26. februar 2013

Tim Keller o evangeliju in malikovalstvu


Tim Keller je v zgornjem videu spregovoril o neizbežni konfrontaciji med evangelijem in maliki. Za osnovo svojega predavanja je vzel odlomek iz Apostolskih del 19, 23-41 in povedal, kako prepoznati, razkriti in uničiti malike, zlasti sodobne, katerih jih je poln ta svet. Video traja približno eno uro.

24. februar 2013

Komu zaupati?

"Tako govori GOSPOD: 
Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, 
njegovo srce pa se odmika od GOSPODA. 
6 Je kakor suh grm v pustinji,
 ne vidi, ko pride kaj dobrega; 
prebiva v izsušeni puščavi, 
v solnati, neobljudeni deželi. 

 7 Blagoslovljen mož, ki zaupa v GOSPODA
 in je GOSPOD njegovo zaupanje. 
8 Je kakor drevo, zasajeno ob vodi,
 ki steza svoje korenine k potoku,
 ne boji se, ko pride vročina,
 njegovo listje ostane zeleno;
 v sušnem letu ne trpi pomanjkanja
 in ne neha roditi sadu.

 9 Srce je zvijačnejše od vsega
 in zahrbtno; 
kdo ga more doumeti? – 
10 Jaz, GOSPOD, preiskujem srce,
 preizkušam obisti,
 da dam vsakemu po njegovih potih 
in po sadu njegovih dejanj."   (Jer 17,5-10)

Pričujoči odlomek ni ravno nekaj, kar bi godilo sekularnim humanistom, ki so prepričani, da je človek v bistvu dober, potrebuje le dobre zakone, nakar bo vse teklo kot po maslu. Pripravljeni so sicer priznati, da človek ni čisto brez "napak", ampak te napake se dajo po njihovem  odpraviti ali vsaj ublažiti z vzgojo in izobraževanjem. Božja beseda je glede tega zelo jasna: Bog ni sekularni humanist in ne misli tako kot oni.

Vrstici Jer 17,5.6 sta zelo brezkompromisni. V njiju prerok razbija vsako iluzijo o zaupanju v človeka kot takega. S tem seveda ni mišljeno, da ne bi smeli v vsakdanjem življenju zaupati posameznim ljudem, tako bližnjim kot tujcem. Pokojni rimskokatoliški škof Vekoslav Grmič je znal v katerem od svojih predavanj  omeniti svoj  pogovor z jugoslovanskim komunističnim funkcionarjem Edvardom Kardeljem, v katerem naj bi mu  Kardelj rekel nekako takole: "Tudi mi komunisti verujemo. Mi verujemo v človeka." S tem ni omenjeni politik povedal nič novega, saj je že grški filozof Protagora rekel, da je človek merilo vseh stvari. Toda niti Protagora niti Kardelj ne povesta, kdo naj bi bil ta človek, kajti človek kot tak ne obstaja, obstajajo le konkretne človeške osebe. V konkretne osebe pa nam niti ni treba verovati, ker jih lahko vidimo, slišimo in otipamo (pri slednjem moramo biti seveda zelo previdni).  Človeštvo je v zgodovini ustvarilo že veliko babilonskih stolpov, kamor sodijo različni gospodarski in politični sistemi, države in podobno. Ljudje so vedno iskali rešitve pri sebi in v sebi in vsakič znova doživeli poraz. Ko je srce daleč od GOSPODA, gredo stvari narobe. Pa si poglejmo nekaj nam bližnjih babilonskih stolpov.  Rekli so: "Podrimo krivični kapitalistični svet in zgradimo pravičnejši socialistični svet!" Kapitalizem so odpravili, njihov socializem pa se je zrušil sam od sebe, ker ni deloval. Potem so rekli: "Podjetništvo in tržno gospodarstvo nas bosta rešila!"  Sedaj se gremo nekakšno podjetništvo in tržno gospodarstvo, a smo spet v krizi, da ne rečem veliki godlji. Potem so rekli: "Vzemimo v roke granitne kocke in odpravimo vladajočo elito!" Granitne kocke so poletele, vladajoči bodo odleteli, toda kaj potem? Zelo preprosto, tudi novi (sicer stari in znani) vladajoči bodo nekega dne morali zapustiti svoje položaje in vrtiljak se bo vrtel naprej. Ljudje bodo iskali odrešenje pri ljudeh in bodo kar naprej hodili na led. Dogajalo se jim bo po Pavlovih besedah:  "[V]arali bodo in bodo varani." (2Tim 3,13) Da ne bom delel krivice sekularistom, tudi religiozni ljudje znajo ponavljati iste napake. Rimska cerkev zaupa v enega samega človeka, rimskega škofa ali papeža, ki je po njihovem nauku nezmotljiv, kadar ex cathedra razglasi kako dogmo ali moralni nauk. Pa tudi če tega ne stori na tak način, so verniki njegove cerkve dolžni upoštevati njegove enciklike. V konservativnih evangelijskih protestantskih krogih obstajajo podobni mini papeži, ki vodijo svoje "ministries" in jim njihovi sledniki slepo zaupajo. Obstajajo tudi liberalne protestantske cerkve, kjer verujejo vse, kar in kakor pač komu prija (edina in najsvetejša dogma pri njih je inkluzivnost, brez katere menijo, da ni zveličanja), zato je "človek kot tak" njihova rešilna bilka in počasi venejo v svojem religiozno odišavljenem humanizmu.

