25/11/2012

Na Kitajskem cvetijo tulipani

Tu ne mislim dobesednih tulipanov, pa tudi primerka, ki sta na sliki desno, sta z naše domače grede in sta že odcvetela. Gre za angleški akronim TULIP, s katerim v angleško govorečem svetu označujejo kalvinistično teologijo, oziroma tisti njen del, ki se nanaša na opravičenje posameznika, izvolitev, vnaprejšnjo določitev, stanovitnost svetih in kar je še takega. 

Ta moj prispevek se torej ne nanaša na cvetje in zelenje, ampak na članek Andrewa Browna, z naslovom:  Chinese Calvinism flourishes,  v spletnem Guardianu. Avtor se je pri pisanju članka oprl na svoj pogovor s pridigarko in poznavalko kitajskih razmer dr. May Tan iz Singapura. 

Avtor članka pravi, da čeprav je kalvinizem v Evropi in Severni Ameriki v upadanju, po drugi strani doživlja razcvet v najštevilčnejši državi sveta, torej na Kitajskem. Za razliko od Južne Koreje, kjer se najhitreje razvija binkoštniška varianta krščanstva, se na Kitajskem najbolj širi njegova kalvinska inačica. Še več, le-ta se najbolj širi na elitnih kitajskih univerzah. Tako je Wang Xiaochao, filozof na eni od pekinških univerz, neposredno iz latinščine prevedel Avguštinovi deli Izpovedi in Božja država (luteranci in kalvinisti imamo sv. Avguština za  svojega pomembnega predhodnika).  Na kitajskih univerzah poteka prevajanje poglavitnih del iz prvih stoletij krščanstva in to  iz izvirnih jezikov. Vse to se dogaja mimo   nadzornih teles od države kontrolirane cerkve; prevajanje se odvija v sklopu oddelkov za filozofijo, jezike in književnost ter zahodno civilizacijo. 

Dr. May Tan pravi, da od države kontrolirane cerkvene oblasti niso nič kaj navdušene nad tem dogajanjem, saj stvari ne potekajo pod njihovim nadzorom. Po drugi strani njihova semenišča še zdaleč ne dosegajo nivoja univerz. Poraja se vprašanje, zakaj ravno kalvinizem dosega tolikšen uspeh na Kitajskem. Kot pravi gospa Tan, je eden od razlogov ta, da v kalvinskih cerkvah skupnosti vernikov same izbirajo svoje pastorje, za razliko od rimskega katolicizma, kjer ima glavno besedo centrala. Kitajci pa so siti tujega imperializma in vseh vrst vmešavanja v njihove zadeve, kateremu so bili priča stoletje in pol. 

Po pričevanju gospe Tan je uradna cerkev na Kitajskem v zatonu. Če se pri njih zbere pri bogoslužju  tisoč ljudi, potem bi bilo med temi kakih 95% starejših od petinšestdeset let. Popolnoma drugače je v hišnih cerkvah, ki niso pod kontrolo države. Na njihovih bogoslužjih naj bi bilo med tisoč ljudmi le kakih dvajset v zrelih petdesetih, ostali pa so mladi. Ti pa pomenijo  bodočnost cerkve.

Še nekaj! Kalvinizem ni religija slepega podrejanja katerikoli oblasti. Najbrž poznamo primere upiranja kalvinističnih Nizozemcev katoliški Španiji, prezbiterijanskih Škotov angleškemu kralju in njegovemu vsiljevanju anglikanske ureditve ter prebivalcev trinajstih kolonij v Severni Ameriki Veliki Britaniji. Ko so se po razdejanju, ki ga je na Kitajskem povzročila  kulturna revolucija, pojavile hišne cerkve, so začeli v njih iskati primerno teologijo. Namesto za Luthra, ki zagovarja podrejanje cerkve  državi, so se odločili za Calvina, s katerim je povezana  teologija odpora.

Za mlade in izobražene Kitajce pomeni "kul"  biti kristjan. Po mnenju gospe Tan utegnejo kristjani  kmalu postati večina na kitajskih univerzah. 

Ja, geografija krščanskega sveta se spreminja. V šestdesetih in sedemdesetih letih si nihče ne bi mogel misliti, da se bo na Kitajskem zgodilo to, kar se dogaja. Bog deluje, hvala mu za to! 


