29. december 2013

Božič v senci križa

Božični prazniki so na prvi pogled tako  lepi in polni topline in prisrčnosti, da velikokrat pozabimo na senco križa, ki visi nad njimi. Seveda je ta toplina in prisrčnost bolj posledica naših predstav kot pa realnega stanja v betlehemskem hlevu.

Morda je ravno zato, da bi razblinila morebitne božične iluzije, cerkev na naslednji dan, torej na 26. december,  določila praznik prvega mučenca Štefana (ne vem pa, kakšno zvezo imajo s tem mučencem  konji, ki jih pri nas rimska cerkev ravno na ta dan vneto blagoslavlja). Življenje in smrt sta v tem padlem svetu skrivnostno povezana. 

Evangelist Luka  opisuje Jezusovo rojstvo v bolj svetlih barvah kot Matej in ne omenja toliko senčnih strani božiča. Matej nam podaja glede tega malo temnejšo podobo. Če povežemo oba skupaj, dobimo, da je angelskim spevom: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Lk 2,14)  čez kaki dve leti sledil prihod modrih z Orienta in prvi poskus umora Bočjega deteta: "Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih." (Lk 2,16) Jezusova mati in krušni oče sta malo pred tem pokolom skupaj z otrokom zbežala v Egipt, do koder ni segala Herodova oblast in se vrnila v domovino šele po  smrti okrutnega vladarja (cf. Mt 2,19).

Cerkveno leto je koristno didaktično sredstvo za učenje vere, pri čemer je v vsakem obdobju poudarek na drugem vidiku. Ob tem je treba imeti na očeh tudi druge vidike. Tako je apostol Pavel ob neki priložnosti zapisal: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) S tem apostol ni mislil dobesednega rimskega mučilnega orodja, ampak dejstvo, da je bil Jezus Kristus umorjen na križu za naše grehe. Ampak Kristusovo križanje je bilo le finale tistega, kar je bilo v njegovem življenju ves čas prisotno. Kot pravijo,  da je življenje le počasno umiranje, bi lahko za Jezusovo življenje rekli, da je šlo za počasno križanje, saj je vseskozi potekalo v senci križa. On je prišel na svet odrešit grešnike (cf. 1Tim 1,15). To je izvršil tako s svojo aktivno poslušnostjo Očetovi volji, s katero je namesto nas v popolnosti izpolnil postavo, kot s pasivno poslušnostjo, s katero se je žrtvoval kot "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b)

Njemu slava na veke!


27. december 2013

Vinko Ošlak: RKC in naša politika

 ...
Rimska cerkev je izrazita cerkev tega sveta, ki povsem ignorira Jezusovo pričevanje, kako njegovo kraljestvo ni od tega sveta (Janez 18,36). Ta cerkev je nastala po zlitju oblastne strukture rimskega cesarstva v času njegove največje dekadence, poganskih kultov v državi in ljudstvu in ostankov krščanskega verovanja v skupnostih, zato vse te elemente najdemo tudi v njenem današnjem obstoju in delovanju. Predvsem pa je to imperialna cerkev, ki za svojo samoutemeljitev potrebuje dvoje smešnih stvari, ki so prav v teh dneh spet poživile svetovno medijsko plažo: lažno darilno pogodbo cesarja Konstantina in legendo o Petrovem bivanju in smrti v Rimu in o najdenih – prav njegovih – kosteh. Na teh dveh temeljih počiva rimska herezija. Tako ni čudno, da se ta cerkev skozi vso zgodovino obnaša kot država – ne med državami – ampak nad vsemi drugimi državami. In tudi njej ena sama država na tem svetu ni dovolj. Poleg brezozemeljske držav Sveti sedež, ki z nunciji vzdržuje diplomatske stike z drugimi državami (kar se med slovenskimi novinarji še do danes ni razvedelo), poleg teritorialne države Vatikan, Mussolinijeve podkupnine papežu za mižanje ob njegovih zločinih, je v Rimu še sedež tretje cerkvene države, to je Suverenost Malteškega reda. Temu se pravi norčevanje iz Kristusa in njegovega nauka in zgleda!
 ...
Katolicizem ni bil največja nesreča slovenske zgodovine samo v času „pokristjanjenja” na, žal, skvarjen katoliški način, pa v času protireformacije, ko je bil tako Slovencem za pol tisočletja zaprt vstop v družino tistih evropskih narodov, ki so smeli sami brati Božjo besedo in so nam danes svetal zgled, čeprav je tudi njihova vera že upadla in tako upada tudi njihova siceršnja zglednost, ampak je to največja nesreča za narod tudi danes. To, kar ljudje v zgodovinski dezorientaciji pripisujejo izključno komunizmu, je v resnici stara katoliška formula, ki je po svoji naravi fašistoidna, fašizem in komunizem pa sta zlahka zamenljiva[...]
 ...

Dostop do celotnega besedila na Novorojen.si >>>


24. december 2013

Luč veselega oznanila

  Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
        je zagledalo veliko luč,
        nad prebivalci v deželi smrtne sence
        je zasvetila luč.
        2 Zbudil si silno radost,
        naredil si veliko veselje.
        Veselijo se pred teboj,
        kakor se veselijo ob žetvi,
        kakor se radujejo, ko delijo plen.
        3 Kajti jarem njegovega bremena
        in palico na njegovem hrbtu,
        šibo njegovega priganjača
        si zlomil kot na dan Midjáncev.
        4 Kajti vsak vojaški škorenj, ki hrupno koraka,
        in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo,
        bo sežgano, bo hrana za ogenj.
        5 Kajti dete nam je rojeno,
        sin nam je dan.
        Oblast je na njegovih ramah,
        imenuje se:
        Čudoviti svetovalec, Močni Bog,
        Večni Oče, Knez miru.
        6 Oblast se bo širila
        in miru ne bo konca
        na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu.
        Vzpostavil ga bo in utrdil
        s pravico in pravičnostjo
        od zdaj in na veke.
        Gorečnost GOSPODA nad vojskami bo to naredila.
                                                                                                    (Iz 9,1-6)

Zgornji odlomek je ena najbolj izrecnih starozaveznih napovedi prihoda Mesije. Kristus je prava Luč, ki je prišla na svet (cf. Jn 1,9. 8,12). Svet je bil v temi tako v času njegovega prihoda, kot pred njim in tudi po njem, vse do danes. Božja beseda pravi:  "Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna.  Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela." (Jn 3,19.20) Dejstvo je, da nas Jezus s svojo besedo postavi pred zid, ko nam osvetli naša zla dela. Zato svet beži pred njim, enako kot je bežal v času, ko je hodil po zemlji. Toda vsi ne bežijo pred njim. Zakaj je tako, ve edino Bog, ki je nekaterim podelil milost, da se morejo in smejo v njem veseliti. 

Vsi bržkone poznamo okoliščine Gospodovega rojstva in najbrž se strinjamo, da smrdljiv hlev ni ravno prostor, kjer bi se rojevali bogovi, ustvarjeni po človekovi podobi. Toda Božji Sin Jezus Kristus se je rodil ravno v neuglednem prostoru blizu neznanega mesta v odročni provinci mogočnega cesarstva. In potem so tu angelske trume, ki so prepevale: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Lk 2,14) So angeli prepevali in oznanjali mir pred "božanskim" imperatorjem Avgustom, ali vsaj pred jeruzalemskimi višjimi duhovniki in teologi? Kje pa! Peli so pastirjem, ki so v tedanji judovski družbi veljali za manjvredne, ker se niso imeli časa ukvarjati z visoko teologijo, poleg tega so imeli zaradi živalske družbe težave  z obredno čistostjo, saj okrog sebe niso širili  ravno prijetnega vonja. To  druščino ponižanih in razžaljenih so povabili počastit Božje Dete. Očitno so bili pastirji med tistimi, ki so Bogu po volji. Zakaj ravno oni in ne kdo drug? Morda se del odgovora skriva v besedah: "Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost." (Jak 4,6b) Seveda le del, kajti tudi ponižnost, ki je Bogu po volji ni nekaj, kar bi proizvedel človek, ampak sad Božje milosti, ki deluje v posamezniku.

