Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in
njegova mati mu je rekla: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in
jaz sva te s tesnobo iskala." Dejal jima je: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret
ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo,
shranila v svojem srcu. (Lk 2,46-52)
Jezus Kristus je izziv, ki so se mu čudili že od vsega začetka. V zgornjem odlomku najdemo nekaj primerov čudenja nad njim. Pravzaprav so se v Lk 2,41-52 zgodili kar štirje primeri čudenja. Prvi je bil, ko sta Marija in Jožef ugotovila, da se Jezus ob povratku s praznovanja pashe v Jeruzalemu ni vrnil z njima. Drugi je bil, ko sta ga po dolgotrajnem iskanju končno našla v templju. Tretji primer čudenja so doživeli učitelji v templju, ki so bili osupli nad njegovimi vprašanji in odgovori. Četrti je začudenje Marije in Jožefa nad njegovim odgovorom, ko jima je rekel, da bi morala vedeti, da sodi v hišo svojega nebeškega Očeta, in da bi bilo logično, da bi ga šla najprej poiskat tja.
Da, Jezus Kristus je Bog, ki povzroča čudenje pri vernih in pri tistih zunaj. Ob koncu Kristusovega Govora na gori je apostol in evangelist Matej dodal naslednjom opazko: "Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,28.29) Jezusovo učenje je bilo drugačno od učenja pismoukov. Pismouki so nastopali kot tisti, ki so odlično poučeni glede vprašanj postave, Jezus pa je nastopal kot Postavodajalec. Govoril je kot tisti, ki ima oblast. Čudila se je Samarijanka, pa tudi njegovi učenci, ker se je z njo pogovarjal, saj je bila predstavnica ljudstva, s katerim se Judje niso pogovarjali (cf. Jn 4,9.27). Ljudje so se čudili njegovemu učenju, njegovim čudežem in ozdravljenjem (cf. Mt. 13,54. Mr 5,20. 10,24.32. 12,17. Lk 4,22. 9,43).
Jezus Kristus je bil drugačen, zato so se mu čudili. Judje bi ga bili pripravljeni sprejeti za preroka, v določenem času so ga bili celo pripravljeni sprejeti za kralja (cf. Mt 21,1-11. Jn 12, 12-14). Toda ta kralj se jim je nekako izmuznil, ker so ga narobe razumeli. Pred obsodbo je rekel Pilatu: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Če bi bilo njegovo kraljestvo od tega sveta, bi mu vsi ploskali in šli za njim, tako pa so ga prijeli in predali Rimljanom kot upornika. Njegovo kraljestvo jim je bilo tuje.
Toda s tem še vedno ni konec čudenja. Le kakšen je Bog, ki se preda ljudem, da počnejo z njim, karkoli se jim zahoče in ga na koncu umorijo na križu? Ker je bil Rim pravna država, je šlo vse "po zakonu". Po sodnem umoru in pokopu njihovega učitelja je šla skupina žensk h grobu, a ga niso našle. Tudi one so se čudile (cf. Mr 16,4.5). Začudil se je tudi apostol Peter (cf. Lk 24,12), za njim pa še mnogi. Vsi so se čudili, ker niso razumeli, da je moral Kristus trpeti, nato pa biti poveličan (cf. Lk 24,25-27).
Tudi danes mnogi razmišljajo in govorijo, češ, kakšen Bog naj bi to bil, ki naj bi umrl na križu. Apostol Janez odgovarja, da je bila dana tistim, ki so Jezusa sprejeli, moč, da postanejo Božji otroci. To so tisti, ki so se rodili iz Boga (cf. Jn 1,12.13). Podobno pravi Jezus v Jn 3,3-16. Vsak, kdor se je po Božji milosti nanovo rodil, je zaradi tega dejstva zelo začuden. Začudeni smo nad drugo Božjo osebo, ki je postala človek. Začudeni smo nad njegovim popolnim življenjem in njegovimi nauki. Čudi nas njegova strašna in ponižujoča smrt. Čudi nas njegovo vstajenje. Skratka, začudeni smo nad veliko ljubeznijo, ki jo nam je izkazal Bog, ki je iz upornikov, brezbožnikov in grešnikov naredil svoje posvojene otroke. To nam je storil po zaslugah, ki so sad smrti in vstajenju njegovegaa Sina Jezusa Kristusa. Tej čudoviti milosti se ne bomo mogli nikdar dovolj načuditi.
Jezus Kristus je bil drugačen, zato so se mu čudili. Judje bi ga bili pripravljeni sprejeti za preroka, v določenem času so ga bili celo pripravljeni sprejeti za kralja (cf. Mt 21,1-11. Jn 12, 12-14). Toda ta kralj se jim je nekako izmuznil, ker so ga narobe razumeli. Pred obsodbo je rekel Pilatu: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Če bi bilo njegovo kraljestvo od tega sveta, bi mu vsi ploskali in šli za njim, tako pa so ga prijeli in predali Rimljanom kot upornika. Njegovo kraljestvo jim je bilo tuje.
Toda s tem še vedno ni konec čudenja. Le kakšen je Bog, ki se preda ljudem, da počnejo z njim, karkoli se jim zahoče in ga na koncu umorijo na križu? Ker je bil Rim pravna država, je šlo vse "po zakonu". Po sodnem umoru in pokopu njihovega učitelja je šla skupina žensk h grobu, a ga niso našle. Tudi one so se čudile (cf. Mr 16,4.5). Začudil se je tudi apostol Peter (cf. Lk 24,12), za njim pa še mnogi. Vsi so se čudili, ker niso razumeli, da je moral Kristus trpeti, nato pa biti poveličan (cf. Lk 24,25-27).
Tudi danes mnogi razmišljajo in govorijo, češ, kakšen Bog naj bi to bil, ki naj bi umrl na križu. Apostol Janez odgovarja, da je bila dana tistim, ki so Jezusa sprejeli, moč, da postanejo Božji otroci. To so tisti, ki so se rodili iz Boga (cf. Jn 1,12.13). Podobno pravi Jezus v Jn 3,3-16. Vsak, kdor se je po Božji milosti nanovo rodil, je zaradi tega dejstva zelo začuden. Začudeni smo nad drugo Božjo osebo, ki je postala človek. Začudeni smo nad njegovim popolnim življenjem in njegovimi nauki. Čudi nas njegova strašna in ponižujoča smrt. Čudi nas njegovo vstajenje. Skratka, začudeni smo nad veliko ljubeznijo, ki jo nam je izkazal Bog, ki je iz upornikov, brezbožnikov in grešnikov naredil svoje posvojene otroke. To nam je storil po zaslugah, ki so sad smrti in vstajenju njegovegaa Sina Jezusa Kristusa. Tej čudoviti milosti se ne bomo mogli nikdar dovolj načuditi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar