: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda v resnici sploh ni krasen." Znana zgodba, kajne? In še toliko  tega bi se dalo našteti! 

Štiri zapovedi v samo sedmih vrsticah? Res je!  Nadaljuje s pojasnilom: "Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad." (v. 43) Snovalci lekcionarija so tu žal prekinili organsko celoto in izpustili pojasnilo k 43. vrsti, ki se glasi: "Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta." (vv. 44.45) Tudi te besede niso ravno za naše opravičenje, ampak prej v obsodbo. 

Vse zgoraj našteto je nemogoče dejansko izpolnjevati tako, kot je izrečeno in zapovedano.  Je torej Jezus govoril te stvari kar tako v tri dni? Seveda ne. On je tisti, ki je izpolnil vse te in še vse druge zapovedi postave. On je namesto nas živel življenje aktivne ali  dejavne poslušnosti. To pomeni, da je izpolnil vso postavo. Ko je bil na zemlji, je bil usmiljen kakor nebeški Oče. Edino on je lahko bil popoln kakor Oče! On je odpuščal vsem, celo tistim, ki so ga preganjali in umorili. Bil je velikodušen. Njega, ki ni imel niti iveri v očesu,  so  ogovarjali, obrekovali in blatili  taki z brunom v očesu. 

Če se bomo v krščanskem življenju koncentrirali nase in na svoja dejanja, ne bomo prišli nikamor, naše življenje pa bo postalo vse manj krščansko. Rimska cerkev, ki utemeljuje del nauka o opravičenju na dobrih delih, svetuje svojim vernikom, naj si vsak večer izprašajo vest in preverijo, v čem vse so grešili. Te in podobne "duhovne vaje" so glede svoje  koristnosti podobne temu, kot bi se prijel za vezalke in se poskusil dvigniti v zrak. Logično je, da tako ne gre. Ko smo premislili svoje grehe in zmolili kesanje, se morda bolje počutimo, ampak  dobro počutje nas ne opravičuje. Jezus, ki je, kot sem že napisal, edini izpolnil vse zahteve postave, je pri zadnji večerji  rekel apostolom: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) S tem je povedal, kam mora biti usmerjena vsa naša pozornost: ne k nam, našim srcem in našim delom (vključno s spraševanjem vesti), ampak h Kristusu. Kdor se bo trudil karkoli iztisniti  iz sebe, ne bo rodil pravega  sadu. Jezus je tisti, ki je svojim ljudem priskrbel popolno odrešenje Jezus je rekel na križu: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) S tem je povedal, da so v njem in po njem izpolnjene vse zahteve postave. 

V Kristusu imamo vse, kar potrebujemo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)  Zato še enkrat: vso svojo pozornost usmerimo na Kristusa!

25/06/2012

Luthrov komentar na temo Gal 2,20

Martin Luther. Vir slike: Wikipedia.
»S Kristusom sem na križ razpet. Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni; kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri Sinu Božjega, ki me je ljubil in dal samega sebe zame.«  (Gal 2,20 CHR)