Popolnoma drugače  zvenita 7. in 8. vrstica Jer 17. Človek, ki zaupa v Boga, je blagoslovljen. To je človek, ki se ne zanaša na svojo domnevno dobroto ali pravičnost niti na svoja dobra dela, pa tudi na svojo pamet, izobrazbo in premoženje,  ampak izključno na GOSPODA. Gre za človeka, čigar merilo ni nek abstraktni "človek kot tak", ali kak idol, ampak je njegovo merilo Kristus in njegova beseda. Tak je kot drevo, zasajeno ob vodi, katerega korenine segajo k potoku. Nikjer ni rečeno, da takega človeka ne morejo doleteti težke preizkušnje, ali da mora biti tak človek zdrav in premožen (kot trdijo nekateri lažnivi preroki). Tudi njega lahko doleti "vročina", kamor lahko štejemo bolezen, smrt bližnje ljubljene osebe,  padec v revščino, preganjanje, smrt zaradi Kristusa in kar je še takega. Toda ker njegove korenine črpajo iz potoka, je njegovo listje vselej zeleno. To pomeni, da bo obstal tudi v najtežjih okoliščinah,  ker je ukoreninjen v Kristusu. Zato je napostol Pavel upravičeno napisal: "Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči,  ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,35-39)  Mesenost, svet in hudič  sicer lahko povzročijo kristjanu večje ali manjše preglavice, toda njegovi odrešenosti ne morejo do živega. Kadar in kogar Bog rešuje, takrat in tega zagotovo rešuje. Svet in hudič mu sicer lahko primažeta kako klofuto, ne moreta pa ga iztrgati iz Kristusove roke, kajti sam Jezus je rekel: "Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke." (Jn 10, 27-29) Tak je ne glede na okoliščine, kakor drevo, ki rojeva sadove ob sušnem ali deževnem letu, na koncu pa bo deležen večnega življenja v Božjem kraljestvu. Naj poudarim še eno: če kdo misli, da bo že na tej strani večnosti živel popolno in brezgrešno življenje, se moti. Zato pravi sv. Janez: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas." (1Jn 1,8) Takoj zatem pa nam ponudi učinkovit protistrup za našo nepopolnost:  "Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (Jn 1,9) Kdor je v Kristusu, je v njem deležen vseh blagoslovov, ki jih je Bog pripravil svojemu izvoljenemu ljudstvu (cf. Ef 1,3 ss.).

V 9. in 10. vrstici 1. poglavja govori  prerok Jeremija o lastnostih človekovega srca. Seveda pri tem ni meril na  črpalko, ki nam poganja kri po telesu, ampak na notranje  področje pri človeku, kamor sodijo tudi čustva in volja. Zato pravi modri Salomon: "Kdo more reči: 'Moje srce je čisto, prost sem svojega greha?'" (Prg 20,9) Kralj David pa je prosil Boga: "Čisto srce, o Bog, mi ustvari." (Ps 51,12a) Človekova notranjost ni nekaj, s čimer bi se lahko hvalili, še zlasti ne pred Bogom, kajti "GOSPOD preiskuje vsa srca in pozna vse misli in namene." (1Krn 28,9b) Vse, kar je danes skrito, se bo na dan sodbe razodelo, kot pravi Jezus: "Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo." (Lk 12,2) Tedaj bo vsakdo  sojen po svojih delih, ali pa bo rešen po Božji milosti. Tretje, vmesne poti ne bo. Novozaveznemu verniku se glede tega ni treba bati, saj je ukoreninjen v Kristusu, zaradi česar je deležen Božje milosti.