24/11/2012

Mesijanska obljuba

Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko obudim Davidu pravično mladiko. Vladal bo kot kralj in bo modro ravnal, prav in pravično bo delal v deželi. V njegovih dneh bo Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem. To pa je ime, s katerim ga bodo klicali: "GOSPOD, naša pravičnost."
Zato, glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko ne bodo več rekli: "Kakor živi GOSPOD, ki je pripeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele," ampak: "Kakor živi GOSPOD, ki je potomce Izraelove hiše odpeljal iz severne dežele in iz vseh dežel, kamor jih je bil razkropil, in jih pripeljal, da bodo prebivali na svoji zemlji."
 (Jer 23,5-8)

Bog je v Jer 23,5 potrdil preroku Jeremiju, kar je  že davno prej obljubil kralju Davidu: "Ko se ti dopolnijo dnevi in boš legel k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca, ki bo izšel iz tvojega telesa, in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke."  (2Sam 7,12.13)  Besede izrečene Davidu se lahko nanašajo na njegovega sina Salomona,  a le delno, saj Salomon ob vsem svojem modrem ravnanju in pravičnosti   ni vladal na veke, proti koncu življenja pa je celo zašel na stranpoti. To isto potrjuje Bog po Jeremiju, ko pravi, da bo Davidu obudil pravično mladiko. Napoved  osebe, ki se imenuje mladika, najdemo tudi v Zah 3,8.9 in v Zah 6,12. Na slednjem mestu pravi:  "Povej mu in mu reci: 'Tako govori GOSPOD nad vojskami: Glej, mož, ki mu je ime Mladika! Kjer bo on, bo brstelo in on bo zidal GOSPODOV tempelj.'"  Ta prerokovani kralj iz Davidovega rodu, mladika, ima vse značilnosti pravičnega in modrega vladarja.

V 23,6 napoveduje Jeremija  Božjemu ljudstvu odrešitev in varnost.  Vse te prerokbe so se po pisanju novozaveznih piscev uresničile v Jezusu Kristusu. Ko so prišli modri z Vzhoda, so povprašali Heroda: "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj?" (Mt 2,2a), preden pa se je Jezus rodil, je Bog naročil Jožefu: [D]aj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21) Ime Jezus pomeni v izvirniku: "Jahve rešuje." Toda Jeremija tu navaja drugo ime: "GOSPOD (Jahve), naša pravičnost." To ime je nosil kralj Sedekija (Cidkijahu), kar je videti kot paradoks, kajti o njem je kronist napisal naslednje: "Sedekíja je imel enaindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Delal je, kar je hudo v očeh GOSPODA, njegovega Boga. Ni se ponižal pred prerokom Jeremijem, ki je govoril iz GOSPODOVIH ust." (2Krn 36,11-13) Resnični in upravičeni nosilec imena GOSPOD, naša pravičnost torej ne more biti odpadniški kralj Sedekija, ampak se nanaša na prihodnjega mesijanskega vladarja, torej Gospoda Jezusa Kristusa.

V nadaljevanju  napoveduje prerok novo dobo,  "ko ne bodo več rekli: 'Kakor živi GOSPOD, ki je pripeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele.'" (Jer 23,7) Povedal je, da je pred Božjim ljudstvom mesijanska doba, ki bo zasenčila izhod izraelskega ljudstva   iz egiptovskega suženjstva, ki se je zgodilo pod Mojzesovim vodstvom. Evangelist Janez je zapisal: "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17)  Mojzes je res šel na čelu ljudstva iz Egipta, toda v resnici je bil Bog tisti, ki je poskrbel za to veliko odrešitev. Vsi, ki so bili rešeni iz Egipta, so pozneje, vsaj v telesnem smislu, pomrli. Mojzes je prejel od Boga postavo (zakonik), ki nikogar ni mogla odrešiti, kajti zakoni so na svetu zato, da (ob)sodijo. Jezus je Mesija, ki je prišel na svet, da bi prinesel  resnico in milost. Resnica pripoveduje o Božji svetosti in človekovi brezupni grešnosti, milost pa grešnega človeka opravičuje. Zato je Mesijevo kraljestvo večje in pomembnejše od eksodusa Izraelcev pod Mojzesom.

Jezus Kristus je Pot, Resnica, Življenje, Pravičnost, Odrešenje in Varnost.  On je resnični in edini pravi nosilec nove dobe, katere predokus uživa vsak, ki vanj veruje. On je večni Kralj, ki  bo nekega dne svoje  razkropljeno ljudstvo  zbral v svojem večnem kraljestvu.