 »[K]i me je ljubil in dal samega sebe zame.«  Pavel nam tu opisuje resnično pot opravičenja in popoln zgled gotovosti vere. Kdorkoli more s trdno in vztrajno vero reči skupaj s Pavlom: »Živim v veri Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega sebe zame,« ta je resnično srečen. S temi besedami zavrže Pavel vso pravičnost iz postave in del. Zato moramo skrbno premisliti te zadnje besede. Nisem jaz tisti, ki bi prvi vzljubil Božjega Sina in predal sebe zanj. Hudobni ljudje, ki so napihnjeni z meseno modrostjo, si predstavljajo, da delajo, kar pač lahko: ljubijo Boga, se predajajo Kristusu; toda s tem početjem odpravljajo evangelij in zasmehujejo Kristusa. Pravijo mu opravičevalec in Odrešenik, v resnici pa mu kratijo moč opravičenja in odrešenja ter to pripisujejo svojim lastnim dejanjem, obredom in pobožnostim. To pomeni, da živeti v svoji lastni pravičnosti in dejavnosti, ne pa po veri v Božjega Sina.
Delati tisto, kar hočemo, ni prava pot za dosego opravičenja. Ljudje pravijo, da zadostuje, če delamo tisto,  kar bi odobraval vsak dober človek, kajti potem naj bi nas dobri Bog poplačal z milostjo. »Bog ne zahteva od nas več, kot zmoremo,« pravijo. To reklo drži, če ga uporabimo prav in na pravem mestu, denimo v politiki, gospodinjstvu, gospodarstvu ali v družinskem življenju. Če v razumskem svetu opravljam vlogo sodnika ali glave družine in pri tem delam po svojih močeh, sem opravičen. Področje, ki mu pripada reklo: »Stori, kolikor zmoreš,« ima svoje meje. Toda v duhovnem svetu ne moremo početi ničesar, razen greha, saj smo kot sužnji prodani grehu (cf. Rim 7,14). Narobe je, da se v cerkvi uporabljajo izreki, ki se upravičeno uporabljajo v politiki, gospodarstvu in družinskem življenju. Človeški razumski svet mora biti ločen od duhovnega sveta.  
Poleg tega pravijo, da je narava sicer pokvarjena, da pa so naravne lastnosti ostale zdrave in nepoškodovane. Trdijo, da sta človeški razum in volja zdrava in nepokvarjena, in da so posledično tudi vse ostale naravne lastnosti čiste in popolne. Iz tega sklepajo, da smo sami po sebi zmožni izpolnjevati postavo in ljubiti Boga z vsem srcem, saj pripisujejo zgoraj omenjene lastnosti duhovnemu svetu. Toda jaz razlikujem med naravnimi in duhovnimi lastnostmi, ki jih oni mešajo in zamenjujejo. Trdim, da duhovne lastnosti niso zdrave, ampak pokvarjene in z grehom popolnoma zadušene, tako da niso nič drugega kot pokvarjen razum in volja, katera se nenehno upira Božji volji.  
Strinjam se, da so naravne značilnosti nepokvarjene, toda katere? Ljudje, ki so potopljeni v greh, ljudje, ki so Satanovi sužnji, imajo seveda voljo, razum in moč, da opravljajo nalogo sodnika, družinskega poglavarja, da upravljajo z ladjo, gradijo hišo in opravljajo vse druge reči, ki jih dela človeški rod. Toda če jih vsiljuješ v duhovni svet, jim tam odrekam prostor, saj smo, kot sem že povedal, na tem področju, preplavljeni z grehom. Karkoli je v naši volji, je zlo, karkoli je v našem razumu, je zmota. V duhovnih stvareh, torej, ne premoremo nič drugega kot temo, zmoto, nevednost, zlo in izprijenost, tako glede volje kot glede razuma. Kako lahko potemtakem delamo dobro, izpolnjujemo postavo in ljubimo Boga?
Ravno zato je Pavel rekel, da me je Kristus ljubil in dal samega sebe zame. Kristus je začetnik našega odrešenja, ne mi. To pomeni, da ni dobri Gospod našel v meni nikakršne blage volje ali pravega razumevanja, in se me je temu navkljub usmilil. V meni ni videl nič drugega, kot  da sem hudoben, na krivih potih, da sem do njega nespoštljiv in da bežim vedno dlje stran od njega. Upiral sem se Bogu, ujel me je hudič.    Zato je Bog  milostno zarezal skozi mojo voljo in razum, saj me je tako ljubil, da je dal samega sebe zame, da bi bil lahko  jaz osvobojen  postave, greha, hudiča in smrti.
Te besede so silen grom in strela iz nebes zoper pravičnost, ki je iz postave in vseh njenih del. V moji volji in razumu je bila tako velika in strašna hudobija, zmota,  tema in nevednost, da nisem mogel biti odkupljen drugače kot z neizmerno ceno. Zakaj se sploh še hvalimo z neokrnjenostjo narave, vladavino razuma, sposobnostjo svobodne volje in z delom, ki ga zmoremo? Zakaj darujemo to gnilo strnišče in slamo naših grehov, da bi pomirili jezo Boga, o katerem pravi Mojzes, da »je ogenj, ki požira«.  (5Mz 4,24)



Vir: Reasonable Christian. Poslovenil: Dizma

24/06/2012

Fokus

Moliti moramo tako, da so naše oči osredotočene na Boga, ne na  težave.
  (Oswald Chambers)


Evangelij in krščansko življenje


Video prikazuje malo več kot devetminutni pogovor Tulliana Tchividjiana z reformiranim teologom Mikom Hortonom in luteranskim teologom Rodom Rosenbladtom o vlogi evangelija v krščanskem življenju. Evangelij je Božja moč za odrešenje od začetka do konca. Svojo vlogo igra tako pri opravičenju, kot pri posvečenju ter poveličanju kristjana.