Kot je v času, ko so Midjanci zatirali Izraelce (Sod 6 in 7), Bog preko Gideona osvobodil izraelsko ljudstvo zatiranja tujcev, tako je po svojem Sinu osvobodil svoje ljudstvo bremena greha. Jezus Kristus je prišel na svet s prav posebnim namenom, to je, da natančno in do zadnje pike izpolni vso postavo in da se žrtvuje kot Božje jagnje, ki odvzema greh sveta. Ko bo znova prišel, bo v polnosti vzpostavil svojo oblast, ko bo po pravici sodil živim in mrtvim. Tedaj poreče svojim izvoljenim: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!" (Mt 25,34b) Ti blagoslovljeni niso nobeni verski zvezdniki, ampak čisto običajni ljudje iz vseh slojev, narodov, ljudstev in jezikov. To so tisti, ki izpovedujejo preprosto resnico, kot je to storil apostol Pavel, ko je napisal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Sv. Pavel je s tem izpovedal dvoje: da je po naravi grešnik, ki potrebuje Odrešenika in da je Jezus Kristus ta pravi Odrešenik. Sam Gospod Jezus je rekel o sebi: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil."  (Jn 3,17) 

 Ali si med tistimi, ki so se po njem rešili? To vprašanje je neskončno pomembnejše od vsega blišča božičnega praznovanja. Če nisi, naj te potolažim: zdaj je zate  čas milosti in dan rešenja, kajti:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Veruj temu veselemu oznanilu in večno življenje bo tvoje.


21. december 2013

Kam?

Božje ljudstvo se je v zgodovini velikokrat znašlo na razpotju. V takih situacijah se je rado zgodilo, da se je večinsko odločilo za napačno opcijo in sledilo svojim  željam in hotenjem. Enega od takih primerov nam v svoji knjigi opisuje prerok Izaija v 30. poglavju od 1. do 26. vrstice

Ko se je Božje ljudstvo znašlo pred kako preizkušnjo, je velikokrat namesto poslušnosti Božji besedi rajši šlo za lastnim varljivim mišljenjem. V našem primeru se je znašlo pred grozečo asirsko nevarnostjo. Asirija je bila tedaj velesila in v moči tzelo enostavne človeške logike lahko rečemo, da so se prebivalci kraljestevca Juda  tedaj upravičeno bali asirske nevarnosti. Iz strahu pred Asirci so iskali zavezništva z Egiptom. Egipt je imel pri tem seveda svojo računico, kajti Izrael je predstavljal tamponsko državico med Egiptom in Asirijo. Bog je Izraelu obljubil svojo pomoč, Izraelci pa, kot da so se držali maksime: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal," in sledili  lastni poti, ki je bila pogubna. Zavračanje Božje besede in ravnanje po lastni volji ima vedno hude posledice. 
Kajti tako vam je rekel Gospod BOG, Sveti Izraelov:
Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni,
v mirovanju in zaupanju je vaša moč,
pa niste hoteli.
16 Rekli ste: "Nikakor ne, na konjih bomo bežali!"
zato boste res bežali.
"Na hitrih konjih bomo jezdili!"
zato vas bodo vaši zasledovalci dohiteli.
17 Tisoč vas bo bežalo pred grožnjo enega,
pred grožnjo petih boste bežali[...]  (Iz 30,15-17a)
Bog je od svojega ljudstva pričakoval dvoje: da se spreobrnejo in ostanejo mirni. Izrael je bil miniaturno ljudstvo, zato je bila njegova edina rešitev spreobrnjenje in poslušnost Bogu ter zaupanje in mirovanje v tej poslušnosti. Božje kraljestvo deluje po drugačnih pravilih in po navadi  čisto drugače kot človeška logika: "Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu." (1Sam 14,6b) Jahvejeva postava, ki je veljala za Izraelovega kralja, je izrecno prepovedovala, da bi se Božje ljudstvo spet vračalo v Egipt, deželo suženjstva: "[N]aj ne vodi ljudstva nazaj v Egipt, da bi pomnožil število konj, saj vam je GOSPOD rekel: 'Nikoli več se ne vračajte po tej poti!'" (5Mz 17,16) Izraelci pa so iz strahu pred sovražniki počeli ravno to. Tak način razmišljanja in delovanja ni mogel voditi drugam kot v polom (cf. Iz 30, 16.17).

Ta zgodba je bila značilna za starozavezno in za novozavezno cerkev. Namesto poslušnosti Bogu se je cerkev kar naprej odločala za svojo pot, svoj način. Spomnimo se le srednjeveškega papeštva in takih ter drugačnih vojn, ki jih je bojevalo. To pa zato, ker je doktrinarno iztirilo. Namesto poslušnosti Božji besedi je izbralo beg v duhovno egiptovsko suženjstvo greha. Podobno počnejo danes mnoge protestantske denominacije, ki prilagajajo svojo doktrino in moralo trenutnim modnim muham tega sveta ter se bahajo s svojo domnevno naprednostjo, čeprav je apostol Pavel izrecno zabičal cerkvi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2)

Toda Bog s tem ni rekel zadnje besede, saj ima na razpolago dovolj časa, da počaka, kakor je pač skladno z njegovim načrtom. 
Zato GOSPOD čaka, da se vas usmili,
zato se bo vzdignil, da vas potolaži,
kajti GOSPOD je Bog pravice,
blagor vsem, ki zaupajo vanj.  (Iz 30,18)
Ljudstvo je sicer zavrglo njegovo rešitev in se odločilo za svojo pot, toda Bog je milosten. V nadaljevanju  svojega prerokovanja  Izaija predpostavi prihodnjo mesijansko resničnost, ko pravi: 
Čeprav vam Gospod daje kruh stiske in vodo nadloge, se tvoj Učitelj ne bo več skrival, temveč bodo tvoje oči gledale tvojega Učitelja. 21 Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: "To je pot, po njej hodite!" če boste morali iti na desno ali na levo. (Iz 30, 20.21)
Če je bil Bog v Stari zavezi skriti Bog (cf. Iz 45,15), se je v Novi zavezi povsem razodel v osebi Jezusa Kristusa, našega Učitelja, Gospoda in Odrešenika. On  s svojo besedo in ob posredovanju Svetega Duha usmerja  svoje ljudstvo na pot, po kateri naj hodimo. Ko je ob neki priložnosti veliko učencev zapustilo Jezusa in je vprašal preostale, če želijo tudi oni oditi, mu je Peter odgovoril: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš  in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji." (Jn 6,68.69) Da, Jezus Kristus ima besede večnega življenja. Pa ne le to: on je prelil svojo kri in umrl v spravo za naše grehe in tretji dan vstal od mrtvih, s čimer je dokazal, da je on edini vir našega opravičenja. Zato tudi vemo, kam in h komu naj gremo.  

Zadnje štiri vrstice našega odlomka nam slikovito  predstavljajo slavo mesijanskega kraljestva.  Le-ta predstavitev doseže svoj višek v 26. vrstici, kjer pravi:  
"Tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca."
Bogu slava in hvala za  njegovo čudovito delo odrešenja!



16. december 2013

Zoper perfekcionizem

Želja po perfekcionizmu je v cerkvi zelo dolgo prisotna. Eden najbolj znanih perfekcionistov je bil Pelagij, ki je učil, da je možno živeti popolnoma brez greha. Pelagij je imel v tem in drugih pogledih zelo veliko sledilcev in jih ima še danes. Sem sodijo razna svetostna gibanja, enemu od teh  sledita tudi zakonca Šavli, ki jima je oblast nedavno celo odvzela otroke.

Ravno danes sem naletel na spletu na  svežo debato o perfekcionizmu, med reformiranima teologoma Scottom Clarkom in Joelom Kimom. Debatirala sta na temo Rimljanom 7.  Je torej na tej strani večnosti  kristjanu možno živeti popolnoma brezgrešno življenje? Odgovor je na spodnji povezavi:


Pogovor traja malo več kot 43 minut.



15. december 2013

Lea Adams - razstava v Ljubljani

Lea Adams je mlada akademska slikarka iz Walesa. V četrtek, 12. decembra, bo v Ljubljani predstavila umetniška dela, temelječa na osebni izkušnji depresije, obravnavajo pa tudi odnos med umetnostjo in vero ter ljubezen do bližnjega. Po predstavitvi bo čas za pogovor z avtorico. Zakaj se nam ne bi pridružili? Dogodek se bo odvijal ob 19. uri na Trubarjevi cesti 37 .


