27. januar 2013

Jezusovo življenje

Jezus prelomi kruh v Emavsu (prizor iz 24. dela filma)
Na spodnji povezavi je dostop do igranega filma, v katerem je predstavljeno Jezusovo življenje. Film je zvesto in v celoti posnet po Evangeliju po Luku ter je razdeljen na 24 delov. Število delov ustreza številu poglavij v Lukovem evangeliju. Na desni strani lahko spremljate natisnjeno besedilo evangelija, ki ga bere bralec. Besedilo je v angleškem jeziku, pri čemer  so uporabili prevod Revised Standard Version.



Politične skušnjave

Konstantinova darovnica
Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: "Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš."  Jezus mu je tedaj dejal: "Poberi se, satan, kajti pisano je:
Gospoda, svojega Boga, môli
in njemu samemu služi!"
 (Mt 4,8-10) 

Kot je razvidno iz zgornjega svetopisemskega odlomka, niso politične  skušnjave nič novega, saj jih je bil deležen že naš Gospod. Zato je mogel avtor Pisma Hebrejcem upravičeno napisati naslednje besede: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Ker je bil Jezus skušan in v čemer  je bil  skušan, smo v teh istih stvareh  skušani tudi njegovi sledilci. Njemu je uspelo skušnjave popolnoma premagati, mi pa se le trudimo, da bi jih premagali.

Cerkev so od nekdaj mamile politične skušnjave, čeprav je Jezus pred Pilatom jasno, glasno in razločno izpovedal:  "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Posvetno razmišljujoči ljudje pač menijo, da bo cerkvi šlo bolje, če jo  pripustijo k državnim jaslim. To zna  biti sicer zelo udobno, ni pa ravno koristno, ker začnejo ljudje potem na cerkev  gledati kot na del političnega establišmenta. 

Največja verska skupnost na naših tleh, Rimskokatoliška cerkev, je  zelo prizadevna, kadar je treba politiki peti levite. Seveda ne celi politiki, ampak le določeni politični opciji. Ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je 15. januarja letos objavil na spletu zanimivo izjavo z naslovom Politična kriza ogroža našo skupno prihodnost. To izjavo je dr. Marko Kerševan v včerajšnji Sobotni prilogi Dela (26. 1. 2013, s.2) označil kot "politično, celo super politično, tako rekoč predsedniško izjavo". Temu se, seveda, ne smemo čuditi, kajti rimska cerkev je zelo politična institucija. Če ne bi bilo tako, ne bi posedovala lastne države Vatikan, ki  sicer res meri toliko kot malo večja kmetija, ima pa vse atribute suverene države (skupaj z vojsko in ambasadorji, ki jim pravijo nunciji) in jo vodi rimski škof kot absolutni monarh. Oni to dejstvo opravičujejo s tem, da jim je na tak način zajamčeno bolj svobodno oznanjevanje vere, večja neodvisnost od zunanjih vplivov  in podobno. Ko smo že pri neodvisnosti, stvar celo delno drži. Oni so namreč neodvisni, da lahko dajejo čisto politične ocene, ko pa kdo ocenjuje njih in njihovo ravnanje, to razglasijo kot "napad na vero in cerkev".

Slovenska podružnica papeškega imperija se ima zaradi svoje tako imenovane "moralne avtoritete" za vrhovno razsodnico v vseh mogočih zadevah, v resnici pa je sama skorumpirana. Kdo bo plačeval za finančni polom mariborske nadškofije? Kaj pa afera Uran (s tem nesrečnežem namreč ravnajo kot z garjavo ovco)? Kaj pa  vse druge afere, ki kapljajo skozi cerkvene špranje? Rimska cerkev se gre trenutno leto vere. Kakšne vere? Politične? Jezus ni ustanovil svoje cerkve za zganjanje politike, ekonomije, prava, umetnosti  in podobnih posvetnih reči, ampak za oznanjevanje evangelija. Tega pa, razen kratkih perikop pri maši, na rimski strani skorajda ne poznajo. Zato  pa se toliko bolj vneto ukvarjajo z vsem drugim, zlasti s stvarmi, ki so domena kraljestva tega sveta.