Kdo mora rasti, kdo pa se manjšati?

Janez Krstnik je ob neki priložnosti rekel o Jezusu in o sebi: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jn 3,30) To je povedal zato, ker je bila njegova služba zaključena. Z njim se tudi zaključuje obdobje  Stare zaveze, v katerem so bili takratni sveti deležni evangelija v predpodobah, med katere sodijo: zgodovina Izraela, tempeljske žrtve, izpolnjevanje predpisov in podobno, oziroma, kot je povedal nek drugi Janez (Evangelist): "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17) Ker je Krstnik predstavljal svet Stare zaveze, se je moral manjšati pred Jezusom Kristusom, ki pomeni izpolnitev tistega, o čemer so govorili postava in preroki.

Kristjani mnogokrat živimo življenje, ki ni skladno s tistim, kar nekateri mislijo ali govorijo o krščanskem življenju, ki naj bi bilo  idealno in stoodstotno uspešno.  To pravijo tisti, ki mislijo, da je evangelij le za "tiste zunaj",  ko pa prideš v klub, mora postati tvoje krščansko življenje ena sama poslušnost in židana volja. Poslušnost postavi, kakopak. S tem   ne mislijo judovske obredne in pravne postave, ampak moralno postavo, kot je zapisana v Stari in Novi zavezi, nekaj so si jo pa še sami izmislili, denimo popolno prepoved uživanja alkoholnih pijač. Nato ugotovimo, da postave, čeprav smo kristjani, nismo zmožni izpolnjevati. Začnejo se neuspehi, tem sledi dvom in še kaj hujšega. Svojo pozornost popolnoma usmerimo nase. Ker smo človeška bitja in skladno z Adamovo naravo ukrivljeni navznoter, se hitro  skoncentriramo nase in na lastne neuspehe. Lahko se zgodi,  da  usmerimo pozornost na svoje takšne in drugačne  uspehe in se začnemo primerjati z drugimi ter obsojati brate in sestre, ki na kakršenkoli način ne zadovoljujejo naših kriterijev "krščanskega življenja". Zato je Jezus zapovedal: "Ne sodite, da ne boste sojeni!" (Mt 7,1)

Vir našega problema je usmerjenost nase in na  okoliščine. Ko je ob neki priložnosti Jezus hodil po vodi, si je tudi Peter zaželel krajšega sprehoda po vodni površini: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." (Mt 14,28) Jezus ga je seveda povabil, naj pride (cf. Mt 14,29) in Peter je malce negotovo zakorakal po površini jezera. Ko je videl, da veter zelo močno piha, se je prestrašil, se začel potapljati in zavpil h Gospodu: "Gospod, reši me!" (Mt 14,30) Peter se je začel potapljati, ker je svojo pozornost preusmeril od Jezusa nase in na zunanje okoliščine. Tako je tudi v našem življenju. Ko obrnemo svojo pozornost od Jezusa nase in na zunanje okoliščine, se začnemo "potapljati". Da, tudi kristjanom se to dogaja, ne le tistim zunaj; toda, hvala Bogu, imamo mogočnega Odrešenika, h kateremu lahko zavpijemo: "Gospod, reši me!"  

Sedaj  se spet vračam k izhodiščnim besedam: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jn 3,30) Tudi v našem življenju je podobno kot pri Janezu Krstniku, torej, da se moramo mi manjšati, Kristus pa rasti. Brez njega ne moremo ničesar storiti, kar je tudi sam povedal: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) V njem imamo namreč vse, kar potrebujemo. Če bo v našem življenju on rasel, mi pa se manjšali, bomo pred njim povišani (cf. Jk 4,10. 1Pt 5,6), on pa bo tudi poskrbel za našo posvečenje.  Videti je paradoksalno, ampak Bog deluje s svojo milostjo od zgoraj navzdol. Kar je pri ljudeh visoko je pri Bogu nizko in obratno (cf. Lk 16,15). Krščanstvo pač deluje obratno kot svet in religije tega sveta. 