Jeremijev pogled na človeka v njegovem naravnem stanju ni nič kaj spodbuden. Božji blagoslovi pripadajo le človeku, ki zaupa v Boga. Stara zaveza, pod katero je živel Jeremija, je bila v mnogočem nepopolna. zato je na drugem mestu napovedal prihod nove in popolnejše zaveze: "To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori GOSPOD: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo." (Jer 31,33) Ta zaveza je nastopila z Jezusom Kristusom, ki je živel popolno in brezgrešno življenje, bil predan v smrt za naše grehe in obujen za naše opravičenje. On je rekel: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) Kdor vanj zaupa, oziroma tisti, čigar zaupanje je On,  je blagoslovljen.  Hvala Bogu, ki daje svojemu ljudstvu to silno zaupanje, prepolno slave! 



17. februar 2013

Koga je prišel klicat Jezus

"Nikoli ne boš spoznal Jezusa kot velikega Odrešenika, če ne boš prej sebe spoznal kot velikega grešnika."
(Tullian Tchividjian)

Pet refleksij v življenju Paula Barnetta

Paul Barnett nam  skozi pet refleksij (oziroma epifanij,  kot jim sam pravi) predstavlja zanesljivost in relevantnost evangeljskega in novozaveznega sporočila o Jezusu Kristusu, kot je zapisano v Svetem pismu. Video traja malo manj kot 39 minut. 

Isto sporočilo je avtor objavil tudi na svojem spletniku. KLIK [>>]


Apostolski zgled


"V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala, ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici, v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični, kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, 10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse."  (2Kor 6,3-10)

Govorice, dezinformacije in napačne interpretacije  so stvar, ki se ji skorajda ne da izogniti. Tudi apostol Pavel  se je zaradi takih pojavov občasno čutil dolžnega,  da pred cerkvijo  poda zagovor svojega delovanja. Kar je povedal ob takih priložnostih, ni le zagovor, ampak zgled za ravnanje cerkvenih služabnikov, pa tudi vseh kristjanov. 

Kot pravi na začetku zgornjega odlomka, Pavel in njegovi sodelavci niso dajali nobenega povoda za pohujšanje, temveč so  se s svojimi dejanji ravnali kot Božji služabniki (cf. vv. 3.4).  Glavni razlog za tako ravnanje je bil ta, da se njihova služba ne bi grajala (cf. v. 3). Če nekdo v svetu nastopa kot diplomatski predstavnik svoje države v drugi državi, mora ravnati tako, da s svojimi dejanji ne povzroča svoji državi sramote in neprijetnosti za državo. Enako morajo ravnati služabniki cerkve, ki so služabniki evangelija  in nove zaveze ter  vsi kristjani, saj so ambasadorji evangelija. Paziti morajo, da  da ne bi   delali sramote stvari, ki jo zastopajo. 

V nadaljevanju navaja Pavel vse dobro in hudo, kar lahko doleti Božjega služabnika pri oznanjevanju evangelija, pri čemer mora ostati stanoviten. Za oznanjevalce lažnega evangelija prosperitete so te besede zagotovo trde, ali pa ob njih rečejo, da Pavel ni imel dovolj velike vere. Toda Pavel ni bil zvest in zanesljiv Božji služabnik samo v času, ko je doživljal uspehe in zmagoslavja, ampak tudi v času stisk in težkih preizkušenj. Slava in moč evangelija se najbolj razodeva iz načina, kako kristjan reagira v težkih časih svojega življenja, ko trpi zaradi stisk in nasprotovanj, oziroma, kakor je pisano na drugem mestu: "Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9b)

Orožje pravičnosti (cf. v 7), s katerim razpolaga apostol (in vsak kristjan), ni zemeljsko orožje, ampak duhovno orožje, o katerem govori v Ef 6, 11-17.
 Izdvajam še tri paradokse, ki jih navaja Pavel v 2Kor 6,10: 
  • smo kakor žalostni, pa vedno veseli
  • smo kakor ubogi, pa mnoge bogatimo
  • kakor bi nič imeli, a imamo vse. 
Kristjan je sicer žalosten zavoljo svojih in tujih grehov, a vesel, ker so mu grehi odpuščeni v Kristusu, in ko vidi, da grešniki prihajajo h Kristusu. Pavel in velika večina kristjanov niso spadali med bogataše, a vendar so mnoge obogatili z evangelijem zveličanja, ki so jim ga posredovali. "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Pravo bogastvo je nebeško kraljestvo, ne bogastvo tega sveta (cf. Mt 13,46 sl.). Kristjan je lahko tisti, ki v očeh sveta nima nič, a ima v resnici vse. Ta vse je Kristus, zato pravi sv. Pavel: "[V] njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju." (1Kor 1,5)

Bogu hvala za evangeljski nauk in čudovit apostolski zgled, ki nam ga je zapustil sv. Pavel!