18/11/2012

Jezus v Pekingu



V videu  lahko poslušamo in pogledamo predavanje dr. Davida Aikmana, z naslovom Jezus v Pekingu: kako krščanstvo preobraža Kitajsko in spreminja svetovno ravnovesje moči. Dr. David Aikman je dolga leta delal kot novinar, od leta 1971 - 1994 je bil dopisnik revije Time. 

Video traja malo več kot 76 minut in je bil dodan na Youtube pred približno dvema letoma. Današnja situacija glede krščanstva v najštevilčnejši državi sveta je najbrž že spet malo drugačna.

Dr. Aikman je na to temo napisal tudi knjigo.

Amazon.com  >> 

The Book Depository  >> (brez poštnine po celem svetu)


Zavedati se deleža svetih

Kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, in sicer zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih. O tem upanju ste slišali že prej, v besedi resnice evangelija, ki je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. Tako je bilo tudi pri vas od dne, ko ste zanj slišali in v resnici spoznali Božjo milost. O tem vas je poučil Epafrá, naš ljubljeni soslužabnik, ki nas nadomešča kot zvest Kristusov služabnik. On nam je tudi povedal o vaši ljubezni v Duhu.
Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, 10 da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, 11 po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem 12 zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči.
(Kol 1,3-12)

Pavlovo pismo Kološanom sodi skupaj s Pismom Efeženom in Pismom Filemonu med  pisma, ki jih je apostol narodov napisal okoli leta 62 iz jetništva v Rimu. Kolose so bile mesto (v bližini Hierapole), kjer Pavel ni oznanjal Evangelija. Cerkev v Kolosah je po vsej verjetnosti nastala v tistih  treh letih, ko je  oznanjeval evangelij v Efezu, torej med leti 52 in 55. Upravičeno sklepamo, da je Epafra, ki je omenjen v Kol 1,7, prinesel evangelij iz Efeza v Kolose. Epafra je tudi obvestil Pavla o problemih v kološki cerkvi, ko je bil slednji v rimskem jetništvu. Na razpolago imamo premalo podatkov, da bi vedeli, kateri so bili ti problemi. Glede na omembo nekaterih judovskih navad: "Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot.  Kajti vse te reči so senca prihodnjih, telo pa je Kristusovo. Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja," (Kol 2,14-18) moremo sklepati, da je šlo za podoben problem kot v Galatiji, torej za poskus vračanja k izpolnjevanju Mojzesove postave in k drugim judovskim praksam.

Pavlov odgovor je zastavljen tako, da problema ne obravnava tako, da bi se neposredno lotil razdiralnih naukov, ki so se pojavili v kološki cerkvi, ampak jih spodkopava tako, da pove resnico. V Kol 1,3 se zahvaljuje Bogu Očetu. V nadaljevanju pohvali začetno vero Kološanov v Kristusa in njihovo ljubezen do drugih kristjanov.

Kristjani so usposobljeni za delež svetih v luči (v.12). V času Stare zaveze je ta delež dediščine, kot prevaja starejši Chráskov prevod, pripadal le izvoljenemu izraelskemu ljudstvu. V novi zavezi se ta pojem razširi tudi na pogane. Da, tudi pogani, ki pripadajo Kristusu, so sveti. Za to jim celo niti ni treba izpolnjevati obrednih določil Mojzesove postave. 

Človek je v skladu s svojo padlo naravo čudno bitje. Po eni strani smo prepričani, da se moramo, da bi bili sprejemljivi, držati določenih pravil, po drugi strani pa sovražimo ta pravila, ker čutimo, da nas utesnjujejo. Toda Bog opravičuje grešnike zastonj, kar je za človeka, ki  deluje, kot bi imel v glavi vgrajen čip za daj - dam, škandal. Tudi kristjani se glede tega žal ne razlikujemo kaj dosti od ostalih ljudi. Slišali smo besedo evangelija in ji verovali. Nekaj časa smo preživljali z Bogom neke vrste medene tedne, dokler ni usekalo kot strela z jasnega. Prišla je skušnjava in mi smo popustili. Takemu popuščanju sledi samoobtoževanje in prizadevanje, da bi se spet prikupili Bogu. Poznate to igro? Reče se ji religija. Namesto, da bi si priklicali v spomin evangelij milosti, ki nas uči, da so nam bili v Kristusu in po njem brez naših del in prizadevanj odpuščeni vsi pretekli, sedanji in prihodnji grehi, znova začenjamo s postavo. Zato je treba še enkrat poudariti, da evangelij ni le za "tiste zunaj", ampak tudi za "tiste znotraj".  Kristjani v starih Kolosah, Efezu ali Korintu, pa tudi v sodobnem New Yorku, Johannesburgu ali Ljubljani so dediči deleža svetih. Ravno zato je Pavel molil za cerkev v Kolosah, da bi njeni udje globoko spoznali Božjo voljo (cf. Kol 1,9), posledica tega spoznanja pa je prinašanje  sadov (cf. v. 10 ss.).