19/06/2012

Milost in medsebojni odnosi

V tričetrturnem predavanju govori Paul Tripp o tem, kako milost osvobaja naše medsebojne odnose, zlasti v družini. Avtor na zanimiv in humoren način podaja nekatere zelo pomembne življenjske resnice, ki si jih velja zapomniti.

Vir: LIBERATE [>>]

18/06/2012

Mednarodni študentski tabor v Bohinju


Uncover International Student Camp at Lake Bohinj / Slovenia

In English we say “Don’t judge a book by its cover!” when we want each other to look under the surface of something – to examine it more carefully. When it comes to personal relationships I think we can all agree with this saying. No-one wants to be treated in a shallow way. We want others to treat us carefully, to take the time to really get to know us.
What about Jesus? Do we judge him by his cover or have we taken the time to examine him a bit more thoroughly? During this camp we will take some time to investigate some stories of people who met Jesus and whose lives were completely changed by him. We will read sections of the New Testament book called “The Gospel of Luke”and then discuss what these accounts mean for us.
You don’t need to know anything about the Bible and you don’t need to believe in Jesus to come on this camp. All you need is the willingness to take some time to uncover the real Jesus. Will you judge the book by its cover or by its contents?
  • Where: Can you imagine a more beautiful place to camp than on the western edge of lake Bohinj in the middle of our Julian alps? There are possibilities for swimming, mountain hiking, canoeing and cycling. If there is enough interest we can organise rafting or horse riding. Sounds good to me. You in?
  • Who for? All university students are warmly invited as well as high school students who are enrolling in university.
  • When: Wednesday 11th July (arrive for dinner at 5pm or later in the evening) – Sunday 15th July, 2012 (leave after lunch).
  • Language: English. This of course provides a great opportunity to learn and practice English and to share with others a little of your own language and customs.
  • Cost: (tents are supplied and food is included in the price) 40 € per person for the whole camp. You will need to bring extra money for other activities.
  • What you will need to bring: a sleeping Bag, a mat or air mattress to sleep on, good walking shoes, swimmers, and a light rainjacket.
  • Application: Please apply by email to info@zves.si now or at latest by 8th July.
  • For any further information please write to the above email address or call +386 40 156 409
  • Download flyer here.

17/06/2012

Charles Spurgeon (film)



 Charles Haddon Spurgeon je živel v 19. stoletju (točneje od 19. 6. 1834 do 31 1. 1892) in so mu rekli ljudski pridigar, veljal pa je tudi za princa med pridigarji. Zgornji dokumentarec opisuje  njegovo življenje in delo. Film traja približno 1 uro in 5 minut.


Zgornja polica


Vir: Calvinistic Cartoons [>>]

16/06/2012

Sizifovsko breme

Na prvi strani današnje Večerove priloge V soboto (16. 6. 2012) je  novinarka Darka Zvonar Predan začela svoj članek z naslednjimi besedami: "Le kdaj smo postali tako pokvarjeni kot tisti, od katerih smo jo, v začetku devetdesetih, tako jadrno ucvrli, se sprašuje eden od naših intervjuvancev na straneh tokratne sobotne priloge, ko ugotavlja, da smo se iz optimističnih sanj o pridnosti in poštenosti te deželice prebudili v nočno moro korupcije in brezobzirnega izkoriščanja." Omenjeni intervjuvanec je Zoran Smiljanić, avtor mnogih slovenskih stripov. 

Enaka vprašanja kot g. Smiljanić si danes zastavljajo mnogi prebivalci "dežele na sončni strani Alp", podobna pa tudi prebivalci drugih dežel in držav sveta, tako na njegovih sončnih kot na senčnih straneh. Vprašanje: "Kaj je šlo narobe?" je staro kot človeštvo in se ne nanaša le na trenutne slovenske razmere. stvari gredo namreč  že ves čas  narobe. Mnogi ljudje  se zelo trudijo, da bi spremenili svet, obljubljajo vse mogoče, na koncu pa se stvari zavrtijo tako, da se zamenjajo le pozicije sedežev na vrtiljaku, vrtiljak pa ostaja, kajti človek ostaja to, kar je: grešnik.