11. februar 2013

Vinko Ošlak: Zakaj sem (še vedno) esperantist?

Kako se je začelo?

Moja prva neprijetna jezikovna izkušnja sega v starost šestih ali sedmih let. V naši hiši je bilo slišati veliko nemščine. Nemščina je v tedanji, po komunistični ideologiji usmerjani javnosti, od otroškega vrtca, ki ga sicer nisem obiskoval, do šole, časopisja, radia in javnih prireditev, veljala za jezik nacističnega okupatorja. Sicer ni bila naravnost prepovedana, a bila je moralno diskvalificirana, njen pouk pa zreduciran na minimum. Preprostim pripadnikom „znanstvenega pogleda na svet” skoraj ne smem očitati nevednosti o tem, da je bila nemščina tudi materinščina marksizma, torej prav tiste ideologije, s katero se je tedanja oblast legitimirala in utemeljevala. Od znanstvenikov te vrste ne smemo zahtevati preveč. Tako sem ob neki priložnosti doživel izbruh sicer čisto prijaznega partizana, ki je hodil k nam v košnjo in je ob nemški besedi, ki jo je slišal, izgubil razsodnost, da so ga starši komaj pomirili, da ni prišlo do najhujšega.



10. februar 2013

D. B. Knox o ekumenizmu

Na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere je bil objavljen prevod prispevka avstralskega teologa D. B. Knoxa (1916-1994), ki se nanaša na krščansko enost, oziroma edinost. Glede na občasno ekumensko evforijo, ki doživi svoj višek vsako leto v tako imenovanem "tednu za edinost kristjanov" (letos je zadeva že za nami), se mi zdi zelo dobro, da izvemo še kaj več in kaj drugačnega o tej problematiki. Hvala torej Petru Novaku za posredovani prevod. 


+++

Zakaj ne moremo biti vsi eno? 

V tem kratkem članku, Knox razmišlja o Jezusovi molitvi iz Janezovega evangelija 17, kjer Jezus moli: "Da bi bili vsi eno". 

Ta želja, celo hrepenenje, ki ga žene tesnoba v srcu zavoljo mnogega števila krščanskih cerkva in denominacij, je med kristjani pogosto prisotna. Kdaj bomo eno? Kdaj bomo enotni?  (Čeprav običajno uporabljamo besedo enotnost, je enost tisti pojem, o katerem govori Sveto pismo. Prim. Jn 17 in Ef 4,1-6.)

09. februar 2013

Slišali so evangelij, a ga niso razumeli

Speyerski evangelistar (13. stol.)
Zbral je okrog sebe dvanajstere in jim rekel: "Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. 32 Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, 33 ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal." 34 Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril. 
(Lk 18,31-34)

To, kar je Jezus povedal apostolom v svoji tretji napovedi trpljenja, je bistvo evangelija. Razodel jim je, kateri je cilj njegovega prihoda na svet. S tem jih je hotel tudi pripraviti na dogodke, ki so sledili: izročen bo v smrt, a tretji dan bo vstal od mrtvih. 

Kot pravi evangelist, apostoli niso doumeli ničesar od tega. Ker gtega niso mogli doumeti, so ob dogodkih, ki so dejansko sledili, ravnali precej zmedeno. Le kako ne bi? Apostoli so živeli v prepričanju, da bo Mesijevo kraljestvo podobno zemeljskim kraljestvom. Njihove posvetne upe je pokopala smrt njihovega Učitelja. Tako je pozneje eden od njih pozneje rekel na poti v Emavs:  "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21) Šele po njegovem vstajenju se jim je začelo svitati, za kaj gre: "Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma." (Lk 24,45)  Jezusova smrt in vstajenje sta imela točno določen cilj: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)

Evangelij je tudi danes za mnoge ljudi kot zaprta knjiga. Mnogi ga berejo ali slišijo, a ga ne razumejo. Mnogi, ki ga sicer na intelektualni ravni razumejo, ga pa obenem zavračajo in ostajajo pred vrati Kraljestva. S tistimi, ki  jim je evangelij odprt, je drugače. O takih, ki sprejmejo Njega, ki ga Evangelij po Janezu imenuje Beseda, pa pravi: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) Rojstvo za Kraljestvo prihaja vedno od Boga, nikoli od nas samih. Božje otroštvo ne prihaja od našega telesnega rojstva, ampak  po rojstvu od zgoraj (cf. Jn 3,3 sl.). 

Naj da Bog vsem, ki to berejo, da se jim odprejo vrata milosti ter jim nakloni tisti preporod, ki prihaja od zgoraj!