26. januar 2013

Najboljši možni svet

"V začetku je Bog ustvaril ne bo in zemljo," (1Mz 1,1) so besede, s katerimi se začne Sveto pismo in  so obenem tudi začetek poročila o stvarjenju. Konec prvega poglavja je okronan z izjavo: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31a) 

Ta trditev spominja na Leibnizevo izjavo, da živimo v najboljšem od možnih svetov, kateri se je tako rad posmehoval Voltaire, za njim pa še mnogi skeptiki. Pravzaprav sta imela oba misleca po svoje prav, le da velja Leibnizova izjava za svet pred človekovim padcem v greh, Voltairjeva pa za svet po njem. Vdoru zla v Adamov svet je sledilo Božje prekletstvo: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš." (1Mz 3,17b-19) Naj opozorim, da v zgornji izjavi Bog ni preklel človeka, ampak zemljo. 

Problem zla je ena najbolj zapletenih stvari na svetu, o katerem Biblija veliko govori, ne da pa nam gotovega odgovora, zakaj tako. Jobova knjiga se v celoti ukvarja z zlom in trpljenjem, toda tudi ta nam na koncu ne da nekega neposrednega odgovora. Skeptiki in brezbožci pravijo, da oni, če bi bili Bog,  že ne bi naredili takega sveta, kakršen je. Vprašanje pa je, kakšen bi bil tisti "njihov" svet, ker česa takega  še ni bilo in tudi ne bo. 

Pa niso skeptiki edini, ki jim ne odgovarjajo stvari, kakršne so. Tudi religiozni ljudje bi radi, da bi šlo po njihovo, ne po Božje. Tak primer nam opisuje Jezus v priliki o delavcih v vinogradu, ki ga najdemo v Evangeliju po Mateju 20,1-16. Gospodar je šel najemat delavce za svoj vinograd in se je z njimi pogodil po denariju. Enako je storil s tistimi, ki jih je najel (v sodobne ure prevedeno) ob devetih, opoldne, ob treh in ob petih popoldne. Na koncu je vsem plačal po denariju. Seveda so se tisti, ki so bili najeti v jutranjih urah, jezni, ker niso dobili več kot tisti zadnji. 

Gospodarja vinograda bi lahko opravičili z besedami: "Pogodba je pogodba," toda v našem primeru  gre za več kot pogodbo, tu je posredi milost. Bog plačuje vsem svojim ljudem enako. V nebeško kraljestvo se ne pride po zaslugah, ampak po milosti. Milost je tista, ki v nas izniči učinke greha. Če že ne živimo v najboljšem od možnih svetov, pa takemu svetu pripadamo, kajti pripada mu vsak, ki je deležen neskončne Božje milosti. To milost nam je prislužil Božji Sin s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Božje kraljestvo je tisti najboljši možni svet.  Ali si državljan-ka tega kraljestva?


19. januar 2013

Povabilo na banket

O vsi, ki ste žejni,
pridite k vodi,
in vi, ki nimate denarja,
pridite, kupite in jejte!
Pridite, kupite brez denarja,
brez plačila vino in mleko!
Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh,
in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?
Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro,
naj uživa v sočni jedi vaša duša.
Nagnite svoje uho in pridite k meni,
poslušajte in bo živela vaša duša.
Vcepil vam bom večno zavezo,
Davidove dobrote, ki so zanesljive.
Glej, za pričo narodom sem ga postavil,
za voditelja in zapovednika narodom.
Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical,
in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi,
zaradi GOSPODA, tvojega Boga,
in zaradi Svetega Izraelovega,
ki te je poveličal. 
(Iz 55, 1-5)
 
V zgornjem odlomku iz knjige preroka Izaija nastopa Bog kot gostitelj, ki vabi  ljudi, da vstopijo v njegov svet blagoslovov. 
 
1. On vabi vse, ki so duhovno žejni, da si vzamejo njegove vode. Vse, ki so duhovno lačni vabi, da si od njega kupijo hrano. Toda pri Bogu nje gre za običajno trgovino, kjer nekaj daš, potem pa za tisto nekaj dobiš. On daje zastonj. On ne potrebuje denarja niti naših del, s katerimi bi mu poplačali. Pri njem se "kupuje" brezplačno, čemur pravimo milost. Naša duhovna žeja ne predstavlja za Boga nobenega problema, on nam ne očita naše žeje, ampak jo rad poteši, zato je Jezus ob neki priložnosti zaklical: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." (Jn 7,37.38) Kdor veruje v Jezusa Kristusa, je njegova duhovna žeja več kot potešena, saj prejme preobilje Božjega Duha.