Bog nas je torej usposobil za delež svetih v luči. S čim? Odgovor je v naslednjih dveh vrsticah (Kol 1,13.14): "On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina,  v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." Kološani Pavlovega časa so se očitno premalo zavedali tega dejstva, toda v tem pogledu zagotovo niso osamljeni. Kristjani vseh časov so se tega premalo zavedali. Kristjan je iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v Kristusovo kraljestvo. Kot tak je že tukaj in zdaj deležen dediščine svetih. Tega se zavedajmo in po tem žívimo. Bogu pa bodi hvala in slava na veke!


14/11/2012

Stati inu obstati 15-16/12


Izšla je nova  (15. - 16.) številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati, ki jo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Nekaj prispevkov je izpostavljenih na naslovnici.

Cena te številke je  6 €. Revija ima skupaj 400 strani.

 Več informacij  lahko dobite na tem naslovu. >>


10/11/2012

Zemeljsko in nebeško

Vir slike: Delo
Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. 18 Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. 19 Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. 20 Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.
(Flp 3,17-21) 

Na začetku obravnavanega odlomka  (Flp 3,17) je Pavel spodbujal Filipljane, naj živijo po njegovem zgledu in po zgledu drugih zrelih kristjanov. Njegov namen ni bil, da bi usmeril vso pozornost nase, saj je še nekaj vrstic nazaj napisal: "Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus," (Flp 3,12) kjer je razločno povedal, da ni popoln. Pavel je torej hotel reči Filipljanom,  naj se mu pridružijo v radikalni predanosti Kristusu. 

V nadaljevanju (vv. 18 in 19) omenja tiste, ki živijo kot sovražniki Kristusovega križa. Le kdo so ti? Mnogi menijo, da je mislil ljudi iz sveta, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu, recimo taki, ki jim je hobi zažiganje križev, kot je razvidno na zgornjem prizoru iz Strunjana. Toda taki, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu ter zažigajo križe, niso del cerkve. V našem primeru pa imamo opravka z ljudmi, ki so pripadali vidni cerkvi in bi zagotovo nasprotovali zažiganju križa. Osnovni problem cerkve niso tisti zunaj, ampak tisti znotraj.  Opraviti imamo z ljudmi, ki so zanikali moč križa in poudarjali pomen postave. Strunjanski križ in drugi križi nimajo v odrešenjski zgodovini nobenega pomena, pomemben je Kristusov križ:  "Skupaj z njim [Kristusom, op. Diz.] je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2, 13.14) V cerkev so se zelo hitro vtihotapili taki, ki so rekli: "Na začetku se res odrešimo po veri, potem pa je treba izpolnjevati postavo, potrebna je obreza in vse ostalo." V današnji cerkvi nam  nihče ne bo rekel, da se moramo obrezati, nam bo pa naštel kup zapovedi in prepovedi, ki da jih je treba izpolnjevati, da bi se odrešili, kar ni čisto nič drugega kot postava. Zraven  bodo  morda še dodali, da moramo živeti popolno življenje, kar ni pravzaprav nič drugega kot aroganca. O takih pravi Pavel, da so v bistvu pozemski in sami sebi bog, njihov konec pa je pogubljenje. 

Jezus Kristus nam je s svojo smrtjo na golgotskem (ne strunjanskem!) križu prislužil popolno odpuščanje grehov. zato je Dietrich Bonhoeffer upravičeno lahko napisal: 
Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog.*
 Po postavi smo obtoženi, po evangeliju smo opravičeni. Po evangeliju smo že tukaj in zdaj deležni predokusa večnosti, ko bo Gospod Jezus preobrazil naša telesa, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu. Njemu slava na veke!



*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987, s. 21.  (Iz hrvaščine prev. Dizma) 


06/11/2012

POPLAVE 2012 - POMOČ POPLAVLJENIM

Vir slike: Radio Ptuj


Rdeči križ Slovenije zbira prostovoljne finančne prispevke za pomoč prebivalcem, ki jih je prizadelo močno deževje v obdobju oktober/november 2012.
Vsi posamezniki in pravne osebe lahko prispevke za akcijo "Poplave 2012", nakažete s plačilnim obrazcem UPN na TRR Rdečega križa Slovenije SI56 03100-1111122296, sklic oziroma referenca 00 937051.
Rdeči križ Slovenije se v imenu vseh, ki bodo pomoč prejeli iskreno zahvaljuje!