Vabi ZVEŠ >>>


"Beseda vere" in družina Šavli

"Beseda vere" ali izvirno Word of Faith je gibanje, ki izhaja iz ameriških prebuditeljsko - karizmatičnih logov. Posebej značilno za to gibanje je, da njegovi pripadniki jemljejo dobesedno Jezusove besede iz Mr 11,24:  "Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo."  Enako počnejo še z nekaterimi drugimi pasusi, iz česar so zgradili svojo specifično teologijo. Ta teologija pravi, da lahko, če imamo pravo vero, premagamo vsako bolezen, kajti Božja želja je, da smo kristjani zdravi. Bog skladno s to "teologijo", oziroma herezijo, tudi želi, da smo kristjani premožni. Če nimamo denarja, službe ali česarkoli, moramo samo močno verovati in naše potrebe bodo potešene. Gibanje je povezano z imeni, kot so Kenneth Hagin, Kenneth Copeland in  Benny Hinn.

Pred leti smo si lahko ogledali ameriški film Promised a Miracle, ki je bil posnet po resnični zgodbi. Zakonca, ki sta bila člana ene od Word of Faith cerkva, sta imela sina, ki je bolehal za sladkorno boleznijo. Ker sta bila pod stalnim pritiskom pastorja in "bratov ter sester", češ, da imata premalo vere, sta sinu nehala dajati inzulin, zaradi česar je otrok umrl.   Zakonca sta odšla v zapor, glavni krivec, tako imenovani pastor, pa je lepo ostal na prostosti.

Ko sem že pred nekaj meseci prebral intervju s člani družine Šavli, mi zadeva ni bila čisto nič všeč. Sedaj se je zgodilo, da jima je Center za socialno delo odvzel vseh sedem otrok

Za družino Šavli je značilno, da živi predvsem od tega, kar "prejme od Gospoda". Če bi vsi živeli tako kot oni, kar pomeni, da bi nas drugi "na Gospodovo pobudo" oskrbovali s hrano in drugimi stvarmi, ne bi bilo na koncu nobenega od teh drugih, ki bi lahko koga oskrboval, saj bi vsi samo čakali, kdaj bo kaj prispelo.

Nekaj posebnega so tudi "pogovori z Gospodom", ki se  zakoncema razodeva skozi domnevne vizije, ali pa preko določene vrstice v Svetem pismu. Odpreti Biblijo in prebrati naključno vrstico ter to imeti kot Božje razodetje ni daleč od vedeževanja iz kavne usedline ali tarot kart, le uporabljeno sredstvo je bolj "duhovno".  Verjamem, da osebna razodetja še vedno obstajajo.  Doživeli so jih npr. nekateri muslimani v Iranu, Pakistanu in še kje, ki niso imeli pojma o Bibliji. V naših okoliščinah, ko lahko vsakdo bere Božjo besedo in se iz nje pouči, so povsem nepotrebna in po mojem bolj sad fantazije.

Naslednja značilnost družine je svetostni način življenja, povezan z ločitvijo od  sveta. Dejstvo je, da kristjani nismo od sveta, toda živimo v svetu. Ni težko pobegniti pred svetom, težje je izgnati svet iz svoje notranjosti.  Odpoved televiziji, internetu itn. ni nobena tragedija, ampak stvar osebne izbire. Tudi šolanje na domu ni nič slabega, vprašanje pa je, koliko je ta stvar koristna. Dosti ameriških kristjanov daje otroke v konfesionalne šole, kjer so kot v  varnem zavetju, ki pa ni le varno, ampak tudi varljivo. Ko taki pridejo na univerzo, mnogi dobesedno podivjajo in obesijo vero na klin. To se zgodi, ker niso imeli priložnosti, da bi v interakciji z vrstniki drugih prepričanj okrepili svoj duhovni imunski sistem. 

Naslednja stvar je ta, da zakonca zvračata vso krivde za probleme na Satana, kar je še ena značilnost pripadnikov gibanja Word of Faith. Eksorcizmi so pri takih na dnevnem redu. Toda, ali je res za vse napake, ki jih sam delam, kriv Satan? Apostol Jakob je napisal: "Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja."  (Jak 1,14) Za tisto, kar nekdo stori zaradi svojega lastnega poželenja, ne moremo neposredno obsojati hudobnega duha. 

Osebno sočustvujem z zakoncema Šavli, ki so jima  odvzeli otroke. Obenem jima želim, da se izvlečeta iz prekooceanske herezije, tako lepo poimenovane "beseda vere".

Moram pa tudi poudariti, kako enostransko in pristransko reagirajo naše institucije ob takih primerih. Ali bi se kaj takega zgodilo, če bi bili Šavlijevi Romi? Odgovorite si sami!



Evangeljsko veselje brez evangelija

V Časniku je izšel članek z obetavnim  naslovom Vrnimo se k evangeliju. Članek se prične takole: 

Na tiskovnem uradu Svetega sedeža so v torek, 26. novembra, predstavili apostolsko spodbudo papeža Frančiška z naslovom Evangeljsko veselje (Evangelii Gaudium).

Po mnenju msgr. Msgr. Rina Fisichella je papeževa apostolska spodbuda “napisana v luči veselja zaradi ponovnega odkritja vrelca evangelizacije v sodobnem svetu”.

Tako  spodbudne besede tudi mene "ta-evangelijskega" nikakor niso mogle pustiti hladnega, zato sem navdušeno nadaljeval z branjem članka, oziroma povzetka papeževe ekshortacije. Toda bolj ko sem bral, manj evangelija sem našel v povzetku. Da ne bi naredil rimskemu škofu kake krivice, sem se lotil tudi branja ekshortacije na vatikanski spletni strani, torej tukaj.

Začetek apostolske spodbude  je videti dokaj spodbuden, saj govori o evangeljskem veselju, ki ga doživijo vsi, ki se srečajo z Jezusom. Rimski škof piše: "Tisti, ki sprejmejo njegov (Jezusov, op. Diz.) dar odrešenja, so osvobojeni greha, žalosti, notranje praznine in osamljenosti." To je sicer res, čeprav je malce enostransko povedano. Že v nadaljevanju pa je začel z naštevanjem problemov sedanjega sveta, kot so potrošništvo, stiska, ki jo poraja lakomnost, iskanje lahkoživih zadovoljstev itn.

S posebno ihto se je  Frančišek lotil divjega kapitalizma, s čimer  je nastopil kot resna konkurenca levičarjev vseh vrst. Skrbijo ga tudi revni in drugače odrinjeni, kar je seveda v redu, toda to ni evangelij  (če že govori o evangeljskem veselju), ampak moraliziranje, morala in moraliziranje pa ni evangelij, ampak  postava. V gostobesedno napisanem besedilu lahko ogromno preberemo o potrebi po evangelizaciji in o dolžnostih posameznih slojev in služb v rimski cerkvi v zvezi z njo. Velikokrat je omenjen evangelij, pri čemer pa ne pove nič o tem, kaj si predstavlja pod besedo evangelij. Kdor gradi hišo, mora vedeti, kako bo tista stvar izgledala in katere materiale mora uporabiti. Če hočeš evangelizirati, moraš najprej vedeti in povedati, kaj je evangelij, šele potem lahko deluješ v smislu evangelizacije. Tole pa deluje kot poziv k evangelizaciji brez evangelija, čeprav ga kar naprej omenja.

 Če sem čisto iskren, mi omenjena apostolska spodbuda deluje  približno tako kot  glagol "morati" v ustih kakih vrlih politikov: "Moramo... Morali bi... Treba je...," stvari pa ostajajo  lepo po starem. Roma se ne spreminja, ona je semper eadem, vedno ista. To dokazuje tudi papeževa  molitev k "devici in materi" Mariji na koncu ekshortacije. Marija naj bi torej poskrbela, da bo evangelizacija brez evangelija uspela. Pa bo res?