Kaj bi bilo še bolje?

Ilustracija je na osnovi fotografij nalepk na Banki Slovenije, objavljenih v medijih,  nastala v mojem fotošopu.









V včerajšnjem poročanju v spletnem Delu smo lahko zasledili, da so protestniki, ki so se udeležili tretje vseslovenske vstaje, na svojem pohodu po Gosposvetski cesti v Ljubljani nalepko z napisom "Naša last" prilepili tudi na evangeličansko cerkev v Ljubljani. Naj dodam, da je cerkev poimenovana po  Primožu Trubarju.

Zanimiva poteza, toda če se nanaša le na stavbo (ki je bila po drugi vojni nekaj časa nacionalizirana, v njej pa je bila nekaj časa celo mizarska delavnica), potem so zgrešili cilj. Neskončno bolje in koristneje bi bilo, če bi postala  last protestnikov Trubarjeva vera, pa ne le vera,  temveč  objekt in subjekt te vere, Jezus Kristus, edini Odrešenik in Srednik. Toda potem ne bi bili več protestniki, ampak protestanti...

06. februar 2013

Slava kralja Salomona

Jacopo Tintoretto: Kralj Salomon in kraljica iz Sabe
Ko je kraljica iz Sabe videla vso Salomonovo modrost in hišo, ki jo je sezidal, pa jedi na njegovi mizi, kako sedijo njegovi dostojanstveniki in strežejo njegovi služabniki, pa njihova oblačila, točaje in žgalno daritev, ki jo je daroval v GOSPODOVI hiši, je strmela.
(1 Kralji 10,4-5) 
Salomonovo kraljestvo je uživalo neprimerljivo slavo, ampak ne zaradi Salomonove osebnosti, temveč zaradi tega, ker je Bog menil, da Salomona naredi kot primer Nekoga neskončno večjega, namreč Gospoda Jezusa.

Dostop do celotnega prispevka na spletni strani EC Murska Sobota [>>] 


03. februar 2013

Dietrich Bonhoeffer: Odgovornost in svoboda

Avtor: Nenad H. Vitorović

S knjigo Odgovornost in svoboda (Celjska Mohorjeva družba, 2005) smo ob 60. obletnici smrti in 100. obletnici rojstva Dietricha Bonhoefferja (1906–1945) v slovenščini dobili prvi celovitejši izbor iz del tega izjemnega protestantskega pastorja in teologa. V čem je njegova izjemnost? Bonhoeffer, ki se ga je v petdesetih letih dvajsetega stoletja oprijel naziv teolog »nereligioznega krščanstva«, se je v splošno zgodovino vendarle zapisal predvsem kot tisti evangeličanski teolog, ki je bil aktivni udeleženec nemškega antifašističnega gibanja in pozneje tudi oboroženega odpora, konkretno skupine okoli Wilhelma Canarisa, šefa vojaške obveščevalne službe Abwehr, ki je od leta 1938 večkrat (prvič ob načrtovanju zasedbe Sudetov) poskušala likvidirati Hitlerja in zrušiti nacistični režim. 



Hvaliti se s slabostmi

"Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi." (2Kor 11,30)

Reformator Jean Calvin je tole vrstico komentiral takole:

 "Tukaj imamo zaključek, ki je narejen na osnovi tega, kar je bilo prej povedano, da je Pavel bolj nagnjen k hvaljenju s tistimi stvarmi, ki so povezane z njegovimi slabostmi, torej s tistimi, ki bi mu lahko v očeh sveta  prinesle prej zaničevanje kot slavo, kot so na primer lakota, žeja, jetništvo, kamenjanje, bičanje in podobno, torej s stvarmi, ki se jih običajno v resnici tako močno sramujemo, kot stvari, pri katerih trpimo veliko onečaščenje."*

Kako drugače zvenijo te besede, kakor besede tistih lažnivih učiteljev v sodobnem "evangelijskem krščanstvu", ki nam oznanjajo tosvetno "teologijo" zdravja in bogastva (health and wealth). Z zdravjem kot takim ni sicer nič narobe, tudi z bogastvom, če ga uporabljamo v skladu z Božjo voljo. Toda sebično usmerjanje na moj jaz, na moje potrebe in podobno, je popolnoma skregano z Bogom Svetega pisma. Središče kristjanovega življenja ne sme biti ego, ampak Kristus. On je tisti, v katerem premoremo vse (cf. Flp 4,13).  Bog zmaguje v vsem navkljub naši človeški slabosti.

Zato je sv.  Pavel upravičeno zapisal: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14)

____________________
* Lectionary Central