"V začetku je Bog ustvaril ne bo in zemljo," (1Mz 1,1) so besede, s katerimi se začne Sveto pismo in so obenem tudi začetek poročila o stvarjenju. Konec prvega poglavja je okronan z izjavo: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31a)
Ta trditev spominja na Leibnizevo izjavo, da živimo v najboljšem od možnih svetov, kateri se je tako rad posmehoval Voltaire, za njim pa še mnogi skeptiki. Pravzaprav sta imela oba misleca po svoje prav, le da velja Leibnizova izjava za svet pred človekovim padcem v greh, Voltairjeva pa za svet po njem. Vdoru zla v Adamov svet je sledilo Božje prekletstvo: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš." (1Mz 3,17b-19) Naj opozorim, da v zgornji izjavi Bog ni preklel človeka, ampak zemljo.
Problem zla je ena najbolj zapletenih stvari na svetu, o katerem Biblija veliko govori, ne da pa nam gotovega odgovora, zakaj tako. Jobova knjiga se v celoti ukvarja z zlom in trpljenjem, toda tudi ta nam na koncu ne da nekega neposrednega odgovora. Skeptiki in brezbožci pravijo, da oni, če bi bili Bog, že ne bi naredili takega sveta, kakršen je. Vprašanje pa je, kakšen bi bil tisti "njihov" svet, ker česa takega še ni bilo in tudi ne bo.
Pa niso skeptiki edini, ki jim ne odgovarjajo stvari, kakršne so. Tudi religiozni ljudje bi radi, da bi šlo po njihovo, ne po Božje. Tak primer nam opisuje Jezus v priliki o delavcih v vinogradu, ki ga najdemo v Evangeliju po Mateju 20,1-16. Gospodar je šel najemat delavce za svoj vinograd in se je z njimi pogodil po denariju. Enako je storil s tistimi, ki jih je najel (v sodobne ure prevedeno) ob devetih, opoldne, ob treh in ob petih popoldne. Na koncu je vsem plačal po denariju. Seveda so se tisti, ki so bili najeti v jutranjih urah, jezni, ker niso dobili več kot tisti zadnji.
Gospodarja vinograda bi lahko opravičili z besedami: "Pogodba je pogodba," toda v našem primeru gre za več kot pogodbo, tu je posredi milost. Bog plačuje vsem svojim ljudem enako. V nebeško kraljestvo se ne pride po zaslugah, ampak po milosti. Milost je tista, ki v nas izniči učinke greha. Če že ne živimo v najboljšem od možnih svetov, pa takemu svetu pripadamo, kajti pripada mu vsak, ki je deležen neskončne Božje milosti. To milost nam je prislužil Božji Sin s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Božje kraljestvo je tisti najboljši možni svet. Ali si državljan-ka tega kraljestva?
Ni komentarjev:
Objavite komentar