Geslo Vrnimo se k evangeliju, ki je zapisano v Časniku, je čisto lepo in dobro, kajti Evangelij  v resnici uči, da je  Jezus Kristus učlovečeni Božji Sin, da je  živel popolno in brezgrešno življenje ter da je bil usmrčen za naše grehe in  obujen zavoljo našega opravičenja. Kdor vanj veruje, ima večno življenje, kdor ne veruje vanj, ostane na njem Božja jeza. Ta slavni evangelij  odrešenja so ponesli v svet apostoli. Tisto, kar uči Rim, je žal drugačen evangelij, o katerem govori sv. Pavel v Pismu Galačanom: "Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!" (Gal 1,9) Zavedam se, da so besede apostola narodov, ki sem jih citiral, ostre. zagotovo se je ostrine svojih besed zavedal tudi Pavel. Namenjene so vsem, ki Kristusovemu na križu izpolnjenemu in dovršenemu delu še kaj dodajo, na primer: odrešenje = Kristus + papež + Marija + zakramentalni sistem + moje prizadevanje, ali pa morda samo: odrešenje = Kristus + moje prizadevanje. Kadar Kristusu dodamo karkoli, dobimo drugačen evangelij, katerega nas Bog varuj! Tak je žal rimski evangelij, tudi tisti, ki ga oznanja jezuit Frančišek, kajti ravno jezuiti so že od Loyolinega časa mojstri tega drugačnega evangelija.


Dostop do apostolske spodbude Evangelii Gaudium v več jezikih >>>

 

14. december 2013

Izgradnja cerkve


Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. 11 Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. 12 Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – 13 delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. 14 Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. 15 Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.
16 Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? 17 Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.      (1Kor 3,10-17)

Kristjani v korintski cerkvi so  si nakopali na glavo kar nekaj problemov. Eden od njih je bila razdeljenost glede občutka pripadnosti posameznim pridigarjem ter s ponašanje s  posameznimi oznanjevalci Božje besede. Eni so se imeli za Petrove, drugi za Pavlove, tretji za Apolove (cf. 1Kor 1,10-18)... Nič novega torej. Današnja rimska cerkev se podobno sklicuje na Petra, konstantinopelska na Andreja Prvopoklicanega, spet nekateri drugi  na Luthra ali Calvina. Seveda ni nič narobe z omenjenimi možmi, narobe pa je, če kdorkoli gradi svoje upanje na pripadnosti določeni osebi, teološki smeri ali starosti denominacije.  Naše upanje je lahko edino Kristus (Kol 1,27). Peter, Pavel, Andrej, Luther, Calvin in drugi so pravzaprav nepomembni, pomemben je objekt njihovega sporočila, to pa je Jezus Kristus. 

Zato pravi sv. Pavel, da je Jezus Kristus edini temelj Cerkve (cf. 1Kor 3,11). Podobno uči sv. Peter, ko piše:
 K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. (1Pt 2,4.5)
Pri "zidavi" pa je treba biti previden. Ko gradimo na temelju, torej Kristusu, je treba paziti, katere "materiale" pri tem uporabljamo. Tu seveda niso mišljeni dobesedni snovni predmeti, ampak tisto, kar je obstojno in  ima trajno vrednost, ali pa tisto, kar ni obstojno. Zlato, srebro in dragoceni kamni so stvari, ki so trajne in imajo trajno vrednost, les, seno in slama pa so reči, ki trohnijo in je nimajo. Dela, ki so  opravljena v veri in poslušnosti Kristusu, so tista, ki imajo trajno vrednost in bodo nagrajena. Tisto, kar je narejeno v naši lastni moči, ali celo v nasprotju s Pismom, bo propadlo, kakor propade les, seno ali slama. Vse pa bo razodel dan sodbe.   Pristna in nepristna dobra dela je velikokrat težko ločiti med sabo, ker so si na zunaj zelo podobna.  Neko dejanje je lahko videti zelo lepo in plemenito, a je le sad telesnih naporov. Drugo dejanje, na primer nek opomin, je lahko na zunaj neprijetno, a je sad resnične skrbi in ljubezni, ki izhaja iz dejanske poslušnosti Kristusu in njegovi besedi. Vsako delo bo na dan sodbe prišlo na preizkus. Dejanja, storjena v Bogu (cf. Jn 3,21. Ef 2,10) bodo poplačana, tista, ki niso, bodo propadla. Tu ne gre za sodbo posameznikom, kajti tisti, ki resnično verujejo v Kristusa, so že odrešeni. Sojena bodo  dela. Tu ni mišljeno le delo pastirjev cerkve, ampak vseh tistih posameznic in posameznikov, ki prispevajo k njeni izgradnji in rasti.

V delu evangelijskih krogov razlagajo plačilo v v. 14, kot da bodo tisti, ki ga prejmejo, dobili v Kraljestvu boljši status, tisti, ki si plačila ne zaslužijo, pa kot da bodo  sedeli nekje v kotu. Beseda ne govori nič o tem, kakšno bo to plačilo in kako bo izgledalo. Zagotovo pa se nihče ne bo čutil prikrajšanega, saj nismo odrešeni po izvrševanju del, ampak po milosti.

Poglejmo si še zadnji vrstici v našem odlomku. 1Kor 3,16 se ne nanaša na posameznega kristjana, ampak na cerkev, ki je "steber in opora resnice". (1Tim 3,15b) in "Kristusovo telo" (1Kor 12,27). Tisti, ki uničuje Božji tempelj, torej cerkev, ni ud Kristusovega telesa in ga bo doletelo uničenje, podobno kot se je zgodilo z uničenjem Babiloncev, ki so nekoč porušili jeruzalemski tempelj (cf. Iz 13,19. 21,9).

Cerkve se torej ne dan graditi na nobenem človeku, četudi je bil to apostol.  Edini temelj cerkve je Jezus Kristus. pri njeni izgradnji pa je treba paziti, da gradimo v duhu poslušnosti Jezusu Kristusu in njegovi sveti besedi. Bog naj da milost Svetega Duha vsem, ki prispevajo k izgradnji njegove cerkve!


09. december 2013

Je Frančišek goreč reformator ali pontifeks stare šole?

Rimski škof Frančišek je že od izvolitve zelo popularna figura, ki na splošno velja za reformista.  Ljudje vidijo predvsem stvari, ki so vidne na zunaj. Richard Bennett ugotavlja, da gre pri  Frančišku, kot nekdanjem jezuitu, za dvojno igro, ki so je člani njegovega reda vajeni že od začetka. Dokaz za to je njegova prva enciklika Lumen Fidei, v kateri se je izkazal kot prvovrstni rimski tradicionalist.  Bennett je razložil nekatere poudarke  te enciklike in v čem le-ta odstopa od svetopisemskega nauka.


 

07. december 2013

Oznanjati nepopularne stvari

Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. 15 Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. 16 Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, 17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.
4 Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.  (2Tim 3,14-4,5)

Zgornji odlomek iz 2. Pavlovega pisma Timoteju spodbuja svojega naslovnika, naj oznanja stvari, ki so v svetu nepopularne. Nekateri danes menijo in pravijo, da je Sveto pismo  neka stara knjiga, ki je bila morda dobra za ljudi iz bronaste in železne dobe,  danes pa ni več aktualna. Toda ravno ti s svojimi trditvami dokazujejo, da je Sveto pismo enako aktualno danes kot nekoč. Zakaj? preprosto zato, ker so ljudje v tistih časih enako odklanjali Božjo besedo kot danes. Seveda so bili tudi taki, ki so jo sprejemali, podobno kot danes. 

Na začetku našega odlomka je sv. Pavel  spodbujal Timoteja, naj vztraja pri tem, česar se je naučil. Timotej se je v preteklosti marsičesa naučil tako od Pavla, kot od drugih, zlasti od matere Evníke in babice Loíde (cf. 2Tim 1,5). Po njuni zaslugi mu je bila Božja beseda domača že od otroštva. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in vera v Jezusa Kristusa dajeta pravo modrost, ki vodi v večno odrešenje. O kateri modrosti je in o keteri ni govora, nam Pavel govori na drugem mestu, ko pravi: "Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo." (1Kor 2,6) Tudi svet ima svojo modrost, ki je nepopolna, enako kot njeni nosilci, ki so minljivi. Iz nepopolnega ni še nikoli prišlo ničesar popolnega. Ljudje sicer mnogokrat govorijo prave stvari, a jih sami ne izvršujejo. Podobni so tistim zdravnikom, ki pridigajo o nevarnosti kajenja, sami pa kadijo kot dimnik.