2a. Ko sprašuje ljudi, zakaj trošijo ljudje denar za to, kar ni kruh, hoče s tem povedati, da je nevera zelo draga stvar. Ljudje v svoji neveri zapravljajo materialna sredstva za to, da bi si pridobili še več materialnih sredstev in telesnih užitkov, nova materalna sredstva pa za to, da bi si pridobili še več materialnih sredstev ter užitkov in tako naprej, vse do konca življenja. Vse zato, ker so, kot pravi Bog po Jeremiju, naredili nekaj hudi narobe: "[Z]apustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapníce, razpokane kapníce, ki ne držijo vode." (Jer 2,35)  Na koncu ostanejo prazni in pogubljeni.

2b-4. Ljudem, ki prihajajo k njemu; Bog ne obljublja, da bodo dobili več materialnih sredstev, ampak drugačno jed in drugačno pijačo. Obljublja jim, da bo njihova duša živela. On sklepa s svojim ljudstvom večno zavezo, zavezo, kot jo je sklenil z Davidom, ki je  obenem Mesijeva predpodoba in njegov prednik. Davida je Bog postavil in nam predstavil kot vzorčni primer posvetnega vladarja.

5. Jezus Kristus je zakoniti Davidov potomec. On ni le odrešenik vernih iz judovstva, ampak tudi tistih iz poganstva. On je iz dveh med sabo neskladnih "ljudstev" "napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo." (Ef 2,14) Bog se je dal najprej spoznati Judom, toda, kot pravi Iz 55,5, bodo k njemu prihiteli tudi neznani narodi, torej narodi, ki so bili izven pravega odnosa z Bogom. 

Bog se tu razodeva kot Bog vseh. Kot tak se je v polnosti razodel po prihodu Jezusa Kristusa, ki  "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) On pravi o sebi: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (Jn 6,35)  Si že prišel k njemu?

13. januar 2013

Ben Witherington: Zgodovinski Jezus


Na video posnetku je predavanje Bena Witheringtona III. o zgodovinskem Jezusu. Video traja malo več kot eno uro in šestnajst minut.  Ben Witherington je strokovnjak za Novo zavezo in profesor  na Asbury Theological Seminary v Wilmoru (Kentucky). Več o njem najdete v Wikipediji .

Čudili so se in se čudimo

 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala." Dejal jima je: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu.  (Lk 2,46-52)

Jezus Kristus je izziv, ki so se mu čudili že od vsega začetka. V zgornjem odlomku najdemo nekaj primerov čudenja nad njim. Pravzaprav so se v Lk 2,41-52 zgodili kar štirje primeri čudenja.  Prvi je bil, ko sta Marija in Jožef ugotovila, da se Jezus ob povratku s praznovanja pashe v Jeruzalemu ni vrnil z njima. Drugi je bil, ko sta ga po dolgotrajnem iskanju končno našla v templju. Tretji primer čudenja so doživeli učitelji v templju, ki so bili osupli nad njegovimi vprašanji in odgovori. Četrti je začudenje Marije in Jožefa nad njegovim odgovorom, ko jima je rekel, da bi morala vedeti, da sodi v hišo svojega nebeškega Očeta, in da bi bilo logično, da bi ga šla najprej  poiskat tja.

Da, Jezus Kristus je Bog, ki povzroča čudenje pri vernih in pri tistih zunaj. Ob koncu Kristusovega Govora na gori je apostol in evangelist Matej dodal naslednjom opazko: "Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom,  kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,28.29)  Jezusovo učenje je bilo drugačno od učenja pismoukov. Pismouki so nastopali kot tisti, ki so odlično poučeni glede vprašanj postave, Jezus pa je nastopal kot Postavodajalec. Govoril je kot tisti, ki ima oblast. Čudila se je Samarijanka, pa tudi njegovi učenci, ker se je z njo pogovarjal, saj je bila predstavnica ljudstva, s katerim se Judje niso pogovarjali (cf. Jn 4,9.27). Ljudje so se čudili njegovemu učenju, njegovim čudežem in ozdravljenjem (cf. Mt. 13,54. Mr 5,20. 10,24.32. 12,17. Lk 4,22. 9,43).

