20/07/2012

Človekov problem in njegova rešitev

Slovenski zgodovinar dr. Jože Pirjevec je pred tednom dni napisal za časnik Večer: "Človeški rod gre naprej, v napakah pa se ponavlja. Človek se sprašuje, ali smo sploh kaj napredovali od neandertalca." (1) 
Sv. Pavel pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23)

Med človekom in Bogom leži prepad, ki je s človeškega zornega kota nepremostljiv. Temu prepadu se reče greh. Tu ne mislim nekega posebnega greha ali grehov, ki jih posameznik zagreši, ampak grešno naravo, ki kvari človeka in ga dela nesprejemljivega za Boga. Sama beseda greh izhaja v hebrejskem  izvirniku iz "zgrešiti cilj". Človek torej, kot bi rekel dr. Pirjevec,  ponavlja napake, lahko bi tudi rekli, da kar naprej zgreši cilj. Omenjeno ponavljanje ni nič drugega kot sad greha v človekovi notranjščini. Pri tem je še zlasti treba poudariti, da pri grehu ne gre le za napake,  ampak za tisti življenjsko usodni  prepad, ki človeka ločuje od Boga. Posledica tega dejstva je večna smrt ali večno pogubljenje. Torej je greh osnovni človekov problem.

Vendar se naša zgodba ne konča na tem mestu. Svet, v katerem bi imel zadnjo besedo greh in posledično večna smrt, bi bil prav žalosten in brez kančka upanja. Svet, v katerem greh ne bi bil poplačan, bi bil do konca krivičen.  V zgornjem odlomku iz Pisma Rimljanom imamo na eni strani opravka s plačilom za greh, na drugi pa z Božjim milostnim darom.  Dar ni isto kot plačilo. Plačilo dobimo za določeno delo, torej smo plačani po nekih zaslugah, milostni dar pa je nekaj, kar dobimo, ne da bi si za tisto prizadevali.  Bog je svojim izvoljenim pripravil večno življenje, ki je v Kristusu Jezusu. To je stvar, ki si je ne moremo zaslužiti. lahko jo le prejmemo po veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) In tu je rešitev človekovega problema: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Bogu hvala za njegovega Sina, po katerem je bilo odvzeto breme človekovega problema.


(1) Večer, 13. julija 2012, str. 1 in 3.

14/07/2012

Pravičnost, ki je izven nas

"Kajti povem vam: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)

Večina, ki je že kaj slišala o farizejih in pismoukih, bi na tole verjetno odgovorila, da ni težko biti bolj pravičen od farizejev in pismoukov, kajti "splošno znana resnica je", da so bili farizeji in pismouki hinavci. Splošno znano resnico sem dal v narekovaje, ker gre bolj za stereotip kot za  resnico, četudi naj bi bila znana. Povprečen farizej ali pismouk ni bil  bistveno bolj hinavski od povprečnega zemljana. Njihov največji problem je bil, da so bili prepričani v svojo pravičnost, oziroma v svojo večjo pravičnost od pravičnosti sosedov. Tudi mi se zavedamo, da nismo popolni, "toda še vedno sem boljši od sosedovega Janeza", kajne?  To igrico najbrž poznamo vsi, ne le farizeji in pismouki.  Ljudje se zelo radi primerjamo z drugimi in ugotavljamo, kako dobri smo v bistvu. Toda te vrste pravičnost velja pred Bogom toliko kot umazana obleka (cf. Iz 64,5).  Zato nam je dal Jezus v svojem govoru na gori v razmislek naslednji stavek: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." 

Govor na gori je skozi zgodovino fasciniral mnoge kristjane, pa tudi nekristjane. Celo psevdokrščanska verska skupnost Univerzalno življenje, ki je izrazito nastrojena proti Svetemu pismu in bibličnim kristjanom, kaže  veliko naklonjenost do Govora na gori (in desetih zapovedi).   Toda v resnici stvar ni tako preprosta, kajti zapovedi, ki jih je Jezus postavil v Govoru na gori, človek s svojo močjo in v stanju  padle narave  ni zmožen popolnoma izpolnjevati. Govor na gori je čista postava. Postava pa ima naslednje cilje:
  1. Po postavi spoznavamo Božje kriterije, po katerih smo dolžni živeti in ravnati.
  2. Postava  nas postavi pred zid, ko spoznamo, da je nismo zmožni v polnosti izpolnjevati. 
  3. Postava nas  vodi h Kristusu kot Odrešeniku. 
Naša pravičnost, ki bi jo hoteli doseči s svojim trudom in naprezanji,  nikoli ne bo večja od pravičnosti farizejev in pismoukov. V zgodovini so bili ljudje, ki so glede tega veliko dosegli, niso pa dosegli vsega. Seveda je bila ena izjema, to je bil Jezus Kristus. On je s svojim življenjem popolne poslušnosti edini izpolnil vse zahteve postave, zaradi česar je edini imel popolno pravico, da ozmerja farizeje in pismouke s hinavci (Mt 23,13 ss. Lk 11,42 ss.).  Sv. Pavel piše o njem: "Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri." (Flp 3,8b.9) Apostol Pavel se torej ni zanašal na lastno pravičnost, ampak na Kristusovo pravičnost. Sam Zveličar je ob neki priložnosti rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Pavel je pisal korintskim kristjanom: "Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Naša pravičnost ni v nas, ampak, kot so se izrazili reformatorji, extra nos - zunaj nas. Naša pravičnost je Kristus. On je prerokovani Jahve - Cidkenu, GOSPOD naša pravičnost (cf. Jer 23,6).