Apostol Pavel vrže v brk svetu in liberalnim teologom  trditev, da je vse Sveto pismo navdihnjeno in koristno, zraven pa utemeljuje zakaj. Tukaj nastopi vprašanje, na kateri del Svetega pisma je apostol meril?  V to kategorijo vsekakor spadajo spisi, ki jim pravimo Stara zaveza, poleg njih pa bržkone že tudi nekateri novozavezni spisi, o čemer govori sv. Peter v 2Pt 3,15.16, ko uvršča Pavlova pisma med navdihnjene spise. Redno hranjenje z Božjo besedo vodi v poboljšanje in pripravljenost za opravljanje dobrih del. 

Sveto pismo je pravzaprav od platnic do platnic knjiga o Jezusu Kristusu.  Začne se s stavkom: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." (1Mz 1,1)  Po kom je Bog vse ustvaril? V Kristusu "je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (Kol 1,16) Zadnji stavek pa se glasi: "Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!" (Raz 22,21)  V Stari zavezi se je Kristus razodeval skozi predpodobe, kot so daritve in žrtve, tempelj, pa tudi skozi določene ljudi, ki so ga na nek način predstavljali: Abraham, Jakob, Jožef, Mojzes, David, itn. Seveda nobeden od naštetih ni dosegal njegovih kvalitet, ker so bili samo grešni in umrljivi ljudje, zaradi česar so velikokrat zdrsnili. Ker je Sveto pismo knjiga o Jezusu Kristusu, nam more dati modrost, ki vodi v rešitev, kajti naša rešitev je edino v Jezusu Kristusu. On in njegovo na križu dokončano delo morata biti predmet oznanjevanja. On bo nekega dne sodil žive im mrtve. "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Zato Pavel spodbuja Timoteja, naj oznanja besedo evangelija ne glede na okoliščine in nadloge, ki ga čakajo.

Čas, ko niso prenašali zdravega nauka je kar kmalu nastopil. V cerkev so se  začeli nekateri vtihotapljati človeške nauke. Nekaj od tega  se sicer ni prijelo, nekaj se pa žal tudi je. Iz krščanstva so naredili religijo dobrih del in pravil. Z dobrimi deli ni sicer  nič narobe, ravno nasprotno, celo zaželena so, saj so dokaz resnične vere, toda po delih se  ne bo nihče odrešil. To je danes nepopularen nauk, da, celo v delu tako imenovanih evangelijskih krogov. Krščanstvo ni v tem, da si dober, fin in prijazen, ampak  v dejanskem odnosu z Bogom po Jezusu Kristusu. Za ono prvo sploh ni treba biti kristjan, brez Kristusa pa ni krščanstva.  Kako pa lahko spoznamo Kristusa? On sam je rekel, da Pisma pričujejo o njem (cf. Jn 5,39). 

Sveto pismo je   nepopularna knjiga, ker drži zrcalo grešnemu človeku in ga kliče k spreobrnjenju. Stare navade, razvade in stare grehe je težko opustiti. Toda tudi za to je rešitev, kajti Jezus pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Mnogi težki primeri so že prišli k Jezusu in pri njem našli popolno odpuščanje in odrešenje, kajti, ko in kogar Bog rešuje, potem  opravi svoje delo  temeljito in do konca. Naj Bog vsem nakloni to milost! 



05. december 2013

Kristjanov pristop k znanosti - gratis e-knjiga









Na spletni strani Ligonier Ministries lahko brezplačno snamete elektronsko knjigo, ki jo je napisal Keith Matison, in nosi naslov A Reformed Approach to Science and Scripture.

Na voljo sta dve verziji knjige, v obliki Kindle in e-Pub. Knjigo lahko v obliki Kindle snamete tudi s spletne strani Amazon.com. Na tej povezavi imate kratek opis vsebine, bolj proti dnu spletne strani, do katere vodi ta povezava  pa lahko izberete zaželeno povezavo do elektronske knjige.





01. december 2013

Celostna podoba Svetega pisma

Če pogledamo sličico na levi strani, nam v bistvu zelo malo pove, ali celo nič. Vidimo rdečo barvo, nekaj odtenkov sive in še nekaj črne. Za določene odtenke že kar težko najdem definicijo. Tudi sicer je videti, kot da gre za nekakšno abstraktno delo, ki bi lahko pomenilo nekaj krvavega, gorečega, ognjenega, temačnega in kaotičnega. 

Toda sličica na levi je v resnici nepopolna. Gre namreč le za detajl slike, ki jo vidite  spodaj. Če pogledamo spodnjo sliko, je zgodba popolnoma drugačna. Če tisto zgoraj ni imelo nobenega pravega smisla, ali pa je bilo za koga videti nekam grozeče, nam spodnja podoba  prikazuje tri čolne, zasidrane ob obali,  na njej pa se da tudi določiti, kje sem vzel detajl, iz katerega sem naredil  zgornjo sliko.
Enako je s Svetim pismom.  Mnogi, ki ga berejo, se zadržujejo pri posameznih detajlih, pri čemer spregledajo celoto, oziroma, kot pravi pregovor: vidijo le posamezna drevesa, ne vidijo pa gozda. Tak način branja, oziroma interpretacije,  je v najboljšem primeru napačen, v najslabšem pa nepošten.

O tej tematiki so se pogovarjali  pastorji različnih denominacij (reformirane, luteranske, baptistične) Mike Horton, Chris Rosebrough, Kim Riddlebarger in Ken Jones.

Njihov pogovor lahko poslušate na spodnji povezavi:





30. november 2013

Adventno premišljevanje

Zgodilo se bo poslednje dni:
Gora hiše GOSPODOVE
bo trdno stala kot najvišja med gorami,
vzdigovala se bo nad griči.
In narodi bodo hiteli k njej,
številna ljudstva bodo prišla in rekla:
"Pridite, pojdimo na GOSPODOVO goro,
k hiši Jakobovega Boga.
Poučil nas bo o svojih potih
in hodili bomo po njegovih stezah.
Kajti s Siona bo prišla postava
in GOSPODOVA beseda iz Jeruzalema."
Razsojal bo med številnimi ljudstvi,
dokazoval močnim narodom v daljavo.
Svoje meče bodo prekovali v lemeže
in svoje sulice v srpe.
Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu,
ne bodo se več učili vojskovanja.
Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo
in nihče jih ne bo strašil,
kajti usta GOSPODA nad vojskami so govorila.
 
Da, vsa ljudstva hodijo,
vsaktero v imenu svojega boga,
mi pa hodimo v imenu GOSPODA, našega Boga,
vselej in na vekomaj.
 
Tisti dan, govori GOSPOD,
bom zbral, kar je kruljavo,
združil, kar je razgnano,
in tiste, s katerimi sem hudo ravnal.
Iz kruljavih bom naredil ostanek
in iz pregnanih močan narod.
GOSPOD bo kraljeval nad njimi na gori Sion
odslej in na veke.   (Mih 4,1-7)
Prerok Mihej je deloval v 8. in 7. stoletju pred Kristusom, v času Judovih kraljev Jotáma, Uzíja in Ezekija. tema njegovega prerokovanja pa je sodba in odpuščanje. Zgornji svetopisemski odlomek iz Mihejeve knjige (skoraj enako besedilo kot v Mih 4,1-5 najdemo v Iz 2,2-5) se med drugim nanaša  na "poslednje dni". Pod tem izrazom si ne predstavljamo nujno nekega krajšega časovnega obdobja, kot si to predstavljamo z besedno zvezo "poslednji dnevi Pompejev", ali na primer "Mussolinijevi poslednji dnevi", ampak časovno obdobje od Jezusovega križanja in vstajenja naprej, torej čas pred drugim prihodom  Gospoda Jezusa Kristusa, ko pride  v slavi sodit žive in mrtve, kot govori nikejsko-carigrajska veroizpoved.

Prerok Mihej je živel v času, ko je bil evangelij v povojih, oziroma se je le-ta izražal skozi sence in predpodobe. Božje ljudstvo je imelo tempelj, ki je stal na griču nad Jeruzalemom, Bogu je prinašalo daritve in žrtve za grehe, obhajalo je določene praznične dni, se vzdrževalo določenih jedi  in podobno. Toda vse to so bile sence prihodnjih reči (cf. Kol 2,17). Božje ljudstvo danes nima več materialnega templja. Nekatere cerkve se sicer obnašajo, kot da so njihove bogoslužne stavbe svetišča, v resnici pa je naš tempelj Kristus (cf. Raz 21,22). Ker je cerkev kot celota v nekem smislu Kristusovo telo, je tudi ona v duhovnem smislu tempelj.