Vir: spletna stran RK Slovenije >>

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Pomoč bo potrebna v naslednjih dneh in tednih, zato Slovenska karitas danes začenja z dobrodelno akcijo za pomoč prizadetim v poplavah. Vabimo vse ljudi odprtega srca, da skupaj pomagamo najbolj prizadetim. Svoja sredstva lahko darovalci posredujejo na:
SLOVENSKA KARITAS
Kristanova ulica 1
1000 Ljubljana
TRR: 0214 0001 5556 761
Namen: POPLAVE 2012
Sklic: 00 6220
Iskrena zahvala vsem, ki boste prispevali za prizadete v poplavah.
Vir: spletna stran Slovenske Karitas >>

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++


Uporabniki NLB-klika lahko nakažejo sredstva na oba računa tako, da kliknejo na "Plačila in prenosi", nato pa  v meniju "Humanitarno nakazilo" izberejo  ustrezen transakcijski račun. Pri obeh piše najprej POPLAVE 2012

05/11/2012

Trpeti zaradi Kristusovega imena






Dr. Patrick Sookhdeo vodi mednarodno organizacijo Barnabas Fund, ki ima sedež v Združenem kraljestvu. Organizacija  je namenjena pomoči preganjanim in stiskanim kristjanom po svetu. V nedeljo, 4. novembra 2012, je imel v Deseti prezbiterijanski cerkvi v Philadelphiji pridigo na temo Trpeti zaradi Kristusovega imena.  Pridiga traja malo manj kot 41 minut, dostop do nje v avdio ali video obliki pa najdete na spodnji povezavi.

03/11/2012

Stanovitnost do konca

Scott Gustafsson: Daniel v levnjaku
Pred dvema tednoma sem v prispevku V svetu, a ne od sveta obravnaval zvestobo, ki so jo  Bogu izkazali Daniel in njegovi trije tovariši, ko so bili odpeljani na babilonski dvor, sam dogodek pa je izvirno opisan v 1. poglavju Danielove knjige. V tem prispevku se bom posvetil Danielovi stanovitnosti, ki je trajala do konca njegovega življenja in je lepo prikazana v  6. poglavju.

Če smo se v Dan 1 srečali z Danielom v najstniških letih, ga srečamo v Dan 6 kot častitljivega in izkušenega starčka, ki je služil mnogim kraljem, sprva  babilonskim, po perzijski zasedbi Babilona pa perzijskemu. Vzrok Danielovega uspeha je bilo njegovo zaupanje v Boga, ki se je odražalo v vsem njegovem dejanju in nehanju, tako da je vestno, natančno in uspešno opravljal svoje delo. Naj parafraziram C. S Lewisa: "Za ta svet je največ storil, ker je veliko razmišljal o prihodnjem svetu. Meril je na nebesa in požel uspeh na zemlji."  Danielova vera je bila res pravi Božji dar.

Kjer je uspeh, je tudi zavist, o čemer smo Slovenci zelo dobro poučeni. Daniel je pod Darejem napredoval v enega od treh višjih uradnikov, katerim so satrapi dajali obračun (cf. Dan 6,3), ker pa je bil Daniel moder, izkušen in vesten, mu je kralj nameraval dati še višji položaj, kar je zmotilo druga dva višja uradnika in druge komolčarje (cf. vv. 4.5). Kot je to od nekdaj v navadi v političnem svetu, so komolčarji začeli iskati morebitne napake pri Danielovem delu, a jih na svojo veliko žalost niso našli, zaradi česar so skovali peklenski plan (cf. vv. 5.6). Razlog za to, da se ga znebijo so poiskali v njegovi verski pripadnosti (cf. v. 6). Verjetno so se pozanimali o tem, da piše v postavi: "Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!"  (2Mz 20,2.3) Ker so bili prepričani v njegovo stanovitnost, so se ga hoteli znebiti tako, da bi se pregrešil zoper kak kraljev predpis, ki ga Daniel ne bi po svoji vesti mogel in hotel izpolniti. Ker takega zakona ali predpisa ni bilo, ga je bilo treba narediti. 