Biti v Kristusu, pomeni posedovati pravičnost, ki je večja od pravičnosti pismoukov in farizejev: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) Tu, v tem zavedanju se dejansko začne krščansko življenje. Ali si v Njem in imaš Njegovo pravičnost?

13/07/2012

Jedro krščanskega verovanja


What Christians believe from Audio Advice on Vimeo.

Phillip Jensen, dekan sydneyske anglikanske stolnice sv. Andreja, je  v pogovoru s Kelom Richardsom pojasnil temelje krščanskega verovanja. Video traja 28 minut.

08/07/2012

Os Guinness: Izziv temi


Dr. Os Guinness se je rodil v misijonarski družini, sicer pa je  je daljni potomec ustanovitelja svetovno znane dublinske pivovarne. Na zgornjem videu je posneto njegovo približno tričetrturno predavanje z naslovom Izziv temi -  novemu preporodu krščanstva naproti. Predavanje se je odvijalo 17. 11. lani v svobodni škotski cerkvi v Smithtonu.

07/07/2012

Ločnica



Greh je zadeva, ki ločuje človeka od Boga. S tem ne mislim nekega posameznega greha, ampak grešno naravo, ki smo jo podedovali po našem prvem predniku. Zaradi greha zija med človekom in Bogom prepad, ki ga z lastnimi močmi nismo zmožni prestopiti ali preskočiti.

Ljudje smo iznašli mnoge načine, kako se temu izogniti. Najbolj elegantno je zanikati tako greh kot Boga in človek misli, da je rešen problema. Pred časom so britanski ateisti opremili znane londonske double-deckerje z napisi: "Bog verjetno ne obstaja, zato uživaj življenje!"  Tisti verjetno (probably) je zelo slaba in pomanjkljiva tolažba. Podobno kot dogodek pred dvajsetimi leti, ko sem si rekel: "Strela verjetno ne bo treščila ravno k nam," in  pustil vse elektronske aparate priključene na 220 V. Ampak strela je čisto zares oplazila ravno našo hišo in elektronika je šla po gobe. Obstaja tudi bolj zapleten način reševanja problema greha, ki mu pravimo religija. Ta način je  bolj sofisticiran in  deluje bolj zahrbtno. Mnogi ljudje mislijo, da jih bo izpolnjevanje religijskih pravil, ceremonij in etike nekako rešilo njihovega temeljnega problema. Toda nobena religija ne zmore predreti ločnice med človekom in Bogom. Religija lahko bolj ali manj točno pokaže naš problem, lahko  da tudi obliž na rano, a  problema ne more  izkoreniniti. Ločnica med človekom in Bogom ostaja. 

To ostro ločnico je zaznal tudi ribič Simon v Evangeliju po Luku 5,1-11. Na začetku odlomka si je Jezus malce izposodil Simonov čoln in ga uporabil kot priročno prižnico, s katere je razlagal ljudem, zbranim ob jezeru (cf. vv. 1-3).Ko je končal, je naročil Simonu, naj odrine na globoko. Ampak Simon je bil profesionalec in je vedel, da če ponoči ni bilo nič z ulovom, potem tudi podnevi ne bo. Toda zgodilo se je ravno nasprotno: ulov je bil zelo velik. Naslednja vrstica nam opisuje, kako je Simon  na to reagiral:
Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (Lk 5,8)
 Simonova reakcija je bila zelo normalno človeška. Zavedal se je namreč svojega problema. Ljudje, ki se zavedajo greha, v stanju svoje padle narave bežimo pred Bogom.  Toda Jezus je v tem primeru odreagiral v nasprotju s pričakovanji in rekel Simonu Petru: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." (cf. v. 10b) Simona je izbral ne glede na njegovo nepripravljenost in, vsaj človeških merilih, neprimernost. Na drugem mestu je povedal, da ni prišel klicat "pravičnih", ampak grešnike (cf. Mt 9,13. Mr 2,17. Lk 5,32).

 Jezus Kristus je tisti, ki je odpravil ločnico med Bogom in človekom: "V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12)  Bogu hvala za to!