Jezus Kristus, ki je glava omenjenega telesa, torej cerkve (Kol 1,18), je povišan v nebesih, njegovo ime pa je postavljeno čez vsa imena (cf. Flp 2,9).  Beseda blagovesti našega odrešenja prihaja  iz Jeruzalema, kjer je bila na prve binkošti po Jezusovem vstajenju ustanovljena novozavezna Cerkev (cf. Apd 2). Tam se je vse skupaj začelo. Že kmalu pa je prišlo v Jeruzalemu do preganjanja cerkve. Spomnimo se Štefanovega mučeništva. Toda preganjanje je imelo tudi pozitivne učinke, kajti zgodilo se je: "Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo." (Apd 8,4)  Izpolnjevala se je tudi Jezusova obljuba apostolom: "Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta."  (Apd 1,8) Apostoli sicer niso prišli do skrajnih mej sveta, so  nam pa posredovali evangelij, ki  napreduje v tej smeri po drugih oznanjevalcih.

Danes svet na veliko govori o miru, obnaša pa se podobno kot stari Rimljani, ki so rekli: "Če hočeš mir, se pripravljaj na vojno." Svet nikoli ne bo mogel dati resničnega miru. Tega pravzaprav ne razume niti svet niti filozofi niti liberalni teologi. O miru se je začelo intenzivneje govoriti po prvi svetovni vojni, prej pa je veljal Moltkejev izrek: "Večni mir je sen, in še lep ne, vojna pa člen v božjem svetovnem redu."* Štiriletno valjanje v krvi in blatu v strelskih jarkih je te "viteške" predstave o vojni temeljito pretreslo. Mir je postal šlager naslednje sezone, ki se je končal v še hujšem mesarjenju druge svetovne vojne. Spet je sledilo sladkobesedno opevanje miru, miru pa od nikoder. Pojav orožja za množično uničevanje je povzročil vzpostavitev ravnotežja strahu, zato smo se sicer rešili svetovnega spopada, lokalne vojne pa še kar trajajo. Jezus ne daje takega miru, kot ga ponuja svet. On je rekel apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet." (Jn 14,27) Svet si v svojem napuhu  marsikaj domišlja, pravega miru pa ne zmore ustvariti, ker zanemarja eno nadvse pomembno podrobnost: resnično  zlo ne izhaja iz katerekoli družbene ureditve, ampak iz človeške notranjosti (1Mz 6,5. Iz 32,6. Jer 17,9. Mr 7,20-23).  Jezus nam daje notranji mir sredi tega razburkanega sveta. Nekega dne pa bo vzpostavil tak red, o kakršnem govori prerok Mihej v 3. in 4. vrstici zgornjega odlomka. To se bo zgodilo tedaj, ko se bo izpolnila beseda:  "In obrisal bo (Bog, op. Diz.) vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4) Tedaj bo Božje ljudstvo  v simboličnem smislu prekovalo svoje sulice v srpe in meče v lemeže, kot pravi prerok Mihej. Tedaj bo tudi rešeno slehernega strašenja in preganjanja s strani nasprotnikov.

Božje ljudstvo sme in more reči o sebi, da hodi v imenu GOSPODA Boga vselej in vekomaj (cf. Mih 4,5).  Narodi sveta imajo različne bogove. Tisti, ki pravijo, da so ateisti in humanisti, so si za božanstvo izbrali kar sami sebe. Ti pravijo: "Verujem vase." Takim pravim, da jim ni sploh treba verjeti ali verovati vase, saj se lahko otipajo, pogledajo v zrcalo, slišijo, čutijo, celo poduhajo. Le kaj poreko na tisti groze polni dan, ko bo Bog razsojal med ljudstvi in narodi v daljavi (cf. ibid. v. 3)? Tedaj se bodo znašli na tankem ledu, razen če... Razen če se ne spreobrnejo in sprejmejo Jezusa Kristusa za odrešenika in Gospoda.  O njem piše apostol Pavel kot o orodju sprave, ko pravi: "Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa." (Rim 3,25) Jezus je naš tempelj,  naš veliki duhovnik in žrtev za naše grehe in prestopke. Kdor vanj veruje, ne bo osramočen (cf. Rim 10,11. 1Pt 2,6).

V Mih 4,6.7 Bog obljublja, da bo zbral in združil vse kar je kruljavo in razgnano ter iz tega ustvaril sveti ostanek. Bog gradi svoje kraljestvo na nadvse čuden način. Že sam začetek je nadvse nenavaden. Za izvoljeno ljudstvo si ni izbral nosilcev kake velike rečne civilizacije, kot so bili Egipčani, Asirci, Babilonci ali Kitajci, ampak nepomembno ljudstevce, ki mu je poiskal življenjski prostor v ozkem pasu  med Sredozemskim morjem, Libanonskim gorovjem, Jordanom in Rdečim morjem. Iz tega nepomembnega ljudstva je izšel Mesija, ki se ni rodil v cesarski palači, ampak v hlevu. Tri leta je pridigal, zdravil bolne, se zameril oblastnikom in končal svojo pridigarsko kariero na najbolj možen sramoten način, na križu. Za ožji krog svojih učencev si je izbral najbolj nemogočo zdruščino, v katero so sodili ribiči, kakšen zelot (danes bi rekli terorist), osovraženi dacar in celo Jezusov izdajalec. Ta čudna zdruščina, ki se je po njegovi smrti poskrila v mišje luknje (izdajalec si je že prej sodil sam), je po Kristusovem vstajenju in vnebohodu, ter ko se je nanjo izlil   Sveti Duh, ponesla v svet evangelij odrešenja. Eden od najbolj krvavih in fanatičnih preganjalcev "novoverskega gibanja" Savel iz Tarza, bolj znan po imenu Pavel, je postal eden najbolj pridnih oznanjevalcev blagovesti. Pravi narobesvet!  Nobene pričakovane metode ali tehnike, nobenega normalnega marketinga ni bilo tukaj. Sv. Pavel, ki sam ni bil ravno kak neizobražen nevednež,  nam uspeh takega delovanja pojasnjuje takole:
Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. 27 Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. 28 Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, 29 da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. (1Kor 1,26-29)
Ta izjava je pomenila veliko pohujšanje za enega največjih filozofov Friedricha Nietzscheja in  sploh za svet. Bog se posmehuje modrosti sveta in si izbere grdo, kruljavo, razkropljeno, nepomembno in v očeh sveta nespametno.  Mnoge cerkve, tako liberalne kot konservativne, se danes poslužujejo različnih metod, da bi bile  v očeh sveta bolj relevantne. Liberalci resno prikimavajo vsaki norosti, ki si jo izmisli svet, grehe, ki jih zagovarja svet, pa celo razglašajo za vrlino,  na drugi strani razni fundamentalisti  uporabljajo marketinške prijeme tega sveta. Eno in drugo je seveda narobe. Bog deluje čisto po svoje.  Je že tako, da je modrost tega sveta pri Bogu norost (cf. 1Kor 3,19). Bog je suveren in ravna po svoje, ne po okusu ljudi.

Adventni čas ni v prvi vrsti pričakovanje nemočnega Božjega Deteta v hlevčku, kajti betlehemski dogodek se ne bo nikoli več ponovil. Nič ni sicer narobe s spominjanjem dogodkov iz odrešenjske zgodovine, saj nam pripovedujejo o  ljubezni, ki jo je Bog izkazal človeštvu, ko je poslal Odrešenika. Mi danes v prvi vrsti pričakujemo "pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa," (Tit 2,13b). Ta se ne bo vrnil kot otrok, ampak kot sodnik.   "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Veruj vanj in rešen-a boš (cf. Apd 16,31)!



*Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976. S. 526.



29. november 2013

Še en odmev na Lennoxovo predavanje

John Lennox, matematik in filozof znanosti 

ALI ZNANOST VODI K BOGU?

Matic Kocijančič

25. 11. 2013
Vir slike: Wikipedia
John Lennox, vrhunski matematik in filozof znanosti (ter profesor obeh predmetov na oxfordski univerzi) je v širši javnosti zaslovel predvsem kot eden izmed vodilnih glasov sodobne debate o odnosu med znanostjo in religioznim verovanjem. V svojih številnih publikacijah, predavanjih po vsem svetu in odmevnih soočenjih z najvidnejšimi predstavniki sodobnega ateizma nam s perspektive verujočega znanstvenika ponuja svežo in lucidno kritiko scientističnega materializma.