Sekularni in drugi humanisti ob tej zadnji besedi ponavadi skočijo v zrak, saj je po njihovem človek v bistvu dober, potrebuje le dobre zakone, ustrezne materialne pogoje in stvari naj bi potem lepo delovale. Spremeniti je torej treba človekovo okolje in človek bo "pravilno" funkcioniral. Religije in filozofije se že tisočletja trudijo, da bi  spremenile človeka, a brez pravega učinka. Vse skupaj je Sizifovo delo. Sekularni humanisti so si izbrali za simbol človeka v krogu, ki steguje roke kvišku. S tem so hoteli bržkone povedati staro satansko laž, da je človek sam sebi bog: "V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo." (1Mz 3,5) Najsi tole humanistično božanstvo v obliki človeka  še tako dviguje roke kvišku, vseeno ne bo samo nikoli doseglo lune. Ne vem sicer, kaj so hoteli izraziti s tistim krogom okrog človekove figure, toda zadeli so v polno. Človek se vrti v začaranem krogu svoje grešne narave, ali, kot je za  Avguštinom ponovil stari Luther: "Človek je ukrivljen vase (incurvatus in se)". Sizifovo delo se torej nadaljuje, kajti, kot je rekla preprosta ženica iz Stare zaveze: "Po svoji moči človek ne pride kvišku." (1Sam 2,9b) Res je, človek po svoji moči ne pride kvišku, ampak se vrti v svojem krogu in poriva breme navzgor, nakar mu breme uide navzdol in Sizifova zgodba se ponavlja... 

Jezus je ob neki priložnosti rekel:  "Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje.  Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,15. 20-23) Tega, kar je v naši notranjosti ne more popraviti nobena vzgoja, nobeno izobraževanje. Pod vplivom vzgoje, izobrazbe in podobnega dobi naš greh drugačno, bolj sofisticirano in celo "družbeno sprejemljivo" zunanjost, a greh ostane še vedno to, kar je bil. Morda je sicer "družbeno sprejemljiv", toda tudi pederastija je bila v grško-rimskem času družbeno sprejemljiva, kajne?  Zato odgovarjam na Smiljanićevo vprašanje, da pravzaprav nismo   postali pokvarjeni, ampak smo bili taki že prej.  Povrh vsega smo svojo pokvarjenost, kakršnakoli že je bila, videli v drugih. Ljudje se imamo, skladno s svojo prirojeno naravo (ali bolje napako) vedno za nedolžne. Krivi so drugi, ali pa okoliščine. Kako prijetno polakiran zna biti naš greh, kajneda? 

Smo tisti, ki se imenujemo po Kristusu kaj boljši? Ne, nismo, ali s Pavlovimi besedami:  "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23)  Na boljšem smo le zaradi Enega in njegovega dovršenega dela, ta Eden pa je Jezus Kristus: "[O]pravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24) On je rekel: "Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci.  In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,31.32) On sam je Resnica, ki osvobaja (cf. Jn 14,6).  On obljublja vsem, ki pridejo k njemu:  "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) On je edini, ki nas more izvleči iz začaranega kroga "samoizboljševanja", kajti pred 2000 leti je sam odnesel naše sizifovsko breme na križ: "Tisti dan pa, govori GOSPOD nad vojskami, bo odstranjen klin, zabit na trdnem mestu, zrušilo, odpadlo in razdrlo se bo breme, ki je na njem, kajti GOSPOD je govoril." (Iz 22,25) Kdor veruje v Gospoda Jezusa, je njegovo breme razdrto. Tedaj se bo začela v posamezniku sprememba: od znotraj navzven. 