 V orientalskih despotovinah je bilo vse odvisno od muhavosti vladarja. Veliko se je dalo doseči s prilizovanjem, saj je le-to močno godilo tem vladarjem. Poglejmo si, kaj se je nato zgodilo.
"Nato so višja uradnika in satrapi odhiteli h kralju ter mu rekli takole: Živel kralj Darej na veke! Vsi višji uradniki v kraljestvu, predstojniki, satrapi, svetovalci in  upravniki svetujemo, naj kralj izda odlok in strogo določi: 'vsakogar, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka, razen tebe o kralj, bodo vrgli v levjo jamo.' zdaj torej, o kralj, izdaj odlok in podpiši listino, ki ju po nespremenljivi medijsko-perzijski določbi ne morejo preklicati." (Dan 6,7-9)
Njegovemu veličanstvu je bil predlog, da bi en mesec nastopal v vlogi božanstva, takoj všeč.  Biti kakor Bog je bilo nekaj, kar sta si poželela že prva človeka (1Mz 3,5ss.). Zato je kralj darej podpisal listino in odlok (cf. v.10). 

Ko je Daniel izvedel za kraljev odlok, je šel v svojo hišo in enako, kot je delal dotlej, molil in slavil Boga  obrnjen proti Jeruzalemu (cf. vv. 11.12). Danes so kralji že prava zaščitena redkost, še redkejši so despotski kralji. Obstajajo tudi despotski predsedniki;  v svetu, ki je nam bliže,  obstajajo od ljudi izvoljeni parlamenti, ki sprejemajo zakone, kakršne sami hočejo, tudi take, ki so v izrazitem nasprotju z Božjo postavo. Zaradi takih protibožjih zakonov ima Božje ljudstvo ponekod precejšnje sitnosti. Če grehu rečeš greh, ne pa življenjski stil,  te lahko mimogrede obsodijo homofobije, ti prilepijo etiketo sovražnega govora in podobno. Daniel je vedel in upošteval to, kar so več stoletij pozneje dejali apostoli, ko so bili preganjani: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"(Apd 5,29) Zanimivo, kako se reči ponavljajo. 

Daniel seveda ni dolgo častil Boga, kajti njegovi nasprotniki so prežali, na to, kaj bo storil. Ko so ga zalotili pri molitvi k Izraelovemu Bogu, so  ga nemudoma obtožili pred kraljem (cf. Dan 6,12-14).  Ker je šlo za preveč dragocenega človeka, ga je kralj skušal rešiti, toda zakon je zakon in ga je treba spoštovati (cf. vv. 15.16). Kralju ni preostalo drugega, kot da ukaže vreči Daniela v levnjak, saj smo vendar pravna država, kajne? Toda videti je, da se je kralju kljub vsemu posvetilo, da bi lahko Danielov Bog kako pomagal, zato je rekel: "Tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, on naj te reši!" (cf. v. 17) Še več, očitno je kralj sam začel bolj verovati v božanskost Danielovega Boga kot v lastno enomesečno božanskost, ki si jo je določil z dekretom, saj je celo noč prebedel v postu.

Kralj je šel zjutraj preverit, kaj se je zgodilo z Danielom.
Ko se je približal jami, je z žalostnim glasom poklical Daniela. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: "Daniel, služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, mogel rešiti levov? Tedaj je Daniel nagovoril kralja: "Živel kralj na veke! 23 Moj Bog je poslal svojega angela in zaprl levom žrela. Niso me poškodovali, kajti pred seboj me je našel nedolžnega, in tudi zoper tebe, o kralj, nisem storil krivice." (v. 21.22)

Kralj je bil nadvse vesel, da je njegov najljubši uradnik preživel in ga velel potegniti iz jame, v jamo pa dal zmetati Danielove tožnike, skupaj z družinami. Usoda teh je bila grozovita... (cf. vv. 24.25) 

Za Daniela se je zadeva dobro končala, toda vsi Božji ljudje  na tem svetu niso imeli take sreče kot on. Pravzaprav bi se lahko tudi njemu  zgodilo drugače. Ostal je stanoviten do konca ter tvegal in bil na dobičku. Pa tudi, če bi ga zveri pokončale, bi bil na dobičku, kajti: "Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo," (Jak 1,12) apostol Janez pa pravi: "Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da bi vas preizkusil: deset dni boste v stiski. Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja. " (Raz 2,10)

Spodbuda k zvestobi Bogu naj nas spremlja vse življenje. Njemu naj gre zahvala za stanovitnost, ki jo daje svojemu ljudstvu.