  



Celoten članek na spletni strani Pogledi.si>>>

27. november 2013

Odmev na Lennoxovo predavanje v Ljubljani

V lanskem poletju so raziskovalci z veliko verjetnostjo eksperimentalno dokazali, da je »izmišljotina« fizikov, ki se ukvarjajo s teorijo, med njimi predvsem P.W. Higgsa in F. Engelberta, vseeno resnična, saj so ugotovili, da se okrog večine osnovnih delcev kopičijo posebni osnovni delci, danes znani kot Higgsovi bozoni oz. božji delci. Prejšnji mesec je bilo to odkritje potrjeno z Nobelovo nagrado. Dogodek je vzbudil v svetovni javnosti glasne odmeve, ne samo v fiziki, ampak tudi v filozofiji in teologiji.


Ko najdeš tistega, ki ga ne iščeš



Nabeel Qureshi je bil pobožen musliman, ki  se je močno  poglabljal v iskanje Alaha in resnice, nazadnje pa našel Kristusa, oziroma Kristus je "našel" njega.
Na zgornjem videu je Nabeelovo pričevanje. Video traja malo več kot 1 uro in 47 minut.

25. november 2013

Stvarjenje, ne naključje

Astronomi so sedaj ugotovili, da so se znašli v kotu, ker so s svojimi lastnimi metodami dokazali, da je svet nastal v hipu z dejanjem stvarjenja, kjer lahko zaslediš zametke sleherne zvezde, slehernega planeta, vsake žive stvari v vesolju in na zemlji. Ugotovili so tudi, da se je vse to zgodilo kot produkt sil, za katere nimajo upanja, da bi jih mogli odkriti… 
Da so na delu sile, ki bi jih jaz ali kdorkoli imenoval nadnaravne, je po mojem mnenju znanstveno dokazano dejstvo. 
                                                                                                      (Robert Jastrow, astronom in fizik) 


24. november 2013

Masakri, borci za človekove pravice in mediji

Pokol v Sadadu. Vir slike: Syrian Observatory for Human Rights
V sirskem mestecu Sadad, v pokrajini Homs,  se je zgodil pokol lokalnega krščanskega prebivalstva. Kristjani so na ozemlju današnje Sirije prisotni že od samega začetka krščanstva. Saj poznamo pričevanje o Pavlovem spreobrnjenju na poti v Damask, kajne? Sadad je po spletu okoliščin tudi po arabski zasedbi Sirije v 7. stoletju ostal krščanski, njegovi prebivalci pa še danes govorijo Jezusov jezik, torej aramejščino.

Letos 21. oktobra so  Sadad zasedli islamistični uporniki, ki jih podpirajo ZDA. Uporniki so več kot en teden držali kraj v svojih rokah, preden so jih vrgli ven vojaki sirske vojske (28. oktobra).  

Rezultat kratkotrajne džihadistične zasedbe Sadada je bilo 45 ubitih kristjanov, mož, žena in otrok, nekateri so umrli zaradi mučenja. Džihadisti so se s svojim zločinskim dejanjem pohvalili  z videom, ki si ga lahko ogledate na tej povezavi (opozarjam, da so prizori v videu nasilni!)  Šest članov neke družine je bilo odkritih na dnu vodnjaka, kamor so jih zmetali džihadisti. Najmlajšemu je bilo šestnajst, najstarejšemu devetdeset let. Za pravovernega salafističnega džihadista smo namreč kristjani podljudje (o tem si lahko več preberete na tej povezavi). Seveda so se uporniki znesli tudi nad cerkvami. Štirinajst so jih izropali in uničili.

Sirsko ortodoksni metropolit Homsa in Hame Selwanos Boutros Alnemeh je ocenil to dejanje kot največji pokol kristjanov, ki se je zgodil v Siriji med državljansko vojno. Bil je največji, ni pa bil edini, ampak eden od mnogih. Po poročanju omenjenega metropolita še vedno pogrešajo deset ljudi, trideset ljudi pa je bilo ranjenih. Kar tisoč petsto jih je moralo ob napadu redne vojske služiti džihadistom kot živi ščit.

Združene države Amerike, ki se imajo za velikega borca za človekove pravice, so ob vsem tem mlačne. To ni čudno, saj zaradi svojih kratkovidnih interesov podpirajo islamiste. Tudi vsi liberalni mediji na Zahodu, ki so sicer prepolni človekovih pravic in ljubezni do tako imenovanih manjšin,  o tem v glavnem pametno molčijo, čeprav so danes kristjani najbolj napadana manjšina na svetu. Če pa že kaj objavijo, potem pač minimizirajo krščanske žrtve. O tem pričuje ta povezava.

Naj Bog spreobrne  zakrknjene duše, preganjanim kristjanom pa da dar vztrajnosti in duhovno okrepčilo!


Viri: Aquila Report >>> in gradivo na povezavah, navedenih v članku.



Resnični blagor

Odlomek iz Pisma Rimljanom, napisan preko zgornje fotografije, je ravno pravšnje branje za te sive jesenske  dni. Bog je namreč poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je nato s svojo smrtjo pokril sleherno krivdo tistih, ki vanj verujejo ter ga imajo za svojega Gospoda in Odrešenika. Tem Bog ne prišteva greha, ker so oblečeni v Kristusovo pravičnost, ki pokriva vse njihove grehe, zato so že tukaj in zdaj na nek način deležni večnega življenja, oziroma uživajo njegov predokus. Bogu hvala za ta blagor!

23. november 2013

Slava poslednjega templja

Paolo Veronese: Jezus med učenjaki v templju
Enaindvajseti dan sedmega meseca se je zgodila GOSPODOVA beseda po preroku Ageju, rekoč: 2 "Povej vendar Zerubabélu, Šealtiélovemu sinu, upravitelju Judeje, in Ješúu, Jocadákovemu sinu, vélikemu duhovniku, in vsemu ostanku ljudstva in reci: 3 'Kdo je ostal med vami, ki je videl to hišo v njeni prvi slavi? In kakšno jo vidite zdaj? Ali ni v vaših očeh kakor nič? Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori GOSPOD, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori GOSPOD! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori GOSPOD nad vojskami! Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostaja moj duh v vaši sredi; ne bojte se! Kajti tako govori GOSPOD nad vojskami: Še malo časa in stresel bom nebo in zemljo, morje in kopno. Pretresel bom vse narode, prišli bodo zakladi vseh narodov in to hišo bom napolnil s slavo, govori GOSPOD nad vojskami. Moje je srebro in moje je zlato, govori GOSPOD nad vojskami. Slava te poslednje hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori GOSPOD nad vojskami, in na tem kraju bom delil mir, govori GOSPOD nad vojskami.'" (Ag 2,1-9)

Zgornje besede je zapisal prerok Agej leta 520 pr. Kr., torej 18 let po tistem, ko je perzijski kralj Kir  Judom dovolil vrnitev iz babilonskega izgnanstva ter dovolil obnovo jeruzalemskega templja, kar opisuje Ezra v 1. in 2. poglavju svoje knjige. Zaradi nasprotovanja in nagajanja sosedov (cf. Ezr 3,1-4,5) so morali prekiniti z obnovo templja. Sprememba na perzijskem prestolu (Kirovega sina Kambiza je l. 518 nasledil Darej) je blagodejno vplivala na nadaljevanje obnavljanja templja. 