05/07/2012

D. Mc Casland: Potrošniško krščanstvo

»Če   hoče   kdo   iti za menoj,    naj  se odpove    sebi   in  vzame   vsak  dan  svoj  križ  ter hodi  za  menoj.«   ( Lk  9,23) 

Sodobni    zgodovinar Thomas C. Reeves v  svoji  knjigi  »Prazna cerkev« izjavlja, da  je »krščanstvo   v  Ameriki    in  Evropi lagodno, usklajeno s potrošniško  mentaliteto  in zelo površno. Ne zahteva požrtvovalnosti, odpovedovanja,   ponižnosti, drugačnega   izgleda, težnje po izgubljenih dušah, strahospoštovanja do Boga    in  ljubezen do Jezusa Kristusa. Ni več občutka krivde niti   kazni,  nebeško  plačilo pa je zajamčeno. In to, kar imamo danes, se lahko imenuje »potrošniško  krščanstvo«. Cena je zelo majhna, zadovoljstvo potrošnikov   pa  zajamčeno.

Če bi bili  samo potrošniki Vsemogočnega Boga, bi lahko v  svoji veri  razlikovali   in  vzeli tisto,  kar  nam  je   všeč, drugo   pa  zavrnili.  Toda  to  ni  Jezusov   nauk.   On  nas  usmerja    na križ,  ne   pa  k  duhovni     blagajni,   na  kateri   dobivamo      kakšen popust.    Rekel   je:  »Vsem    pa  je  govoril:   Če   hoče   kdo    iti za menoj,   naj  se  odpove    sebi  in vzame   vsak   dan  svoj  križ  ter  hodi za   menoj.    Kdor    namreč     hoče   svoje    življenje   rešiti,  ga  bo izgubil;   kdor   pa   izgubi   svoje   življenje    zaradi   mene,    ga  bo rešil.«   Lk   9,23-24).    Jezus   Kristus   je  umrl   na   križu   zaradi naših   grehov    in  ne   zaradi   našega   zadovoljstva.     In  zato   nas poziva,    da  zaupamo  v Njega, da mu  potem sledimo  z življenjem samoodpovedovanja. 

V   svetu,   v   katerem   ima   potrošnik  vedno  prav,  je potrebna korenita poslušnost Bogu,   da  ne  bi  postali  kristjani potrošniške     mentalitete.    In  ko   nam   je   Jezus   rekel,   naj  mu sledimo,    ne  glede,   koliko   bi  nas to  stalo,  nam  je  obljubil,  da nam  bo  dal  veliko  več  od tistega,    kar  bi  izgubili.

_________________________
Plamenica 8/12

04/07/2012

02/07/2012

Čudna cvetka

Cvet volčje češnje (Atropa belladonna). Vir slike: Wikipédia
Teologi so svojevrsten fenomen. Ni čudno, da o njih kroži naslednji vic:

A: "Koga ima Bog najbolj rad?"
B: ???
A: "Teologe, ker od njih vsak dan izve kaj
      novega o sebi."

V Mariboru je ta vikend potekal mednarodni in medverstveni simpozij. Današnji Večer (2. 7. 2012) je o njem na 12. strani objavil članek z naslovom Samo odprtost lahko pomaga. V članku je bil posebej izpostavljen stavek, ki ga je na simpoziju izrekel binkoštniški teolog dr. Peter Kuzmič: "Pošteni ateist je bližje Bogu kot skorumpirani katoličan." Kolikor je razvidno iz konteksta, je dr. Kuzmič s tem ciljal na politične razmere na Hrvaškem, kjer dela in kjer je HDZ-jevska vlada favorizirala Rimsko cerkev, ostale verske skupnosti pa so mogle urediti svoj status šele pod Račanom. Ker je stavek izpostavljen tudi na prvi strani, kot bob dneva, se ob njem velja malo pomuditi.

S svetopisemskega stališča je zgornji stavek nevzdržen. To bi evangelijski teolog moral vedeti.  Seveda ni nevzdržen zato, ker bi bili skorumpirani katoličani kaj bliže Bogu od poštenih ateistov, ampak   zato, ker so glede svojega duhovnega stanja in položaja  oboji enako oddaljeni od Boga.  Oboji in še mnogi drugi so pred Bogom duhovno mrtvi (cf. Ef 2.1. 2,5. Kol 2,13).  Pavel je  rekel, da "so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23a) S tem seveda  ni rečeno, da se to ne more spremeniti,  isti apostol namreč pravi na drugem mestu: "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni." (Ef 2,4.5) Mi smo bili torej duhovno mrtvi, Bog pa je tisti, ki nas je oživil. Tega ni storil zato, ker smo bili bolj čedni, ali bolj grdi, ali bolj pridni, ali bolj potrpežljivi od drugih, ampak preprosto zato, ker je tako ugajalo njegovi volji. Bog rešuje po milosti, torej brezplačno, gratis. 

Evangelij ni dober nasvet niti dobra tolažba, ampak dobra novica, da je prišel Jezus Kristus na svet odrešit grešnike: tako tiste, ki  so Bogu navidez bliže, kot one, ki so navidez bolj oddaljeni. Ampak res samo navidez! Zato si želim iz ust teologov čim manj takih in podobnih cvetk.