Jezus Kristus je bil drugačen, zato so se mu čudili. Judje bi ga bili pripravljeni sprejeti za preroka, v določenem času so ga bili celo pripravljeni sprejeti za kralja (cf. Mt 21,1-11. Jn 12, 12-14). Toda ta kralj se jim je nekako izmuznil, ker so ga narobe razumeli. Pred obsodbo je rekel Pilatu: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)  Če bi bilo njegovo kraljestvo od tega sveta, bi mu vsi ploskali in šli za njim, tako pa so ga prijeli in predali Rimljanom kot upornika. Njegovo kraljestvo jim je bilo tuje.

Toda s tem še vedno ni konec čudenja. Le kakšen je Bog, ki se preda ljudem, da počnejo z njim, karkoli se jim zahoče in ga na koncu umorijo na križu? Ker je bil Rim pravna država, je šlo vse "po zakonu".  Po sodnem umoru in pokopu njihovega učitelja je šla skupina žensk h grobu, a ga niso našle. Tudi one so se čudile (cf. Mr 16,4.5). Začudil se je tudi apostol Peter (cf. Lk 24,12), za njim pa še mnogi. Vsi so se čudili, ker niso razumeli, da je moral Kristus trpeti, nato pa biti poveličan (cf. Lk 24,25-27).

Tudi danes mnogi razmišljajo in govorijo, češ, kakšen Bog naj bi to bil, ki naj bi umrl na križu. Apostol Janez odgovarja, da je bila dana  tistim, ki so Jezusa sprejeli,  moč, da postanejo Božji otroci. To  so tisti, ki so se  rodili iz Boga (cf. Jn 1,12.13).  Podobno pravi Jezus v Jn 3,3-16. Vsak, kdor se je po Božji milosti nanovo rodil, je zaradi tega dejstva zelo začuden. Začudeni smo nad drugo Božjo osebo, ki je postala človek. Začudeni smo nad njegovim popolnim življenjem in njegovimi nauki. Čudi nas njegova strašna in ponižujoča smrt. Čudi nas njegovo vstajenje. Skratka, začudeni smo nad veliko ljubeznijo, ki jo nam je izkazal Bog, ki je iz upornikov, brezbožnikov in grešnikov naredil svoje posvojene otroke. To nam je storil po zaslugah, ki so sad smrti in vstajenju njegovegaa Sina Jezusa Kristusa. Tej čudoviti milosti se ne bomo mogli nikdar dovolj načuditi. 


05. januar 2013

Gospodovo razglašenje

Na posnetku: Mikołaj Zeleński, Vidimus stellam.

Okrog praznika Gospodovega razglašenja ali epifanije, ki   ga obhajamo 6. januarja, se je na krščanskem Zahodu spletlo veliko zgodb, nesporazumov in zablod. Pri epifaniji gre za zelo star praznik, ki izvira s krščanskega Vzhoda. Sprva so na ta dan praznovali Jezusovo rojstvo, dogodke iz njegovega otroštva in Jezusov krst. Pozneje so uvedli nekatere nove praznike, kot je npr. božič, s čimer so "razbremenili" 6. januar. Armenci in nestorijanci  še danes praznujejo Gospodovo rojstvo 6. januarja. Vzhodna cerkev se na praznik epifanije, ki mu pravijo tudi teofanija (pojavitev Boga), spominja Jezusovega krsta, zahodna pa obiska modrih z Vzhoda in Gospodovega razglašenja narodom. Ker domišljija nima meja, srednjeveška cerkev pa je zelo rada podlegala domišljiji, pri čemer se je oddaljevala od svetopisemskega učenja, je tudi pri tem prazniku prišlo do popačenj. Iz modrih z Vzhoda so nastali kralji, da, trije kralji, ki so celo dobili ime. Prvega so poimenovali za Gašperja, drugega za Miho, tretjega pa za Boltežarja. Enega od njih so celo upodabljali kot črnca, čeprav v Babiloniji, od koder so prišli modrijani, ni bilo črncev (morda kak suženj). Sveto pismo tudi molči glede števila modrih; trije so verjetno nastali zato, ker so prinesli Jezusu tri stvari, torej   zlato, kadilo in miro (cf. Mt 2,10). Še ena napaka se pojavlja. Prizor prihoda modrih je večkrat prikazan, kot da so obiskali Jezusa v hlevu, kar ne drži. Ob njihovem prihodu je bil Jezus star kaki dve leti, njegova družina pa je živela v hiši (cf. Mt 2,11).   Sicer pa je ves dogodek opisan v Evangeliju po Mateju 2,1-12