14/06/2012

Po svojih nekdanjih običajih


"Ti narodi so torej častili GOSPODA in obenem služili malikom. Tudi njihovi otroci in otrok otroci do tega dne delajo tako, kakor so delali njihovi očetje." (2Kr 17,41)

Ko so bili prebivalci kraljestva Izrael po padcu Samarije odpeljani v izgnanstvo v Asirijo, je asirski kralj na njihovo mesto pripeljal ljudi iz raznih delov svoje države. Ti so prinesli s sabo tudi svoje kulte bogov. Toda ob prihodu v  novo domovino so začeli poleg teh častiti tudi Jahveja, saj so ga smatrali za nekakšno lokalno božanstvo, oziroma, kakor je pisano: "Častili so torej GOSPODA in služili svojim bogovom po običaju narodov, iz katerih so jih bili odpeljali. Vse do tega dne se ravnajo po svojih nekdanjih običajih." (2Kr 17,33,34)

Ko se je mnogo pozneje širilo krščanstvo po rimskem imperiju, so začeli njegovi privrženci poleg edinega Boga častiti tudi devico Marijo, apostole in druge svetnike in se k njim zatekati. Kult svetnikov ni nastal čez noč, ampak se je v krščanstvo vtihotapljal postopoma. Poganska ljudstva so imela svoje bogove, ki so jih častila po svojih nekdanjih običajih, ti pa so dobili v svetnikih krščansko podobo, in hkrati razne zadolžitve: apostol Juda je menda pomočnik v brezupnih primerih, sveti Blaž bojda pomaga pri boleznih grla, sveti Anton naj bi pomagal najti izgubljene stvari ali ljudi, devica Marija pa baje pomaga v prav vseh potrebah. Ti ljudje torej, podobno kot predniki Samarijanov, častijo GOSPODA, obenem pa po svojih nekdanjih običajih  služijo malikom. Edino pravilno bi bilo, ko bi se tisti, ki pravijo, da so kristjani, v resnici pa sedijo na dveh stolih, začeli držati Janezove maksime:  "Otroci, varujte se malikov." (Jn 5,21) Naš Bog ni orientalski despot, kateremu bi se morali približevati preko dvorjanov, kot  nižjih posrednikov. Mi že imamo dovolj dobrega in močnega  Srednika: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času." (1Tim 2,5.6)  Srednik je torej eden, Sveto pismo zato nikjer ne pravi, da bi v nebesih obstajali tudi kaki nižji sredniki, ki bi posredovali pri tem Sredniku.

Zato se smemo ob vsakem času pogumno bližati "prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala." (Heb 4,16)



10/06/2012

Evangelij in družina


 Jono Linebaugh se je  z  Elyse Fitzpatrick in Paulom Trippom pogovarjal o vplivu evangelija milosti na družino in medčloveške odnose. Video traja približno 19 minut in pol. 

Vir: spletna stran  Liberate.

09/06/2012

Bodite popolni! Toda kako?

Popolnost, o kateri govorim, ni neka zemeljska popolnost, na primer telesna popolnost, kot jo je hotel  izraziti Michelangelo s svojim znamenitim  kipom Davida, ki ga vidite tule na desni strani.  Gre za popolnost, o kateri je govoril Jezus v svojem znamenitem Govoru na gori, ko je dejal: 
"Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče."  (Mt 5,48)
Skozi stoletja so se mnogi trudili, da bi dosegli tako popolnost, ali se ji vsaj približali. Pri tem so si pomagali z različnimi metodami, kot so  askeza in različne duhovne vaje. Uspeh teh naprezanj je bil zagotovo ničen, saj gre v resnici za "misijo nemogoče". Podobno je z Jezusovim izrekom, ki ga tudi najdemo v Govoru na gori: "Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)

 V tistem času je bilo skoraj nepredstavljivo, da bi bil lahko kdo bolj pravičen od farizejev in pismoukov. Danes imamo o farizejih malce zgrešeno predstavo, saj je postal samostalnik farizej sinonim za hinavca. Toda pri ljudeh, ki danes obsojamo farizeje, je tudi skrito vsaj malo hinavščine. Da ne? Oh, kako radi se zgražamo nad kako stvarjo, ampak, če dobro premislimo, imamo tudi sami v takih ali podobnih stvareh nekaj masla na glavi, morda samo v mislih, a tudi to je dovolj, da pred Bogom izpari vsa naša domnevna pravičnost in  popolnost. Problem farizejev je bil splošni človeški problem, ne nekaj, kar bi bilo specifično njihovo. Temu problemu pravimo greh. Če naša pravičnost ne bo večja kot pravičnost pismoukov ali farizejev, nikoli ne bomo videli nebeškega kraljestva! Če smo pošteni, moramo kot grešniki priznati, da naša pravičnost nikoli ne bo presegla pravičnosti pismoukov ali farizejev. Sami tudi nikoli ne bomo popolni, kot je popoln naš nebeški Oče, četudi po golih kolenih plazimo na razne "svete" gore! Jezus nam je hotel v teh dveh izrekih in v celotnem Govoru na gori povedati eno samo stvar: "Sami nikoli ne boste zmožni izpolniti pravičnih zahtev Božje postave!" Oziroma, kot je rekel pri zadnji večerji: "Brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5b) 