V pričujočem odlomku je Bog po Ageju opogumljal Davidovega potomca Zerubabéla ter velikega duhovnika Jošua in vse ljudstvo, naj nadaljujejo z gradnjo templja. Nagajanje sosedov in kraljeva prepoved nadaljevanja gradnje sta med ljudstvom povzročila malodušje.  Tempelj je simboliziral zavezo med Bogom in njegovim ljudstvom. Razpadajoč tempelj je pomenil razpadanje zaveze med Bogom in ljudstvom, kar se jje odražalo v splošni apatiji ljudi. Ravno zato je Bog opogumljal svoje ljudstvo in ga spodbujal k delu.  Jahve je Bog zaveze. Ne glede na to, kako se je njegovo ljudstvo pregrešilo zoper njega, je njegov duh ostajal med njegovim ljudstvom (cf. Ag 2,5). On je bil ves čas s svojo cerkvijo. Res je, da je bil obnovljeni tempelj manj lep in veličasten kakor nekoč, je pa zato imel pred sabo bogato prihodnost, kajti slava, o kateri govori v v. 8 pomeni obljubo mesijanske prihodnosti. Nekoč v prihodnosti se je v templju pojavil Gospod Jezus Kristus. Že z njegovo prvo pojavitvijo v templju, ko sta ga Jožef in Marija prinesla tjakaj, se je Božja hiša napolnila z Božjo slavo, tako da je tam prisotni starček Simeon vzkliknil: 
Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika
po svoji besedi v miru,
30 kajti moje oči so videle tvojo rešitev,
31 ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
32 luč v razodetje poganom
in slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29-31)
Simeon je prepoznal rešitev, oziroma Odrešenika,  ki ga je Bog pripravil v osebi Jezusa Kristusa in po njej.  Dano mu je bilo tudi spoznanje, da uresničenje te rešitve ne bo lahko, ampak boleče, tako za otroka kot za njegovo mater: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src." (Lk 2, 34b.35)

Pozneje  še večkrat srečamo Jezusa v templju. Pri dvanajstih je sedel med tempeljskimi učenjaki, ki so se čudili nad njegovimi vprašanji in odgovori (cf. Lk 2,46.47). Za vidni jeruzalemski tempelj bi lahko težko  rekli, da je bila njegova slava tista, ki je bila večja od slave prvega templja. V resnici je bil  pravi tempelj Jezus Kristus (cf. Jn 2,21). Tudi poslednji tempelj, omenjen v Ag 2,9, je pravzaprav Gospod Jezus.  To se bo v polnosti razodelo v eshatološki prihodnosti. Apostol Janez je  o njem pripovedoval v opisu nebeškega Jeruzalema, kjer pravi: "Svetišča nisem videl v njem, kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje." (Raz 21,22). Svetišče, narejeno z roko,  je lahko le bled odsev resničnega svetišča. Naš pravi tempelj je Bog in Božje jagnje, ki odvzema greh sveta.

Bog daj vsem, ki to berete, za vedno uživati slavo tega templja!



19. november 2013

Kako se ljudje spremenijo - elektronska knjiga

Spremenjeno srce je jasna obljuba evangelija. Toda ko Biblija govori o daru novega srca, s tem nima v  mislih  takojšnje popolnosti, ampak zmožnost srca v smeri spremembe.

Na spodnji povezavi najdete knjigo dveh avtorjev, to sta Timothy S. Lane in Paul David Tripp. Knjiga nosi naslov How People Change. Knjiga v Kindle obliki je na strani spletne knjigarne Amazon.com.


KLIKNI >>>


P.s. Ni več gratis. Akcija je trajala le en dan.

18. november 2013

Študentski tečaj Alfa

Mislite, da je Jezus res živel? Se kristjani motijo ker polagajo svoje zaupanje v človeka, ki je umrl na križu? Kaj pomeni Stara in kaj Nova zaveza?

Če vas zanimajo teme povezane s Svetim pismom, se nam pridružite ob četrtkih zvečer v Gostilni Pod lipo (Borštnikov trg 3), ki se nahaja za Filozofsko fakulteto.

Srečanja se bodo začela 21. 11. 2013 in nadaljevala vse četrtke do 16. 1. 2014. Vedno se bomo dobili ob 19h.

Srečanje poteka tako, da si najprej pogledamo krajši video o neki svetopisemski temi, potem pa se o tem ob hrani in pijači pogovarjamo.
Študentski tečaj Alfa je namenjen vsem (vernim in nevernim) študentom.

Za več informacij pokliči 031 378 397.


ZVEŠ>>>>>>> 


17. november 2013

Antologija Spurgeonovih pridig v elektronski obliki

Vir slike: Wikipedia

Charles Haddon Spurgeon (1832 - 1892) velja za enega najbolj znanih in vplivnih pridigarjev 19. stoletja,  zato ni čudno, da so mu dali njegovi sodobniki vzdevek "princ pridigarjev". Njegove pridige so aktualne tudi danes, kajti v njih je oznanjal čisto Božjo besedo, Božja beseda pa je brezčasna. 

Spletna stran Monergism. com je objavila antologijo njegovih pridig v elektronski obliki in sicer v treh verzijah: pdf, Kindle in e-Pub. Dostop do knjige je na povezavi spodaj.


Knjiga je brezplačna. 


Kristus za vsakdanjo rabo

Na srbski spletni strani Vesti net sem naletel na članek z bombastičnim naslovom Kristusovi bojevniki bodo branili Republiko Srbsko: "Nad nasilje z nasiljem" (Hristovi ratnici će braniti Republiku Srpsku: "Na silu silom"). Ob branju tega naslova me je kar zmrazilo, kajti stvar se mi zdi kot nekakšen "krščanski" džihad. Članek pripoveduje o ruskih kozakih, katerih ataman naj bi bil sam predsednik Putin, ki da so pripravljeni z orožjem braniti Republiko Srbsko.  Pod članek sem napisal pripombo, da se Kristusovi bojevniki vojskujejo na kolenih, ne na konjih in v tankih ter svojo misel podkrepil s  svetopisemskim navedkom iz Pavlovega pisma Efežanom 6,13-18.  Odziv na moje pisanje je bil sicer odklonilen, a vseeno prijazen. Kadarkoli so ljudje v imenu Jezusa Kristusa vihteli snovno orožje, so s tem dejanjem sramotili Gospodovo ime. Kristus in krščanska vera nista nekaj, s čimer bi se smelo poljubno manipulirati, kakor odgovarja katerikoli politiki. Kristjanovo orožje so kolena, molitev in Božja beseda. To je orožje, s katerim po besedah sv. Pavla podiramo trdnjave v glavah ljudi: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke  in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To je nekaj popolnoma drugega kot (ne)svete vojne v imenu krščanstva in Kristusa. 

Tudi na Slovenskem  imamo v zadnjem času opravka z nekim sorodnim pojavom, pri čemer sicer ne gre za kako oboroženo armado, ampak za  intenzivnejše posvajanje krščanskega imena s strani določenega dela  dela političnega spektra. Na oder se pompozno vrača ime "krščanske" demokracije, kar bo menda rešilo cel kup problemov, s katerimi se sooča naša država. Ta stranka bo baje usmerjala svojo politiko v skladu s "krščanskimi vrednotami", pri čemer ni čisto jasno, kaj naj bi to pomenilo.  Krščanstvo namreč  operira s postavo (zapovedmi) in z evangelijem.  Kako se bo npr.  v politiki  obnesla zapoved nemaščevanja tistim, ki ti storijo krivico? Glede izpolnjevanja te zapovedi so že sedaj  zelo neprepričljivi. Imajo polna usta narodne sprave, delujejo pa v popolnem nasprotju s tem in kar naprej mečejo "ta-rdečim" pod nos njihove lumparije iz preteklosti, sebe pa predstavljajo kot popolnoma nedolžne žrtve. Nič ni narobe, če deluje  kristjan  v politiki. Toda taka oseba mora biti pozorna, da s svojim delovanjem ne dela sramote svojemu Gospodu. Svet ima zelo jasno izdelano predstavo o tem, kako naj bi delovali kristjani in vsak zdrs je za svet triumf. Svet seveda slabo loči resnične  kristjane od ponarejenih. Rimska cerkev, ki se pri nas predstavlja kot vrhovna moralna razsodnica, je že večkrat padla na izpitu iz kredibilnosti. Mariborski gospodarski škandal je le eden od teh primerov. Politično krščanstvo je doslej naredilo resničnemu krščanstvu največ škode.

Problem ponarejenega krščanstva je, da uporablja Kristusa kot nekakšen pripomoček za vsakdanjo rabo in ga vlači  v vsako mlakužo svojega političnega, gospodarskega in celo vojaškega delovanja. Kristus ni in ne more biti nikogaršnji nacionalni heroj, ampak je Odrešenik sveta. On tudi ne more biti pokritje za nobene politične ali gospodarske mahinacije. Zatorej je čas, da ga vse politike tega sveta nehajo zlorabljati za uresničevanje svojih vsakdanjih interesov.