Modri, ki so obiskali Jezusa, so bili v Babilonu zagotovo v stiku z Judi in so izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni  zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta spodbodla babilonske mage, ki so se sicer ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem svetih spisov, magijo in podobnim, da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali Heroda I., ki je po milosti Rima vladal omenjeni deželi. Njihovo vprašanje in dodatno pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga zagotovo ni moglo pustiti brezbrižnega:  "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. No,  če že ni  ravno Jud, ampak Idumejec, pa je kralj zato, ker so tako rekli nadrejeni, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeni jeruzalemski  verski establišment.

Veliko vprašanje je, koliko so poganski modreci dojeli božansko vlogo Otroka, ki so ga obiskali.  Iz zapisanega vemo le to, da so se zavedali, da je Otrok, ki so ga obiskali, nekaj posebnega: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili." (Mt 2,11a) Kakorkoli, prihod modrih pomeni, da je Jezus Kristus Mesija - Odrešenik tako Judov kot poganov. Pogani so bili v tistem času ločeni od občestva Božjega ljudstva, Jezus pa je prišel tako zaradi zveličanja Judov kot poganov. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal Efežanom:  "Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka." (Ef 2,12-15) To je stvar, ki se je zdela Judom zelo težko razumljiva: "Da bi Mesija prišel odrešit pogane, on je vendar Izraelov Mesija. Če ni to, potem ni nič." Tako približno je najbrž razmišljala večina Judov. Toda Božja volja ni človeška volja. Bog "hoče da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice." (1Tim 2,4) Ta "vsi" pomeni tako ljudi izmed Judov kot tiste izmed poganov. On je prišel ustvarit mir med tema dvema skupinama in uničit sovraštvo, ki je vladalo med njima. Pogani, ki smo bili brez upanja na zveličanje, smo se po Kristusovi na križu preliti krvi približali Bogu. Predokus tega so doživeli modri, ki so obiskali novorojenega Kralja, ki ni bil nič podoben kraljem tega sveta. Že njegovo otroštvo se je odvijalo v senci križa. Ko so modri odšli, ga je hotel Herod ubiti. Jezusova družina je zbežala v Egipt, darove, ki so jih prejeli od modrih, pa je najbrž porabila za preživetje v izgnanstvu.

Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. On je vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je potni list v nebesa za vse narode. Njemu slava na veke.


01. januar 2013

Novoletno voščilo

Vir slike: The Sacred Sandwich
Kaj naj zaželim bralcem tega spletnika ob menjavi leta?  Ob tej priložnosti si bom  izposodil   besede sv. Pavla, ki pravi:

"Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti." (Ef 3,14-19) 

Če kdo upa, da bo v novem letu postal popoln, se močno moti. Po zemlji je doslej hodil le en človek, ki je bil popoln, to je Bog in človek Jezus Kristus. Če on prebiva po veri v srcu človeka, ostane ta človek sam po sebi še vedno nepopoln, toda deležen je Kristusove popolnosti. Naša osebna vera je nepopolna, naše upanje je nepopolno, naša ljubezen je nepopolna. To je dejstvo.  Toda, kdor ima Kristusa, ima njegovo vero, njegovo upanje in njegovo ljubezen. V Kristusu je vsa po(po)lnost, v njem premoremo vse, kar potrebujemo, zato mu sledimo v prihajajočem letu in vse do konca. 

Vsem želim srečno, blagoslovljeno, duhovno bogato in uspešno  leto Gospodovo 2013.