Na zapoved glede popolnosti in pravičnosti je torej treba  pogledati s čisto drugačnega zornega kota. Jezus je namreč povedal tudi tole: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali proroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mt 5,17 CHR) Postava, preroki in kar je še takega, je popoln sistem. Jezus tega ni prišel odpravit, niti dopolnit (kot je zavajajoče prevedeno v Slovenskem standardnem prevodu, s hkratno opombo, da  to lahko pomeni tudi "izpolnit, uresničit, izvršit", kar je bolj ustrezen prevod), ampak izpolnit. On je živel popolno in pravično življenje, bil na koncu na križu usmrčen za naše grehe ter bil obujen za naše opravičenje. On je izpolnil celotno postavo in preroke. Sv. Pavel piše: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2Kor 5,21) Tisti, ki je v Kristusu, je deležen Božje pravičnosti. Za to niso potrebne nobene asketske ali duhovne vaje, ampak vera: "Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost." (Rim 4,5)  Naša pravičnost in popolnost sta v Kristusu: "Kajti v njem telesno biva vsa polnost božanstva. V njem imate svojo polnost tudi vi, kajti on je glava vsakršnega vladarstva in oblasti." (Kol 2,9.10) Kdor je Kristusov, že premore Kristusovo pravičnost in Božjo popolnost. Takšne ali drugačne vaje, izpolnjevanje Božjih ali človeških predpisov, da bi dosegli to pravičnost in popolnost,  ne pomenijo nič drugega kot aroganco in upor proti Bogu. 

Zakaj je Jezus v svojem Govoru na gori postavil taka nemogoča pravila, ki jih nismo zmožni izpolniti? Postavil jih je ravno zato, ker so nemogoča, in da bi se ob njih zavedli, da brez njega, njegove pravičnosti in popolnosti  ne moremo v tem smislu  ničesar storiti, oziroma izvršiti. Pred Očetom moremo stati in obstati le odeti s Kristusovo pravičnostjo in popolnostjo. Njemu bodi slava na veke!



08/06/2012

Ob dnevu Primoža Trubarja

Danes je dan Primoža Trubarja. O tem prazniku sem pisal že lani, a kot je videti,  se do današnjega dne v   slovenskem prostoru (še)  ni prijel. Letos tudi nisem dobil nobene elektronske pošte, s katero bi bil vljudno vabljen na kako prireditev ob tem dnevu. Če sem čisto pošten, me to pravzaprav niti ne moti. Imamo dan reformacije in Prešernov dan, s Trubarjevim dnevom smo dobili  nekakšen tretji kulturni praznik, kot da smo neka hiperkulturna nacija. Takšen občutek lahko dobi vsak, ki prebere takele "šolske" misli, ki se tu in tam pojavijo v medijih ob tem dnevu:
"Kot so ob prazniku zapisali v poslanski skupini SD, se z uvrstitvijo dneva Primoža Trubarja med praznike Slovenije utrjuje zavest o pomenu Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti.

Obenem pa poslanska skupina izraža obžalovanje, da praznik ni na sicer zelo kratkem seznamu tistih, ki naj bi po oceni vlade pomenili mejnike slovenske državnosti ter ne predstavljali ideoloških opredelitev in delitev. "Kdor namreč zavestno minimalizira edinstveno kulturno-zgodovinsko osebnost ter s tem zanika pomen utrjevanja in razvoja temeljev narodne identitete, ne more obstati," sta v izjavi za javnost zapisala poslanca SD Majda Potrata in Samo Bevk." (Planet Siol.net)
Trubar seveda ni načrtno gradil narodne identitete.  Kot  vsaka vélika stvar je imela tudi reformacija mnogo pozitivnih stranskih učinkov, lahko bi tudi rekli "kolateralnih koristi". Ena teh pomembnih stvari je bil vpliv na  oblikovanje slovenske narodne identitete.

