Politične skušnjave

Konstantinova darovnica

Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: "Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš."  Jezus mu je tedaj dejal: "Poberi se, satan, kajti pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!"

 (Mt 4,8-10) 

Kot je razvidno iz zgornjega svetopisemskega odlomka, niso politične  skušnjave nič novega, saj jih je bil deležen že naš Gospod. Zato je mogel avtor Pisma Hebrejcem upravičeno napisati naslednje besede: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Ker je bil Jezus skušan in v čemer  je bil  skušan, smo v teh istih stvareh  skušani tudi njegovi sledilci. Njemu je uspelo skušnjave popolnoma premagati, mi pa se le trudimo, da bi jih premagali.

Cerkev so od nekdaj mamile politične skušnjave, čeprav je Jezus pred Pilatom jasno, glasno in razločno izpovedal:  "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Posvetno razmišljujoči ljudje pač menijo, da bo cerkvi šlo bolje, če jo  pripustijo k državnim jaslim. To zna  biti sicer zelo udobno, ni pa ravno koristno, ker začnejo ljudje potem na cerkev  gledati kot na del političnega establišmenta. 

Največja verska skupnost na naših tleh, Rimskokatoliška cerkev, je  zelo prizadevna, kadar je treba politiki peti levite. Seveda ne celi politiki, ampak le določeni politični opciji. Ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je 15. januarja letos objavil na spletu zanimivo izjavo z naslovom Politična kriza ogroža našo skupno prihodnost. To izjavo je dr. Marko Kerševan v včerajšnji Sobotni prilogi Dela (26. 1. 2013, s.2) označil kot "politično, celo super politično, tako rekoč predsedniško izjavo". Temu se, seveda, ne smemo čuditi, kajti rimska cerkev je zelo politična institucija. Če ne bi bilo tako, ne bi posedovala lastne države Vatikan, ki  sicer res meri toliko kot malo večja kmetija, ima pa vse atribute suverene države (skupaj z vojsko in ambasadorji, ki jim pravijo nunciji) in jo vodi rimski škof kot absolutni monarh. Oni to dejstvo opravičujejo s tem, da jim je na tak način zajamčeno bolj svobodno oznanjevanje vere, večja neodvisnost od zunanjih vplivov  in podobno. Ko smo že pri neodvisnosti, stvar celo delno drži. Oni so namreč neodvisni, da lahko dajejo čisto politične ocene, ko pa kdo ocenjuje njih in njihovo ravnanje, to razglasijo kot "napad na vero in cerkev".

Slovenska podružnica papeškega imperija se ima zaradi svoje tako imenovane "moralne avtoritete" za vrhovno razsodnico v vseh mogočih zadevah, v resnici pa je sama skorumpirana. Kdo bo plačeval za finančni polom mariborske nadškofije? Kaj pa afera Uran (s tem nesrečnežem namreč ravnajo kot z garjavo ovco)? Kaj pa  vse druge afere, ki kapljajo skozi cerkvene špranje? Rimska cerkev se gre trenutno leto vere. Kakšne vere? Politične? Jezus ni ustanovil svoje cerkve za zganjanje politike, ekonomije, prava, umetnosti  in podobnih posvetnih reči, ampak za oznanjevanje evangelija. Tega pa, razen kratkih perikop pri maši, na rimski strani skorajda ne poznajo. Zato  pa se toliko bolj vneto ukvarjajo z vsem drugim, zlasti s stvarmi, ki so domena kraljestva tega sveta.