Tisto, kar je bilo za Trubarja edino pomembno, je bila vera, in sicer vera, ki rešuje in opravičuje brezbožnega. On sam pravi o njej:
"Ta v nas stori, da se trdno zanašamo na preprosto ter golo Božjo obljubo in se držimo njegovih besed do smrti, da srčno, voljno ter ponižno čakamo na to, kar nam je Bog obljubil, in da brez vsakega dvoma verujemo, da gotovo pride čas, v katerem bo Bog izpolnil svojo besedo in obljubo, kajti Bog je resničen in vsemogočen: pri njem ni nobena stvar nemogoča - kar on hoče, to zmore narediti (Lk 1,37; Mr 9,23; Ps 115,3). Če pa zdaj, v tem življenju ne prejmemo vsega, kar nam je Bog obljubil, bomo to gotovo prejeli po tem življenju, v nebesih.
S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. "(1)
Zato želim na ta praznični dan vsem, da bi imeli Trubarjevo vero, po kateri bi bili deležni Božjih obljub in s katero bi  mogli resnično "stati inu obstati!"



(1) Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni knjižni slovenščini. Združenje Trubarjev forum 2009. S. 213. 215.


06/06/2012

Paradoks evangelija
























Evangelij ne pravi: "Dobri ljudje dobijo dobre reči, slabi ljudje dobijo slabe reči."

Evangelij pravi: 

"Najslabši ljudje dobijo najboljše reči!"


 (Tullian Tchividjian)




02/06/2012

Nikodem, Jezus in delovanje Svete Trojice

Tradicionalno evangeljsko berilo, ki se bere na nedeljo Svete Trojice, je vzeto iz Janezovega evangelija 3,1-15 in nam pripoveduje o pogovoru, ki se je odvijal na nekem nočnem srečanju med Jezusom in Nikodemom. 

Nikodem je bil eden od uglednejših farizejev, saj je o njem rečeno, da je bil prvak med Judi.  Fascinirala ga je Jezusova osebnost in jo je neke noči mahnil na teološko debato z Jezusom. Razgovor je pričel z laskajočo izjavo: "Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim." (v. 2).  Nikodem se je zavedal, da nima opravka z navadno osebo, ampak z nekom posebnim, ki je prišel od Boga, čeprav mu ni bilo popolnoma jasno, v čem je ta posebnost. Toda Jezus ga je nemudoma osupnil z nenavadno izjavo: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (v.3) Ubogemu Nikodemu ni bilo nič jasno, zato mu je Jezus še obširneje ponovil prejšnjo izjavo: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh." (vv.5.6) Naše meseno rojstvo nam ne zagotavlja Božjega otroštva, četudi se liberalni teologi vržejo na trepalnice. Božje otroštvo nam zagotavlja šele rojstvo "iz vode in Duha".  Sveti Duh  deluje v tistih, ki jih je Bog Oče vnaprej izvolil; Duh take privede do spoznanja grehov in spreobrnjenja k Jezusu Kristusu, torej do situacije, ko je opran ves naš greh. To je rojstvo iz Boga, o katerem govori Janez v svojem evangeliju 1,12.13: "Tistim pa, ki so jo (Besedo=Kristusa, op. Dizma) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." Za rojstvo od zgoraj je potrebna samo Božja milost + 0 (nič). Jezus ni navaden človek, on je prišel iz nebes (cf. Jn 3,13) in je pravi Bog ter pravi človek.  On je tisti, v katerem imamo odpuščanje grehov in večno življenje. Zato je rekel Nikodemu: "In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov,  da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje." (Jn 3,14.15) Dogodek z bronasto kačo je opisan v 4Mz 21,4-9. Jezus Kristus je bil povzdignjen, ko so ga križali. V njem ima vsak, kdor vanj veruje, večno življenje. To je vsebina krščanske vere v enem stavku.

Včasih slišimo izrek: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje."  Ta trditev je resnična, a vendar pomanjkljiva. Pri stvarjenju  sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2).  Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cf. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2). V življenju kristjana torej (so)delujejo vse tri osebe božanske in nedeljive Trojice, kateri velja hvalnica: "Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen."